Jesen je res radodarna z vremenom; zgoraj veje hladen sever, spodaj nas greje milo sonce. Pobje pa veselo letijo vsak ljubi dan, medtem ko se sam ne vidim iz dela. Windguru pravi, da se bo v petek sever obrnil v jug, kar obudi skomine na vsaj en skok s Švarča. V petek se v službi zadeve umirijo in tako vložim kvizkota ter že nekaj čez poldne odnorim na Dolenjsko. Vmes iščem družbo za na Švarč, a se odzove le Wosa, ki pa gre na Lisco (najbrž peš, tako da odpade usklajevanje za prevoz). Ker kaže, da bodo bolj kilave razmere, me malo vleče na Lisco, da bi vsaj malo pogrebenaril, a se mi po pričakovani curaži ne hodi nazaj gor, zato grem le, če dobim kak prevoz. Kličem Dragota, ki nekako ni navdušen, ker vreme ni ravno najboljše, a se po premisleku le vda, da gre poleg. Naknadno, pri organiziranju taksija za gor, se pridruži še Roberto in tako se troje Kondorjev skupaj z enim picilistom v razmajanem kombiju odpelje na Lisco. Gor vleče lep jug, tu pa tam se kuha kašna bazica, na severu koprena.
Pomečemo s v zrak, jaz zadnji. Nekaj brbota, kolega sta kar nad grebenom. Pri vikendu zagrabi in odvrtim do prve baze. Opa, nekaj pa le dela. Zašibam za kolegoma proti Rudeniku, tam pa spet do baze, da je bilo že treba prižgat meglenke. Zdelo se mi je, da je Roberto malo porinil proti Bohorju pa se nato obrnil, Drago je že malce prej krenil nazaj proti Lisci. Torej klasična obratna točka za ogrevanje. Mene pa je vleklo na Bohor in s pogledom iz baze na 1,6k ter lepimi bazicami na drugi strani doline nisem imel nekih pametnih izgovorov, da ne skočil čez dolino. Na bohorski strani mi zagrabi že prvi oblaček pred kumulustrado, ki je kar rasla. Kaže, da sem enkrat pravi trenutek na pravem mestu. Navil sem do prve baze in nato skakal ene do druge proti vzhodu. Na zadnji v vrsti, nekje nad Ravnim logom, sem pijan od navdušenja že razmišljal, če ni morda danes dan, da jo potegnem do doma. Na drugi strani meglic se razprostirala modrina neba vse do grebena Orlice, kjer se je kuhalo nekaj skromnih kumuluskov. Oudie je kazal ne preveč razkošnih 1,5k višine, pa tudi na uč se je jasno videlo, da brez veliko pobiranja po plavini ne bo šlo pav daleč. Na drugi strani pa je šopirila še vedno bujna bohorska magistrala. Torej gremo nazaj.
Že prej sem se v baze potapljal z nekaj lastovicami, ki jih je termika skupaj z mušicami, ki so jih lovile, prinesla vse do meglic, v tej zadnji pa jih je bilo neverjetno veliko. Fantastični prizori na vse konce švigajočih ptičic, ki zgoraj zginevajo v sivo meglo s slutnjo modrine za njo, zatem pa strmoglavljajo proti zelenilu daleč spodaj.
Nazaj sem šibal po praktično isti poti. Proti koncu bohorskega grebena sicer vidim eno ujedo, ki nad menoj vrti na severnem robu grebena, a se raje usmerim proti porajajoči se bazici bolj južno. Ta me vzame na, za Mrzlo planino običajnih 1,2k, od koder je Rudenik komot v doletu. Tam se spajsam nad greben, kaj več pa ne gre. Vse do Lisce in še daleč okoli ni videti kakšne izrazite termične dejavnosti. Privlečem se do Ješivca, ki me dvigne nad vrh, priklopim Lisco, ki pa me ne jebe petposto. Ko se peljem pod startom, vidim da gor lepo vleče, 50m nižje pa le curi muri. Vso pot do Brega ni nič trznilo, a vseeno priletim še dokaj visoko, zato podaljšam še nad Savo, kjer se končno obrnem proti avtu.
Nekega vetra nisem zaznal, a nazaj ni šlo tako, kot sem pričakoval. Kazalo je, da še do avta ne bo šlo. Kaj pa zdaj?! Spodaj njive porasle z visoko koruzo, cesta in železnica, pa nekaj bajt. Bemtisuncežarko! Med cesto in železnico je sicer ena travnata flika, a obdana z žicami. Vroče sem upal, da bo to, kar me zavira, dalo še kak meter višine, da preletim še zadnjo koruzo in pridem na čistino. Pa ne da. Tonem. Šitšitšit! Usmerim se čez en vrt pred bajto in se že sprijaznim, da bom zadnje metre šel s telesom skozi koruzo, ko opazim še mrežasto ograjo okoli vrta. Ne glede na vso upanje, čez ograjo ni več šlo (kurčev meter in pol!). Zavrl sem na polno in pristal v vrtu z nogami pred mrežo in ritjo na travi. Cota pa nikamor drugam kot na drevo na moji desni. Stara češnja je Artika toplo sprejela s stotinami drobnih vejic prižela njegove vrvice.
Iz hiše prileti gospa in sprašuje, če je z menoj vse v redu. Ok, vse je v redu. Sledijo telefoniade (Irena, služba, Drago) nato pa enourna resnična avantura nežnega snemanja cote z golega, na pol posušenega drevesa. Gospa želi pomagat, pokaže kje ima lestev, ki mi nato dejansko olajša pristop do obešene cote. Mic po mic gre cota dol. Vmes pride še gospejin nečak in prinese priročno žago, da amputiram še najbolj zajebano vejo. Pri tej operaciji sem krepko pogrešal rep, kajti stati na kocu sumljive veje, odmikati coto in žagati še bolj sumljivo vejo je precej opičji posel. Sicer drevo ni utrpelo kakšnih vidnih poškodb, Artik pa je tudi zgledal cel, ampak med zlaganjem sem odkril natrgnino na blagu pri vpetju ene A vrvice. Nečak, s katerim sva vmes lepo klepetala je medtem že odšel, z gospo pa sva odkrila, da sva bila pred davnimi leti na svetovnem padalskem prvenstvu v Cerkljah. Za slovo se je prestavila kot Nina. Kot Irenina in Miranova hči, ki jo je Irena dojila med skoki na tisti tekmi.
Vesel sem leta, saj sem končno (spet) enkrat preletel ta Bohor, pa še prvič doživel letenje pod sicer kratko, a vendarle - kumustrado. Kasneje se izkaže, da je bil res kar dober dnevni let.
Ostaja pa malce grenak priokus zaradi zajeba pri pristanku, ki je bil posledica napačne odločitve prej.
ps. V nedeljo še enkrat pregledam coto, in najdem še dve natrgnini, v ponedeljek pa gre k Marinčiču na lifting.
Ni komentarjev:
Objavite komentar