Lisca, 28.12.2025 (ned), Pod in v oblakih za zaključek leta

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2732128/

Maticev filmček

https://drive.google.com/file/d/1EbsxYKxHKBR0l9oDsWRgtRBuksaSTVgw/view?usp=drivesdk

https://www.youtube.com/watch?v=_ZXciNOym-s

Praznični dnevi mi navadno niso sojeni za letenje. Itak pa smo že prejšnjo soboto lepo zaključili sezono. Tokrat pa - v sredo, 24. v Ljubljani, na fizioterapiji pri Marku, pa potem domov in med sneženjem na Žejno, na božično večerjo v idiličnem in obilnem sneženju, ki pa je zamaknilo večerjo, v četrtek, 25. kosilo na Trubarjevi, v petek, 26. gre Lenart na turno smuko, s soprogo pa doma glancava hišo za prihod Lovorovih prijateljev, vmes grem z Izo na sprehod po meglenem dnevu, v soboto, 27. greva v Ljubljano Slavcu in Miri na kosilo in potopis, dopoldan utegnemo z Lenartom in Izo odtečt en krog. Za nedeljo, 28. je načrtovan obisk Franca v St.Wolfgangu, peljem Ireno. Po kosilu pri Slavcu izve, da gre tudi Robi, ki jo bo peljal. V nedeljo zjutraj se tako znajdem sam v Ljubljani. Doma se naj ne bi pojavljal dokler ima Lovro družbo. Hm? 

Kondorji se v norem optimizmu odpravljajo peš na Lisco. Napoved sicer prerokuje sončno, vendar, vedno ta vendar, nizka oblačnost v vzhodni Sloveniji, megla po nižinah bo vztrajala. Za Dolenjsko je vseeno narisan nek švohcen gradientek do 0,9k, vendar s kar nekaj vlage. To si ob burjici višje razlagam, da zna malo delat, s tem da se priporočam bogovom, da bo oblačnost nad višino starta. Za pohodnike sem itak prepozen, za avto imam še dovolj časa. Mirno prikruzam domov, se v tišini pripravim in zapustim hišo, ne da bi me opazil kdo od spečih gostov, le Lovro in Iza sta me zaznala.

V Sevnici še kava, drugi sem na Bregu, v golfa se stlačimo Drago, Boris, Uroš in šofer. Lisca je pod občasnim soncem obljudena kot kakšna Kranjska gora, komaj najdem en pol prostor pred domom. Pohodniki so že gor, večinoma že pripravljeni za odlet. Treba je it, da se ne zapre! Po napovedi se ne bi smelo zapret, a vseeno pohitimo. Med pripravo me nekdo pokliče - JožeH s hčerko! Par besed in priprava naprej, a vseeno odletim med zadnjimi. Lep obvladan start, prav po Wosatovo, gladko v zrak. Zgubim zanko, težko zlezem v žakelj, a gre brez rok. 

Zrak dela! Vse živo frči v višini grebena in baze. Wosa beži ven, stran od hriba, Uroš in Drago sta na Mali Lisci, kjer se jima pridružim. Tam dela, a smo hitro v megli. Napadamo Ješivec, ki ne da. Enkrat grem za tamalim, drugič za tastarim in se ne izide. A vzhodni greben dela in tam se rešujemo. Potipamo še nad dolino, tudi nič. Nazaj grede zacurim in se že poslavljam od letenja za danes. Drago je nad grebenom (se mi zdi), Uroš se je spraskal dovolj visoko, da bo lahko potegnil do Brega, sam pa obtičim globoko pod vikendom. Mulim balončke v upanju, da pridem vsaj do Čučnika in spusta v dolino. Krčevito se oklepam vsakega prdca in se tako počasi spraskam že v bližino starta. Med vrtenjem opazujem nekoga na startu, obrat, dvigne krilo, obrat, pilot in krilo sta na tleh ene dvajset metrov pod startom, wtf?!, obrat, tip že molze krilo, obrat, ja, to je to, obrat, ok je. Tako se že namočim v oblake. Lepa rešitev. Odnaša me na zahod, višine je dovolj za poskus na Radež preden odvijem na Breg. Radež da. Greh bi bil ne poskusit na Čelovnik. Čelovnik vleče v nizko bazo, da bežim na Kincl, kjer me končno spusti. Računam, da bo v takem povratek udoben in grem pipnit Savo (trek tega ne potrdi, res nimam občutka za ortofoto). Nazaj grede sem nižji, pa nekako ne vleče gor, se moram pomatrat, da se privlečem do Čelovnika, ki pa ne sodeluje več (tako aktivno). Še drug poskus na Radež, ki pravi, da je svoje za danes že dal. Zdaj je cilj le še greben med Razborjem in Savo, ki ga še udobno dosežem, obrnem in nazaj na Breg. Pristanek za par deset metrov prezgodnji glede na želje, a lep. Tam čaka Špiralek, s katerim malo poklepetava preden odpešači nazaj gor po avto. On je bil tisti, ki ga je na startu spustilo na breg. Pač ni šlo in je prekinil.

Avto mi je spustila Alenka, ki je šla gor s pohodniki, Aleš pa se na mojo zahvalo javi, da so v Rondoju, kamor se odpravim po hitrem pospravljanju. Tam so trije Mirti in Matic, pa še dva gorenjska gosta, leteči takoj plača vso pijačo vključno z mojim pravkar naročenim pirom. Ko pojem pico, tudi te ne morem plačat, časti Aleš za novo padalo. Hvala drugič danes.

Nor dan.

Po upanju na uspešen skok z Lisce se na koncu izcimi debela urica lepega letenja brez grebenarjenja in celo z nizkim reševanjem, da o namakanju v (zelo nizke, je treba priznat) baze niti ne govorimo. Lepše je bilo, ko kažejo trek in slike. Nepričakovano noro dobro.

  

---- Pod črto ----

- Prejšnjo soboto sem pokukal v statistiko, ki mi je pokazala 59,1 naleteno uro. Zaradi lepote cifre se mi je malo stožilo po lepi okrogli 60, ki bi se lepo ujemala z mojimi letošnjimi leti (60 let, za zgodovino). In glej ga zlomka, da mi je danes uspelo naletet še to manjkajočo urico in še čez, pa še brez Primorske je šlo.

- Volnene rokavice in čezrokavice so ohranile roke povečini tople (le desni palec je za nekaj časa šel po svoje), a slikat se s tem hudičem ni dalo. Vsaj ne s telefonom. Po nekaj poskusih sem obupal, ni šlo, šla je le osredotočenost na letenje. Nad Radečami sem pač potegnil roko iz rokavic in dokumentacijo opravil goloročno - saj je šlo.- 

- Aha, še to - zmagovalec dneva (Slovenija, padalo. En z motorjem je višje, a ne šteje)

Lisca, 20.12.2025 (sob), Nad oblaki

Hajk: 

Ena: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2731423/

Dva: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2731425/

December je letalno ubog, uspe mi naredit en skok z Orešja in to je to. Na Primorsko mi ni za it. Klubsko imamo dogovorjeno to soboto za zaključno druženje in če bo sreča mila, še en skok z Lisce.

Inverzija in gosta megla v dolini ne daje dobrih obetov za kak skok, a se vseeno odločimo za hajk z Brega. Poberm Miha in v zadnjem trenutku še Mitjo. Na poti se ustavim še v Sevnici pri Tatjani, da ji oddam pripravljene smuči.

Na Bregu smo še pred dogovorjeno deseto in se zabavamo nad ustvarjalnostjo UI. Jelen na havbi golfa z glavo v steklu povzroči kar nekaj razburjenja na La Famiglia. :))

Sestavimo se v široki sestavi in se odpravimo gor. Eni z opremo (vsi, ki imajo lahko), eni brez (Mitja), enim se (težka) oprema pelje gor (tudi meni), Drago in kasneje Stane se pripeljeta gor.

Lep sprehod smo imeli, dobri dve uri na začelju.

Gor najdemo Damjana z brado (!) in tečajniki (!). Sicer ne kaže ne letenje, a upanj umira zadnje.

Spravimo se v gostilno, na zasluženo pijačo. Še preden pridem do naše mize, naletim na znan obraz - sam Istok Zorko, moj nerazdružljiv srednješolski prijatelj. Klepetam bolj z njim in z Vido, ki je tudi poleg, kot s kolegi. Istok sprašuje, če se da danes poleteti nad oblaki in pristati nazaj, saj je v dolini megla. Nasmejem se in mu odgovorim, da danes to ne bo možno, bomo pa veseli, če se bo megla toliko razkadila, da se bomo lahko spustili v dolino. Prijatelja se odpravita, mi še žulimo pijačo, ko v švohnem sončku nekdo prileti mimo terase. Jadra! Gledamo meglice, ki se dvigujejo - nekaj dela! Alarm in vsi se zapodimo na start. 

V dolini med meglicami res tu pa tam pokažejo tla. Gremo! V gneči sem seveda spet med zadnjimi, zebe me ko psa. Medtem Damjan že pristane nazaj. Hej, možno je! Opremo si izprosi Mitja in tudi malo pojadra ter tudi pristane na startu.

Končno uspem odletet in res drži. V zraku okoli terase je kar gneča, na mali Lisci pa ne dviguje toliko, da bi si upal na Ješivec. Nazaj pri startu me zagrabi in grem pristat gor. Gre lepo gladko in mehko sestopim nazaj na start, kjer še pozdravim sestrično Sandro, ki gre mimo nazaj v dolino. Želim takoj nadaljevat, a se start zabije z nekaj zamudniki, medtem ko Wosa, ki je prav tako pristal malo pred menoj, še lahko takoj potegne naprej. Potrpežljivo čakam za Stanetom, ki si (pravilno) vzame čas. Potem tudi v drugo lepo odstartam in se poberem nad start. 

Užitek je jadrati nad oblaki, ki se kopajo v bleščečem soncu globoko pod menoj. Prizori za bogove! Slikal nisem, ampak tudi slike kolegov niti približno ne odražajo doživetja takrat in tam. Nisem si mislil da lahko starega prdca še kaj tako presune in to nad domačim peskovnikom. Skrata - lepo za popizdit.

Na grebenu Lisce ni več nikogar, nekaj kril vidim, ko ponikajo v luknje v meglicah spodaj, nad Kompoljem. Visok se odpeljem ven, nad belo morje, uživam v prizoru in trenutku ter z enim učem oprezam za luknjami v belini. A odprtin več ni. Zadnji pod menoj se že potopi v ožarjene meglice. 

Ups, to pa ne bo šlo. Miha in Stane sta prav tako obtičala nad belim morjem in se obrnila proti Čučniku, ki je bil še nad obalo meglic. Višino porabim za panoramski krog nad belino spodaj in se usmerim proti kolegoma, ki pa ju je po pristanku že začela požirati dvigujoča se plima. Treba je bilo pohitet dol, se malo zavrtet, pa pristat na zgornji del travnika, ki je tudi že tonil v meglo. Lp se Skalica sesede na tla, ne vidim več nič okoli sebe. Kličem Staneta, ki naj bi bil najbližje in res se oglasi iz sivine.

Logistika povratka se je z našim pristankom gor malo zapletla in poenostavila. Mitja pride z Dragotovim avtom po nas, da naju z Miho zapelje gor po Stanetov in Borisov avto. Slednji ima ključe pri sebi, v dolini in mu ne moremo pomagat. Kolega gresta v Sevnico na zbor, kamor z Brega odpeljejo moj avto. 

Najdem Stanetov avto in ključe, potem pa ... kako ga prižgat. Na ključ ni, gumba ni! Slednjič le najdem gumb Power (ajme) in avto le kresne. Potem ne najdem vzvratne prestave in se priguncam čisto do ograje  ter nekam s poskusi in avto na roke odvlečem na sredo parkirišča. Glava na šaltheblju je s Temuja in narisane prestave se ne ujemajo z dejanskimi... Kolega najdem pri Čučniku s pravkar odprtim pirom, pa izprosi še enega zame, gospodarica pa naju povabi v kuhinjo, da ne bo Stane s čikom zunaj zmrzoval. Dobiva še piškote in čvek.

V Sevnici še mali občni zbor - taprav zaključek leta!

Orešje, 11.12.2025 (čet), En HF za rešit december.

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2730010/

HF: https://photos.app.goo.gl/7zpgdH25dchL97bj7

December ni pretirano vesel, na šihtu je kar dren, zunaj pa se ne dogaja kaj pretirano veselega. Ok, ena fešta je bila, to je pa to. Nastopilo je tudi obdobje inverzije, a zadnje dni se je malo razpihalo in tudi pritlehni smo deležni nekaj brlečega sonca. Ker ni nekega vetra, je čisto poštena možnost skok s kakega brega, pa sprehod nazaj. Z enim učem gledam na sredo, ampak imam sestanek zaradi hišnih težav na PP75a, pa ne rinem vmes še na hrib. V četrtek ni napovedanih aktivnosti, pa grem z opremo na šiht (ob sočnih pripombah razumevajoče). Tam se sicer lomijo zadeve, a jih večino do enih spravim pod streho in oddrvim na Orešje.

Seveda je na poti polno teh, ki se jim ne mudi nikamor, po drugi strani pa me dohiti služba, ki jo urejam kot se le da na cesti s slabim signalom. Peš del poti gor od sedla je še najbolj miren, ker tam, za hribom, ni signala. Nisem pretirano vesel, da se moram ukvarjat s službo, medtem ko po dolgem času razgrinjam krilo. Uspem si naredit ene pol urce prostora, da se pripravim in odletim, potem pa bomo že naprej.

Piha nič, ali pa od zahoda. Napoved je itak tako švohna, da lahko lokalno povleče prav karkoli. Upoštevam lokalne razmere in se postavim visoko na travnik in obrnjen v zahod. Toliko, da dobim skalico gor, potem bova pa že zavila.

Z užitkom grem skozi postopek priprave in pripet dočakam komaj zaznavne sapice gor. Sklenem poskusit z vzvratnim startom. In gre. Gre prav lepo. Ker sem visoko, lahko stečem in zavijem pod breg ter lepo zvozim nad potjo spodaj. Ok. Potem pa joj, ne morem v vrečo. Pozabil zanko. Viseč v gurtnah si poskusim pomagat z roko, pa nekako ne gre, le zanese me proti bregu, da se moram tik nad krošnjami reševat ven. Potem le zlezem v žakelj, a sem že krepko pod startom. Mirim se, da itak ni kaj pričakovat in se odpeljem pod Silovec. Nič ne da, čeprav so ptiči nad njim in grem proti pristanku.

Heci z blagimi wingoverji brez bremz, le s težo, a kmalu neham, tla so prebilzu. Lep, nežen pristanek pri drevesu. Ma, fajn je bilo!

Pospravljanje, nadaljevanje službe in počasen hajk gor z veliko telefoniade vmes. Malo si godrnjam v brk, a se opomnim, da sem v eni najboljših možnih pisarn. na svetu - po zimskem soncu švicam v breg.

Ko se že peljem dol, Lenart pove, da je šele krenil iz Lj in da čemi v popoldanske zastoju. Ok, ima še čas nabavit za kosilo in skuhat dokler pride (čeprav se otepa hrane). Ko je koilo pripravljeno, se na dvorišče pripelje skupaj materjo. Ta ne je mojega kosila, midva pa tudi še ne, ker greva prej še tečt.

Tek je boljši del dneva 2.0. Na izi, pogovorni tempo, skrajšana razdalja, pogovor. Lepo.

Na koncu jem sam.