http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1955078/
Glede na to, da sva bila tokrat enkrat nekam povabljena na silvestrovanje, se je našel čas, za poslovilni skok s Švarča.
sobota, 31. december 2016
sobota, 17. december 2016
Švarč, 17.12.2016
http://xcglobe.com/flights#show-flight/1951957/
https://goo.gl/photos/1vdzPKBJiCEzAc178
švohcen jz. srečal nekaj ptičev, ampak so si pomagali z mahanjem
https://goo.gl/photos/1vdzPKBJiCEzAc178
švohcen jz. srečal nekaj ptičev, ampak so si pomagali z mahanjem
sobota, 10. december 2016
Švarč, 10.12.2016 - čolnarski
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1949473&map
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1949571&map
Z grozo ugotovim, da je bil November neleten. No, ja. Z Ireno sva letela v Bruselj in nazaj. Sledilo je dva tedna bolniške, pa še dva tedna, da sem se dokončno spravil k sebi.
Sonce me je zvabilo na Švarč, Gabi ne more, je še na poti iz Ljubljane. Vržem se dol in Gabi pokliče, če grem še enkrat. Pravi, da bo zrihtal prevoz. Te pa fredi.
Pred vzletom predlaga foro, da greva čim dlje, ravno špuro. Ok, dobra popestritev.
Po pristanku na kuclju malo naprej od pumpe Gabi res zrihta, da naju gor po avta odpelje kolega s katerim sta danes skupaj delala izpit za voditelja čolna. Gabi je naredil, prjatu pa bo žal še utrjeval snov. Potem pa menda lahko jaz dobim literaturo za Lenarta. Ha! Trojno dobro danes.
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1949571&map
Z grozo ugotovim, da je bil November neleten. No, ja. Z Ireno sva letela v Bruselj in nazaj. Sledilo je dva tedna bolniške, pa še dva tedna, da sem se dokončno spravil k sebi.
Sonce me je zvabilo na Švarč, Gabi ne more, je še na poti iz Ljubljane. Vržem se dol in Gabi pokliče, če grem še enkrat. Pravi, da bo zrihtal prevoz. Te pa fredi.
Pred vzletom predlaga foro, da greva čim dlje, ravno špuro. Ok, dobra popestritev.
Po pristanku na kuclju malo naprej od pumpe Gabi res zrihta, da naju gor po avta odpelje kolega s katerim sta danes skupaj delala izpit za voditelja čolna. Gabi je naredil, prjatu pa bo žal še utrjeval snov. Potem pa menda lahko jaz dobim literaturo za Lenarta. Ha! Trojno dobro danes.
sobota, 29. oktober 2016
Švarč, 29.10.2016
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1940557&map
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1940568&map
Tekma je bila krasno doživetje, odprl se je nov svet in komaj sem čakal na naslednjo. Napovedana je bila že za naslednji vikend, ker se vreme ponudilo postreči z letljivimi pogoji. Rahla težavica, ki me je stisnila pa je bilo dejstvo, da se je ta vikend odvijal tudi LJM, kamor pa sva bila z Lovrijem prijavljena že od avgusta. Ampak obstajalo je upanje, da bo tekma v soboto, kar bi bilo združljivo z nedeljskim tekom. No, ni se (mi) izšlo. Orož je ugotovil, da bodo v nedeljo boljši pogoji, in tako zakoličil dirko. Ok, vse smetane tega sveta pač ne morem polizat. Tako mi je preostal le še sobotni obisk Švarča za en skok, Gabi pa mi je zatem lepo presenetil in odpeljal gor na še eno rundo.
Na poti domov se oglasim še pri Friškiju na golaž, od doma pa na Brnik po Ireno, ki se je vračala iz Aten. Naslednji dan pa laufat.
Spet pozabil pobrat rukzak - še dobro, da se ni bilo treba daleč vračat.
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1940568&map
Tekma je bila krasno doživetje, odprl se je nov svet in komaj sem čakal na naslednjo. Napovedana je bila že za naslednji vikend, ker se vreme ponudilo postreči z letljivimi pogoji. Rahla težavica, ki me je stisnila pa je bilo dejstvo, da se je ta vikend odvijal tudi LJM, kamor pa sva bila z Lovrijem prijavljena že od avgusta. Ampak obstajalo je upanje, da bo tekma v soboto, kar bi bilo združljivo z nedeljskim tekom. No, ni se (mi) izšlo. Orož je ugotovil, da bodo v nedeljo boljši pogoji, in tako zakoličil dirko. Ok, vse smetane tega sveta pač ne morem polizat. Tako mi je preostal le še sobotni obisk Švarča za en skok, Gabi pa mi je zatem lepo presenetil in odpeljal gor na še eno rundo.
Na poti domov se oglasim še pri Friškiju na golaž, od doma pa na Brnik po Ireno, ki se je vračala iz Aten. Naslednji dan pa laufat.
Spet pozabil pobrat rukzak - še dobro, da se ni bilo treba daleč vračat.
sobota, 22. oktober 2016
Lijak, 22.10.2016, Prva tekma!
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1939045
https://goo.gl/photos/Qo6S5naSxZunsbLBA
Tekma me ni nikoli preveč mikala. Pač nisem tekmovalni tip. Pa vendar grem na tekaške tekme. Ne zares tekmovat, morda tekmovat sam s seboj, da vidim, kakšen sem glede na prejšnje leto. Pa da vmes naredim kaj, da se vsaj ohranim pri življenju. In tako kar gre.
Zelo podobno je pri letenju. Enkrat sem se poskušal preizkusit na Metulmaniji, pa me je povozila že tehnika, saj sem zaradi šraufanja instrumenta (FlyMe na starem telefonu) in naloge zamudil start, pa še potem sem letel na pamet in z mojo tekmico seveda ni bilo nič. Je bil pa dober štimung.
Ko sem dobil Oudie-a, se je to spremenilo. Nekaj sem se igral z XC nalogo, a sem videl, da je to precej brez veze, če itak dobro poznaš teren in tiste tri zadane obratne točke. Na srečo imamo tukaj zimsko rekreativno ParaSnežinko, na katero sem se letos prijavil v upanju, da se bom čez zimo vsaj ene dvakrat sestavil in v živo preizkusil (še) ta hec.
Prejšnji vikend se je vreme le uredilo in po x odpovedih se je zgodil prvi task. Kot ponavadi se zadeve naberejo na kup - tokrat je poleg letalne tekme na isti dan padla še Vinska cesta, ki sem jo že dvakrat po nemarnem izpustil, za povrh pa še rodbinsko kosilo za tastov rojstni dan. Na račun teh dveh se z letenjem sploh nisem pretirano ukvarjal. V ponedeljek je sledilo prijetno presenečenje, ko se izkaže, da je Wosa zmagal v športnem razredu, absolutno pa sta ga stegnila le še dva asa. Skratka, tekmica, kjer se da priti v cilj. Ooopa!
Vreme se spet skisa, a čez teden se pokažejo obeti, da bi sobota lahko bila spet letljiva in bi speljali še drugo tekmico. Orož v petek le potrdi tekmo, z Woso se zmeniva in v soboto zjutraj odrineva proti Lijaku, kamor prispeva med prvimi. Navajen zgodnjih ur na Kodorjevih odpravah hitro plačam prijavnino (15 za ligo, 15 za tekmo), naložim obratne točke ter se stlačim v prvi kombi in že nekaj čez enajst sem na startu. Wosa je vse skupaj vzel veliko bolj na izi in ni prav nič zamudil, čeprav je prišel gor kakšno uro kasneje.
Malo po poldnevu so prvi že potegnili v zrak, tekmovalci pa smo do pol dveh čakali, da je Orož končno objavil task. Lijak, malo po ovinkih do Modrasovca, pa nazaj do Šabrijela, pa spet proti Čavnu, pa čez ravnino do viadukta na AC in nazaj na pristanek. Pošteno. Na začetku na izi, kasneje pa vedno bolj triki. Štart ob 14:15 (ena razkošna urca je medtem že izpuhtela v nebo nad Trnovsko planoto), v startnem cilindru velja vrtenje v desno (moja šibka stran).
Malo pred drugo se le nekako skobalim v zrak. Lepo je delalo, ampak zares pa se nisem mogel pobrat, tako da sem nekako preživotaril na sredi startnega cilindra nekje na okoli 900m, medtem ko se je večina sotekmovalcev nagnetla na strartnem robu cilindra ene 200 do 300m nad menoj. Ker je bil moj moto: najprej preživet, potem pa gledat na rezultat, se nisem razburjal, ker sem z dvominutno zamudo zapustil start in se začel nizko pajsat po grebenu. Po dobre pol ure lufta sem se malce sprostil in ugotovil, da se do zmajarske še nikoli nisem vozil prav visoko ter bolj flegma odskakal do tja. Zmajarska je dala lep steber do moje prve baze danes in privrtenih 1,5k je bilo dovolj za prvo obratno pred vrhom Čavna, kjer sem povrtel še eno stotko. Na poti do Modrasovca je lepo držalo, da sem se lahko plazil pod bazami. Jebiga, višina prav pride. V obratno pred Modrasovcem sva nekaj metrov narazen letela z nekim tipom z Rook2. Videl sem fenomenalno sliko tipa pod rookom, v ozadju pa jesensko toplo pisan Kovk, okrašen z bujnimi oblaki in njihovimi sencami. Ta pogled je bilo treba spravit. Zakurblal sem fotoaparat, naciljal prizor, v tistem pa Oudie zacvili, da sem obrnil obratno, hkrati pa jo obrne tudi moj sosed in dobi fotko v rit. Malce zmeden fotknem še enega pred menoj ter obrnem še sam. Modrasovec me vzame do baze, kjer se že nekdo mota, sam pa oblak raje obidem po robu, kar mi pa pride prav, saj se tako zapeljem še skozi tretjo obratno. Sledi gasiranje nazaj proti startu. Tam blizu se še lepo poberem in že gledam na Škabriela, kamor se je zapodil nekdo z rookom, za katerega sem menil, da tudi dirka. Rinil sem torej proti Z in vmes še nekaj jalovo praskal nad startom. A glej ga hudiča! Oudie me je pošiljal nekam levo ven, nad ravnino in ne naravnost čez Daniela, kot sem mislil. Bemtisunce! Spregledal sem četrto obratno, 1km okoli pristanka. Porinil sem ven, jo obrnil in se spustil nazaj proti Danielu, ki pa je bil že v senci. Nad njim jih je nekaj lebdelo in zmedeno iskalo kašne balončke, a jaz spodaj nisem imel upanja, pa sem se usmeril naravnost na Škabriela, ki ga je tu pa tam obsijal kak žarek sonca. Oudie je zacvilil še za peto obratno, a glede dviganja je ostal grobo tiho, tako da sem se obrnil in malo upal na kak čudež v mrču, ki ga seveda ni bilo in kmalu sem stopil na Lijaški pristanek. Zadovoljen nad luštnim letalnim dnevom in prvim doživetjem dirke, a tudi malce poparjen, ker mi ni uspelo zvozit taska.
Na pristanku je bila nepopisna gneča, v kateri najdeš nekaj znancev. Woso najdem, ko sem že spakiran. Njega je pobralo šele malo pred zadnjo obratno in oba zadovoljna sva dirko poplaknila z zasluženim pirom (tako kot menda vsi ostali). V cilj je prišlo le nekaj asov, pa še ti v jati. Kingi R pa Enzoti. Kasneje sta se privlekla še dva športnika. Nama se je obema mudilo, pa sva se postavila v vrsto, še preden je Orož zakurblal laptopa za pobiranje trekov. Ko se je rep vrste že lepo podaljšal, sva midva že odbrzela nazaj domov. Doma ob 19:10.
Opažam, da se letos veliko namakam v baze, tudi danes sem bežal na rob. Pa prvič sem vrtel več v desno kot v levo! Pa seveda prva dirka sploh. Res bi na prostem letenju najbrž nakvačkal kaj več, a na grebenskem letenju je nedvomno veliko zabavneje voziti med "koli". Preleti čakajo na Švarč!
https://goo.gl/photos/Qo6S5naSxZunsbLBA
Tekma me ni nikoli preveč mikala. Pač nisem tekmovalni tip. Pa vendar grem na tekaške tekme. Ne zares tekmovat, morda tekmovat sam s seboj, da vidim, kakšen sem glede na prejšnje leto. Pa da vmes naredim kaj, da se vsaj ohranim pri življenju. In tako kar gre.
Zelo podobno je pri letenju. Enkrat sem se poskušal preizkusit na Metulmaniji, pa me je povozila že tehnika, saj sem zaradi šraufanja instrumenta (FlyMe na starem telefonu) in naloge zamudil start, pa še potem sem letel na pamet in z mojo tekmico seveda ni bilo nič. Je bil pa dober štimung.
Ko sem dobil Oudie-a, se je to spremenilo. Nekaj sem se igral z XC nalogo, a sem videl, da je to precej brez veze, če itak dobro poznaš teren in tiste tri zadane obratne točke. Na srečo imamo tukaj zimsko rekreativno ParaSnežinko, na katero sem se letos prijavil v upanju, da se bom čez zimo vsaj ene dvakrat sestavil in v živo preizkusil (še) ta hec.
Prejšnji vikend se je vreme le uredilo in po x odpovedih se je zgodil prvi task. Kot ponavadi se zadeve naberejo na kup - tokrat je poleg letalne tekme na isti dan padla še Vinska cesta, ki sem jo že dvakrat po nemarnem izpustil, za povrh pa še rodbinsko kosilo za tastov rojstni dan. Na račun teh dveh se z letenjem sploh nisem pretirano ukvarjal. V ponedeljek je sledilo prijetno presenečenje, ko se izkaže, da je Wosa zmagal v športnem razredu, absolutno pa sta ga stegnila le še dva asa. Skratka, tekmica, kjer se da priti v cilj. Ooopa!
Vreme se spet skisa, a čez teden se pokažejo obeti, da bi sobota lahko bila spet letljiva in bi speljali še drugo tekmico. Orož v petek le potrdi tekmo, z Woso se zmeniva in v soboto zjutraj odrineva proti Lijaku, kamor prispeva med prvimi. Navajen zgodnjih ur na Kodorjevih odpravah hitro plačam prijavnino (15 za ligo, 15 za tekmo), naložim obratne točke ter se stlačim v prvi kombi in že nekaj čez enajst sem na startu. Wosa je vse skupaj vzel veliko bolj na izi in ni prav nič zamudil, čeprav je prišel gor kakšno uro kasneje.
Malo po poldnevu so prvi že potegnili v zrak, tekmovalci pa smo do pol dveh čakali, da je Orož končno objavil task. Lijak, malo po ovinkih do Modrasovca, pa nazaj do Šabrijela, pa spet proti Čavnu, pa čez ravnino do viadukta na AC in nazaj na pristanek. Pošteno. Na začetku na izi, kasneje pa vedno bolj triki. Štart ob 14:15 (ena razkošna urca je medtem že izpuhtela v nebo nad Trnovsko planoto), v startnem cilindru velja vrtenje v desno (moja šibka stran).
Malo pred drugo se le nekako skobalim v zrak. Lepo je delalo, ampak zares pa se nisem mogel pobrat, tako da sem nekako preživotaril na sredi startnega cilindra nekje na okoli 900m, medtem ko se je večina sotekmovalcev nagnetla na strartnem robu cilindra ene 200 do 300m nad menoj. Ker je bil moj moto: najprej preživet, potem pa gledat na rezultat, se nisem razburjal, ker sem z dvominutno zamudo zapustil start in se začel nizko pajsat po grebenu. Po dobre pol ure lufta sem se malce sprostil in ugotovil, da se do zmajarske še nikoli nisem vozil prav visoko ter bolj flegma odskakal do tja. Zmajarska je dala lep steber do moje prve baze danes in privrtenih 1,5k je bilo dovolj za prvo obratno pred vrhom Čavna, kjer sem povrtel še eno stotko. Na poti do Modrasovca je lepo držalo, da sem se lahko plazil pod bazami. Jebiga, višina prav pride. V obratno pred Modrasovcem sva nekaj metrov narazen letela z nekim tipom z Rook2. Videl sem fenomenalno sliko tipa pod rookom, v ozadju pa jesensko toplo pisan Kovk, okrašen z bujnimi oblaki in njihovimi sencami. Ta pogled je bilo treba spravit. Zakurblal sem fotoaparat, naciljal prizor, v tistem pa Oudie zacvili, da sem obrnil obratno, hkrati pa jo obrne tudi moj sosed in dobi fotko v rit. Malce zmeden fotknem še enega pred menoj ter obrnem še sam. Modrasovec me vzame do baze, kjer se že nekdo mota, sam pa oblak raje obidem po robu, kar mi pa pride prav, saj se tako zapeljem še skozi tretjo obratno. Sledi gasiranje nazaj proti startu. Tam blizu se še lepo poberem in že gledam na Škabriela, kamor se je zapodil nekdo z rookom, za katerega sem menil, da tudi dirka. Rinil sem torej proti Z in vmes še nekaj jalovo praskal nad startom. A glej ga hudiča! Oudie me je pošiljal nekam levo ven, nad ravnino in ne naravnost čez Daniela, kot sem mislil. Bemtisunce! Spregledal sem četrto obratno, 1km okoli pristanka. Porinil sem ven, jo obrnil in se spustil nazaj proti Danielu, ki pa je bil že v senci. Nad njim jih je nekaj lebdelo in zmedeno iskalo kašne balončke, a jaz spodaj nisem imel upanja, pa sem se usmeril naravnost na Škabriela, ki ga je tu pa tam obsijal kak žarek sonca. Oudie je zacvilil še za peto obratno, a glede dviganja je ostal grobo tiho, tako da sem se obrnil in malo upal na kak čudež v mrču, ki ga seveda ni bilo in kmalu sem stopil na Lijaški pristanek. Zadovoljen nad luštnim letalnim dnevom in prvim doživetjem dirke, a tudi malce poparjen, ker mi ni uspelo zvozit taska.
Na pristanku je bila nepopisna gneča, v kateri najdeš nekaj znancev. Woso najdem, ko sem že spakiran. Njega je pobralo šele malo pred zadnjo obratno in oba zadovoljna sva dirko poplaknila z zasluženim pirom (tako kot menda vsi ostali). V cilj je prišlo le nekaj asov, pa še ti v jati. Kingi R pa Enzoti. Kasneje sta se privlekla še dva športnika. Nama se je obema mudilo, pa sva se postavila v vrsto, še preden je Orož zakurblal laptopa za pobiranje trekov. Ko se je rep vrste že lepo podaljšal, sva midva že odbrzela nazaj domov. Doma ob 19:10.
Opažam, da se letos veliko namakam v baze, tudi danes sem bežal na rob. Pa prvič sem vrtel več v desno kot v levo! Pa seveda prva dirka sploh. Res bi na prostem letenju najbrž nakvačkal kaj več, a na grebenskem letenju je nedvomno veliko zabavneje voziti med "koli". Preleti čakajo na Švarč!
sobota, 8. oktober 2016
Švarč, 8.10.2016, Enkrat v polno
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1934363
Soboto smo si vzeli bolj na izi. Ko me je Irena spraševal o načrtih, se razen brkljanja okoli hiše nisem spomnil kaj bolj zanimivega, tako da sem začel razmišljat o kakšnem skupnem pohodu na kak bližnji kucelj. O letenju niti nisem razmišljal, saj je ta vikend zaradi letalno neugodne napovedi odpadlo tako srečanje ZPLS kot tudi Parasnežinka. Ampak Vzhodnoligaši so pa vseeno na Whatsup na polno nabijali o letenju od Lisce pa do Donačke. No ja, napovedi so obetale še nekaj jasnine čez dan na vzhodnem delu Slo, popoldan pa se naj bi tudi tu pooblačilo.
Dobro. Dopoldan sem nadomestil Lenarta kot prostovoljca na čolnarskem maratonu od Griča do Zg, kjer smo pomagali manj spretnim okoli savskih brzic, kasneje pa še vrtnaril okoli hiše. Med čiščenjem kosilnice me je sonce že lepo grelo, povsod okoli pa so se pod rahlimi korenami kuhale sramežljive bazice. Nisem zdržal. Zmenili smo se za malce kasnejše kosilo, jaz pa vmes enkrat skočim s Švarča. Deal.
Na poti pokličem Gabija, ki se je napovedal na Švarč. Malo kasneje se oglasi in pove, da je pravkar pristal. Seveda je za to, da gre še enkrat z menoj. Dokler sem pridivjal do pristanka, se je on že dogovoril z enim frendom, ki stanuje tam poleg, da nama spusti avto.
Na startu lepo vleče gor, manjka ena klobasa, nad Bohorjem "pa i šire"se kuhajo lepe baze in nama se kar mudi v luft. Ko je bil Gabi že pripet, jaz pa sem bil pripravljen, da si navlečem zic, opazim, da imam odprto rezervo! Bemtisuncežarko! Ni kaj, treba je poštimat. Gabi pride pomagat in zadevo hitro spraviva nazaj v red.
Vleče v refulih in ne vem kaj je bolj pametno - odletet v refulu ali v pavzi. Odločim se za veter, in gre lepo. Glede na izrazit J do JZ bi moral poskusit bolj na Z pobočju, a sem vseeno zavil na V, kjer je Gabi prej scurel. Malo drži, pa me spusti. Vozim se sem pa tja v klasični švačevski curaži in čisto v podu že razmišljam, da grem še enkrat, ker je škoda takega dneva. Medtem se Gabi nad menoj odpelje čez proti Šedmu. Med mojim besnenjem tik nad podnom le nekaj zagrabi in počasi, mic po mic, se spajsam nad greben, pa še malo čez. Opa, morda pa me bo danes kakšna bazica le vzela k sebi. Žnaram po Švarču sem pa tja, pa ne gre nikamor. Z vetrom se nočem spustit, saj dvomim, da bi lahko priklopil kaj za naprej, pa prvič, ko se spajsam malo višje, porinem proti Šedmu, nad katerim se kuha bazica. Pa ni dal nič. Še do grebena nisem prišel. Sem pa videl nekoga, ki povrtava nekaj na mestu, kjer bi moral biti šedemski steber. Sam se še malo pajsam tam na okoli 400m višine in se spuščam proti Senovem ter na koncu pristanem nedaleč od avta. Kolega pa še kar vztraja v zraku. S tistih mojih 400m se vrže čez na Švarč, pa mi izgine nizko za hosto. Kaseneje spet vznikne in vrti, vrti. Domov se odpeljem mimo Koprivnice, do koder ga še spremljam, ko se že spodobno visoko za te razmere vrti proti Veterniku.
Domov pridem ravno na začetek kosila. Pojemo skupaj, potem pa mularija vsak na svoj konec. Ko se z Ireno še malo pogovarjava, pokliče ves navdušen Erzo, ki je bil ta s katerim sva si nekaj trenutkov delila Šedem. Privlekel se je do Sotle. Ouje!
Na Lisci so tudi lepo leteli. Dan je rešen!
Soboto smo si vzeli bolj na izi. Ko me je Irena spraševal o načrtih, se razen brkljanja okoli hiše nisem spomnil kaj bolj zanimivega, tako da sem začel razmišljat o kakšnem skupnem pohodu na kak bližnji kucelj. O letenju niti nisem razmišljal, saj je ta vikend zaradi letalno neugodne napovedi odpadlo tako srečanje ZPLS kot tudi Parasnežinka. Ampak Vzhodnoligaši so pa vseeno na Whatsup na polno nabijali o letenju od Lisce pa do Donačke. No ja, napovedi so obetale še nekaj jasnine čez dan na vzhodnem delu Slo, popoldan pa se naj bi tudi tu pooblačilo.
Dobro. Dopoldan sem nadomestil Lenarta kot prostovoljca na čolnarskem maratonu od Griča do Zg, kjer smo pomagali manj spretnim okoli savskih brzic, kasneje pa še vrtnaril okoli hiše. Med čiščenjem kosilnice me je sonce že lepo grelo, povsod okoli pa so se pod rahlimi korenami kuhale sramežljive bazice. Nisem zdržal. Zmenili smo se za malce kasnejše kosilo, jaz pa vmes enkrat skočim s Švarča. Deal.
Na poti pokličem Gabija, ki se je napovedal na Švarč. Malo kasneje se oglasi in pove, da je pravkar pristal. Seveda je za to, da gre še enkrat z menoj. Dokler sem pridivjal do pristanka, se je on že dogovoril z enim frendom, ki stanuje tam poleg, da nama spusti avto.
Na startu lepo vleče gor, manjka ena klobasa, nad Bohorjem "pa i šire"se kuhajo lepe baze in nama se kar mudi v luft. Ko je bil Gabi že pripet, jaz pa sem bil pripravljen, da si navlečem zic, opazim, da imam odprto rezervo! Bemtisuncežarko! Ni kaj, treba je poštimat. Gabi pride pomagat in zadevo hitro spraviva nazaj v red.
Vleče v refulih in ne vem kaj je bolj pametno - odletet v refulu ali v pavzi. Odločim se za veter, in gre lepo. Glede na izrazit J do JZ bi moral poskusit bolj na Z pobočju, a sem vseeno zavil na V, kjer je Gabi prej scurel. Malo drži, pa me spusti. Vozim se sem pa tja v klasični švačevski curaži in čisto v podu že razmišljam, da grem še enkrat, ker je škoda takega dneva. Medtem se Gabi nad menoj odpelje čez proti Šedmu. Med mojim besnenjem tik nad podnom le nekaj zagrabi in počasi, mic po mic, se spajsam nad greben, pa še malo čez. Opa, morda pa me bo danes kakšna bazica le vzela k sebi. Žnaram po Švarču sem pa tja, pa ne gre nikamor. Z vetrom se nočem spustit, saj dvomim, da bi lahko priklopil kaj za naprej, pa prvič, ko se spajsam malo višje, porinem proti Šedmu, nad katerim se kuha bazica. Pa ni dal nič. Še do grebena nisem prišel. Sem pa videl nekoga, ki povrtava nekaj na mestu, kjer bi moral biti šedemski steber. Sam se še malo pajsam tam na okoli 400m višine in se spuščam proti Senovem ter na koncu pristanem nedaleč od avta. Kolega pa še kar vztraja v zraku. S tistih mojih 400m se vrže čez na Švarč, pa mi izgine nizko za hosto. Kaseneje spet vznikne in vrti, vrti. Domov se odpeljem mimo Koprivnice, do koder ga še spremljam, ko se že spodobno visoko za te razmere vrti proti Veterniku.
Domov pridem ravno na začetek kosila. Pojemo skupaj, potem pa mularija vsak na svoj konec. Ko se z Ireno še malo pogovarjava, pokliče ves navdušen Erzo, ki je bil ta s katerim sva si nekaj trenutkov delila Šedem. Privlekel se je do Sotle. Ouje!
Na Lisci so tudi lepo leteli. Dan je rešen!
sreda, 28. september 2016
Švarč, 28.9.2016, spet dvakrat v prazno
Prvič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1931440
Drugič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1931314
Po petkovem fajn letenju pa kolegi čez vikend še naprej nadaljujejo s tem početjem. Vreme pa počasi ugaša. V ponedeljek odpeljem Artika na servis,v torek sem bil nekoliko zmahan od zgodnjega vstajanja, ker sem Lenarta že ob pol šestih peljal pred šolo, od koder so šli v hribe. Tako nisem razmišljal o letenju. Ampak tokrat me je Irena opomnila in dreznila, da bi bilo dobro izkoristit frej dan; ona gre na Rodos, Lenart je v hribih, Lovro pa še uživa zadnje dni Ljubljane. Vreme sicer ni obetavno, a ker vreme ne kaže katastrofe, v sredo, ko mimogrede še peljem Ireno na letališče, vzamem rukzak s starim dobrim Intoxom s seboj.
Tvegano stavim na popoldanski Švarč; cilj je bil odleteti malo po 15h. Vmes se še prav iznad Švarča oglasil Rok in podžgal upanje, da bo naš kucelj še kaj dal.
A ko se privlečem na start, lahko le gledam debelo kopreno, ki prekriva nebo. Toda od severa se jasni...
Ker le lepo vleče gor, potegnem coto v zrak. V tistem zazvoni telefon in na zaslonu se pokaže Lenart. Seveda krilo spustim in se oglasim... Pove, da so pri slapu Savica in se pozanima, če pridem ponj. Seveda pridem.
Veter se še malo umiri, potegnem in gladko scurim ter pristanem gor ob cesti, da bo manj za hodit. Ok, se zgodi. Ko prilezem nazaj do avta, se oblaki razkadijo, klobasa sramežljivo kaže gor, pa se odločim še enkrat poskusit. Rezultat je nekaj več zavojev, ampak na tleh sem isto takoj. Sledi še drugi sprehod gor, tokrat brez nahrbtnika.
V Brežicah sem še krepko pred Lenartom.
Drugič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1931314
Po petkovem fajn letenju pa kolegi čez vikend še naprej nadaljujejo s tem početjem. Vreme pa počasi ugaša. V ponedeljek odpeljem Artika na servis,v torek sem bil nekoliko zmahan od zgodnjega vstajanja, ker sem Lenarta že ob pol šestih peljal pred šolo, od koder so šli v hribe. Tako nisem razmišljal o letenju. Ampak tokrat me je Irena opomnila in dreznila, da bi bilo dobro izkoristit frej dan; ona gre na Rodos, Lenart je v hribih, Lovro pa še uživa zadnje dni Ljubljane. Vreme sicer ni obetavno, a ker vreme ne kaže katastrofe, v sredo, ko mimogrede še peljem Ireno na letališče, vzamem rukzak s starim dobrim Intoxom s seboj.
Tvegano stavim na popoldanski Švarč; cilj je bil odleteti malo po 15h. Vmes se še prav iznad Švarča oglasil Rok in podžgal upanje, da bo naš kucelj še kaj dal.
A ko se privlečem na start, lahko le gledam debelo kopreno, ki prekriva nebo. Toda od severa se jasni...
Ker le lepo vleče gor, potegnem coto v zrak. V tistem zazvoni telefon in na zaslonu se pokaže Lenart. Seveda krilo spustim in se oglasim... Pove, da so pri slapu Savica in se pozanima, če pridem ponj. Seveda pridem.
Veter se še malo umiri, potegnem in gladko scurim ter pristanem gor ob cesti, da bo manj za hodit. Ok, se zgodi. Ko prilezem nazaj do avta, se oblaki razkadijo, klobasa sramežljivo kaže gor, pa se odločim še enkrat poskusit. Rezultat je nekaj več zavojev, ampak na tleh sem isto takoj. Sledi še drugi sprehod gor, tokrat brez nahrbtnika.
V Brežicah sem še krepko pred Lenartom.
petek, 23. september 2016
Lisca, 23.9.2016, Bohorska kumulustrada
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1928665
Jesen je res radodarna z vremenom; zgoraj veje hladen sever, spodaj nas greje milo sonce. Pobje pa veselo letijo vsak ljubi dan, medtem ko se sam ne vidim iz dela. Windguru pravi, da se bo v petek sever obrnil v jug, kar obudi skomine na vsaj en skok s Švarča. V petek se v službi zadeve umirijo in tako vložim kvizkota ter že nekaj čez poldne odnorim na Dolenjsko. Vmes iščem družbo za na Švarč, a se odzove le Wosa, ki pa gre na Lisco (najbrž peš, tako da odpade usklajevanje za prevoz). Ker kaže, da bodo bolj kilave razmere, me malo vleče na Lisco, da bi vsaj malo pogrebenaril, a se mi po pričakovani curaži ne hodi nazaj gor, zato grem le, če dobim kak prevoz. Kličem Dragota, ki nekako ni navdušen, ker vreme ni ravno najboljše, a se po premisleku le vda, da gre poleg. Naknadno, pri organiziranju taksija za gor, se pridruži še Roberto in tako se troje Kondorjev skupaj z enim picilistom v razmajanem kombiju odpelje na Lisco. Gor vleče lep jug, tu pa tam se kuha kašna bazica, na severu koprena.
Pomečemo s v zrak, jaz zadnji. Nekaj brbota, kolega sta kar nad grebenom. Pri vikendu zagrabi in odvrtim do prve baze. Opa, nekaj pa le dela. Zašibam za kolegoma proti Rudeniku, tam pa spet do baze, da je bilo že treba prižgat meglenke. Zdelo se mi je, da je Roberto malo porinil proti Bohorju pa se nato obrnil, Drago je že malce prej krenil nazaj proti Lisci. Torej klasična obratna točka za ogrevanje. Mene pa je vleklo na Bohor in s pogledom iz baze na 1,6k ter lepimi bazicami na drugi strani doline nisem imel nekih pametnih izgovorov, da ne skočil čez dolino. Na bohorski strani mi zagrabi že prvi oblaček pred kumulustrado, ki je kar rasla. Kaže, da sem enkrat pravi trenutek na pravem mestu. Navil sem do prve baze in nato skakal ene do druge proti vzhodu. Na zadnji v vrsti, nekje nad Ravnim logom, sem pijan od navdušenja že razmišljal, če ni morda danes dan, da jo potegnem do doma. Na drugi strani meglic se razprostirala modrina neba vse do grebena Orlice, kjer se je kuhalo nekaj skromnih kumuluskov. Oudie je kazal ne preveč razkošnih 1,5k višine, pa tudi na uč se je jasno videlo, da brez veliko pobiranja po plavini ne bo šlo pav daleč. Na drugi strani pa je šopirila še vedno bujna bohorska magistrala. Torej gremo nazaj.
Že prej sem se v baze potapljal z nekaj lastovicami, ki jih je termika skupaj z mušicami, ki so jih lovile, prinesla vse do meglic, v tej zadnji pa jih je bilo neverjetno veliko. Fantastični prizori na vse konce švigajočih ptičic, ki zgoraj zginevajo v sivo meglo s slutnjo modrine za njo, zatem pa strmoglavljajo proti zelenilu daleč spodaj.
Nazaj sem šibal po praktično isti poti. Proti koncu bohorskega grebena sicer vidim eno ujedo, ki nad menoj vrti na severnem robu grebena, a se raje usmerim proti porajajoči se bazici bolj južno. Ta me vzame na, za Mrzlo planino običajnih 1,2k, od koder je Rudenik komot v doletu. Tam se spajsam nad greben, kaj več pa ne gre. Vse do Lisce in še daleč okoli ni videti kakšne izrazite termične dejavnosti. Privlečem se do Ješivca, ki me dvigne nad vrh, priklopim Lisco, ki pa me ne jebe petposto. Ko se peljem pod startom, vidim da gor lepo vleče, 50m nižje pa le curi muri. Vso pot do Brega ni nič trznilo, a vseeno priletim še dokaj visoko, zato podaljšam še nad Savo, kjer se končno obrnem proti avtu.
Nekega vetra nisem zaznal, a nazaj ni šlo tako, kot sem pričakoval. Kazalo je, da še do avta ne bo šlo. Kaj pa zdaj?! Spodaj njive porasle z visoko koruzo, cesta in železnica, pa nekaj bajt. Bemtisuncežarko! Med cesto in železnico je sicer ena travnata flika, a obdana z žicami. Vroče sem upal, da bo to, kar me zavira, dalo še kak meter višine, da preletim še zadnjo koruzo in pridem na čistino. Pa ne da. Tonem. Šitšitšit! Usmerim se čez en vrt pred bajto in se že sprijaznim, da bom zadnje metre šel s telesom skozi koruzo, ko opazim še mrežasto ograjo okoli vrta. Ne glede na vso upanje, čez ograjo ni več šlo (kurčev meter in pol!). Zavrl sem na polno in pristal v vrtu z nogami pred mrežo in ritjo na travi. Cota pa nikamor drugam kot na drevo na moji desni. Stara češnja je Artika toplo sprejela s stotinami drobnih vejic prižela njegove vrvice.
Iz hiše prileti gospa in sprašuje, če je z menoj vse v redu. Ok, vse je v redu. Sledijo telefoniade (Irena, služba, Drago) nato pa enourna resnična avantura nežnega snemanja cote z golega, na pol posušenega drevesa. Gospa želi pomagat, pokaže kje ima lestev, ki mi nato dejansko olajša pristop do obešene cote. Mic po mic gre cota dol. Vmes pride še gospejin nečak in prinese priročno žago, da amputiram še najbolj zajebano vejo. Pri tej operaciji sem krepko pogrešal rep, kajti stati na kocu sumljive veje, odmikati coto in žagati še bolj sumljivo vejo je precej opičji posel. Sicer drevo ni utrpelo kakšnih vidnih poškodb, Artik pa je tudi zgledal cel, ampak med zlaganjem sem odkril natrgnino na blagu pri vpetju ene A vrvice. Nečak, s katerim sva vmes lepo klepetala je medtem že odšel, z gospo pa sva odkrila, da sva bila pred davnimi leti na svetovnem padalskem prvenstvu v Cerkljah. Za slovo se je prestavila kot Nina. Kot Irenina in Miranova hči, ki jo je Irena dojila med skoki na tisti tekmi.
Vesel sem leta, saj sem končno (spet) enkrat preletel ta Bohor, pa še prvič doživel letenje pod sicer kratko, a vendarle - kumustrado. Kasneje se izkaže, da je bil res kar dober dnevni let.
Ostaja pa malce grenak priokus zaradi zajeba pri pristanku, ki je bil posledica napačne odločitve prej.
ps. V nedeljo še enkrat pregledam coto, in najdem še dve natrgnini, v ponedeljek pa gre k Marinčiču na lifting.
Jesen je res radodarna z vremenom; zgoraj veje hladen sever, spodaj nas greje milo sonce. Pobje pa veselo letijo vsak ljubi dan, medtem ko se sam ne vidim iz dela. Windguru pravi, da se bo v petek sever obrnil v jug, kar obudi skomine na vsaj en skok s Švarča. V petek se v službi zadeve umirijo in tako vložim kvizkota ter že nekaj čez poldne odnorim na Dolenjsko. Vmes iščem družbo za na Švarč, a se odzove le Wosa, ki pa gre na Lisco (najbrž peš, tako da odpade usklajevanje za prevoz). Ker kaže, da bodo bolj kilave razmere, me malo vleče na Lisco, da bi vsaj malo pogrebenaril, a se mi po pričakovani curaži ne hodi nazaj gor, zato grem le, če dobim kak prevoz. Kličem Dragota, ki nekako ni navdušen, ker vreme ni ravno najboljše, a se po premisleku le vda, da gre poleg. Naknadno, pri organiziranju taksija za gor, se pridruži še Roberto in tako se troje Kondorjev skupaj z enim picilistom v razmajanem kombiju odpelje na Lisco. Gor vleče lep jug, tu pa tam se kuha kašna bazica, na severu koprena.
Pomečemo s v zrak, jaz zadnji. Nekaj brbota, kolega sta kar nad grebenom. Pri vikendu zagrabi in odvrtim do prve baze. Opa, nekaj pa le dela. Zašibam za kolegoma proti Rudeniku, tam pa spet do baze, da je bilo že treba prižgat meglenke. Zdelo se mi je, da je Roberto malo porinil proti Bohorju pa se nato obrnil, Drago je že malce prej krenil nazaj proti Lisci. Torej klasična obratna točka za ogrevanje. Mene pa je vleklo na Bohor in s pogledom iz baze na 1,6k ter lepimi bazicami na drugi strani doline nisem imel nekih pametnih izgovorov, da ne skočil čez dolino. Na bohorski strani mi zagrabi že prvi oblaček pred kumulustrado, ki je kar rasla. Kaže, da sem enkrat pravi trenutek na pravem mestu. Navil sem do prve baze in nato skakal ene do druge proti vzhodu. Na zadnji v vrsti, nekje nad Ravnim logom, sem pijan od navdušenja že razmišljal, če ni morda danes dan, da jo potegnem do doma. Na drugi strani meglic se razprostirala modrina neba vse do grebena Orlice, kjer se je kuhalo nekaj skromnih kumuluskov. Oudie je kazal ne preveč razkošnih 1,5k višine, pa tudi na uč se je jasno videlo, da brez veliko pobiranja po plavini ne bo šlo pav daleč. Na drugi strani pa je šopirila še vedno bujna bohorska magistrala. Torej gremo nazaj.
Že prej sem se v baze potapljal z nekaj lastovicami, ki jih je termika skupaj z mušicami, ki so jih lovile, prinesla vse do meglic, v tej zadnji pa jih je bilo neverjetno veliko. Fantastični prizori na vse konce švigajočih ptičic, ki zgoraj zginevajo v sivo meglo s slutnjo modrine za njo, zatem pa strmoglavljajo proti zelenilu daleč spodaj.
Nazaj sem šibal po praktično isti poti. Proti koncu bohorskega grebena sicer vidim eno ujedo, ki nad menoj vrti na severnem robu grebena, a se raje usmerim proti porajajoči se bazici bolj južno. Ta me vzame na, za Mrzlo planino običajnih 1,2k, od koder je Rudenik komot v doletu. Tam se spajsam nad greben, kaj več pa ne gre. Vse do Lisce in še daleč okoli ni videti kakšne izrazite termične dejavnosti. Privlečem se do Ješivca, ki me dvigne nad vrh, priklopim Lisco, ki pa me ne jebe petposto. Ko se peljem pod startom, vidim da gor lepo vleče, 50m nižje pa le curi muri. Vso pot do Brega ni nič trznilo, a vseeno priletim še dokaj visoko, zato podaljšam še nad Savo, kjer se končno obrnem proti avtu.
Nekega vetra nisem zaznal, a nazaj ni šlo tako, kot sem pričakoval. Kazalo je, da še do avta ne bo šlo. Kaj pa zdaj?! Spodaj njive porasle z visoko koruzo, cesta in železnica, pa nekaj bajt. Bemtisuncežarko! Med cesto in železnico je sicer ena travnata flika, a obdana z žicami. Vroče sem upal, da bo to, kar me zavira, dalo še kak meter višine, da preletim še zadnjo koruzo in pridem na čistino. Pa ne da. Tonem. Šitšitšit! Usmerim se čez en vrt pred bajto in se že sprijaznim, da bom zadnje metre šel s telesom skozi koruzo, ko opazim še mrežasto ograjo okoli vrta. Ne glede na vso upanje, čez ograjo ni več šlo (kurčev meter in pol!). Zavrl sem na polno in pristal v vrtu z nogami pred mrežo in ritjo na travi. Cota pa nikamor drugam kot na drevo na moji desni. Stara češnja je Artika toplo sprejela s stotinami drobnih vejic prižela njegove vrvice.
Iz hiše prileti gospa in sprašuje, če je z menoj vse v redu. Ok, vse je v redu. Sledijo telefoniade (Irena, služba, Drago) nato pa enourna resnična avantura nežnega snemanja cote z golega, na pol posušenega drevesa. Gospa želi pomagat, pokaže kje ima lestev, ki mi nato dejansko olajša pristop do obešene cote. Mic po mic gre cota dol. Vmes pride še gospejin nečak in prinese priročno žago, da amputiram še najbolj zajebano vejo. Pri tej operaciji sem krepko pogrešal rep, kajti stati na kocu sumljive veje, odmikati coto in žagati še bolj sumljivo vejo je precej opičji posel. Sicer drevo ni utrpelo kakšnih vidnih poškodb, Artik pa je tudi zgledal cel, ampak med zlaganjem sem odkril natrgnino na blagu pri vpetju ene A vrvice. Nečak, s katerim sva vmes lepo klepetala je medtem že odšel, z gospo pa sva odkrila, da sva bila pred davnimi leti na svetovnem padalskem prvenstvu v Cerkljah. Za slovo se je prestavila kot Nina. Kot Irenina in Miranova hči, ki jo je Irena dojila med skoki na tisti tekmi.
Vesel sem leta, saj sem končno (spet) enkrat preletel ta Bohor, pa še prvič doživel letenje pod sicer kratko, a vendarle - kumustrado. Kasneje se izkaže, da je bil res kar dober dnevni let.
Ostaja pa malce grenak priokus zaradi zajeba pri pristanku, ki je bil posledica napačne odločitve prej.
ps. V nedeljo še enkrat pregledam coto, in najdem še dve natrgnini, v ponedeljek pa gre k Marinčiču na lifting.
sreda, 14. september 2016
Lisca, 14.9.2016, Gromska strela!
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=14.09.2016#si&flights&1926272&map
Po lepem in zanimivem vikendu se v ponedeljek pošteno razletita Drago in Roberto, jaz pa dneva še opazil nisem (šele popoldan, na Marušinem rojstnodnevnem pikniku). V torek sta spet v akciji, vendar bolj skromno. Za sredo je napoved še vzdržna, za četrtek pa je že napovedan JZ, kjer bi bil (pri nas) pogojno letljiv le Švarč, kasneje pa so tako ali tako druge obveze in pa še bolj kilavo vreme. Torej sreda (še z malo Irenine vzpodbude), pa Lisca.
Mitja pa Žare lahko šele po tretji, od Kondorjev pa se odzove le Roberto, s katerim vzameva taksi - on iz Radeč, jaz z Brega - 4€ po glavi - ceneje kot na Kobariški Stol.
Gor sta še dva mladeniča, ki se tudi zaskrbljeno ozirata v oblačnost na severu. Roberto ju potolaži, da gremo v primeru dežja pač pristajat. Kisel nasmešek. Tastaradva odletiva in skočiva na Rudenik. Presenetljivo dobro drži za takšno pokritost. Na Rudeniku še povrtavam in rinem v bazo na 1,5k ter opazujem kolega, ki se je vrgel čez dolino na bohorsko stran. Tam je še nekaj osvetljenega in ugotovim, da bi bil greh, če ne poskusim s to višino potipat Bohor. Nad Mrzlo planino že začnem popravljat in tam opazim bogovsko kumulustrado čez bohorski greben.
Sem spodaj pa se bo treba priklopit in končno enkrat izkusit tako letenje! Res se mic po mic pajsam pod baze in rinem proti vzhodu. V nekem trenutku me spreleti nenavaden dražljaj. Hkeem. Blisk? Sem videl bliskanje? Med vrtenjem malo več pozornosti posvetim še širši okolici, ki pa je na severu in vzhodu zelo oblačna in temna. Ampak tu, na zahodnem delu Bohorja, pa še kar dela. Kaj naj zdaj? Malce negotov še kar plezam gor, ko razločno vidim strelo nekje na Kozjanskem. Ko nekaj trenutkov kasneje pride do mene še zamolklo grmenje, se streznim. Beži, dokler je še luštno! Mater, me letos lovi ta dež! Še zauga gor, a dokler skozi sivino zgoraj še vidim koščke neba, je vse v redu.
Letim proti Metnemu vrhu in razmišljam, da bi kar podaljšal na Razbor in dalje proti ne tako zabitemu Kumu, a se potem odločim, da bi šel vseeno bolj na ziher popravljat višino na Lisco. Tam pa nič. Gor vidim Mitja, ki čaka kaj bo, sam pa se neobremenjeno spustim proti Bregu in pristanem pri avtu. Ouje! Načrti se niso čisto izšli, ampak bil je pa lep hec. Dobro za po šihtu!
Ko sem zaključeval pakiranje, je začelo rositi tudi na Bregu, ampak jazz sem bil že na varnem v avtu. Pokličem še Robertota, ki pove, da je že v Radečah. Z vlakom. Z Mrzle planine ni porinil na Bohor, ker je je iskal dviganje na (še) osončeni strani Metnega vrha, ki ga pa ni bilo, zato se je vrnil na Rudenik, kjer pa se mu ni uspelo spajsat nazaj in je curnil v dolino. Se zgodi.
Po lepem in zanimivem vikendu se v ponedeljek pošteno razletita Drago in Roberto, jaz pa dneva še opazil nisem (šele popoldan, na Marušinem rojstnodnevnem pikniku). V torek sta spet v akciji, vendar bolj skromno. Za sredo je napoved še vzdržna, za četrtek pa je že napovedan JZ, kjer bi bil (pri nas) pogojno letljiv le Švarč, kasneje pa so tako ali tako druge obveze in pa še bolj kilavo vreme. Torej sreda (še z malo Irenine vzpodbude), pa Lisca.
Mitja pa Žare lahko šele po tretji, od Kondorjev pa se odzove le Roberto, s katerim vzameva taksi - on iz Radeč, jaz z Brega - 4€ po glavi - ceneje kot na Kobariški Stol.
Gor sta še dva mladeniča, ki se tudi zaskrbljeno ozirata v oblačnost na severu. Roberto ju potolaži, da gremo v primeru dežja pač pristajat. Kisel nasmešek. Tastaradva odletiva in skočiva na Rudenik. Presenetljivo dobro drži za takšno pokritost. Na Rudeniku še povrtavam in rinem v bazo na 1,5k ter opazujem kolega, ki se je vrgel čez dolino na bohorsko stran. Tam je še nekaj osvetljenega in ugotovim, da bi bil greh, če ne poskusim s to višino potipat Bohor. Nad Mrzlo planino že začnem popravljat in tam opazim bogovsko kumulustrado čez bohorski greben.
Sem spodaj pa se bo treba priklopit in končno enkrat izkusit tako letenje! Res se mic po mic pajsam pod baze in rinem proti vzhodu. V nekem trenutku me spreleti nenavaden dražljaj. Hkeem. Blisk? Sem videl bliskanje? Med vrtenjem malo več pozornosti posvetim še širši okolici, ki pa je na severu in vzhodu zelo oblačna in temna. Ampak tu, na zahodnem delu Bohorja, pa še kar dela. Kaj naj zdaj? Malce negotov še kar plezam gor, ko razločno vidim strelo nekje na Kozjanskem. Ko nekaj trenutkov kasneje pride do mene še zamolklo grmenje, se streznim. Beži, dokler je še luštno! Mater, me letos lovi ta dež! Še zauga gor, a dokler skozi sivino zgoraj še vidim koščke neba, je vse v redu.
Letim proti Metnemu vrhu in razmišljam, da bi kar podaljšal na Razbor in dalje proti ne tako zabitemu Kumu, a se potem odločim, da bi šel vseeno bolj na ziher popravljat višino na Lisco. Tam pa nič. Gor vidim Mitja, ki čaka kaj bo, sam pa se neobremenjeno spustim proti Bregu in pristanem pri avtu. Ouje! Načrti se niso čisto izšli, ampak bil je pa lep hec. Dobro za po šihtu!
Ko sem zaključeval pakiranje, je začelo rositi tudi na Bregu, ampak jazz sem bil že na varnem v avtu. Pokličem še Robertota, ki pove, da je že v Radečah. Z vlakom. Z Mrzle planine ni porinil na Bohor, ker je je iskal dviganje na (še) osončeni strani Metnega vrha, ki ga pa ni bilo, zato se je vrnil na Rudenik, kjer pa se mu ni uspelo spajsat nazaj in je curnil v dolino. Se zgodi.
sobota, 10. september 2016
Gozd, 10.9.2016, Ples v dežju
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1924242&map
https://goo.gl/photos/zASBScLgddpdQf3n6
Še od lanske pomladi imava z Ireno neporavnane račune s Frankotom, ki pa je zelo zaseden, tako da je težko dobiti prost termin. Tokrat se je Irena uspela zmenit za večerjo čez vikend. Pa ne le to, sobota se pokrije še z dnevom ZPLS in testivalom na Lijaku, kjer bi se lahko ustavila na poti v Kobarid. Tik pred vikendom se vreme na Primorskem sfiži in testival je je prestavljen na boljše čase. Po malo tuhtanja vremenske napovedi se izkaže, da bi bila Gorenjska potencialno letljiva, pa še na poti nama je. Irena ni imela nič proti, pa sva se odpravila na pot z načrtovanim postankom na Gojzdu. Gor pozdravim gospodarja Jureta pa potem še Sandija, ki je tudi tam. Od nekod se prismeje še Wosa. Luksuzno urejen start kar vrvi, Sandijev sin pomaga pri pripravi. Ok - plan: malo pojadramo, kar se bo dalo pred dežjem, pristat, pa naprej čez Vršič proti Primorski. Scureti bi se dalo tudi kje na poti proti Vršiču in Irena mi v hecu navrže, da me pobere v Kranjski gori. Ha ha.
Po zelo dolgem času sem prvič na Gojzdu in nimam pojma, kako in kaj. Gledam ostale in se spustim proti V, kjer se spajsam gor in pri Tostem vrhu pod 1,8k že bežim iz baze. Zamislim si obrnit Zaplato, pa z vzhodnikom nazaj čez Kriško dokler gre proti Jesenicam. Od Tolstega odjadram proti Zaplati, pod seboj gledam Sv.Lovrenc, s katerega sem imel svoj prvi višinc in kamor sva z Lovrom enkrat skupaj zlezla. Ko ga hočem slikat, zagrabi in je treba vrtet. Nikakor se ne morem pobrat, čeprav kar nekaj časa žnaram nad neko kočico na enem grebenu pred zaplato. Ker sem namenjen na Z, se odločim, da ne bom za vsako ceno rinil proti V, pa se obrnem nazaj proti Kriški. Tja pridem še s solidno višino, a globoko pod grebenom (pod 1,2k), kjer pa ob bregu ne najdem dviganja. Ok, grem pa pobirat nazaj nad start. Takrat opazim nekoga, ki suče malo zunaj ter grem še sam tja potipat.
Zaletim se v enega Tistih stebrov, kjer ni cince marince. Zauga, ko strela, nabija me v zic, Artik nori, a lepo uboga. Gre naravnost v oblak, tako da steber s težkim srcem zapustim in se še v lepem dviganju zapeljem ven, na rob baze. Evo, Dobrča je v lahkotnem doletu in odgasiram tja. Na desni hribi v črnini, na levi bolj svetla dolina. Na Dobrči pri vzletišču se malo poberem in grem naprej, kjer pri koči spet nekaj prime. Med vrtenjem se mi zdi, da je nekaj čudnega. Slišim znan zvok, ki pa ne paše v to okolje. Dežuje? Pogledam gor, vidim nedolžen, prosojen kumulusek, na očalih pa se mi razlivajo kaplje! Šit! Kako to? Lepo vleče v oblak iz katerega dežuje. To ni tako kot v Makedoniji, kjer se je rosilo pod močno nakuhanimi oblaki visoko nad tlemi. Tu je lepo deževalo na višini Dobrče (gledal sem planince, ki so pospešeno šibali v kočo) in to iz oblaka skozi katerega si videl nebo. Med vrtenjem sem malo cincal, kaj zdaj, saj ni kazalo, da bi se res ulilo, vleklo je pa lepo. Najprej zdravje, potem pa nabiranje višine si mislim in (spet) odvijem iz stebra proti jasnini in nato naprej proti Perotu, ki ga pofotkam za Franca.
Udobno curim proti Završnici, malo že oprezam za pristanki ter upam, da bo kaj malega dal še greben. In res nekaj prdne, kar se razvile v lep steber, ki me vzame do črnine iz katere spet ščije, in spet bežim ven. Tokrat zgleda, da so Jesenice v dosegu. Ko pridem do začetka mesta, sem v precepu; višine ni za udoben prelet strnjenega in po dolini razvlečenega mesta, a vseeno preveč, da bi jo kar tako zavrgel in šel pristajat nazaj. Odločim se previdno poskusit še kaj povrtet in z vzhodnikom v rit nekako prilezt čez. Nekje sredi mesta lahko še malce popravim višino in oddahnem si. Nad menoj in na desni je že vse zabito, na levi, nad Mežakljo, pa sonce. Mika me poskusit na drugi strani doline, a ocenim, da sem vseeno prenizko, da bi to šlo skozi, zato podaljšam naprej. Opazujem zastoje na AC udobno globoko pod menoj, vzhodnik me lepo nosi, a gre le naravnost, nič gor. Pristanem pri parkirišču pred Dovjem, pred odcepom za Vrata. Zadovoljen.
Medtem, ko molzem coto že začne škrabljati in spet bežim, tokrat pod drevo. Obvestim Ireno in jo opozorim na zastoje, ter med čakanjem, da neha deževati klepetam z vzhodnoligaši. Franc me takoj napoti v eno gostilno v Dovjem. Pol ure po pristanku je že spet jasno in prav nad menoj se že kuhajo prve bazice. Ajme, tajming! Irena je pri meni še preden sem zložil pravkar posušeno coto in mahneva jo v Dovje, v gostilno Pr' Katri na zasluženo malico. Kasneje preko Vršiča še več kot pravočasno prideva v Kobarid in naprej do Frankota. Tam se pa dobra zgodba nadaljuje po svoje...
https://goo.gl/photos/zASBScLgddpdQf3n6
Še od lanske pomladi imava z Ireno neporavnane račune s Frankotom, ki pa je zelo zaseden, tako da je težko dobiti prost termin. Tokrat se je Irena uspela zmenit za večerjo čez vikend. Pa ne le to, sobota se pokrije še z dnevom ZPLS in testivalom na Lijaku, kjer bi se lahko ustavila na poti v Kobarid. Tik pred vikendom se vreme na Primorskem sfiži in testival je je prestavljen na boljše čase. Po malo tuhtanja vremenske napovedi se izkaže, da bi bila Gorenjska potencialno letljiva, pa še na poti nama je. Irena ni imela nič proti, pa sva se odpravila na pot z načrtovanim postankom na Gojzdu. Gor pozdravim gospodarja Jureta pa potem še Sandija, ki je tudi tam. Od nekod se prismeje še Wosa. Luksuzno urejen start kar vrvi, Sandijev sin pomaga pri pripravi. Ok - plan: malo pojadramo, kar se bo dalo pred dežjem, pristat, pa naprej čez Vršič proti Primorski. Scureti bi se dalo tudi kje na poti proti Vršiču in Irena mi v hecu navrže, da me pobere v Kranjski gori. Ha ha.
Po zelo dolgem času sem prvič na Gojzdu in nimam pojma, kako in kaj. Gledam ostale in se spustim proti V, kjer se spajsam gor in pri Tostem vrhu pod 1,8k že bežim iz baze. Zamislim si obrnit Zaplato, pa z vzhodnikom nazaj čez Kriško dokler gre proti Jesenicam. Od Tolstega odjadram proti Zaplati, pod seboj gledam Sv.Lovrenc, s katerega sem imel svoj prvi višinc in kamor sva z Lovrom enkrat skupaj zlezla. Ko ga hočem slikat, zagrabi in je treba vrtet. Nikakor se ne morem pobrat, čeprav kar nekaj časa žnaram nad neko kočico na enem grebenu pred zaplato. Ker sem namenjen na Z, se odločim, da ne bom za vsako ceno rinil proti V, pa se obrnem nazaj proti Kriški. Tja pridem še s solidno višino, a globoko pod grebenom (pod 1,2k), kjer pa ob bregu ne najdem dviganja. Ok, grem pa pobirat nazaj nad start. Takrat opazim nekoga, ki suče malo zunaj ter grem še sam tja potipat.
Zaletim se v enega Tistih stebrov, kjer ni cince marince. Zauga, ko strela, nabija me v zic, Artik nori, a lepo uboga. Gre naravnost v oblak, tako da steber s težkim srcem zapustim in se še v lepem dviganju zapeljem ven, na rob baze. Evo, Dobrča je v lahkotnem doletu in odgasiram tja. Na desni hribi v črnini, na levi bolj svetla dolina. Na Dobrči pri vzletišču se malo poberem in grem naprej, kjer pri koči spet nekaj prime. Med vrtenjem se mi zdi, da je nekaj čudnega. Slišim znan zvok, ki pa ne paše v to okolje. Dežuje? Pogledam gor, vidim nedolžen, prosojen kumulusek, na očalih pa se mi razlivajo kaplje! Šit! Kako to? Lepo vleče v oblak iz katerega dežuje. To ni tako kot v Makedoniji, kjer se je rosilo pod močno nakuhanimi oblaki visoko nad tlemi. Tu je lepo deževalo na višini Dobrče (gledal sem planince, ki so pospešeno šibali v kočo) in to iz oblaka skozi katerega si videl nebo. Med vrtenjem sem malo cincal, kaj zdaj, saj ni kazalo, da bi se res ulilo, vleklo je pa lepo. Najprej zdravje, potem pa nabiranje višine si mislim in (spet) odvijem iz stebra proti jasnini in nato naprej proti Perotu, ki ga pofotkam za Franca.
Udobno curim proti Završnici, malo že oprezam za pristanki ter upam, da bo kaj malega dal še greben. In res nekaj prdne, kar se razvile v lep steber, ki me vzame do črnine iz katere spet ščije, in spet bežim ven. Tokrat zgleda, da so Jesenice v dosegu. Ko pridem do začetka mesta, sem v precepu; višine ni za udoben prelet strnjenega in po dolini razvlečenega mesta, a vseeno preveč, da bi jo kar tako zavrgel in šel pristajat nazaj. Odločim se previdno poskusit še kaj povrtet in z vzhodnikom v rit nekako prilezt čez. Nekje sredi mesta lahko še malce popravim višino in oddahnem si. Nad menoj in na desni je že vse zabito, na levi, nad Mežakljo, pa sonce. Mika me poskusit na drugi strani doline, a ocenim, da sem vseeno prenizko, da bi to šlo skozi, zato podaljšam naprej. Opazujem zastoje na AC udobno globoko pod menoj, vzhodnik me lepo nosi, a gre le naravnost, nič gor. Pristanem pri parkirišču pred Dovjem, pred odcepom za Vrata. Zadovoljen.
Medtem, ko molzem coto že začne škrabljati in spet bežim, tokrat pod drevo. Obvestim Ireno in jo opozorim na zastoje, ter med čakanjem, da neha deževati klepetam z vzhodnoligaši. Franc me takoj napoti v eno gostilno v Dovjem. Pol ure po pristanku je že spet jasno in prav nad menoj se že kuhajo prve bazice. Ajme, tajming! Irena je pri meni še preden sem zložil pravkar posušeno coto in mahneva jo v Dovje, v gostilno Pr' Katri na zasluženo malico. Kasneje preko Vršiča še več kot pravočasno prideva v Kobarid in naprej do Frankota. Tam se pa dobra zgodba nadaljuje po svoje...
sobota, 27. avgust 2016
Krvavec, 27.8.2016, Moutain Wake Jam 2016
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1917106
https://goo.gl/photos/vXPVb1FVtoR1KYmj8
https://www.facebook.com/Mountain-Wake-Jam-543506332373389/
Konec avgusta je že tradicionalno rezerviran za vejkarsko veselico na vrhu gore. Letos Lovra (spet?) ni bilo poleg (tik pred izpitom, Družina), je pa zato šla hribe in sina pogledat Irena. Lenart je šel že dan prej v Lj do Darkota, s katerim sta šla skupaj na Krvavec, midva z Ireno pa sva prišla malo za njima. Letos je bilo prav udobno, saj je bil omogočen prevoz s sedežnico prav do vrha.
Vejkanje je bilo dramatično za Lenarta in Darkota. Oba sta dala vse od sebe ampak Darkotu se žal ni čisto izšlo, Lenartu pa na tričert. 540 je sfural uizi, 720 pa je ruknil, čeprav ga je nekaj dni prej na fwp že lepo obrnil. Vse to je lenarti na koncu zadostovalo za 3. mesto in prvo denarno nagrado - 200€ (150 neto). Ouje!
Irena se je po tekmi sprehodila dol do gondole, vejkarja sta šla dol zase, sam pa sem razgrnil coto in se v skoraj brezveterju spustil proti Ambrožu. Tam je na 1,2k le začelo nekaj držati, tako da sem lahko še malo povrtaval s turisti, ki so startali z Ambroža. Pobrat se ni dalo (saj so bili višje od mene, ampak ne tako zelo), pa sem oddrsel proti Števanji gori, obrnil cerkvico, pa nazaj proti pristanku. Vmes je hotelo še nekaj prijeti, malo nežnega povrtavanja, pa hop na grajca, ki sem ga pa priklopil prenizko, da bi mi še tam kaj dalo. Pristanek, klepet med zlaganjem in že sta bila pri meni Irena in Lenart.
Mislim, da smo v Lj pobrali še Lovrija in skupaj kosili.
https://goo.gl/photos/vXPVb1FVtoR1KYmj8
https://www.facebook.com/Mountain-Wake-Jam-543506332373389/
Konec avgusta je že tradicionalno rezerviran za vejkarsko veselico na vrhu gore. Letos Lovra (spet?) ni bilo poleg (tik pred izpitom, Družina), je pa zato šla hribe in sina pogledat Irena. Lenart je šel že dan prej v Lj do Darkota, s katerim sta šla skupaj na Krvavec, midva z Ireno pa sva prišla malo za njima. Letos je bilo prav udobno, saj je bil omogočen prevoz s sedežnico prav do vrha.
Vejkanje je bilo dramatično za Lenarta in Darkota. Oba sta dala vse od sebe ampak Darkotu se žal ni čisto izšlo, Lenartu pa na tričert. 540 je sfural uizi, 720 pa je ruknil, čeprav ga je nekaj dni prej na fwp že lepo obrnil. Vse to je lenarti na koncu zadostovalo za 3. mesto in prvo denarno nagrado - 200€ (150 neto). Ouje!
Irena se je po tekmi sprehodila dol do gondole, vejkarja sta šla dol zase, sam pa sem razgrnil coto in se v skoraj brezveterju spustil proti Ambrožu. Tam je na 1,2k le začelo nekaj držati, tako da sem lahko še malo povrtaval s turisti, ki so startali z Ambroža. Pobrat se ni dalo (saj so bili višje od mene, ampak ne tako zelo), pa sem oddrsel proti Števanji gori, obrnil cerkvico, pa nazaj proti pristanku. Vmes je hotelo še nekaj prijeti, malo nežnega povrtavanja, pa hop na grajca, ki sem ga pa priklopil prenizko, da bi mi še tam kaj dalo. Pristanek, klepet med zlaganjem in že sta bila pri meni Irena in Lenart.
Mislim, da smo v Lj pobrali še Lovrija in skupaj kosili.
sobota, 20. avgust 2016
XC Golte, 20.8.2016
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1913901&map
Poletje se izteka, želja po letenju ne popušča, volja v družini ostaja. Vsako leto se dogaja veselica XC Golte in vsako leto se najde razlog, da ne grem v Mozirje. Letos pa je, tako kot še marsikaj, malo drugače. Z Ireno si narediva izlet na Štrajersko, na Golte v oblakih, na hike and fly. Irena hike, jaz pa fly.
Na vrhu je megla, ki se noče pa noče razkadit. Tapkamo okoli in čvekamo, predvsem z Dragotom, ki je polovica delegacije Kondorjev pri Skyevcih. Tam okoli pol dveh prvi začnejo startat. Eni na eno (V), drugi na drugo (Z) stran. Povsod občasno malo povleče gor, smo pa še vedno v megli. Z Dragotom se zrihtava in odletiva na V. On starta vzvratno, pa ima kar težave tečt rikverc z vrečo pod nogami, zato se odločim potegnit naprej, kar se lepo obnese. V zraku najprej skrožim malo ven od hriba nato pa ... kam? Prvič sem tukaj, pa še vse je v megli. Grem desno na Z, za nekom, ki slučajno leti pred menoj. Izkaže se, da dan dela, spajsam se na rob baze in uživam. Grem še na SV, spet bežim izpod baze in se odpravim v smeri Koroške, a kmalu zgasnem nazaj, saj pred menoj ni nobene sonde, na poti pa tudi ne zagrabi nič. Na pobočji Golt se pajsam s podna in grem nazaj na JV, kjer scurim in v zadnji šansi podrajsam en grebenček, ki me vzame gor, da lahko preskočim dolino proti Gornjemu gradu. Na drugi strani vidim nekoga, ki povrtava en hribček, ki se mi zdi čisto primeren za pobiranje. Ko pridem tja, praskam po bregu, a samo tonem. Nič mi ni jasno. Eni prtiči mi prinesejo nekaj upanja, a se izkaže za, recimo neutemeljeno. Kakorkoli že, imel sem dovolj časa, da sem si izbral strateški pristanek v bližini sence in ceste. Po pristanku opazim, da je še boljša senca za bližnjo bencinsko pumpo, kjer se namestim za pospravljanje. Slišim se z Ireno, ki je tudi na poti dol do avta in ji sporočim svojo lokacijo. Malo pipkam po Oudieu, prijavim let, podražim vzhodnoligaše, se ofrišam z vodo in mimogrede še kupim multifuncijko žepno orodje ter se spravim zlagat coto, ko se že pripelje Irena. Ali sem jaz na sloumoušn, ali pa je žena na fastforvard. Ali pa oboje. Malo s slabo vestjo zaradi počasnosti pospešeno spakiram.
Sledi zaključni piknik, ki ga najdeva le s težavo, saj je kamp res dobro skrit. Vzdušje je pravo, čevapi pa okusni, runde padajo, da je že nevarno, zato se posloviva, saj imava še en načrt za danes.
Odpeljeva se v Topolščico in si privoščiva sproščujoče čofotanje v tamkajšnjih temah.
Domov prideva pozno, a zadovoljna. Dober dan.
Poletje se izteka, želja po letenju ne popušča, volja v družini ostaja. Vsako leto se dogaja veselica XC Golte in vsako leto se najde razlog, da ne grem v Mozirje. Letos pa je, tako kot še marsikaj, malo drugače. Z Ireno si narediva izlet na Štrajersko, na Golte v oblakih, na hike and fly. Irena hike, jaz pa fly.
Na vrhu je megla, ki se noče pa noče razkadit. Tapkamo okoli in čvekamo, predvsem z Dragotom, ki je polovica delegacije Kondorjev pri Skyevcih. Tam okoli pol dveh prvi začnejo startat. Eni na eno (V), drugi na drugo (Z) stran. Povsod občasno malo povleče gor, smo pa še vedno v megli. Z Dragotom se zrihtava in odletiva na V. On starta vzvratno, pa ima kar težave tečt rikverc z vrečo pod nogami, zato se odločim potegnit naprej, kar se lepo obnese. V zraku najprej skrožim malo ven od hriba nato pa ... kam? Prvič sem tukaj, pa še vse je v megli. Grem desno na Z, za nekom, ki slučajno leti pred menoj. Izkaže se, da dan dela, spajsam se na rob baze in uživam. Grem še na SV, spet bežim izpod baze in se odpravim v smeri Koroške, a kmalu zgasnem nazaj, saj pred menoj ni nobene sonde, na poti pa tudi ne zagrabi nič. Na pobočji Golt se pajsam s podna in grem nazaj na JV, kjer scurim in v zadnji šansi podrajsam en grebenček, ki me vzame gor, da lahko preskočim dolino proti Gornjemu gradu. Na drugi strani vidim nekoga, ki povrtava en hribček, ki se mi zdi čisto primeren za pobiranje. Ko pridem tja, praskam po bregu, a samo tonem. Nič mi ni jasno. Eni prtiči mi prinesejo nekaj upanja, a se izkaže za, recimo neutemeljeno. Kakorkoli že, imel sem dovolj časa, da sem si izbral strateški pristanek v bližini sence in ceste. Po pristanku opazim, da je še boljša senca za bližnjo bencinsko pumpo, kjer se namestim za pospravljanje. Slišim se z Ireno, ki je tudi na poti dol do avta in ji sporočim svojo lokacijo. Malo pipkam po Oudieu, prijavim let, podražim vzhodnoligaše, se ofrišam z vodo in mimogrede še kupim multifuncijko žepno orodje ter se spravim zlagat coto, ko se že pripelje Irena. Ali sem jaz na sloumoušn, ali pa je žena na fastforvard. Ali pa oboje. Malo s slabo vestjo zaradi počasnosti pospešeno spakiram.
Sledi zaključni piknik, ki ga najdeva le s težavo, saj je kamp res dobro skrit. Vzdušje je pravo, čevapi pa okusni, runde padajo, da je že nevarno, zato se posloviva, saj imava še en načrt za danes.
Odpeljeva se v Topolščico in si privoščiva sproščujoče čofotanje v tamkajšnjih temah.
Domov prideva pozno, a zadovoljna. Dober dan.
nedelja, 14. avgust 2016
Posočje, 14.8.2016 - tadolga
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1911037/
Po morju je še ostalo nekaj dopustniškega zanesenjaštva, ki smo ga udejanili s PRVIM izletom s prikolo. Povod je bilo doživeti zipline v Posočju, ki sem ga, med drugim, lani dobil od rodbine Rimc. Lenart se je navdušeno pridružil, Ireni pa se je še kako šlo vsaj med, če že ne na hribe. Odhod je bil špajsen; jaz v petek s prikolo na šiht (še dobro, da je sredi poletja parkirišče na pol prazno), Lenart in Irena pa sta popoldan prispela z vlakom, iz Lj pa potem skupaj na rajžo proti Kobaridu, kamor smo prispeli pozno popoldan. V Lazarju smo kljub rezervaciji komaj še dobili mesto za prikolo, ki je bila postavljena v 10 minutah (Jeeee!).
Sobota je bila posvečena rekreaciji; z Lenartom sva šla na zipline nad Bovcem (doživeti z navdušenim sinom: neprecenljivo), Irena pa na sprehod do Soče. Zatem smo skupaj šli do vznožja Vršiča, od tam pa Lenart s piciklom na prelaz, midva pa peš proti izviru Soče, pa do Kekčeve domačije na pir in nazaj do avta kamor smo prišli vsi trije istočasno. Pa se nismo tako zmenili, saj se sicer ne bi tako dobro izteklo. Proti večeru pa načrti za nedeljo. Evo, majkemi, da sem coto vzel s seboj bolj za vsak slučaj kot z resnim namenom letet, saj to nekako ne spada v družinski izlet. Vseeno je na koncu padla odločitev, da grem naslednji dan na Stol (ker je pač bližje našem kampu kot Kobala), Irena in Lenart pa na izi preživita dan s kakšnim sprehodom in kopanjem v Nadiži. Lenart bi sicer najraje šel direktno nazaj v FWP, ampak starša se nisva dala.
S Klavdijem sem bil dogovorjen v Kobaridu, a sem med odhodom iz kampa povprašal zajetno četico nekaj čakajočih pilotov, če pride Klavdij tudi sem in dobil potrditev. Hitro sem se zmenil, da še mene pobere v kampu in čez nekaj minut sem dobil udoben sedež v terencu, ki je dopolnjeval razrukan kombi, kjer se je stiskala glavnina potnikov na greben Stola. Po dobri urci prijetne vožnje smo prispeli gor (11€ za pilote ZPLS - spodobno).
Časa je bilo še več kot dovolj in privoščil sem si izlet po grebenu z odrešujočim olajšanjem v bližnjem gozdu... Okoli poldneva se je bilo treba počasi pripravit. Oudie se spet nekako ni mogel povezat na LiveTrack, ampak se s tem nisem pretirano ukvarjal, raje sem se osredotočil na za letenje bistvene stvari. Načrt: Gemona - Kobala - Stol. Če bo šlo skozi, zna biti stotica, če bom sedel prej, pa tudi dobro.
Na startu se je naredila gneča, tako da sem v minimalnem vetru komaj prislalomiral do točke, ko me je vzelo gor. V zraku jih je bilo že kar nekaj, večina je sukala nad višino starta. Samozavestno sem začel pobirat, a sem se pri tem večkrat zmedel ob izogibanju kolegom. Nekako se nisem mogel pobrati. Poskusil sem še proti Stolu, ki so ga nekateri že zapuščali proti Italiji, a meni ni dal. Skratka, že na samem začetku sem skoraj surel, ob praskanju meter nad travo že razmišljal, da bi pristal in šel peš nazaj na start, a vseeno vztrajal, dokler se po 50min le nisem prigrebel do približne višine Stola in še sam spizdil proti Italiji. V zraku je bilo toliko ljudi in ptičev, da ni bilo dvomov, kje in kako drži. V vsakem trenutku sta vsaj dva letela nekje spredaj in kazala kaj se dogaja. V glavnem brez vrtenja po grebenu naprej. Tega se spomnim še od zadnjega letenja tukaj - vrtenje ne pomaga - greben drži, vrtenje pa ti jemlje dragocene minute, ki jih potrebuješ, če želiš kaj odletet. Po preletu meje sem bil na neznanem terenu, a sond je bilo v izobilju, pa je kar šlo. Na koncu prvega grebena, ko se pred teboj odpre globoka dolina, me je sicer malo stisnilo (bo šlo čez?), pa sem vseeno malo povrtel, saj nekaj višine pri preskoku že ne more škodit. Čez sem prišel lepo, na drugi strani začel praskat ob bregu gor in kmalu sem našel dvigalo nazaj nad zelo prometen greben, od tam pa naprej do konca. Tam me je začelo premetavat, hkrati pa je Oudie tulil opozorila, da sem v nekem kličevem zračnem prostoru, namesto da bi mi piskal tista razbita dviganja. Komaj sem pritisnil eno slabo vidno fotko. He, tam sem pa le bil! Pot nazaj je bila podobna, po istih grebenih, le v drugi smeri. Omeniti je treba še orle. Srečal sem neverjetno veliko teh ogromnih letečih beštij. Z nekaterimi smo se srečali, z drugimi vrteli blizu, nekajkrat pa krožili skupaj, v istem stebru. Srhljivo lepo doživetje je vrteti skupaj s ptičurino, ki ima več kot dva metra čez krila! Žal ni (jasnih) fotk, je pa ostal globoko vrezan spomin.
Nad Stol sem se vrnil višje, kot sem ga zapustil. Po skoraj uri boja za preživetje ter uri in pol grebenarjenja se je letenje šele začenjalo. Nad startom sem povrtaval in zbiral pogum za preskok na Polovnik. To je sicer zelo uletena trasa, a zame je bilo prvič. V tem delu je sond že zmanjkalo, a vseeno sem še opazil nekoga na moji poti, tako da sem se potolažen, da nisem sam, le odpravil naprej.
Hrib sem priklopil solidno visoko, pa tudi videl cele jate, ki so letele po grebenu proti Krnu. Dan je bil radodaren in kmalu sem bil nad Krasjim vrhom. Spet vprašanje, kako naprej, čez Drežnico. Nekaj jih je drgnilo breg zelo nizko, tik nad pobočjem. Sam sem imel srečo in zapel stebriček bolj zunaj in se popravil nad greben ter polovil leteče kolege, ki so se bolj ali manj pridrgnili naprej. Okoli Krna je šlo tik nad tlemi, dobesedno v višini trave; ni mi bilo jasno, zakaj nič ne prime, a sem rinil naprej, tako kot vsi ostali. Pri nekih skalah je le prijelo in odvrtel sem se gor, čez greben, odprl se mi je pogled na Rdeči rob (zdaj razumem, zakaj se tako imenuje) in na čudovito jezerce tam spodaj. Trek sicer ne kaže, a šlo je do baze čez 2k. Bil sem nazaj v igri, Kobala se je zdela dosegljiva. Sledil sem sondam pred menoj in se usmeril čez dolino proti nekemu vrhu (Grušnica, 1570), kjer sta ene dva povrtavala. Hrib je zagrabil in mi dal 500m ter me spravil nazaj čez 2k do meglic. Užival v razgledu in stanju nasploh.
Zamikalo me je, da bi podaljšal v hribe, ki so bili komot v dosegu, a sem se odločil držati načrta in se spustil proti Kobali, ker sem v nepopisni gneči malo popravil višino in se odpravil nazaj proti Kobaridu. Vodel vrh je dal malo, Mrzli vrh pa se je lepo izkazal - šlo bi na 2k, a sem se umaknil izpod baze. Ne letim po megli. Pod Artikom je bilo veselo. Stol je bil videti dosegliv, sploh če bom vmes še malo popravil, kar pri takem, čeprav že iztekajočem dnevu ne bi smelo biti nič nenavadnega. Do jošk ni niti prdnilo, tam pa je nekaj delalo. Nežno sem vrtel, nad menoj še en, a ga nisem dosegel, ko je dviganja zmanjkalo in spustil sem se proti Stolu, ki sem ga priklopil dokaj nizko in se zaletel v zahodnik. V upanju na zadnji steber dneva sem rinil v hrib, ki pa ni dal nič. Prišel sem do Frankota, a bil sem tako nizko, da sem videl v lonce, pa sem se obrnil in z vetrom v rit me je izstrelilo nazaj do Kobarida. Pristal sem na robu mesta, vesel, da je kamp v dosegu udobnega pešačenja, ko že zazvoni telefon. Lenart. Če sem pravkar pristal v Kobaridu? Ja. Sta me videla, prideta po mene! Noro!
Dan zaključimo z iskanjem gostilne za nekaj pojest, po Ireninem razmisleku jo najdemo v Idrskem. Irena je z Lenartom preživela umirjen dan z malo sprehodi in kopanjem v Nadiži. Po povratku v Kobarid sta šla nekj pojest, ko me je Lenart videl pristajat in so se naše zgodbe spet združile.
Naslednji dan pa domov.
torek, 9. avgust 2016
Lisca, 9.8.2016, spet grebenčkanje
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1907735
V Makedoniji letijo, leti se tudi pri nas, le za Paraliscin vikend se skisa, tako da nam ostane le kak sprehod - tokrat sva šla z Ireno peš od Čučnika - in pa pirčakanje. Veter je odpihnil vsako misel na letenje.
Se je pa malo uredilo takoj v ponedeljek s podobno napovedjo za torek, medtem ko pa je bil za sredo že spet zagotovljen prehod fronte z oblačnostjo in dežjem. Torej torek.
Napovedano je bilo neoblačno vreme s švohnim V-JV vetrom. Malo sem cincal in se odločil, da ne bo za Švarč, čeprav nas je pred nekaj dnevi Wosa v podobnih pogojih pozdravil visoko iznad Bohorja. Ziher je ziher po enomesečni abstinenci.
Na šihtu se mi je malo zavleklo, tako da sem bil na startu šele okoli dveh. Gor sta že krožila dva zmajarja, to pa je tudi bilo vse. Spet sem se zapletal s tehniko: Oudiea nisem mogel povezat s telefonom, pa sem pustil, da se bo kasneje povezal sam; mik na postaji ni trzal, postaja sama je delovala, pa sem le pospravil mik, da doma pogledam kako in kaj.
Plan: Rudenik, Kum, Lisca. Pa vse vmesne variante s ciljem na Lisci.
V zraku je bilo kar zbuhano. Nekako sem se spajsal na 1,3k, švohne bazice so bile še višje, a nisem znal do njih. Rudenik pa nazaj je šlo brez problemov; je šlo tudi že nižje, pa tudi dosti boljši dnevi so že bili. Pri plazenju nazaj okoli male Lisce, nekje pri vikendu me je z leve malo vsulo (1/4), kar mi ni zbujalo dobrih občutkov. Nekaj je sicer držalo in malo buhalo, a nisem se mogel več praskat nad greben. Pod startom me je splahnilo čez zahodni greben, zunaj pa tudi nisem znal nič pobrat. Vedno volj se je čutil vzhodnik. Višine je bilo dovolj še za poskus proti Lovrencu, a tudi tam je bil pogreb, tako da sem se ponišžno odplazil nazaj proti Čučniku in na lastno presenečenje celo dosegel ta plato in tam lepo mirno pristal v veter.
Po pristanku opazim, da se Oudie seveda ni povezal s telefonom in treka nisem mogel oddat. Bom to uredil kasneje ob piru. Rukzak sem pustil ob poti za bližnjo koruzo in jo mahnil gor. Od daleč sem še naganjal lokalnega psa, ki je nekaj vohal tam okoli rukzaka in sem ga imel na sumu, da ima namen s scanjem parkirati najdbo. Pes se je med lajanjem pametno pobral domov.
Gor še vedno lepo vleče, kar želim slikat za vzhodno ligo, ko me pokliče Tadej Rozman, ki je gor prikolesaril. Skošim še na wc, da se malo obrišem, napijem vode in naročim pir, ko za šankom naletim na Darkota in še enega, ki se izkaže za drugega zmajarja danes tu gor. Za šankom malo počvekamo, potem pa nadaljujem še zunaj s Tadejem. Ko odide tudi kolesar, se posvetim Oudie-u in telefonu, ki ju končno le nekako uparim, da lahko pošljem let na OLC. Vmes pa še pipkanje in virtualno nazdravljanje z vzhodnoligaši.
V Makedoniji letijo, leti se tudi pri nas, le za Paraliscin vikend se skisa, tako da nam ostane le kak sprehod - tokrat sva šla z Ireno peš od Čučnika - in pa pirčakanje. Veter je odpihnil vsako misel na letenje.
Se je pa malo uredilo takoj v ponedeljek s podobno napovedjo za torek, medtem ko pa je bil za sredo že spet zagotovljen prehod fronte z oblačnostjo in dežjem. Torej torek.
Napovedano je bilo neoblačno vreme s švohnim V-JV vetrom. Malo sem cincal in se odločil, da ne bo za Švarč, čeprav nas je pred nekaj dnevi Wosa v podobnih pogojih pozdravil visoko iznad Bohorja. Ziher je ziher po enomesečni abstinenci.
Na šihtu se mi je malo zavleklo, tako da sem bil na startu šele okoli dveh. Gor sta že krožila dva zmajarja, to pa je tudi bilo vse. Spet sem se zapletal s tehniko: Oudiea nisem mogel povezat s telefonom, pa sem pustil, da se bo kasneje povezal sam; mik na postaji ni trzal, postaja sama je delovala, pa sem le pospravil mik, da doma pogledam kako in kaj.
Plan: Rudenik, Kum, Lisca. Pa vse vmesne variante s ciljem na Lisci.
V zraku je bilo kar zbuhano. Nekako sem se spajsal na 1,3k, švohne bazice so bile še višje, a nisem znal do njih. Rudenik pa nazaj je šlo brez problemov; je šlo tudi že nižje, pa tudi dosti boljši dnevi so že bili. Pri plazenju nazaj okoli male Lisce, nekje pri vikendu me je z leve malo vsulo (1/4), kar mi ni zbujalo dobrih občutkov. Nekaj je sicer držalo in malo buhalo, a nisem se mogel več praskat nad greben. Pod startom me je splahnilo čez zahodni greben, zunaj pa tudi nisem znal nič pobrat. Vedno volj se je čutil vzhodnik. Višine je bilo dovolj še za poskus proti Lovrencu, a tudi tam je bil pogreb, tako da sem se ponišžno odplazil nazaj proti Čučniku in na lastno presenečenje celo dosegel ta plato in tam lepo mirno pristal v veter.
Po pristanku opazim, da se Oudie seveda ni povezal s telefonom in treka nisem mogel oddat. Bom to uredil kasneje ob piru. Rukzak sem pustil ob poti za bližnjo koruzo in jo mahnil gor. Od daleč sem še naganjal lokalnega psa, ki je nekaj vohal tam okoli rukzaka in sem ga imel na sumu, da ima namen s scanjem parkirati najdbo. Pes se je med lajanjem pametno pobral domov.
Gor še vedno lepo vleče, kar želim slikat za vzhodno ligo, ko me pokliče Tadej Rozman, ki je gor prikolesaril. Skošim še na wc, da se malo obrišem, napijem vode in naročim pir, ko za šankom naletim na Darkota in še enega, ki se izkaže za drugega zmajarja danes tu gor. Za šankom malo počvekamo, potem pa nadaljujem še zunaj s Tadejem. Ko odide tudi kolesar, se posvetim Oudie-u in telefonu, ki ju končno le nekako uparim, da lahko pošljem let na OLC. Vmes pa še pipkanje in virtualno nazdravljanje z vzhodnoligaši.
sreda, 6. julij 2016
Boršt, 6.7.2016, supanje z Ajo in razbito peto
A) Aja ni hotela iz avta.
B) Skimboard
C) SUP Sarboard iQ
A) Aja ni hotela iz avta. Ko sem jo dobesedno odnesel iz prtljažnika se je takoj vrnila in začela plezat nazaj!?!. Dal sem jo nazaj noter, da se je pomirila in jo začel spet vabit ven, a se ni premaknila, le legla je. KK?! Drugič sem jo odnesel ven in zaprl vrata. Nema trte mrte! Potem se je le nekako spravila za menoj do vode. Kasneje se je na plaži pokakala. Šit. Dobesedno.
Kaj je bilo? Ne vem. Morda grmenje v ozadju, morda bevskanje psov na plaži, morda dim ciganov? Ali pa kaj tretjega.
B) Skimboard. Z Agijem sva se dogovorila, da jaz prinesem desko, on pa vosek, pa da vidimo. Nad desko je bil ves navdušen, Sledilo je množično metanje v vodo, skakanje na desko, a vozit se ni dalo. Ta dilca je pač za surfanje po tankem filmu vode na položni, peščeni obali, ne pa za skoke s šudraste obale v globoko vodo.
Rezultat: 0 uspešnih poskusov surfanja, 1 razcvetela deska (nezalepljena razbitina izpred dveh ali treh let, ko je bila nazadnje v vodi), 1 razbita peta na moji nogi (krvavel kot zaklan prašič).
Ampk iskra je prskočila, mladina se je zapalila za idejo, Agi dobi popravljeno dilo v uporabo in razvoj idej, kako in kje se v naših krajih zabavati z njo (poplavljen travnik?!)
C) SUP Sarboard iQ... Zelo všeč.
Rdeč dirkalni sup je bil zaseden, pa sem vzel prvi približek - en malo ožji Starboard IQ. Kot se je Agi zapalil za tisti kos šperplate, je mene zadel tale biser od gumice. Leti bolj kot rdeč, stabilen pa je za yoga afngunc. Žal sem prišel prepozno, tako da že po pol ure šaflanje nisem mogel spregledati Agijevega namiga, da bi bilo dobro končati - vse deske, razen moje so bile že zložene na kombiju. Naslednjič bo to to.
B) Skimboard
C) SUP Sarboard iQ
A) Aja ni hotela iz avta. Ko sem jo dobesedno odnesel iz prtljažnika se je takoj vrnila in začela plezat nazaj!?!. Dal sem jo nazaj noter, da se je pomirila in jo začel spet vabit ven, a se ni premaknila, le legla je. KK?! Drugič sem jo odnesel ven in zaprl vrata. Nema trte mrte! Potem se je le nekako spravila za menoj do vode. Kasneje se je na plaži pokakala. Šit. Dobesedno.
Kaj je bilo? Ne vem. Morda grmenje v ozadju, morda bevskanje psov na plaži, morda dim ciganov? Ali pa kaj tretjega.
B) Skimboard. Z Agijem sva se dogovorila, da jaz prinesem desko, on pa vosek, pa da vidimo. Nad desko je bil ves navdušen, Sledilo je množično metanje v vodo, skakanje na desko, a vozit se ni dalo. Ta dilca je pač za surfanje po tankem filmu vode na položni, peščeni obali, ne pa za skoke s šudraste obale v globoko vodo.Rezultat: 0 uspešnih poskusov surfanja, 1 razcvetela deska (nezalepljena razbitina izpred dveh ali treh let, ko je bila nazadnje v vodi), 1 razbita peta na moji nogi (krvavel kot zaklan prašič).
Ampk iskra je prskočila, mladina se je zapalila za idejo, Agi dobi popravljeno dilo v uporabo in razvoj idej, kako in kje se v naših krajih zabavati z njo (poplavljen travnik?!)
C) SUP Sarboard iQ... Zelo všeč.
Rdeč dirkalni sup je bil zaseden, pa sem vzel prvi približek - en malo ožji Starboard IQ. Kot se je Agi zapalil za tisti kos šperplate, je mene zadel tale biser od gumice. Leti bolj kot rdeč, stabilen pa je za yoga afngunc. Žal sem prišel prepozno, tako da že po pol ure šaflanje nisem mogel spregledati Agijevega namiga, da bi bilo dobro končati - vse deske, razen moje so bile že zložene na kombiju. Naslednjič bo to to.
torek, 5. julij 2016
Lisca, 5.7.2016 - Grebenarjenje
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1890483
Stiska (spet), pa na Švarč, tam pogreb (prenizko, ni napovedanega vetra), hitra odločitev za Lisco. Gor je en brkat možak iz Brestanice z vnukoma ter lep jug. Štart ok, Grebenarjenje na Rudenik pa nazaj, na koncu še razmišljanje, da bi šel obrnit še Kozjek, a me je zanesljivost scurenja in vabljivost toplandinga odvrnilo od tega početja. Nad startom sem motovilil in zunaj zbijal višino, vmes pa je malo spustilo, jaz pa scurel do Čučnika. V rit bi se ugriznil!
A medtem so prišli gor Žare, Wosa s potnico in Mitja, ki se je še vozil, ko sem curel. Žare, ki je bil še na tleh, mi je že po radiu ponudil prevoz ter prišel do Čučnika še preden sem začel zlagat, tako da sem opremo le stlačil v prtljažnik. Še enkrat sva se odpeljala do Čučnika, da sva spustila en avto in tako omogočila Žaretu in Mitji še en brezskrben start.
Dan rešen, coto pa pospravil doma na dvorišču.
Stiska (spet), pa na Švarč, tam pogreb (prenizko, ni napovedanega vetra), hitra odločitev za Lisco. Gor je en brkat možak iz Brestanice z vnukoma ter lep jug. Štart ok, Grebenarjenje na Rudenik pa nazaj, na koncu še razmišljanje, da bi šel obrnit še Kozjek, a me je zanesljivost scurenja in vabljivost toplandinga odvrnilo od tega početja. Nad startom sem motovilil in zunaj zbijal višino, vmes pa je malo spustilo, jaz pa scurel do Čučnika. V rit bi se ugriznil!
A medtem so prišli gor Žare, Wosa s potnico in Mitja, ki se je še vozil, ko sem curel. Žare, ki je bil še na tleh, mi je že po radiu ponudil prevoz ter prišel do Čučnika še preden sem začel zlagat, tako da sem opremo le stlačil v prtljažnik. Še enkrat sva se odpeljala do Čučnika, da sva spustila en avto in tako omogočila Žaretu in Mitji še en brezskrben start.
Dan rešen, coto pa pospravil doma na dvorišču.
sreda, 29. junij 2016
Švarč, 29.6.2016 - metanje za Gabijem - v prazno
Prvič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=18.06.2016&site=&club=>ype=0&interval=1&sort_type=date&ww=0#si&flights&1888618&map
Drugič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=18.06.2016&site=&club=>ype=0&interval=1&sort_type=date&ww=0#si&flights&1888662&map
Trejič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=18.06.2016&site=&club=>ype=0&interval=1&sort_type=date&ww=0#si&flights&1888662&map
Gabi, Wosa pa R (se mi zdi)
Wosa že leti, ko greva z Gabijem proti Švarču, vmes že pristane, pa ga pobereva, ko greva gor. Pravi da je svoje odletel, in le spusti en avto.
Z Gabijem odletiva, on nekaj drajsa, jaz čakam, nato jaz takoj scurim, Gabi pa takoj za menoj. Mislim, da naju Wosa tokrat Wosa zategne gor in se odpelje nazaj.
Drugič spet Gabi potegne prvi in mu zagrabi. Aha, si mislim, tokrat pa bo šlo. Klasičen Švarč, najprej te zavrne, potem pa se omehča in ti da. Gabi lepo navije, jaz pa praskam po grebenu in ne pa ne dočakam odrešilnega stebra. Spet scurim, medtem ko se Gabi že pase nad Bohorjem. Pa jebemtisunce! Kaj je zdaj to. Frustracijo malo ublaži Wosa, ki še vedno čaka pri kapelici. Razdražen z Gabijevim jadranjem se odloči še za en poskus pred šihtom ob petih.
Gledava Gabija, kako pobira na Ambrusu in se potem pelje nazaj proti nama. Vsa razpaljena odletiva, jaz že tretjič, a po nekaj praskanja ob bregu naju Švarč spet odloži pri kapelici. Očitno ta dan ni moja noč bi rekel Cime.
Gabi se medtem javi nekje iz Trebč. Wosa me še zadnjič zategne gor in se odpravi na šiht, jaz pa po Gabija v Podsredo, do koder je vmes prištopal. Privoščiva si še pir ob analizi dneva, pa domov.
Ja, enkrat se morala zgodba tudi obrniti, Gabiju pa privoščim.
Slike
Drugič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=18.06.2016&site=&club=>ype=0&interval=1&sort_type=date&ww=0#si&flights&1888662&map
Trejič: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog/?tview=flights&act=submit&dt=18.06.2016&site=&club=>ype=0&interval=1&sort_type=date&ww=0#si&flights&1888662&map
Gabi, Wosa pa R (se mi zdi)Wosa že leti, ko greva z Gabijem proti Švarču, vmes že pristane, pa ga pobereva, ko greva gor. Pravi da je svoje odletel, in le spusti en avto.
Z Gabijem odletiva, on nekaj drajsa, jaz čakam, nato jaz takoj scurim, Gabi pa takoj za menoj. Mislim, da naju Wosa tokrat Wosa zategne gor in se odpelje nazaj.
Drugič spet Gabi potegne prvi in mu zagrabi. Aha, si mislim, tokrat pa bo šlo. Klasičen Švarč, najprej te zavrne, potem pa se omehča in ti da. Gabi lepo navije, jaz pa praskam po grebenu in ne pa ne dočakam odrešilnega stebra. Spet scurim, medtem ko se Gabi že pase nad Bohorjem. Pa jebemtisunce! Kaj je zdaj to. Frustracijo malo ublaži Wosa, ki še vedno čaka pri kapelici. Razdražen z Gabijevim jadranjem se odloči še za en poskus pred šihtom ob petih.
Gledava Gabija, kako pobira na Ambrusu in se potem pelje nazaj proti nama. Vsa razpaljena odletiva, jaz že tretjič, a po nekaj praskanja ob bregu naju Švarč spet odloži pri kapelici. Očitno ta dan ni moja noč bi rekel Cime.
Gabi se medtem javi nekje iz Trebč. Wosa me še zadnjič zategne gor in se odpravi na šiht, jaz pa po Gabija v Podsredo, do koder je vmes prištopal. Privoščiva si še pir ob analizi dneva, pa domov.
Ja, enkrat se morala zgodba tudi obrniti, Gabiju pa privoščim.
Slike
sobota, 18. junij 2016
Švarč, 18.6.2017, Pred pikniki
Prvi: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1883074&map
Drugi: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1883072&map
Slike: https://goo.gl/photos/MVr7f2Wh5qh9H3tL7
Z dedom in babi se smo se se že nekaj časa dogovarjali za piknik, ko je padel predlog za to soboto. Vmes se je napovedal še piknik s Škrleci, tako da je bila zasedenost popolna. Problem pa je bil v tem, da je bil za ta dan napovedano carsko vreme. Petek ne vem več kaj, nedelja dež in veter, sobota pa hladno zgoraj, sicer pa sonce.
Če ne gre vse skupaj, pač ne gre. Sem se pa z dedu opravičil, ker bom malo zamudil na piknik, da grem vsaj na kratko poskusit na Švarč. Upanje na vsaj en steber je še tlelo.
Ko prispem gor, vidim dva, ki sukata pod bohotno bohorsko bazo in upanje na vsaj malo letenja je še bolj zaživelo.
Vleklo je bolj z vzhoda, zato sem se naštimal nizko in na skrajnem V robu jase. Startal in gladko scurel.
Mislim, da je bilo takrat tako: Med bentenjem sem šibal nazaj gor, saj se moj bonus za zamik piknika še ne pokuril, ko na dvorišču zadnje bajte pred hosto naletim na možaka, ki je prestavljal pravkar spucan avto, pa ga pobaram, če bi me zategnil teh par ovinkov do Švarča. Malo je pomislil in na moje veselje pristal na predlog ter me odpeljal.
Tudi v drugo nisem izkoristil jokerja in spet direkt scurel. Poparjen sem pobral šila in kopita ter se pobral na piknik, kjer mi je očitno mesto.
Na Lisci se ta dan na POLNO leti. Tudi stotka je padla. Ah, vse pač ne gre skupaj.
Drugi: http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&1883072&map
Slike: https://goo.gl/photos/MVr7f2Wh5qh9H3tL7
Z dedom in babi se smo se se že nekaj časa dogovarjali za piknik, ko je padel predlog za to soboto. Vmes se je napovedal še piknik s Škrleci, tako da je bila zasedenost popolna. Problem pa je bil v tem, da je bil za ta dan napovedano carsko vreme. Petek ne vem več kaj, nedelja dež in veter, sobota pa hladno zgoraj, sicer pa sonce.
Če ne gre vse skupaj, pač ne gre. Sem se pa z dedu opravičil, ker bom malo zamudil na piknik, da grem vsaj na kratko poskusit na Švarč. Upanje na vsaj en steber je še tlelo.
Ko prispem gor, vidim dva, ki sukata pod bohotno bohorsko bazo in upanje na vsaj malo letenja je še bolj zaživelo.
Vleklo je bolj z vzhoda, zato sem se naštimal nizko in na skrajnem V robu jase. Startal in gladko scurel.
Mislim, da je bilo takrat tako: Med bentenjem sem šibal nazaj gor, saj se moj bonus za zamik piknika še ne pokuril, ko na dvorišču zadnje bajte pred hosto naletim na možaka, ki je prestavljal pravkar spucan avto, pa ga pobaram, če bi me zategnil teh par ovinkov do Švarča. Malo je pomislil in na moje veselje pristal na predlog ter me odpeljal.
Tudi v drugo nisem izkoristil jokerja in spet direkt scurel. Poparjen sem pobral šila in kopita ter se pobral na piknik, kjer mi je očitno mesto.
Na Lisci se ta dan na POLNO leti. Tudi stotka je padla. Ah, vse pač ne gre skupaj.
nedelja, 5. junij 2016
Sela, 5.6.2016, Laufanje...
Malo sem se moral prisilit. V petek pica, pa kup pirov na koncertu, pa spet pica za lahko noč. Sobota šopingiranje, košnja, pa peka za kosilo, pa kosilo, popoldan pa končno začetek supanja, ki se je zaključil z izgubo ouklic. Zvečer čiliranje doma (s tamalima gledam risanko...). Za letet naj ne bi bilo, čeprav na koncu ni izgledal tako nemogoč dan...
Danes spet mali šoping, pa spet peka za kosilo, pa nedeljsko kosilo, pa dolgo posedanje ob sladicah in frankinji. Ko sem le pospravil pečenjaro sem moral zalegnit, da sem prišel k sebi za tauhanje, saj sem se odločil, da bom poiskal izgubljene špegle (dobri so). Seveda se mi ni dalo v oblačnem, ne prevročem dnevu rinit v tisto kalno mlakužo tauhat za špegli, a sem si sam skuhal, ko sem rekel, da bom to naredil. Vzel sem torej plavutke in masko ter komaj prepričal Ajo, da je šla z menoj. Pred šudrjamo je bilo na moje presenečenje en kup avtov, nekaj pa še dol na ciganski plaži, kjer se Aja za dobrodošlico pokakala, da sem moral še to čistit za njo. Špeglov nisem našel, saj je voda tako kalna, da se nekaj vidi šele ko je že na dosegu roke. Pa kratko sapo imam. Aja pa je vmes spizdila v šundr FWPja, kjer je Roku pomagala gledat vejkerje, ki jih on fural. Ko sem jo prišel iskat, se je še otresla na goste, ki so se sončili, da je ne bi kdo slučajno pozabil. Rezultat dneva je bil, da sem smrdel kot Aja. Tak nisem mogel čakat do osmih, ko bom Lovra peljal na štacjon, stuširan pa ne bom šel laufat. Ko pa pridem domov, najdem Lovrija na odhodu. Gre ob sedmih, peljejo ga pa mati. Tudi prav, posloviva se.
Zdaj mi pa laufanje ne uide. Malo še brkljam po hiši, potem pa le krenem. Urca je napolnjena, a ne zlepljena, saj sem jo nameraval nekaj popravljat. Odločim se za eno krajšo varianto; 5, morda 6 ali 7 km. Kasneje, ko sem se malo ulaufal sem načrt popravil na standard do Rigoncev, temu pa še dodal malo tempa. Zdi se mi, da sem zadnje čase malo zaspal in delal le na tem, da preživim maraton, kar pa je bila v bistvu potuha, da sem tudi znatno krajše razdalje tekel zelo u izi. Načrtu sem dodal še cilj, da tečem v tempu pod 5 min/km. Tako bi moral teči na 21ki. Vmes sem ene parkrat že dihal na škrge, ampak sem se trudil držati tempo okoli 5min.
Ko prisopiham na domače dvorišče, ne morem ustavit štoparice, pa naj delam kar hočem. Potem sem se naenkrat znašel na ekranu, ki me je spraševal, če naj zbriše vse podatke in nastavitve na urci. Fak! Na koncu sem urco ves vroč in prešvican kot podvodni mož razšraufal in ugotovil, da se je štoparica vmes, med pipkanjem, nekako ustavila, pa sem razšraufanega garmina previdno nesel do računalnika, ki pa je le prebral tudi današnji tek z urce.
Ni šlo pod 5min. Jebeno.
Danes spet mali šoping, pa spet peka za kosilo, pa nedeljsko kosilo, pa dolgo posedanje ob sladicah in frankinji. Ko sem le pospravil pečenjaro sem moral zalegnit, da sem prišel k sebi za tauhanje, saj sem se odločil, da bom poiskal izgubljene špegle (dobri so). Seveda se mi ni dalo v oblačnem, ne prevročem dnevu rinit v tisto kalno mlakužo tauhat za špegli, a sem si sam skuhal, ko sem rekel, da bom to naredil. Vzel sem torej plavutke in masko ter komaj prepričal Ajo, da je šla z menoj. Pred šudrjamo je bilo na moje presenečenje en kup avtov, nekaj pa še dol na ciganski plaži, kjer se Aja za dobrodošlico pokakala, da sem moral še to čistit za njo. Špeglov nisem našel, saj je voda tako kalna, da se nekaj vidi šele ko je že na dosegu roke. Pa kratko sapo imam. Aja pa je vmes spizdila v šundr FWPja, kjer je Roku pomagala gledat vejkerje, ki jih on fural. Ko sem jo prišel iskat, se je še otresla na goste, ki so se sončili, da je ne bi kdo slučajno pozabil. Rezultat dneva je bil, da sem smrdel kot Aja. Tak nisem mogel čakat do osmih, ko bom Lovra peljal na štacjon, stuširan pa ne bom šel laufat. Ko pa pridem domov, najdem Lovrija na odhodu. Gre ob sedmih, peljejo ga pa mati. Tudi prav, posloviva se.
Zdaj mi pa laufanje ne uide. Malo še brkljam po hiši, potem pa le krenem. Urca je napolnjena, a ne zlepljena, saj sem jo nameraval nekaj popravljat. Odločim se za eno krajšo varianto; 5, morda 6 ali 7 km. Kasneje, ko sem se malo ulaufal sem načrt popravil na standard do Rigoncev, temu pa še dodal malo tempa. Zdi se mi, da sem zadnje čase malo zaspal in delal le na tem, da preživim maraton, kar pa je bila v bistvu potuha, da sem tudi znatno krajše razdalje tekel zelo u izi. Načrtu sem dodal še cilj, da tečem v tempu pod 5 min/km. Tako bi moral teči na 21ki. Vmes sem ene parkrat že dihal na škrge, ampak sem se trudil držati tempo okoli 5min.
Ko prisopiham na domače dvorišče, ne morem ustavit štoparice, pa naj delam kar hočem. Potem sem se naenkrat znašel na ekranu, ki me je spraševal, če naj zbriše vse podatke in nastavitve na urci. Fak! Na koncu sem urco ves vroč in prešvican kot podvodni mož razšraufal in ugotovil, da se je štoparica vmes, med pipkanjem, nekako ustavila, pa sem razšraufanega garmina previdno nesel do računalnika, ki pa je le prebral tudi današnji tek z urce.
Ni šlo pod 5min. Jebeno.
sobota, 28. maj 2016
Švarč, 28.5.2016, Luštna lokalna urica
Trek
Na, če se spraviš pisat en mesec prepozno. Vmes že nekaj izpuhti.
Mislim, da sva bila to soboto z Lenartom sama doma in da je poba to izkoristil za dan s Hanah. Zgleda, da je bilo lepo, leteče vreme z J-JZ in ga je bilo treba porabit (čeprav olc pravi, da se v naših koncih ni letelo, veliko in dobro pa v hribih).
Ok. Upal sem na malo drajsanja po grebenu, pa sem kmalu zapel stebriček, pa še enega in se odvrtel proti Veterniku, a sem se na vrhu odločil za pot, vzporedno z dolino in povohat kucelj med Koprivnico in Veternikom, ki sem si ga ogledoval že v epizodi "Bežanje pred dežjem". Tam je bila revščina. Veternik je bil sicer na dosegu roke, a sem raje porinil v veter, proti dolini. Ne vem, zadnje čase sem nekam zadržan do za curenje tveganih poskusov. Z dolino v dosegu sem si rekel, da se je lahko pustit odpihnit z vetrom, pravi izziv se bo pa zdaj priplazit nazaj. Med tem plazenjem sem spet naletel na lep stebriček in igra se je lahko nadaljevala. Sklenil sem poskušat malo kruzat po Bohorju, saj je bilo tam okoli 1,3k višine za to dovolj, čeprav je šlo bolj v stilu vrtenje te odpihne dva nazaj, da lahko odglajdaš tri naprej.Ampak hec je bit tam, na nebu in dihat in živet. Nekje nad Ravnim logom se spet nisem odločil, da bi se prepustil vetru in se naslonil na vzhodni greben Javornika, saj so mi tiste grape spodaj zelo odbijajoče.
Tam me sredi pakiranja povabi možak iz bližnje gorce na en glaž. Z ženo sta kosila okoli gorce, a je zdaj prevroče. Pridem, ko spakiram, mu povem. Tip me je dejansko počakal in vstopila sva v hram. Med sproščenim klepetom o vinogradu in spremljajočih dejavnostih sva zizala pikolo, ki sicer ni nek presežek, je pa lepo pitna, sploh zemeljsko ohlajena in pa predvsem v pravem okolju. Po tretjem glažu sem se izgovoril, da moram še peč na Švarč, pa m je ponudil še prevoz gor. Zahvalil sem se s pojasnilom, da po celotedenskem pretežnem sedenju enostavno moram malo hodit, kar je prijazen gostitelj sprejel.Na poti gor sem se malo zbistril, nazaj grede pa med pobiranjem rukzaka še enkrat pozdravil vinogradnika ter odrinil proti domu. Fora dneva: vrtel skoraj toliko v desno, kot v levo.
Dan rešen.
Franc ta dan preseže vse svoje osebne rekorde (Dobrča - Begunjščica, čez 2k, čez 2h)
četrtek, 26. maj 2016
Švarč, 26.5.2016, Druženje z Woso
Vreme mejno, lahko bi bilo, Lenart vzpodbuja, vzamem opremo. Dogovori z Woso, web cam dobro kaže, čeprav je v Lj že zelo kilavo. Dol poberem Woso, ki po drugi curaži ne gre še enkrat. Sam čakam v mrču, spustim edino enominutno polokno polsonca in spet čakam, dokler se na koncu ne vržem naprej v temo. Spodaj me Wosa pričaka s frišnim pirom. Majkata!. Za likof me še zategne gor in to je to.
No ja, ko pridem domov, je že nazaj jasno, zgleda da tudi nad Švarčem, a dan le ni več mlad... Mitja se javi z Lisce, da drži, a se izkaže, da vseeno ne dovolj...
Nisem bil pretirano zagret, pa sem vseeno dal 4 ure za poskus. Ok, sva se pa z Woso dobro imela.
trek
nedelja, 22. maj 2016
Švarč, 22.5.2016 - pomaratonska regeneracija
Nedelja, 22.5.2016
Lenart je že od zjutraj rinil na vejkpark, Lovro pa si je to vzel bolj na izi. Začne se ob dveh, pa pika. Danes on dela. Po daljšem jutru je dopoldan hitro zdrsnil mimo - med poslušanjem čvekov med poboma me je še na pol zmanjkalo vmes, tako da me je Lovro nežno predramil za jest. Po kosilu je tamaladva izstrelilo na FWP jaz sem se pa že odločil, da grem poskusit na Švarč. Prelep dan je, da bi ga preždel v mirujoči regeneraciji. Poba sta seveda pozabila nekaj pripomočkov doma, pa sem jih jima še mimogrede zategnil.
Podrobnosti vremena se ne spomnim več (2.6.), a bilo je vroče, vlekel je zdrav J - JV. Še vedno presušen od včerajšnjega laufanja, sem si vzel še flaško vode na štart - za zlato rezervo, ker po pristanku bom žejen.
Na startu sem se ob pogledu na klobasi, ki sta kazali JV, spomnil težav 30.4. ko sem v zaveterju komaj odletel, potem pa telovadil ob prehodu na priveterje. Tokrat sem se zvito pripravil malce nižje in čisto v zahodnem robu travnika, tako da bi lažje in prej zajel vzhodne sape. Zadeva se je obnesla, spajsal sem se nad greben in zapel lep steber, ki me je spravil nad Jošta. Porinil sem proti koči na Bohorju, a med curenjem sem se umikal stran od hriba, da imam nekaj lufta pod ritjo (slaba izkušnja zadnjega letenja z Intoxem). Vmes še nekaj pobiram in z lepo višino se znajdem nad Mrzlo planino. Mislil sem porinit še malo na Z, proti Metnemu vrhu. Ko ravno ni bilo treba vrtet, sem izsušenemu grlu privoščil nekaj požirkov vode iz plastenke, ki sem jo imel s seboj. Neroda sem pri tem izgubil zamašek, ki sem ga zatem iskal po zicu, a je, kot kaže onesnažil bohorski gozd. V vsem tem rogoviljenju sem bil manj pozoren na letenje in tako zavil z načrtovane smeri ter se oddaljil od hriba, čeprav sem nameraval iti bolj po grebenu. Kakorkoli že, pred menoj je bil v doletu ta nesrečni Podvrh, s katerega pa se je Roberto zadnjič lepo spajsal. Dosegel sem ga še višje od vrha, a ni dal nič. Samo udiralo se je. Spodaj sem videl dva, ki sta hendlala s padali. Sam sem se odločil poskusit srečo še z rinjenjem v veter, na V, a me Trnovec (spet) takoj prizemljil. A jebiga sad.
Spravil sem se v senco bližnjega kozolca in se v slovmoušnu spakiral. Prometa nobenega. Od zadnjič vem, da je treba priti do Blance, tam pa štopat ali pa na vlak. Tudi peš gre. Po nekaj km in nekaj avtih mi ustavi en možak, gastrbajtar, ki pravi da gre do Blance, a se vmes spomni, da v bistvu gre prej nekemu znancu in me kmalu odloži. Peš naprej. Noge so še malo težke od včeraj, a gre. Ustavi prvi naslednji voznik. Mladenič se navdušuje nad vznemirljivimi športi in pove, da gre v tandemu skočit iz letala. V Blanci me odloži, saj gre za Sevnico. Blizu križišča vidim avtobusno postajališče v smeri Brestanice. Preverim avtobuse - nič do večera, preverim vlake - čez pol ure v mojo smer. Ok, četrt ure štopam, potem pa se počasi odpravim proti želežniški postaji, ki sem jo na zemljevidu lociral na drugi strani železnice, nekaj sto metrov proti Sevnici. Ko pridem tja, o postaji ne duha ne sluha, le gluha cesta. Ups. Vrnem se in v bifeju tik ob progi povprašam po postaji. Napotijo me nazaj pod progo na drugo stran, pa ene dvesto metrov do rumene hiše. Dobro, vidim jo in pospešim korak, kajti čas prihoda vlaka se je približeval. Mimo prejšnjega štoparskega mesta šibam s hitro hojo proti rumeni hiši. Rukzak je vse težji in divje opleta. Ampak pri hiši ni postaje!?! Čas se izteka, jaz pa ne vem, kje v tem mikro naselju je želežniška postaja! Gledam v smeri Brestanice in v daljavi res opazim eno rumeno kočuro, ki stoji poleg nečesa, kar bi lahko približno spominjalo na peron. Zdaj že tečem, kolikor se da teči z dvajsetkilsko beštijo na hrbtu. Vidim železniški prehod s spuščenimi zapornicami. Fak!!! Tečem ko nor, ko me vlak prehiti. Med glajzi in cesto je globok jarek, v katerega se spustim, ga preskočim, se povzpnem na tire, tečem za vlakom, ki že stoji. Ko so že vsi vstopili, končno tapnem na zadnja vrata zadnjega vagona in odprejo se. Olajšano se komaj še zvlečem noter ter začnem loviti sapo. Preklinjam sebe butla, kako sem lahko na google zemljevidu spregledal štacjon. Z mene kar lije, a peljem se le. Do Brestanice se že pomirim.
Na postaji se s tipom v rdeči kapi zmenim, da lahko rukzak pustim v njegovi pisarni, pa še vode si natankam. Še vedno sem presušen od včeraj. Ok, Švarč je v dosegu nog, čeprav potiho upam na Joškota, saj sem na poti gor opazil, da je pri bajti v Brestanici. Sprehodil sem se skozi trg do Kozmusovega hostla in pod Petrolom zagledal Joškotov avto. Na dvorišču najdem Lenija, Joškota pa v kuhinji, ko je pospravljal po kosilu. Seveda me je bil takoj pripravljen zategnit po avto in čez nekaj minut smo že bili gor. Klobasa je še vedno kazala gor. Na poti nazaj se ustavim še po pijačo za klepet pri Jošku. V tistem pokliče Lovro, da bo potreboval prevoz na štacjon, ker odhaja v Lj. V Joškotovem mlinu spijemo zaslužen pir (jaz), cedevito (Leni) in nič (Joško), pri tem pa kakšno rečemo. Res sem mu hvaležen za transport na Švarč. Zaradi Lovra se mi mudi, pa se kmalu poslovim. Sledi dirka v Sela, ampak ko Lovrija malo pred domom pokličem, naj se pripravi za odhod, pove da se z materjo že peljeta. Pa sva se zgrešila...
Kakorkoli že - vikend se mi je dobro iztekel - preživel maraton, pa še ujel nekaj poznih bohorskih stebričkov pred novo porcijo dežja.
OLC
Lenart je že od zjutraj rinil na vejkpark, Lovro pa si je to vzel bolj na izi. Začne se ob dveh, pa pika. Danes on dela. Po daljšem jutru je dopoldan hitro zdrsnil mimo - med poslušanjem čvekov med poboma me je še na pol zmanjkalo vmes, tako da me je Lovro nežno predramil za jest. Po kosilu je tamaladva izstrelilo na FWP jaz sem se pa že odločil, da grem poskusit na Švarč. Prelep dan je, da bi ga preždel v mirujoči regeneraciji. Poba sta seveda pozabila nekaj pripomočkov doma, pa sem jih jima še mimogrede zategnil.
Podrobnosti vremena se ne spomnim več (2.6.), a bilo je vroče, vlekel je zdrav J - JV. Še vedno presušen od včerajšnjega laufanja, sem si vzel še flaško vode na štart - za zlato rezervo, ker po pristanku bom žejen.
Na startu sem se ob pogledu na klobasi, ki sta kazali JV, spomnil težav 30.4. ko sem v zaveterju komaj odletel, potem pa telovadil ob prehodu na priveterje. Tokrat sem se zvito pripravil malce nižje in čisto v zahodnem robu travnika, tako da bi lažje in prej zajel vzhodne sape. Zadeva se je obnesla, spajsal sem se nad greben in zapel lep steber, ki me je spravil nad Jošta. Porinil sem proti koči na Bohorju, a med curenjem sem se umikal stran od hriba, da imam nekaj lufta pod ritjo (slaba izkušnja zadnjega letenja z Intoxem). Vmes še nekaj pobiram in z lepo višino se znajdem nad Mrzlo planino. Mislil sem porinit še malo na Z, proti Metnemu vrhu. Ko ravno ni bilo treba vrtet, sem izsušenemu grlu privoščil nekaj požirkov vode iz plastenke, ki sem jo imel s seboj. Neroda sem pri tem izgubil zamašek, ki sem ga zatem iskal po zicu, a je, kot kaže onesnažil bohorski gozd. V vsem tem rogoviljenju sem bil manj pozoren na letenje in tako zavil z načrtovane smeri ter se oddaljil od hriba, čeprav sem nameraval iti bolj po grebenu. Kakorkoli že, pred menoj je bil v doletu ta nesrečni Podvrh, s katerega pa se je Roberto zadnjič lepo spajsal. Dosegel sem ga še višje od vrha, a ni dal nič. Samo udiralo se je. Spodaj sem videl dva, ki sta hendlala s padali. Sam sem se odločil poskusit srečo še z rinjenjem v veter, na V, a me Trnovec (spet) takoj prizemljil. A jebiga sad.
Spravil sem se v senco bližnjega kozolca in se v slovmoušnu spakiral. Prometa nobenega. Od zadnjič vem, da je treba priti do Blance, tam pa štopat ali pa na vlak. Tudi peš gre. Po nekaj km in nekaj avtih mi ustavi en možak, gastrbajtar, ki pravi da gre do Blance, a se vmes spomni, da v bistvu gre prej nekemu znancu in me kmalu odloži. Peš naprej. Noge so še malo težke od včeraj, a gre. Ustavi prvi naslednji voznik. Mladenič se navdušuje nad vznemirljivimi športi in pove, da gre v tandemu skočit iz letala. V Blanci me odloži, saj gre za Sevnico. Blizu križišča vidim avtobusno postajališče v smeri Brestanice. Preverim avtobuse - nič do večera, preverim vlake - čez pol ure v mojo smer. Ok, četrt ure štopam, potem pa se počasi odpravim proti želežniški postaji, ki sem jo na zemljevidu lociral na drugi strani železnice, nekaj sto metrov proti Sevnici. Ko pridem tja, o postaji ne duha ne sluha, le gluha cesta. Ups. Vrnem se in v bifeju tik ob progi povprašam po postaji. Napotijo me nazaj pod progo na drugo stran, pa ene dvesto metrov do rumene hiše. Dobro, vidim jo in pospešim korak, kajti čas prihoda vlaka se je približeval. Mimo prejšnjega štoparskega mesta šibam s hitro hojo proti rumeni hiši. Rukzak je vse težji in divje opleta. Ampak pri hiši ni postaje!?! Čas se izteka, jaz pa ne vem, kje v tem mikro naselju je želežniška postaja! Gledam v smeri Brestanice in v daljavi res opazim eno rumeno kočuro, ki stoji poleg nečesa, kar bi lahko približno spominjalo na peron. Zdaj že tečem, kolikor se da teči z dvajsetkilsko beštijo na hrbtu. Vidim železniški prehod s spuščenimi zapornicami. Fak!!! Tečem ko nor, ko me vlak prehiti. Med glajzi in cesto je globok jarek, v katerega se spustim, ga preskočim, se povzpnem na tire, tečem za vlakom, ki že stoji. Ko so že vsi vstopili, končno tapnem na zadnja vrata zadnjega vagona in odprejo se. Olajšano se komaj še zvlečem noter ter začnem loviti sapo. Preklinjam sebe butla, kako sem lahko na google zemljevidu spregledal štacjon. Z mene kar lije, a peljem se le. Do Brestanice se že pomirim.
Na postaji se s tipom v rdeči kapi zmenim, da lahko rukzak pustim v njegovi pisarni, pa še vode si natankam. Še vedno sem presušen od včeraj. Ok, Švarč je v dosegu nog, čeprav potiho upam na Joškota, saj sem na poti gor opazil, da je pri bajti v Brestanici. Sprehodil sem se skozi trg do Kozmusovega hostla in pod Petrolom zagledal Joškotov avto. Na dvorišču najdem Lenija, Joškota pa v kuhinji, ko je pospravljal po kosilu. Seveda me je bil takoj pripravljen zategnit po avto in čez nekaj minut smo že bili gor. Klobasa je še vedno kazala gor. Na poti nazaj se ustavim še po pijačo za klepet pri Jošku. V tistem pokliče Lovro, da bo potreboval prevoz na štacjon, ker odhaja v Lj. V Joškotovem mlinu spijemo zaslužen pir (jaz), cedevito (Leni) in nič (Joško), pri tem pa kakšno rečemo. Res sem mu hvaležen za transport na Švarč. Zaradi Lovra se mi mudi, pa se kmalu poslovim. Sledi dirka v Sela, ampak ko Lovrija malo pred domom pokličem, naj se pripravi za odhod, pove da se z materjo že peljeta. Pa sva se zgrešila...
Kakorkoli že - vikend se mi je dobro iztekel - preživel maraton, pa še ujel nekaj poznih bohorskih stebričkov pred novo porcijo dežja.
OLC
sobota, 21. maj 2016
Radenci, 21.5.2016, peklenski maraton
Sobota, 21.5.2016
je bila že eno leto rezervirana za Radence. Seveda sem pričakoval, da bo prav ta dan kaj zanimivega, čemur se bo treba odpovedat - kot ponavadi. Tokrat je bilo to, da se je vreme prvič v maju uredilo za normalno letenje. Pa še Metulji so ta dan organizirali Assigned Area Tasks, ki ga je razložil Joštek.
Kljub še ne popolnoma prebolenem nahodu in nenavadnemu vremenskemu obratu, ugodnem za letenje, ne pa za tek, je bilo treba v Radence. Seveda nikomur od družine ni padlo na pamet, da bi se mi vsaj turistično pridružil. Lovro je začenjal z delom na FWP (na katerem sta z Lenartom prejšnji večer po pred-pred premiernem vejkanju malo zapletla in nato tudi rešila vlečni kabel), Lenart pa ima "učenje" in nato popoldan s Hanah.
Deda pa ni bilo treba prepričevati. Ko sem mu omenil izlet, je bil takoj za stvar, misleč, da greva letet. Ampak tudi zemeljski izlet v Radence mu ni bil odveč, pa sva šla.
Jutro je bilo še prijetno sveže, tako da sem se začel ogrevati še v jakni. Ampak modro nebo je obetalo topel dan. Začelo se je dobro, tekel sem svoj vztrajnostni tempo okoli 5:30 na km in večkrat sem se moral zavestno upočasniti. Vedel sem, da bo tekočina problem, zato sem se že nekaj dni prej nalival z vodo, na poti v Radence pa sem stankal še en liter (in pred startom tudi nekaj malega odtočil). Med tekom sem od začetka na vsaki postojanki na zalogo spil deci vode, kajti ko te zažeja, je že prepozno.
V prvem prehodu Avstrije sem debatiral s sotekači, kako nas vročina ubija. Pa vendar me je kapč zavaroval, da mi sonce žarko ni nabijalo direktno v glavo, telo pa nam je hladil zmeren vetrič. Malo me je le čudilo, kako to, da sem čisto suh. Jaz, ki zašvicam že, ko se vstanem s stola?! Nekje na sredi sem začel z dvema kozarcema vode na postojanko, saj so usta hitro postajala suha. Nekje na 24. km pa me je spodrezalo. Ugotovil sem, da to ne bo šlo. Enostavno se nisem mogel več pripraviti do teka. Hodil sem in spraševal organizatorje, kje je najbližja pot do cilja, da sem odstopil. Fant, katerega sem spraševal, mi ni znal jasno odgovoriti, razumel sem ga, da je najbližje, da grem kar po trasi naprej, da je to najkrajša pot. Prav. Neobremenjen sem tako hodil še kak km ali dva, se na postojanki dobro napojil, v prvi senci pa še raztegnil napete mišice v nogah (takrat se ustavi mimoidoči sotekač in ponudi pomoč, če je potrebna - ni bila potrebna, njegova poteza pa me je pobožala po duši). Nadaljeval sem pot, a zdaj že toliko lažji, da sem znova prešel v tekec. Tak ritem - malo hoje malo teka - je sledil naprej, da se mi je obudilo upanje, da sem dovolj zajeban, da danes še obrnem vseh 42,2 km. Rečem si, da če se prebijem do 32.km, potem bo šlo do konca. V drugem prehodu Avstrije naletim na sotekača, ki je obsedel na progi. Ne gre več, krči. Ponudim mu, da mu pošljem pomoč in privoli. Kak km naprej v polomljeni nemščini povem redarju za obnemoglega kolega in akcija steče.
Že nazaj v Slo., malo za G.Radgono je šla mimo tudi tabla 32km in ni bilo več druge, kot vztrajati do konca. Vmes srečujem sotekačico, ki vsake toliko obsedi ob progi, a me čez nekaj km znova prehiti. Spremlja in opogumlja jo prijatelj na kolesu. Konec je brutalen. Tik pred Radenci se trasa na isti cesti obrne nazaj in nato kmalu zavije na stranpot. Lepa pot, a kaj, ko se začne vzpenjati. Dejanski breg navkreber na maratonu treh src! To sem opazoval že na zemljevidu, a si nisem predstavljal tako zajebano. No, pa saj ni bilo. Vzpone sem enostavno prehodil. Lepi in sladki so bili zadnji kilometri, ko se je cilj oprijemljivo bližal. Kilometerske table so bežale mimo hitreje , kot na začetku.
V cilju vidim deda in kurim zadnje atome moči. Cilj. Olajšanje. Nabral sem si vode in se zleknil v senco, kjer se mi je deda kmalu pridružil. Čas? Pet ur. Ne morem verjet, da sem toliko časa preživel na nogah v tej vročini. Zanimivo, da sem bil še vedno suh. Ampak nisem tako zelo uničen. Obrambni mehanizem mi je preprečeval, da bi se preveč izčrpal, zato pa je tako dolgo trajalo. Kot, da nisem na sredi že odstopil, pa se le vrnil po trasi maratona?!
Na tuših ni bilo gneče ;). Za pot domov sem prosil deda, da pelje, tako da sem vmes še malo zadremal in bil po krepčilnem kosilu pri babi že skoraj normalen. Lenart, ki je bil takrat še v KK, ni hotel z menoj domov, pa sem šel sam. Utrujen, ampak živ in ponosen, da sem zmogel to norijo.
Naštel sem, da sem med tekom spil cca 2,5 l vode, prej še dober liter in po teku še liter in pol. Torej do piva pri kosilu je šlo skozi mene okoli 5 litrov tekočine. Iz mene velika večina skozi kožo in pljuča.
je bila že eno leto rezervirana za Radence. Seveda sem pričakoval, da bo prav ta dan kaj zanimivega, čemur se bo treba odpovedat - kot ponavadi. Tokrat je bilo to, da se je vreme prvič v maju uredilo za normalno letenje. Pa še Metulji so ta dan organizirali Assigned Area Tasks, ki ga je razložil Joštek.
Kljub še ne popolnoma prebolenem nahodu in nenavadnemu vremenskemu obratu, ugodnem za letenje, ne pa za tek, je bilo treba v Radence. Seveda nikomur od družine ni padlo na pamet, da bi se mi vsaj turistično pridružil. Lovro je začenjal z delom na FWP (na katerem sta z Lenartom prejšnji večer po pred-pred premiernem vejkanju malo zapletla in nato tudi rešila vlečni kabel), Lenart pa ima "učenje" in nato popoldan s Hanah.
Deda pa ni bilo treba prepričevati. Ko sem mu omenil izlet, je bil takoj za stvar, misleč, da greva letet. Ampak tudi zemeljski izlet v Radence mu ni bil odveč, pa sva šla.
Jutro je bilo še prijetno sveže, tako da sem se začel ogrevati še v jakni. Ampak modro nebo je obetalo topel dan. Začelo se je dobro, tekel sem svoj vztrajnostni tempo okoli 5:30 na km in večkrat sem se moral zavestno upočasniti. Vedel sem, da bo tekočina problem, zato sem se že nekaj dni prej nalival z vodo, na poti v Radence pa sem stankal še en liter (in pred startom tudi nekaj malega odtočil). Med tekom sem od začetka na vsaki postojanki na zalogo spil deci vode, kajti ko te zažeja, je že prepozno.
V prvem prehodu Avstrije sem debatiral s sotekači, kako nas vročina ubija. Pa vendar me je kapč zavaroval, da mi sonce žarko ni nabijalo direktno v glavo, telo pa nam je hladil zmeren vetrič. Malo me je le čudilo, kako to, da sem čisto suh. Jaz, ki zašvicam že, ko se vstanem s stola?! Nekje na sredi sem začel z dvema kozarcema vode na postojanko, saj so usta hitro postajala suha. Nekje na 24. km pa me je spodrezalo. Ugotovil sem, da to ne bo šlo. Enostavno se nisem mogel več pripraviti do teka. Hodil sem in spraševal organizatorje, kje je najbližja pot do cilja, da sem odstopil. Fant, katerega sem spraševal, mi ni znal jasno odgovoriti, razumel sem ga, da je najbližje, da grem kar po trasi naprej, da je to najkrajša pot. Prav. Neobremenjen sem tako hodil še kak km ali dva, se na postojanki dobro napojil, v prvi senci pa še raztegnil napete mišice v nogah (takrat se ustavi mimoidoči sotekač in ponudi pomoč, če je potrebna - ni bila potrebna, njegova poteza pa me je pobožala po duši). Nadaljeval sem pot, a zdaj že toliko lažji, da sem znova prešel v tekec. Tak ritem - malo hoje malo teka - je sledil naprej, da se mi je obudilo upanje, da sem dovolj zajeban, da danes še obrnem vseh 42,2 km. Rečem si, da če se prebijem do 32.km, potem bo šlo do konca. V drugem prehodu Avstrije naletim na sotekača, ki je obsedel na progi. Ne gre več, krči. Ponudim mu, da mu pošljem pomoč in privoli. Kak km naprej v polomljeni nemščini povem redarju za obnemoglega kolega in akcija steče.
Že nazaj v Slo., malo za G.Radgono je šla mimo tudi tabla 32km in ni bilo več druge, kot vztrajati do konca. Vmes srečujem sotekačico, ki vsake toliko obsedi ob progi, a me čez nekaj km znova prehiti. Spremlja in opogumlja jo prijatelj na kolesu. Konec je brutalen. Tik pred Radenci se trasa na isti cesti obrne nazaj in nato kmalu zavije na stranpot. Lepa pot, a kaj, ko se začne vzpenjati. Dejanski breg navkreber na maratonu treh src! To sem opazoval že na zemljevidu, a si nisem predstavljal tako zajebano. No, pa saj ni bilo. Vzpone sem enostavno prehodil. Lepi in sladki so bili zadnji kilometri, ko se je cilj oprijemljivo bližal. Kilometerske table so bežale mimo hitreje , kot na začetku.
V cilju vidim deda in kurim zadnje atome moči. Cilj. Olajšanje. Nabral sem si vode in se zleknil v senco, kjer se mi je deda kmalu pridružil. Čas? Pet ur. Ne morem verjet, da sem toliko časa preživel na nogah v tej vročini. Zanimivo, da sem bil še vedno suh. Ampak nisem tako zelo uničen. Obrambni mehanizem mi je preprečeval, da bi se preveč izčrpal, zato pa je tako dolgo trajalo. Kot, da nisem na sredi že odstopil, pa se le vrnil po trasi maratona?!
Na tuših ni bilo gneče ;). Za pot domov sem prosil deda, da pelje, tako da sem vmes še malo zadremal in bil po krepčilnem kosilu pri babi že skoraj normalen. Lenart, ki je bil takrat še v KK, ni hotel z menoj domov, pa sem šel sam. Utrujen, ampak živ in ponosen, da sem zmogel to norijo.
Naštel sem, da sem med tekom spil cca 2,5 l vode, prej še dober liter in po teku še liter in pol. Torej do piva pri kosilu je šlo skozi mene okoli 5 litrov tekočine. Iz mene velika večina skozi kožo in pljuča.
petek, 20. maj 2016
Maj..., neletljivo
Sreda, 18.5.2016
Vremenska napoved je obetala dan brez dežja, celo z ne preveč oblačnosti in zmernim vetrom. Vse to so zelo izjemni pogoji v letošnjem maju, bog ga nima rad. Za vsak slučaj sem vzel opremo s seboj v službo in vmes čekiral razmere. Okoli poldneva je bilo v Lj že čisto pokrito, pa še zahodnik je že mršil krošnje. Ampak slike z Lisce so kazale precej lepšo podobo Bohorja, Gabi pa se je javil s terena (KK) s sliko skoraj jasnega neba in poročal o brezveterju. Čeprav je bil Malič prevetren z 8-13m/s JZ. OK, Švarč je vedno malo v zavetrju glede na Lisco, ki je na spletu kazala manj vetra kot Malič, pa glede na nepokritost bi se moral skuhat še kak steber. Dobro, obstaja možnost za letet in grem. Že na poti dol opazujem kar živahen veter, a se v KK res kar umiri, vendar je nebo že pokrito.
Na Švarču s parkirišča gledam gor in ni mi za it. Na nebu debela oblačnost, klobasa otepa, krošnje se zvijajo. Morda bi se dalo odletet, a ocenim, da mi tega ni treba. Bo še kak lepši dan. Na poti domov se jasni, v Selah ne piha nič. Kar, kar. Danes je dan za vrtičkanje.
Petek, 20.5.2016
V soboto se naj bi začelo lepše vreme. No, ja, to bo še za videt. So pa Metulji prav na to soboto organizirali AAT tekmo, ki bi se je z veseljem udeležil (blizu, ne zares, preizkus oudiea na tekmi...). Ampak ta sobota je že eno leto rezervirana za laufat. Radenci. 42km.
Vremenska napoved je obetala dan brez dežja, celo z ne preveč oblačnosti in zmernim vetrom. Vse to so zelo izjemni pogoji v letošnjem maju, bog ga nima rad. Za vsak slučaj sem vzel opremo s seboj v službo in vmes čekiral razmere. Okoli poldneva je bilo v Lj že čisto pokrito, pa še zahodnik je že mršil krošnje. Ampak slike z Lisce so kazale precej lepšo podobo Bohorja, Gabi pa se je javil s terena (KK) s sliko skoraj jasnega neba in poročal o brezveterju. Čeprav je bil Malič prevetren z 8-13m/s JZ. OK, Švarč je vedno malo v zavetrju glede na Lisco, ki je na spletu kazala manj vetra kot Malič, pa glede na nepokritost bi se moral skuhat še kak steber. Dobro, obstaja možnost za letet in grem. Že na poti dol opazujem kar živahen veter, a se v KK res kar umiri, vendar je nebo že pokrito.
Na Švarču s parkirišča gledam gor in ni mi za it. Na nebu debela oblačnost, klobasa otepa, krošnje se zvijajo. Morda bi se dalo odletet, a ocenim, da mi tega ni treba. Bo še kak lepši dan. Na poti domov se jasni, v Selah ne piha nič. Kar, kar. Danes je dan za vrtičkanje.
Petek, 20.5.2016
V soboto se naj bi začelo lepše vreme. No, ja, to bo še za videt. So pa Metulji prav na to soboto organizirali AAT tekmo, ki bi se je z veseljem udeležil (blizu, ne zares, preizkus oudiea na tekmi...). Ampak ta sobota je že eno leto rezervirana za laufat. Radenci. 42km.
ponedeljek, 9. maj 2016
Švarč, 9.5.2016, Bežanje pred dežjem
Vikend je pogojno ponujal nekaj možnosti za v luft, a sta se v naših koncih le v petek razpištolila Drago pa Roberto, medtem ko pa je vikend pripadel Markotu z Bizeljskega, ki je v soboto kot prvi pobral na bizeljskem startu, v nedeljo pa tega cela ekipa ni uspela ponovit.
Jaz sem v soboto pripravljal smrekovec, šel eno odlaufat (in skoraj krepnil od vročine in nalivanja s presladkim napitkom), popoldan pa smo šli praznovat Davidov prvi rojstni dan. Nedelja je bila Lenartova, ki je imel prvo pravo atletsko tekmo in osvojil srebro. Oba dneva sta bila lepo pošpricana s popoldanskim dežjem. Za ponedeljek je bilo napovedana sprememba vetra iz vzhodnika v jug in malo manj možnosti dežja pred celotedenskim kislim vremenom. Poln upanja sem vzel opremo s seboj na šiht.
V Ljubljani ni zgledalo letljivo - obalčnost in veter, a kamere na Lisci so kazale lepšo podobo. Vprašanje je bilo le še, koliko šihta se splača odškrtnit za potencialni skok s Švarča. Malo pred drugo sem dvignil sidro in jo vžgal proti KK. Vmes pa oblačnost, dež (NM v sivi zavesi), pa tudi nekaj jasnine (domovina krško poljskega prašiča), a nad Bohorjem se je pošteno kuhalo. Vmes se Wosa pohvali, da je svojo urico že popeglal. Lisca pravi 3-5m juga, česar med Krškim in Senovim ni zaznati. Kar malo malodušen oddrvim na breg, kjer pa klobasi veselo plapolata gor. Malce se še spuca in upanje oživi. Tokrat začuda ne crkne takoj, ko sem pripravljen, ampak se da odletet.
Oprimem se prvega prdca in ga vrtim ter opazim, da je zgoraj kar temno, zaradi česar ni krize. Kriza je zaradi sive zavese nekaj km bolj zahodno. Sumljivo gledam tisto reč in se pomikam proti vzhodu, tisto pa tudi. Nimam pretiranega veselja vrtet v sivino nad seboj, čeprav lepo drži, saj mi dež vztrajno sledi. Pred Podsredo razmišljam, če bi šel kar tam pristat, saj ni za it nazaj. Odločim se porinit še malo naprej proti še osvetljenim Trebčam, a me na pol poti že začne dohitevat piš dežja in (spet!) v rokenrol stilu za Aritkom nekako pripleševa do tal. Zlagal sem šprintersko, a so me prve kaplju ujele še predno je bil rukzak spakiran.
Sledi malo vedrenja pri bližnji zidanici, nato tek do ene prvih hiš, kjer se gospodar omehča in me zategne do Podsrede, tam pa po 10min dobim štop okrog nekaj ovinkov - na Švarč, do avta. Dobro se je izšlo. Ujel še pol urce letenja pred enotedensko močo, pa še povratek se je lepo izšel po zaslugi prijaznih in malce radovednih ljudi.OLC
sobota, 30. april 2016
29.-30.4.2016 - Hoja na Veternik in Švarč
Na prvomajske praznike se je vremenu skisalo. Mraz in pozeba, osemindvajsetega, ko sem Ireno zjutraj peljal na letališče, pa še sneg. Za petek je kazalo malo boljše, za soboto pa sploh.
V petek naj bi bil za tamaladva velik dan, saj naj bi se zgodila otvoritev sezone na FWP. Naj bi bila. Vreme zadnjih dni je priklicalo zimo in preprečilo urejanje parka, tako da so morali odpovedati otvoritev za še tiste norce, ki bi se bili v tem mrazu pripravljeni zmočit za malo drajsanja po vodi. Domači muhci so se v petek vseeno dobili, da poštimajo, kar je še treba. Lovro me je celo poklical in se pozanimal, kdaj greva, tako da sem v službi zaključil malo prej in okoli dveh sva jo že šibala na vzhodno fronto. Doma je Lovro pobral še Lenarta in Hanah, ki je bila takrat pri njem ter opremo za vejkat in z golfom so odbrzel na FWP. Vmes je Ivo še pripeljal hrano od Zinke.
Tako sem se znašel v še zrelem dnevu doma. Nekaj bo treba naredit. Laufat? Vzhodnik je vabil na Veternik, ki je postal odličen cilj. Skok v dolino in peš gor. Malo bom v zraku, pa še razmigal se bom.
Na poti gor pokličem še Franca, ki pa ni utegnil it poleg.
Gor ni sledu od SV če se zrak že premakne, povleče po startu dol. Gledam in se čudim. Čez čas se zrak premakne gor. Ne piha, zrak se morda rahlo premika. Ok, za odletet bo, si rečem in se pripravim. Uspem celo odstartat vzvratno, potem pa spust v dolino. Pot gor je bila prijetna - tak enourni sprehod z rukzakom je prav dobra alternativa laufanju. Od 17:17 spodaj do 18:18 pri avtu z vsemi fotografiranji vmes. Doma sem pred tamalima, ki sta ravno končevala z delom v FWP in potem še peljala Hanah v KK. Vejkali niso.
OLC
Sobota. Tamalima se je akcija v FWP začela ob desetih, takrat kot proslava v Sromljah, kamor sem šel kot del IDS. Mulca sta bila dogovorjena, da gresta jest na Žejno, popoldan pa učenje. Na Sromljah sem že med proslavo gledal, kako so začele vznikati prve bazice in enega ptiča, ki mi je pred nosom začel vrteti in navil ene sto metrov. Še Friškija sem silil naj ga gleda (jeba - proti soncu). Po proslavi, okoli dvanajstih, ni bilo časa za tovariško druženje ob hrani in pijači, kajti antigravitacijski vlek je bil prehud.
Kolegi so se nagrmadili na Lisco, kjer je kazalo idealno. Glede na dejstvo, da sem moral ob osmih zvečer odrinit za Brnik, sem se odpovedal bingotu in šel poskusit srečo na Švarč. Konec koncev, če dela, bo delalo tudi na Švarču.
Na Švarču sem malo razmišljal, da bi rukzak zapeljal gor, potem pa avto dol, za slučaj curaže. Ko sem opazoval bohoten razvoj baz in zdrav JV, sem ocenil, da dovolj dobro poznam razmere, da se bom spraskal gor. Seveda je vse crknilo, ko sem bil pripravljen. Še dolina je bila v senci. Mislil sem si, saj dela veter, pa bom počakal na dinamiki in ob sapici gor odstartal. Ko sem imel krilo nad seboj pa me je spipalo s tal in odneslo v desno. Šit! No, še je šlo naprej ampak tudi dol. Pred seboj sem prvič odkar letim na Švarču zares opazil dve drevesi nad bajto. Tokrat sem ciljal s telesom med njunima krošnjama in upal, da bom preletel žico za njima. Ko sem bil čez to, se je curaža nadaljevala tudi ob južnem pobočju in sledil je pristanek na prvi travi. FAK! Kot da sem odletel v rotor?! A se je v trenutku starta veter spremenil iz JV v SV in potegnil čez greben dol? Jeba! Na hitro sem se spakiral in ob preverjanju, če imam vse, ugotovil, da sem denarnico pozabil v avtu. No, tako ali tako ne bi smel odleteti kam dlje. Odšibam nazaj na start, vmes še vzamem denarnico iz avta.
Drugič gledam, da bo interval pravi, a ne premočen. Tokrat se nekako normalno splazim čez vzletni breg, ko pa pridem iz zaveterja me JV pribije, da vztrajam ob hosti. Preletim prvo dviganje, a ga malo prestrašen (no, zelo previden) spustim, da poovoham kako je naprej ob grebenu. Ampak naprej ni nič prijelo, nazaj grede pa tistega dviganja nisem mogel več zapeti, zato sem se zapeljal ven, v upanju, da bo po Gabijevi večni teoriji tam kaj zagrabilo. Pa ni, in pristal sem po x-alpsko v breg, čim bližje cesti. Bil sem na pol besen, na pol pa se mi je stopila samozavest. Je to danes za letet? S Švarča? Ampak nebo je pa cvetelo. Še drugič peš gor.
Tretjič sem pozorno opazoval dogajanje in sklenil, da si bom vzel čas in odletim, ko bo trenutek za to. Bil je epski dan, jaz sem si pa želel zvrteti vsaj en steber.
Ko sem pripravljal krilo, je lepo vleklo naravnost gor, cota se je razprostrla in moral sem jo krepko zavreti, da je ostala na tleh. Ok, torej intervali termike pridejo in prevladajo veter z V. Počakam tak interval in zadeva bi morala biti rešena. Lisca pravi 4-8 ms JV. Kar močno, ampak Švarč je vedno malo v zaveterju. A je res?
Ko sem pripet, čakam. Dolino prekrije senca, leva stran gozda je mirna, drevesa na desni se krivijo. JV se krepi. Čakam na interval, ki ga ni. Lepo pripravljeno krilo se občasno zafrka dol. Aha, oblivanje hriba s severne strani. Počakaj. Intervala ni, pa ni. Po dobre pol ure čakanja krilo prestavim na Z konec startnega travnika in malo nižje, da bi ulovil kako sapico JV, ki pripiči čez gozd na levi. Po približno tričetrt ure čakanja potegnem, ko se drevesa na desni malo manj krivijo in ko nekaj sapic pride še do krila. Spet me iztrga s tal in odpihne v desno, a tokrat sem kljub presenečenju vsaj približno vedel kako in kaj. Uspel sem se prebiti levo v veter in to nad hosto. Tam sem zapel dviganje, ki sem ga tokrat takoj obrnil in se z nekaj osmicami spravil nad greben ter začel vrtet (v desno!). Ni bil prijeten steber. V krilu sem čutil preveliko moč, stebra se ni dalo vrteti brez nenehnega krotenja krila. Večina energije je šla v horizontalo, saj sem bil po 600m dviga že pri koči na Bohorju. Baza je bila še malo višje, a začel me je skrbeti povratek. Mirno bi lahko še malo vrtel ta rodeo in v smeri vetra bi šlo kot aleluja. Kot zadnjič proti severu. Ampak, če bi mi bilo danes dano leteti, bi bil že daleč, ker bi odletel z Lisce.
Malo pred kočo sem se obrnil stran od hriba, proti jugu. Odnašalo me je proti zahodu, ampak vseeno sem upal, da bom lahko priklopil Šedemski greben. Pa sem samo tonil proti bohorskim grapam. Vmes me brutalno strese. Nič ne klofne, le sunek, ki pokaže kakšne energije so danes v zraku. Tonem za Šedem, pa jo ucvrem z vetrom, da ne bi padel v zavetrje. Iščem varne pristanke in si izberem primernega kandidata. V tistem pridem v dviganje in z olajšanjem popravljam višino, vendar me z vsakim obratom zelo odnaša proti zahodu. Zgodba se še enkrat ponovi in opustim upanje na čudež, da bi se privlekel nazaj. Curim proti neki dolini in preklinjam žice, ki jih je vsepovsod počez, kjer le ni hoste. Drevesa spodaj se zvijajo v vetru. Izberem si eno ozko njivo s telefonskim kablom na enem in elektično napeljavo na drugem koncu. V poštenem rokenrolu komaj preletim telefon, se uspem izognit drevesom in lepo čmoknem na zorano njivo. S koncem krila vseeno malo oplazim bližnje krošnje in zapnem neko prekleto žico, ki je bogvezakaj visela s tistega drevesa. Pošteno si odahnem in ne preveč jezen brskam žico iz vrvic.
Takoj pride do mene možak iz bližnje hiše in radovedno poklepeta ter ponudi, da opremo pospravim na njegovem dvorišču. Povprašam ga še za možnost kakega prevoza do Senovega, pa nekaj menca in se poskuša zmenit s hčerko (mula, zgleda, da je prakar naredila izpit), ki pa nima volje za kaj takega. Zložit grem v zaveterje hiše, ker na dvorišču preveč piha. Vmes se mi javi Gabi iz Mozirja. Jesss! Dobro so danes leteli z Lisce. Ko spakiram, možak prekine s peko čevapčičev, me napoka v kombi in zategne na Senovo. Pove, da je danes že nekaj popil in ne želi tvegat srečanja s policijo. Zelo hvaležen izstopim pri Senici. Tja grem še nekaj spit, saj sem precej hodil, nekaj malega luftal in sem bil že pošteno presušen. Švarč je bil na izi v dosegu nog. Na poti veselo cinglja WhatsUp, kjer izvem da gre Franc proti Senovem. Seveda je bil takoj za, da me zategne gor do avta. Počakam ga na bencinski, kjer se še malo odžejam, končno lahko naložim vsaj zadnji let in počekiram sijajno letenje kolegov. Franc pride malo kasneje kot je planiral, a nič zato. Med pogovorom o dnevu in zmrzali, ki mu je oklestila pridelek me dostavi na Švarč. Še četrtič danes.
OLC
Doma sem ravno še pravi čas, da pojem ostanke od včeraj, preden se odpravim na Brnik. Tamaladva sta jedla na Žejnem, Lovro je še malo vejkal. Lenart na začuda ne... Dolga zgodba.
Pod črto: sobotno letenje je bilo malo posiljeno glede na razmere. Mislim, da sem bil na štartu pravi čas, vendar ne vem točno, kaj sem zajebal, da se v prvo ali drugo nisem pobral. V tretje so bile razmere zame precej mejne. Nisem se počutil udobno in morda tudi ne pretirano močne razmere sem občutil kot težko obvladljive. Drugič se bo treba bolje zorganizirat.
 |
| Brezvetrje |
Tako sem se znašel v še zrelem dnevu doma. Nekaj bo treba naredit. Laufat? Vzhodnik je vabil na Veternik, ki je postal odličen cilj. Skok v dolino in peš gor. Malo bom v zraku, pa še razmigal se bom.
Na poti gor pokličem še Franca, ki pa ni utegnil it poleg.
 |
| Švarčland |
OLC
Sobota. Tamalima se je akcija v FWP začela ob desetih, takrat kot proslava v Sromljah, kamor sem šel kot del IDS. Mulca sta bila dogovorjena, da gresta jest na Žejno, popoldan pa učenje. Na Sromljah sem že med proslavo gledal, kako so začele vznikati prve bazice in enega ptiča, ki mi je pred nosom začel vrteti in navil ene sto metrov. Še Friškija sem silil naj ga gleda (jeba - proti soncu). Po proslavi, okoli dvanajstih, ni bilo časa za tovariško druženje ob hrani in pijači, kajti antigravitacijski vlek je bil prehud.Kolegi so se nagrmadili na Lisco, kjer je kazalo idealno. Glede na dejstvo, da sem moral ob osmih zvečer odrinit za Brnik, sem se odpovedal bingotu in šel poskusit srečo na Švarč. Konec koncev, če dela, bo delalo tudi na Švarču.
Na Švarču sem malo razmišljal, da bi rukzak zapeljal gor, potem pa avto dol, za slučaj curaže. Ko sem opazoval bohoten razvoj baz in zdrav JV, sem ocenil, da dovolj dobro poznam razmere, da se bom spraskal gor. Seveda je vse crknilo, ko sem bil pripravljen. Še dolina je bila v senci. Mislil sem si, saj dela veter, pa bom počakal na dinamiki in ob sapici gor odstartal. Ko sem imel krilo nad seboj pa me je spipalo s tal in odneslo v desno. Šit! No, še je šlo naprej ampak tudi dol. Pred seboj sem prvič odkar letim na Švarču zares opazil dve drevesi nad bajto. Tokrat sem ciljal s telesom med njunima krošnjama in upal, da bom preletel žico za njima. Ko sem bil čez to, se je curaža nadaljevala tudi ob južnem pobočju in sledil je pristanek na prvi travi. FAK! Kot da sem odletel v rotor?! A se je v trenutku starta veter spremenil iz JV v SV in potegnil čez greben dol? Jeba! Na hitro sem se spakiral in ob preverjanju, če imam vse, ugotovil, da sem denarnico pozabil v avtu. No, tako ali tako ne bi smel odleteti kam dlje. Odšibam nazaj na start, vmes še vzamem denarnico iz avta.Drugič gledam, da bo interval pravi, a ne premočen. Tokrat se nekako normalno splazim čez vzletni breg, ko pa pridem iz zaveterja me JV pribije, da vztrajam ob hosti. Preletim prvo dviganje, a ga malo prestrašen (no, zelo previden) spustim, da poovoham kako je naprej ob grebenu. Ampak naprej ni nič prijelo, nazaj grede pa tistega dviganja nisem mogel več zapeti, zato sem se zapeljal ven, v upanju, da bo po Gabijevi večni teoriji tam kaj zagrabilo. Pa ni, in pristal sem po x-alpsko v breg, čim bližje cesti. Bil sem na pol besen, na pol pa se mi je stopila samozavest. Je to danes za letet? S Švarča? Ampak nebo je pa cvetelo. Še drugič peš gor.
Tretjič sem pozorno opazoval dogajanje in sklenil, da si bom vzel čas in odletim, ko bo trenutek za to. Bil je epski dan, jaz sem si pa želel zvrteti vsaj en steber.Ko sem pripravljal krilo, je lepo vleklo naravnost gor, cota se je razprostrla in moral sem jo krepko zavreti, da je ostala na tleh. Ok, torej intervali termike pridejo in prevladajo veter z V. Počakam tak interval in zadeva bi morala biti rešena. Lisca pravi 4-8 ms JV. Kar močno, ampak Švarč je vedno malo v zaveterju. A je res?
Ko sem pripet, čakam. Dolino prekrije senca, leva stran gozda je mirna, drevesa na desni se krivijo. JV se krepi. Čakam na interval, ki ga ni. Lepo pripravljeno krilo se občasno zafrka dol. Aha, oblivanje hriba s severne strani. Počakaj. Intervala ni, pa ni. Po dobre pol ure čakanja krilo prestavim na Z konec startnega travnika in malo nižje, da bi ulovil kako sapico JV, ki pripiči čez gozd na levi. Po približno tričetrt ure čakanja potegnem, ko se drevesa na desni malo manj krivijo in ko nekaj sapic pride še do krila. Spet me iztrga s tal in odpihne v desno, a tokrat sem kljub presenečenju vsaj približno vedel kako in kaj. Uspel sem se prebiti levo v veter in to nad hosto. Tam sem zapel dviganje, ki sem ga tokrat takoj obrnil in se z nekaj osmicami spravil nad greben ter začel vrtet (v desno!). Ni bil prijeten steber. V krilu sem čutil preveliko moč, stebra se ni dalo vrteti brez nenehnega krotenja krila. Večina energije je šla v horizontalo, saj sem bil po 600m dviga že pri koči na Bohorju. Baza je bila še malo višje, a začel me je skrbeti povratek. Mirno bi lahko še malo vrtel ta rodeo in v smeri vetra bi šlo kot aleluja. Kot zadnjič proti severu. Ampak, če bi mi bilo danes dano leteti, bi bil že daleč, ker bi odletel z Lisce.
Malo pred kočo sem se obrnil stran od hriba, proti jugu. Odnašalo me je proti zahodu, ampak vseeno sem upal, da bom lahko priklopil Šedemski greben. Pa sem samo tonil proti bohorskim grapam. Vmes me brutalno strese. Nič ne klofne, le sunek, ki pokaže kakšne energije so danes v zraku. Tonem za Šedem, pa jo ucvrem z vetrom, da ne bi padel v zavetrje. Iščem varne pristanke in si izberem primernega kandidata. V tistem pridem v dviganje in z olajšanjem popravljam višino, vendar me z vsakim obratom zelo odnaša proti zahodu. Zgodba se še enkrat ponovi in opustim upanje na čudež, da bi se privlekel nazaj. Curim proti neki dolini in preklinjam žice, ki jih je vsepovsod počez, kjer le ni hoste. Drevesa spodaj se zvijajo v vetru. Izberem si eno ozko njivo s telefonskim kablom na enem in elektično napeljavo na drugem koncu. V poštenem rokenrolu komaj preletim telefon, se uspem izognit drevesom in lepo čmoknem na zorano njivo. S koncem krila vseeno malo oplazim bližnje krošnje in zapnem neko prekleto žico, ki je bogvezakaj visela s tistega drevesa. Pošteno si odahnem in ne preveč jezen brskam žico iz vrvic.
Takoj pride do mene možak iz bližnje hiše in radovedno poklepeta ter ponudi, da opremo pospravim na njegovem dvorišču. Povprašam ga še za možnost kakega prevoza do Senovega, pa nekaj menca in se poskuša zmenit s hčerko (mula, zgleda, da je prakar naredila izpit), ki pa nima volje za kaj takega. Zložit grem v zaveterje hiše, ker na dvorišču preveč piha. Vmes se mi javi Gabi iz Mozirja. Jesss! Dobro so danes leteli z Lisce. Ko spakiram, možak prekine s peko čevapčičev, me napoka v kombi in zategne na Senovo. Pove, da je danes že nekaj popil in ne želi tvegat srečanja s policijo. Zelo hvaležen izstopim pri Senici. Tja grem še nekaj spit, saj sem precej hodil, nekaj malega luftal in sem bil že pošteno presušen. Švarč je bil na izi v dosegu nog. Na poti veselo cinglja WhatsUp, kjer izvem da gre Franc proti Senovem. Seveda je bil takoj za, da me zategne gor do avta. Počakam ga na bencinski, kjer se še malo odžejam, končno lahko naložim vsaj zadnji let in počekiram sijajno letenje kolegov. Franc pride malo kasneje kot je planiral, a nič zato. Med pogovorom o dnevu in zmrzali, ki mu je oklestila pridelek me dostavi na Švarč. Še četrtič danes.OLC
Doma sem ravno še pravi čas, da pojem ostanke od včeraj, preden se odpravim na Brnik. Tamaladva sta jedla na Žejnem, Lovro je še malo vejkal. Lenart na začuda ne... Dolga zgodba.
Pod črto: sobotno letenje je bilo malo posiljeno glede na razmere. Mislim, da sem bil na štartu pravi čas, vendar ne vem točno, kaj sem zajebal, da se v prvo ali drugo nisem pobral. V tretje so bile razmere zame precej mejne. Nisem se počutil udobno in morda tudi ne pretirano močne razmere sem občutil kot težko obvladljive. Drugič se bo treba bolje zorganizirat.
Naročite se na:
Objave (Atom)