https://goo.gl/photos/zASBScLgddpdQf3n6
Še od lanske pomladi imava z Ireno neporavnane račune s Frankotom, ki pa je zelo zaseden, tako da je težko dobiti prost termin. Tokrat se je Irena uspela zmenit za večerjo čez vikend. Pa ne le to, sobota se pokrije še z dnevom ZPLS in testivalom na Lijaku, kjer bi se lahko ustavila na poti v Kobarid. Tik pred vikendom se vreme na Primorskem sfiži in testival je je prestavljen na boljše čase. Po malo tuhtanja vremenske napovedi se izkaže, da bi bila Gorenjska potencialno letljiva, pa še na poti nama je. Irena ni imela nič proti, pa sva se odpravila na pot z načrtovanim postankom na Gojzdu. Gor pozdravim gospodarja Jureta pa potem še Sandija, ki je tudi tam. Od nekod se prismeje še Wosa. Luksuzno urejen start kar vrvi, Sandijev sin pomaga pri pripravi. Ok - plan: malo pojadramo, kar se bo dalo pred dežjem, pristat, pa naprej čez Vršič proti Primorski. Scureti bi se dalo tudi kje na poti proti Vršiču in Irena mi v hecu navrže, da me pobere v Kranjski gori. Ha ha.
Po zelo dolgem času sem prvič na Gojzdu in nimam pojma, kako in kaj. Gledam ostale in se spustim proti V, kjer se spajsam gor in pri Tostem vrhu pod 1,8k že bežim iz baze. Zamislim si obrnit Zaplato, pa z vzhodnikom nazaj čez Kriško dokler gre proti Jesenicam. Od Tolstega odjadram proti Zaplati, pod seboj gledam Sv.Lovrenc, s katerega sem imel svoj prvi višinc in kamor sva z Lovrom enkrat skupaj zlezla. Ko ga hočem slikat, zagrabi in je treba vrtet. Nikakor se ne morem pobrat, čeprav kar nekaj časa žnaram nad neko kočico na enem grebenu pred zaplato. Ker sem namenjen na Z, se odločim, da ne bom za vsako ceno rinil proti V, pa se obrnem nazaj proti Kriški. Tja pridem še s solidno višino, a globoko pod grebenom (pod 1,2k), kjer pa ob bregu ne najdem dviganja. Ok, grem pa pobirat nazaj nad start. Takrat opazim nekoga, ki suče malo zunaj ter grem še sam tja potipat.
Zaletim se v enega Tistih stebrov, kjer ni cince marince. Zauga, ko strela, nabija me v zic, Artik nori, a lepo uboga. Gre naravnost v oblak, tako da steber s težkim srcem zapustim in se še v lepem dviganju zapeljem ven, na rob baze. Evo, Dobrča je v lahkotnem doletu in odgasiram tja. Na desni hribi v črnini, na levi bolj svetla dolina. Na Dobrči pri vzletišču se malo poberem in grem naprej, kjer pri koči spet nekaj prime. Med vrtenjem se mi zdi, da je nekaj čudnega. Slišim znan zvok, ki pa ne paše v to okolje. Dežuje? Pogledam gor, vidim nedolžen, prosojen kumulusek, na očalih pa se mi razlivajo kaplje! Šit! Kako to? Lepo vleče v oblak iz katerega dežuje. To ni tako kot v Makedoniji, kjer se je rosilo pod močno nakuhanimi oblaki visoko nad tlemi. Tu je lepo deževalo na višini Dobrče (gledal sem planince, ki so pospešeno šibali v kočo) in to iz oblaka skozi katerega si videl nebo. Med vrtenjem sem malo cincal, kaj zdaj, saj ni kazalo, da bi se res ulilo, vleklo je pa lepo. Najprej zdravje, potem pa nabiranje višine si mislim in (spet) odvijem iz stebra proti jasnini in nato naprej proti Perotu, ki ga pofotkam za Franca.
Udobno curim proti Završnici, malo že oprezam za pristanki ter upam, da bo kaj malega dal še greben. In res nekaj prdne, kar se razvile v lep steber, ki me vzame do črnine iz katere spet ščije, in spet bežim ven. Tokrat zgleda, da so Jesenice v dosegu. Ko pridem do začetka mesta, sem v precepu; višine ni za udoben prelet strnjenega in po dolini razvlečenega mesta, a vseeno preveč, da bi jo kar tako zavrgel in šel pristajat nazaj. Odločim se previdno poskusit še kaj povrtet in z vzhodnikom v rit nekako prilezt čez. Nekje sredi mesta lahko še malce popravim višino in oddahnem si. Nad menoj in na desni je že vse zabito, na levi, nad Mežakljo, pa sonce. Mika me poskusit na drugi strani doline, a ocenim, da sem vseeno prenizko, da bi to šlo skozi, zato podaljšam naprej. Opazujem zastoje na AC udobno globoko pod menoj, vzhodnik me lepo nosi, a gre le naravnost, nič gor. Pristanem pri parkirišču pred Dovjem, pred odcepom za Vrata. Zadovoljen.
Medtem, ko molzem coto že začne škrabljati in spet bežim, tokrat pod drevo. Obvestim Ireno in jo opozorim na zastoje, ter med čakanjem, da neha deževati klepetam z vzhodnoligaši. Franc me takoj napoti v eno gostilno v Dovjem. Pol ure po pristanku je že spet jasno in prav nad menoj se že kuhajo prve bazice. Ajme, tajming! Irena je pri meni še preden sem zložil pravkar posušeno coto in mahneva jo v Dovje, v gostilno Pr' Katri na zasluženo malico. Kasneje preko Vršiča še več kot pravočasno prideva v Kobarid in naprej do Frankota. Tam se pa dobra zgodba nadaljuje po svoje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar