Orešje, 12.5.2026 (sre), delovni piknik z letečo sladico

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2755629/

Včeraj neurje s točo, danes se zjasni in delovna akcija je potrjena. Opcija je bila tudi četrtek, a takrat ne morem, grem v teater. Itak pa se spet obetajo nevihte.

Po šihtu nabava jegra, pa domov po opremo in psa, pa gor. Na sedlu naletim na Mitkota, ki se otovorjen pravkar odpravlja od avta, poleg Vito zlaga svojega papagaja. Malo me stisne, pa menda ja ni tu pristal? Ni, le z opremo v rinfuzi ga je Mitja zapeljal od pristanka spodaj do tu. 

Gor greva po severni strani in pod vrhom najdeva Miho, ki dela golosek za severni start. Menda bo, ob vsej tej zagnanosti. Južni start je že lepo obdelan, Krešo je bil zelo aktiven. Pograbim Mihatovo lakserico in se spravim na breg, kmalu se mi tam pridruži še Toni, ki to dela bolje in hitreje (jebe me trganje laksa), tako da kmalu zaključimo. Matic mi skoraj trga kosilnico iz rok, a mu ne privoščim da se umaže :)). Ostalo bo Miha obdelal z mulčarjem. Mitja je že spekel jegra, steče še piknik del. 

Tisti, ki smo vlekli cote gor, kmalu začnemo mencat in odprat rukzake. Mitko prvi, lepo mu zagrabi. Dokler se pripravim, veter, v nasprotju z napovedjo usahne. Odganjam Izo, ki se me ves čas drži kot klop (razen, ko se gre za klobaso) in gledam žalostni novi žakelj na popravljeni štangi. Sapa se nekako ne more odločit, kam bi povlekla. 

Izkoristim prvo priložnost, ko le povleče gor in potegnem. Skalica se sestavi, a čudno počez, vendar jo uspem poravnat in odskakljat čez frišno pokošen bregec in v zrak, ki zagrabi. Ampak nekaj je čudno. Jeba. Leva bremza je grdo zavozlana skozi B linije in ročaj tam. Ni mi všeč, sploh mi ni všeč. Zberem se in z enim učem pazim, da ne zaružim v hosto, z drugim pa skušam dešifrirat zaplet. Nerodno je, ker je bremza lepo napeta in jo je treba še bolj zategnit, da lahko poskušam razplest spodnji del. Jebodrom. Dobro je, ker breg drži in imam maneverski prostor. Pogruntam način kako zategnit zapleteno bremzo, z drugo kontrirat in hkrati razpletat godljo, da mi na koncu uspe.

Oddahnem si in se posvetim letu. Tipanje zraka proti gradu, nazaj na Silovec, od koder opazujem Mitja na Japici. Nekako se ne morem odločit za čez, želim si toplandinga, da čimprej pristanem pri psu, ne pa da scurim v dolino. Ko vidim, da se je kolega spajsal nad greben, se le vržem čez, tudi poberem, a ne rinem v ovinek, saj še peče spomin na zadnjih nekaj neuspešnih poskusov. Grem nazaj. Udoben priklop Silovca, kjer pobiram, da se ne drenjam okoli starta, kjer se pajsajo Mitja, Krešo in Marko. Lepo drži, pa grem še enkrat do gradu, Mitja pa še enkrat na hrvaško. Nazaj udobno, a nisem sproščen za letkanje, skrbi me Iza. Klinc, izkoristim priložnost in grem pristat. Lepo sestopim na mesto odleta, skalica se sesede nevarno blizu ognja (vse je v redu) Iza takoj priteče. 

Počasi prikapljajo še ostali leteči, vsi štirje prstali nazaj. Spečemo se ostanek jegra, klepet ob ognju in pivu, veter vedno bolj brije, hladi se, mrači se. Treba je it.

Z Mitkotom greva pogledat severni štart, ki zgleda skoraj odletljiv. Morda pa bo kaj s tega.

Doma spečem še zadnji košček klobase, da soprogi pričaram duh piknika. Se brani, zavrača, a na koncu prav z guštom malo poskusi.

Orešje, 8.5.2026 (pet), Ena raketa za vmes

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754455/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754456/

Kar intenziven dan, je treba rečt. Lenart odhaja na Norveško in ga zgodaj zjutraj peljem na letališče. Vstajanje ob 3:30, slovo na zagrebškem letališču, v službi ob 5h, kar produktiven, ob 13h je treba domov oddat avto in jagode za v Ljubljano. Tako se znajdem sredi dneva sam doma. Zunaj buhteč dan, dva Kondorja dobro letita z Lisce, Wosa hvali Švarč. Klinc, grem potipat Orešje. Na poti gor sem osrečen z novo nalogo do 18h v Brežicah. Ok, rešujemo, če bo tako naneslo.

Gor je preostanek vreče spet zapleten in treba reševat, da pokaže sape. Klopotec spodaj je kazal jug, klobasa pa kaže vse smeri, včasih gor, večino pa dol ali pa zahodnik. Hm. Ja nič, pripravim se v visoki travi in čakam na tisti gor. Prešvican dočakam tisti zelo rahel gor, a se s skalico ne sestaviva. Ponovitev. Tokrat se pripravim za start naprej in v zahodnik, ko bo, a le spet povleče gor, da na hitro potegnem in se tokrat le odlepim v zrak.

Nimam čisto predstavo, kaj piha, pa poskusim desno in lepo zacurim, pa nazaj proti pečini, kjer me izstreli gor. Sledi nekaj obiranja balončkov, ki se sestavijo v lep steber. Višje ko gre, bolj leti gor. Okoli je vse polno baz, nad seboj pa je ne vidim. Fajn občutek, spet lepi razgledi, v slast. Malo me hladi, saj sem poletno opravljen, vendar se ne pritožujem, je vredno. Ampak - ta nesrečni zračni prostor! Čakam, da me Oudie opozori, ta pa nič. Vem, da ne sem čez 1,5k, pa sto metrov nižje zapustim steber. Tokrat ne proti Svetim goram, grem kar na vzhod, proti hrvaškim bazam. Dviganje se neha šele čez 1,5k. Upam, da je ok, saj se Oudie še vedno ne oglaša zaradi zp. Čudno. 

Uživam v razgledih in si obetam surfanje bazic nekje vsaj do Krapinskih toplic, pa potem proti jugu in nazaj. Višine je sicer še dovolj, a zaman čakam novo raketo, tako da se oklenem nekih balončkov, ki me držijo na preostanku višine, gor pa ne gre. Nočem radikalno porinit naprej, da slučajno ne scurim kje v Zagorju, pa grem raje potipat na jug. Spet nič, pa se grem reševat nazaj na hrib. Napaka, huda napaka. Oudie pokaže sever ?! Južno pobočje nič ne da, le nekajkrat me pošteno strese. Zavetrje. Predaja in na pristanek. Klobasa kaže Z in previdno pristanem v veter. Tokrat res v veter. Zdaj kaže kar lep SZ. Ni čudno, da me je splahnilo dol. Ko na pol zložim, se obrne v zdrav JV. Ja, danes je bila ruleta.

Kljub hitremu pristanku sem kar zadovoljen; nenačrtovano sem prišel do nekaj luftanja in (vsaj) enega lepega vrtanja v nebo.

Drugi del nagrade je sprehod gor. Torat srečam enega znanca (ne znam ga točno locirat, kulturni dogodki v Brežicah, nm naglas), obrezuje grmovje okoli vinograda. Ko se pri avtu hladim, pogledam let in vidim, kar sem vedel že prej, a se v zraku nisem spomnil - Orešje je izven vseh zarisanih zp od xcglobe, ki jih imam naložene, zato se Oudie ni oglašal. Lahko bi ga na polno nasvedral, pa ne bi bil rdeč. Ampak ok, treba se je navadit.

Doma še pravočasno za opravek do 18h, nakup bencina za kosilnice, doma nekaj hrane, klepet z norveškjm Lenartom, pod večer pa v tekaško opravo in z Izo v Mihajlovec na piknik paramotorcev na pir in nazaj. Doma priprave za jutrišnji ljubljanski pohod (ki se kot po navadi odvija na lep letalni dan) in spat.

Kar intenziven dan.

Orešje, 3.5.2026 (ned), Popikniško luftanje z družabnim povratkom

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753935/

HF https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753934/

Vremena niti ne opazujem, saj sem nekako potolažen z včerajšnjim dnem, čaka pa me še tlaka na Žejnem, pa interni piknik doma. To vse se odvije, medtem pa Kondorji spet nabijajo o letenju, Miha pa celo malo poletka z Orešja. Pogledam vreme. Hja, napoved kot včeraj, le malce drugačni vetrovi, Orešje je v J-JV. Veter pomaga, da se oglje hitro razžari in malo prestavlja prtičke. Zaključimo dokaj hitro, mati in hči se zatopita v klepet, sam sem se že prej odrekel vinu in se po pospravljanju spokal za na hrib ter se poslovil. Vredno je poskusit, ko so razmere.

Zastava pred Bizeljskim kaže lep jug, gor pa uzrem visečo vetrno vrečo. Pa to ni res! No, izkaže se, da je žakelj le zataknjen za nosilec. Ko jo razrešim, pokaže pravo, tapravo sapo. Odlet na izi, narahlo pohendlano, lahko bi šel malo bolj odločno, ampak jebigasad, zrak zagrabi, takoj sem nad startom.

Grem proti gradu, malo poberem pa naprej raztegnit proti cesti, hitro obrnem. Pod Stražo bingo na 0,95k. Gledam poznopopoldansko krajino, ki sem jo včeraj prekruzal. Fajn občutek. Spet porinem proti zahodu, da vidimo, če kaj da. Ne da, je treba obrnit, pa ponovno nad grad, ki spet da, tokrat čez 1k, pa naravnost na Cesargrad, Tam spet na 0,95k, madonca še lepo dela, pa proti ovinku, kjer zberem voljo in še pravočasno obrnem, ko nič ni. Breg še nekaj brbota, da se spajsam nazaj nad greben, da ne prav visok poskusim na ravnico. Oudie nariše območje za trikotnik, a je predaleč za glajd, bi moral kaj pobrat vmes, tega pa ni. Naredim križ nad fai in se z vetrom le še spustim proti pristanku. Tokrat pazim na smer vetra in lepo počasi pristanem. Hja, to je to za danes pozno popoldan, ni švoh. 

Počasno pospravljanje pa počasi nazaj gor. Tokrat poskusim mimo zapuščene bajte, gre, a si v grmovju zapacam nahrbtnik. Je pa precej biližje kot okoli po asfaltu. Na vrhu prve strnine razmišljam, kje bi prišel do nekaj vode, ko se zagledava z neko gospo, ki po pozdravu in nekaj besedah že vabi na špricar. Pa, ja, se bo prilegel. Na drugi strani me postreže mlajši par, dedec je ves navdušen nad letenjem, a si ne upa. Tako se po klepetu komaj uspem izognit še tretjemu glažu in se odpravim naprej. Na sredi druge strmine me prehiti mopedist, proti vrhu pa se srečava, ko se spušča. Lastnik hiške na sedlu. Je šel reševat kačo, ki je prej padla v nek jašek. Kobranka menda. Sama ne bi prišla ven. Bognedaj jo pustit umret ali pa jo celo ubit. Dragoceno. Prisopiham do avta, ugasnem urce, vidim objavo WebCam z Orešja, kako še lepo vleče gor. Matic. Ravno se preoblečem iz prešvicanih cunj, ko s Katjo prideta mimo. Bo kmalu nared za letet. Doma še razmišljam o teku, a se mi ne da, pes pa je itak že zjutraj bila na Šentvidu.

Ran rešen.

Vetrnik, 2.5.2026 (sob), Živel 2. maj!

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753374/

Hajk: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753372/

Delovne dni med prazniki preživimo družinsko na kratkih počitnicah v Rimu. Poleg druženja je zelo zanimiva izkušnja potovanja z vlakom - nekaj doslej še nedoživetega, zelo prijetna izkušnja. Še kdaj. V Rimu smo imeli krasno vreme, le v četrtek se je malo pooblačilo, medtem ko pa se je v domovini zelo hladilo in menda nekaj tudi deževalo. Na prvi maj je spet lep dan, v krasnih bazicah, a vetrovno. Pa tudi sicer je dan za prvi maj, sprehodi pa to. Sobota kaže na noro letljiv dan, spremljam z enim učem. Na Kondorju vre, vsi bi nekaj, Miha sprašuje še ločeno. Severovzhodnik vztraja, a je mil. Greva na Vetrnik.

Dobiva se v Koprivnici, začuda sem tokrat kako minuto prej tam. Ko se kolega prestavlja v fičota, vidim palice in se spomnim, da sem jih pozabil. Nič hudega, pravi in privleče na plan še ene. Nekako predvidevava malo letkanja pa potem hojo nazaj gor.  Nekoliko me skrbi, ker se kolegi v takem samozavestno odpravljajo na Lisco (že obrača...), a gor naju pričaka lep, mil SV. Skratka, zdravo vleče gor. 

Malo na glas razmišljava, kako in kaj bi danes. Za zvečer sem obljubljen za tlako na Žejnem, pa kak odlet ne pride v poštev. Ciljam na en krogec z zaključkom blizu štarta ali pa vsaj v Kozjem. Mihcu razlagam nove armijske omejitve glede na predvideno traso - tu je omejitev 1,5k, buhnedej na Bohor, severno od Kozjega lahko že na dobrih 1,8k, Lesično, pa proti Olimju dokler gre, tam se že sme na 2k, pa nazaj proti Podsredi, spet v območje do 1,5k in v Kozje. Potiho sem upal, da morda nazaj na Vetrnik ali pa vsaj na kak travnik na bregu pod startom. 

Sam ne vem, kaj tako štrikam, ampak Miha je spet prvi pripravljen in lepo, pohendlano odleti, sam pa mu kmalu sledim. Medtem, ko kolega kar hitro odvije proti Kozjem, se jaz raje oprimem brbotanja  na vzhodnem robu. Jebiga, višje ko se okleneš dviganja, lažje bo. Balončki se sestavijo v krasen jebački steber, ko leti gor po 5m. Ampak plafon se hitro bliža in s stisnjenimi zobmi na 1,3k zapeljem ven, da se nekaj čez 1,4k dviganje ustavi. 

Soletalec navija pri kamnolomu, kamor letim, da pridem v prostor s plafonom na 1,8k. Tam se poberem za naprej proti Lesičnem in en skok naprej je len, a vztrajen steber na čez 1,7k. Dan upravičuje napoved. Kolega ne vidim več, upam, da je še leteč. Previdno porinem proti severu, da vidim, koliko mi bo Kozjansko dalo. Obiram vse piske, da le držim višino in tako pridem čez gričevje do Olimjske doline, pa čez, na grič nad Olimjem, kjer se z 1,3k spravim na 2k pod modro nebo. Krasno!

Višino porabim za Podčetrtek, kjer se spet trudim nekaj pobrat. Želim si obrnit dvorec Veliki tabor nad Desinićem, pa potem z vetrom v rit nazaj. Lenobno povrtavanje  me spet spravi čez 2k, pa zapustim steber, a še kar leti gor vse do 2,15k. Hud dan. Malce me zebe v roke, a se ne pritožujem. Zadano obratno preletim z 1,8k in ni šans, da bi v takem obračal. Zdaj so me same oči, duša bi šla na Ifko, razum si zada Pregrado. Sledim grebenu, a zgleda, da ne čisto pravilno, saj samo tonem. Neverjetno pri takem dnevu (prej). Ok, stiskam zobe, da se prisilim potegnit do cerkvice zahodno od mesta, kjer obrnem in se z vetrom spustim proti  izhodišču. Gre veliko hitreje, ampak tudi samo dol. Navajen prejšnjih višin, se mi zdi, da sem čisto v podnu, čeprav je 0,8k za tu še uporabna višina. Vseeno oprezam za pristanki, ocenjujem dolet, razmišljam o logistiki povratka, upam, da pridem do Desinića..., ko piskne. Oklenem se darila in ga s spoštovanjem do vsakega metra veselo obiram vse do 1,6k, ko ga zmanjka. 

Ampak s tega položaja je svet lepši. Zdaj že ocenjujem glajd do Kozjega. Ko vmes še malo popravim višino, je že jasno, da sem v doletu, pa grem še raztegnit proti Podsreškem gradu. Poskušam poklicat Miha, kje je, če grem v Koprivnico po avto ali v Kozje. Z rokavicami in brez špeglov mi ne gre od rok ter opustim operacijo. Odločim se za Kozje, da zaključim krog. Želim si prit še nazaj na ali vsaj pod Vetrnik, pa na 0,9k obrnem še precej pred gradom. Vzhodni bregi Vetrnika ne dajo nič, sklatijo me pa tudi ne. Vmes me zamika pristanek na eni travnati zaplati na hribu, a se raje prepustim udobnemu čakanju, če bo še kaj dalo, a ni, tako da mirno priplujem do pristanka in nežno sestopim. Prekrasne tri urce!

Zdaj vidim Mihov neodgovorjen klic in se mu javim. Ugotoviva, da me je klical in pisal prav ko sem se odločal med Koprivnico in Kozjem, naj grem v Koprivnico, kamor pravkar štopa. Obljubim, da pohitim in ga pridem iskat. Zagrizem v breg in nekje na pol poti sporoči, da je že na varnem v bifeju v Koprivnici, kjer me bo počakal. Na startu še kar veselo vleče gor, ni obrnilo. 

V Koprivnici komaj najdem ta bife (ena nova trofeja!) in tam kolega, ter druščino domačinov. Miha pove, da je iznad kamnoloma nizko skočil na sever, čez dolino, pa se potem ni mogel rešit. Pristanek, peš gor, ponovni start s ciljem v glajdu do Koprivnice, kar pa ni šlo. Bi bilo treba pobrat, pa ni, ampak je pristal pod startom. Potem pa štopat proti avtu. Pivo, dve, frustracija, da sem grešil, ampak jebigasad, dan je bil lep. Zelo lep!

Frustracija: za 1 meter v rdečem

Orešje, 24.4.2026 (pet), Obeti obeti, pa rutinska ruta.

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2751140/

Napoved prelepa, resničnost pa takšna kot je. Precej vetra, da je treba lovit pobegle balončke. Dan je rešen in zaključen s pivom v Pineli. 

Petek delam zadnji dan pred dopustom. V četrtek Mitja predlaga petkovo letenje na Orešju, ko se napoveduje bombastičen dan. No, nekoliko vetra bo, ampak ob takem gradientu to ne bi smela biti ovira. Prijavi se le še Rok, ki pa gre gor peš. Meni se seveda še en kup zadev zalomi (šparglji, pa platno, pa prazen tank v fičotu,...) ta ko da en mal zamudim na pristanek, kjer Mitja vseeno deluje sproščeno. Po moje se nam itak nikamor ne mudi, saj danes ni Balaton v načrtu, za lokalno letkanje smo pa več kot zgodnji. 

Gor naju pričaka Wosa. Nekaj popihuje z vseh strani, vendar zgled čisto ok. Le ptičev ni. Kolega sta seveda pripravljena precej pred menoj in odletita. Se dvigneta, a ne prav visoko. Mene spet muči običajna oreško vetrna težava -  ko malo bolj vleče, zgoraj na ravnem pri tleh ni sape, pa imam težavo skalico napihnit. Enkrat mora slo ponavljat, da jo potem spravim gor pravokotno na breg, obrnjen na vzhod in šele tako odskakljam pod breg in v zrak, ki zagrabi. Vse ok.

Kolega sta nad gradom in gresta čez dolino na Bukovje. Še sam poskusim nad grad in res zapnem nek makadam, ki pa se konča na dobrih 1,2k. Ok, nekaj je, dovolj za pogledat proti svetim goram. Onadva sta že nazaj pri startu in tam pobirata. Sam previdno porivam čez sedlo v iskanju dviganja da grem preverit rob ctr-ja. Glede na razrukan zrak sklepam, da bom prej ali slej povozil še kak steber. Tega ni, le balončki, ki jih ne znam zavrtet, pa se obrnem, dokler je Orešje v dosegu. Mitja in Wosa gresta čez dolino čez Sotlo na hrvaške kuclje. Aha, kar smelo za začetek. Ne grem za njima, ampak bolj po sredi doline nad Klanjec. Itak je lokalni plan spet en trikotnik.

Klanjec mi ne da nič in se grem reševat na breg, medtem ko Mitja nekaj suče tam pri cerkvici. Ah, je le našel! Wosa pristaja. Meni breg Japice ne da nič. Ni mi jasno. Vetra je kar nekaj, gradient je, ptiči so (no, v višini grebena, ne višje), jaz pa le tonem ob bregu. Grem čisto na zahodni rob, tam vidim sukat eno jato. Oduie nekaj pocvili, nič konkretnega. Psujem. Kako za vraga je to mogoče? V muldi se oklenem balončkov, ki me v premetavanju le spravijo na greben. Uf, to je pa bilo tesno. 

Mitja se odpravlja proto pristanku (?!), sam pa s skromno višino nadaljujem po zastavljeni trasi, za začetek proti ovinku. Res dobim nekaj švohnega in močno zanesenega proti severu, ki pa se konča že nekaj nad 0,7k. Ok, očitno ni dan, kot se je napovedoval. Oba kolega sta že na tleh, pa se zapeljem še nad Klanjec, da vidim, če bo šlo kaj proti jugu, sicer pa pristat. Zrak ne da nič, a li pa jaz ne znam. Na koncu mi gre še na tesno z doletom, za krono vsega pa me tik pred pristankom spet dobi veter v hrbet (od kod?!), tako da pristanem po smučarsko.

Dobro je, za kogar je. Dan zaključimo v Pineli, torej je super!

Lago Di Idro, 23.-27.6.2021, Ekstremi

 

https://www.campingmiralago.it/en

Ekipa (približno tako, kot smo startali):

Jure Tiselj (1994), Mentor 5

Rado Voglar, Cure 2 (+Irena)

Janez Zdešar, Gin Atlas

Veronika Štampfl, Ion 6

Andreja Eržen, XI

Tomaž Hribar, R-Light 3

Nejc Ribič (1995), Queen 2

Blaž Kešnar, Maestro

Vid Bajec, Sigma 10 (+ Leonida)

Uprava:

Klemen Sovan, šef

Marjan Rekar, kamerman

Pavel Kante, štarter

Rok Vegelj - Wosa, bademajster - (brezdelni) reševalec iz vode (+ Tinca in Lučka ☺)

Februarja se končno prijavim na tečaj izrednih postopkov v zraku. Irena je bila za izlet s prikolo v italijanske hribe, a konec junija je bil zanjo edini možni termin (prej šola, čez poletje ni terminov tečaja, jeseni pa spet šola). Do zadnjega se ni vedelo ali gremo ali ne. Sredi junija se je končno sestavila ekipa, v kateri najdem tudi župnika Janeza. Nekaj sva se menila in se z Irenino privolitvijo zmenila, da gre na pot z nama. Preostalo je trepetanje za vreme. Ene vremenske napovedi so bile dobre, druge ne. Kateri verjet? Odloča seveda Klemen, ki v torek zjutraj potrdi tečaj. Z Ireno sva načrtovala, da greva v torek po službi, a se je meni v službi nagrmadilo dela, da nisem mogel pravočasno it domov. V tisem Klemen sporoči, da se tečaj začne šele ob 14h s predavanjem. Odhod tako prestaviva na sredo zgodaj zjutraj, Janeza pobirava v Ljubljani. Google nam šloga malo manj kot šest ur vožnje, na prikolo dodam še dobro uro in eno uro za morebitne zastoje, ter da smo gor pred 12h, saj želim pred predavanjem postavit tabor in se malo resetirat od poti. Odhod iz Sel je tako nekaj minut čez 4h zjutraj, nekaj čez peto v Lj pobereva še Janeza. Gre presenetljivo dobro in v kam prispemo nekaj pred enajsto - v slabih sedmih urah.

Ekipa je približno pol mladincev - pol veteranov.

Prikola je postavljena (in elektrika zdebagirana) pred prvim predavanje ob 14h. Prikaz in razlaga manevrov (zelo se mi spi). Kasneje montaža simulatorja. Zvečer naj bi šli na spoznavni let, a vreme nekaj ne sodeluje, tako da ostanemo v kampu.

Naslednje štiri dni se držimo rutine: ob 7:00 odhod kombija, okoli 8h prvi štart, ob 9h nazaj gor, ob 10h drugi štart. Sledi sproščanje, kosilo in video analiza ob 16h, nato prosto ali groundhandling. Enkrat, ko je veter crknil, da ni bilo za hendlat in so nam nad glavami zakrožili tandemi, se je del ekipe celo odpeljal na start, a se je vmes veter dvignil do neužitnosti za letenje, pa smo šli v dolino s kombijem.

(posneta je prav vožnja, ko smo v mestecu malce zašli...)

Razmere so dobre, nad jezero prihajamo z višino tam okoli 650m nad vodo, kar se izkaže za več kot dovolj še za takšne traparije.

Letenje

Klemen nam je na dveh predavanjih predstavil osnovne manevre, jih pokazal na simulatorju, ki je zdržal do demonstracije full stall-a, ko se je strgala ena nosilna vrvica (je bila naslednji dan zamenjana).

Potem pa v zrak in izvajanje naučenega. Ni prijetno, ko moraš sam vsut krilo. Ampak je nekako šlo. 

Stransko zapiranje - cela A gurtna. Ok, se da obvladovat s prenosom teže na odprto stran, rahlim zaviranjem na tej in globokim pumpanjem na vsuti strani. 

Velika ušesa na gasu - zunanji dve špagi na na A linijah. Skorajda sama ušesa, leti le nekaj celic na sredini. 

Enkrat poskusil B stall. Vse by the book. Hiter poteg B linij. Propadanje s prelomljenim krilom. Počasno popuščanje do točke, ko se sila na gurtnah poveča in krilo hoče letet, takrat pa se spusti brez bremzanja, da cota rukne naprej

Frontalc. Trauma. Po teoriji naj bi krilo rahlo ruknilo nazaj, roke gor in krilo se formira ter zaniha naprej. Ne diraš ništa. Tako teorija, ki dejansko deluje pri kolegih in kolegicah pretežno na B klasah. Meni je frontalc Cureta snel daleč za hrbet, ga zložil v kepo iz katere se mu ni prav nič mudilo. Kaj pa zdaj?!? Klemen pravi, naj ga malo ruknem z bremzami, da se odpre, zatem pa ga izstreli pred mene, kjer ga s pogojnim refleksom malo pobremzam, da ne padem vanj. Na kratko povedano - frontalc je deloval precej drugače kot v teoriji. Naslednje dni sem slabo spal in obsesivno tuhtal, kaj ga serjem. Instruktor mi pove, da se vidi, da me je strah in da ta cota ni zame. Da mi popolnoma zadostuje ena srednja B klasa. Fak.

Minimalka. Iskanje minimalne hitrosti letenja. Vlečem komandi, gledam krilo. Ko se to začne gubat in krivit, gredo roke gor, krilo skoči naprej - brez bremzanja. Ko se krilo enkrat ustavi pred teboj, ne bo šlo več nikamor. No, lahko fašeš frontalca, ampak to ni nič hudega. V teoriji. Kakorkoli že. Poskusil sem, ni bolelo, niti me ni vsulo.

Negativa 180. Malo zabremzaš krilo, nato na eni strani spustiš na nulo, na drugi stran pa zabremzaš na 120% tako, da se še vržeš čez gurtno in pogledaš čimbolj nazaj. Krilo se obrne na mestu. Obe roki gor! Krilo se frormira. Bremzaj 100% in takoj spusti ven. 

Spirala. Delaj predvsem s telesom, z bremzami le fino reguliraj. Izhod mora biti počasen, v več krogih. da se porabi energija spirale.

Full stall in reševanje z minimalko.

Stalls

https://www.youtube.com/watch?v=Gey2SjcGBMM 

Stall (paragliding tutorial) | Max Martini https://youtu.be/M6AobeAHpOs

Théo de Blic's Tutorials S02E01 : FULL STALL https://www.youtube.com/watch?v=5FkJGyl-GGk

Flugschule Grenzenlos  https://youtu.be/nnSvFN-QFZk

    Dies ist die Aufzeichnung unseres Webinars zum Thema "Fullstall". Von Gleitschirmpiloten für Gleitschirmpiloten.

18.4.2026 (pred naslednjim siv po naklučju naletim na ta osnutek, pa ga dokončajmo po spominu)

SIV je bil sicer fajn druženje in močna izkušnja, ampak mene je izželo. Priznam, zem bojazljivec. Ko se tako znajdem visoko nad jezerom in moram podirat krilo, mi je neprijetno. Klemen lot instruktor mi ni ravno v pomočs pripombami, da nisem pilot za svoje krilo. Destvo pa je, da se krilo pri frontalcu ne obnaša tako, kot se naj bi, pa me to bega. Tečajni kolega, ki leti s kraljično tudi opaža, da gredo zadeve drugače, kot nam je bilo razloženo, saj ga ob poskusu full stall a grdo navije, da mu celo ptrga špago ali dve. A on se zadeve loti zl drugega konca in preko youtube videov9 naštudira, kako naj bi se prav ravnalo ter si pri Klemnu naslednji dan (po menjavi strganih vrvic) izprosi, da naredi stall po svoje in ga potem tudi brezhibno izvede.

Sam se menda prezadnji dan, neprespan in živčen ob ogrevalnem stranskem zapiranju zaštrikam, zadeve se zagnojijo, Cure nori, izgubim nadzor. Takrat nastopi Klemen, ki me napoti - roke pod zic, Cureta ubijem, minimalka, Cure je v vzratnem letu, počasi spuščaj, Cure začne letet, spusti, krilo odleti maprej, rahlo bremzanje in sestaljena odletila ven. Evo, pa si ga naredil, pravi Klemen. 

Do konca tečaja sem se le še igral, za iniciran stall nisem zbral volje.

To je to. Zgleda vse brez veze, a je daleč od tega. Letenje po tem tečaju je bolj sproščeno, saj vem da oso tudi pizdarije rešljive, pa čeprav jih sem nisem pretirano elegantno izvajal.

Saj bo. Naslednji SIV bo v Makedoniji, pri Martinu, sklenem.

Vetrnik, 17.4.2026 (pet), Čebelji let

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2749877/

FH https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2749876/

Nekaj vremena se obeta za soboto, nedelja bo popoldan že dež, itak pa sem zaseden z družabnim življenjem; sobota Mirinih 60 v Ljubljani, nato Kombinatke na Bledu, nedelja pa Metinih 57. Tako sem za petek načrtoval tekec po šihtu, Ampak tudi petek je bil lepo rdeč z ne preveč SV. Mi bo zneslo? Pripravim opremo in grem z avtom na šiht, še prej pa zamenjat gume. Vulkanizerka mi je rekla, da imam srečo in me takoj vzela naprej, sicer so zasedeni za dva tedna v naprej. Hja, sreča. Na šihtu mi Lenart sporoči, da so v Extremvitalu vzeli moje Hokice v reklamacijski postopek in da je velika verjetnost, da dobim nove, res imam srečo. Hja, upam, da res.  Na šihtu uspem do enih pokidat tavečji gnoj, preostanek ni rešljiv v realnem času, sploh ne v petek. 

Wosa se že ob poldne odpravlja na Vetrnik, prezgodaj zame. Itak bo še popoldan kaj ostalo, dan je zdaj kar dolg. Povabim Miha, ki ne more. Ob enih odrinem domov po opremo, pa naprej na Vetrnik. Ko parkiram me zašraufa, tretjič danes, ajme. Od avta uberem bližnjico do travnika, obletavajo me čebele, nič hudega. A ena se vztrajno zaganja vame, mi prileti v obraz in se mi, prasička, zapiči v kožo pod levim učem. Jo moram kar strgat ven, noče sama. Mislim, da me je prvič v življenju pičila čebela. Gor grede želim pogledat live trek, saj sem prej na šihtu tu zaznal Nevena, pa spoznam, da je telefon ostal v avtu. Na startu odložim rukzak in stečem nazaj po aparat. 

Takrat vidim, da je moja bližnjica vodila mimo živahnih čebelnjakov. Kako hudiča jih prej nisem opazil?! Poskušam si stisnit čim več čebelje arcnije iz pika, ki si ga hladim z vodo. Tole pa ni sreča. Mogoče pa je sreča, da se beštija ni zaletela naravnost v uč, ne vem. 

Skeli, a se ne dam motit, da se ne bi v miru in osredotočeno pripravil, celo nagib kokpita si popravim, vse by the book. Še tatople rokavice imam s seboj, če bo šlo višje. Dan je bohoten, veter taprav in se mi zdi dan za na morje - če ne bi bilo jebenega ctr. Zato tudi zelo rekreativni pristop. Tudi z vetrom proti Lisci odpade, želim imet avto v dosegu. Tako si zamislim en krogec, ki sem ga zastavil že 6.4.2026, a ne izpeljal. Proti Lesičnem, pa na sever, pa z vetrom nazaj proti Podsredi, pa v Kozje ali še bolje, nazaj gor. Rezerva pa je seveda, kot vedno, kakršenkoli let s srečnim pristankom in peš nazaj, palice imam s seboj.

Startam z delno razgrnjenim krilom, da mi ga vmes veter, ki lepo vleče, ne razmeče po startu. Razmere so idealne, odlet temu primeren, lepo se zbašem v zic, gremo! Ker vleče bolj vzhodnik kot sever, grem pobirat na vzhodni rob. Nekaj sicer brbota, a ne znam zapet. Tako se tam mulim in gre bolj dol kot gor, pa raje potegnem proti Kozjem, da poskušam nad kuclji. A glej zlomka, razen nekaj balončkov gre le dol. Ej, to pa ne pritiče takemu dnevu. Poskušam še po vzhodnem grebenu, ki pa je aktiven kot pozimi ob šestih zvečer - nič. Na koncu si niti ne upam čez mesto na pristanek pod hribom, ampak raje na ziher odvijem proti britofu in tam elegantno sestopim. WTF?! Malce sem poparjen, saj take gladke curaže pa res nisem pričakoval. Ampak jebigasad, tudi to je del življenja.

Sledi počasen, penzionistično užitkarski hajk nazaj na hrib, kjer še vedno lepo vleče gor. Dan je že pokurjen, zato le še previdno do avta in proti domu. Oteklina pod učem se veča.

Oglasim se še pri Sparu na bankomatu, da dvignem denar za vino, ki ga Lovru peljeva naslednji dan, za rojstnodnevni piknik v Tivoliju. Tam pa vidim nek burgermobil in si privoščim enega za domov. Kasneje mi je seveda žal, saj bi si za tistih 9€ lahko doma privoščil kraljevsko kosilo, tako pa sem se mučil s tistim gravžem. Vsake toliko je treba tudi kaj takega izkusit, da si dam mir za naslednje leto. Zvečer še po vino na Žejno, pa po neke klobase in noč je tu. Vikend lahko namenim družabnostim, saj bo naslednje leto (morda) spet poznoaprilsko vreme. Od nedelje naprej bo dež.

Vetrnik danes: Wosa ni nič prijavil, neka Lucija se je lepo navozila, Neven se je tudi dobro lokalno pajsal, nato pa po ene tretjem fajn pobiranju odletel do Lisce in naprej do Okrolic, a je že nad Kozjem ostal brez točk, ker je za nekaj metrov zarinil v tanovo rdečo. Pri tem mu je en (MatŽug) še grdo komentiral to strašno "kršitev" in let je naknadno postal privatiziran. Ante je naredil lokalni krogec, nekako pomanjšano različico mojega današnjega načrta, in tudi za malo pordečel. Bil je predober dan za novosprejete samoomejitve.