http://xcglobe.com/pilots#show-flight/1911037/
Po morju je še ostalo nekaj dopustniškega zanesenjaštva, ki smo ga udejanili s PRVIM izletom s prikolo. Povod je bilo doživeti zipline v Posočju, ki sem ga, med drugim, lani dobil od rodbine Rimc. Lenart se je navdušeno pridružil, Ireni pa se je še kako šlo vsaj med, če že ne na hribe. Odhod je bil špajsen; jaz v petek s prikolo na šiht (še dobro, da je sredi poletja parkirišče na pol prazno), Lenart in Irena pa sta popoldan prispela z vlakom, iz Lj pa potem skupaj na rajžo proti Kobaridu, kamor smo prispeli pozno popoldan. V Lazarju smo kljub rezervaciji komaj še dobili mesto za prikolo, ki je bila postavljena v 10 minutah (Jeeee!).
Sobota je bila posvečena rekreaciji; z Lenartom sva šla na zipline nad Bovcem (doživeti z navdušenim sinom: neprecenljivo), Irena pa na sprehod do Soče. Zatem smo skupaj šli do vznožja Vršiča, od tam pa Lenart s piciklom na prelaz, midva pa peš proti izviru Soče, pa do Kekčeve domačije na pir in nazaj do avta kamor smo prišli vsi trije istočasno. Pa se nismo tako zmenili, saj se sicer ne bi tako dobro izteklo. Proti večeru pa načrti za nedeljo. Evo, majkemi, da sem coto vzel s seboj bolj za vsak slučaj kot z resnim namenom letet, saj to nekako ne spada v družinski izlet. Vseeno je na koncu padla odločitev, da grem naslednji dan na Stol (ker je pač bližje našem kampu kot Kobala), Irena in Lenart pa na izi preživita dan s kakšnim sprehodom in kopanjem v Nadiži. Lenart bi sicer najraje šel direktno nazaj v FWP, ampak starša se nisva dala.
S Klavdijem sem bil dogovorjen v Kobaridu, a sem med odhodom iz kampa povprašal zajetno četico nekaj čakajočih pilotov, če pride Klavdij tudi sem in dobil potrditev. Hitro sem se zmenil, da še mene pobere v kampu in čez nekaj minut sem dobil udoben sedež v terencu, ki je dopolnjeval razrukan kombi, kjer se je stiskala glavnina potnikov na greben Stola. Po dobri urci prijetne vožnje smo prispeli gor (11€ za pilote ZPLS - spodobno).
Časa je bilo še več kot dovolj in privoščil sem si izlet po grebenu z odrešujočim olajšanjem v bližnjem gozdu... Okoli poldneva se je bilo treba počasi pripravit. Oudie se spet nekako ni mogel povezat na LiveTrack, ampak se s tem nisem pretirano ukvarjal, raje sem se osredotočil na za letenje bistvene stvari. Načrt: Gemona - Kobala - Stol. Če bo šlo skozi, zna biti stotica, če bom sedel prej, pa tudi dobro.
Na startu se je naredila gneča, tako da sem v minimalnem vetru komaj prislalomiral do točke, ko me je vzelo gor. V zraku jih je bilo že kar nekaj, večina je sukala nad višino starta. Samozavestno sem začel pobirat, a sem se pri tem večkrat zmedel ob izogibanju kolegom. Nekako se nisem mogel pobrati. Poskusil sem še proti Stolu, ki so ga nekateri že zapuščali proti Italiji, a meni ni dal. Skratka, že na samem začetku sem skoraj surel, ob praskanju meter nad travo že razmišljal, da bi pristal in šel peš nazaj na start, a vseeno vztrajal, dokler se po 50min le nisem prigrebel do približne višine Stola in še sam spizdil proti Italiji. V zraku je bilo toliko ljudi in ptičev, da ni bilo dvomov, kje in kako drži. V vsakem trenutku sta vsaj dva letela nekje spredaj in kazala kaj se dogaja. V glavnem brez vrtenja po grebenu naprej. Tega se spomnim še od zadnjega letenja tukaj - vrtenje ne pomaga - greben drži, vrtenje pa ti jemlje dragocene minute, ki jih potrebuješ, če želiš kaj odletet. Po preletu meje sem bil na neznanem terenu, a sond je bilo v izobilju, pa je kar šlo. Na koncu prvega grebena, ko se pred teboj odpre globoka dolina, me je sicer malo stisnilo (bo šlo čez?), pa sem vseeno malo povrtel, saj nekaj višine pri preskoku že ne more škodit. Čez sem prišel lepo, na drugi strani začel praskat ob bregu gor in kmalu sem našel dvigalo nazaj nad zelo prometen greben, od tam pa naprej do konca. Tam me je začelo premetavat, hkrati pa je Oudie tulil opozorila, da sem v nekem kličevem zračnem prostoru, namesto da bi mi piskal tista razbita dviganja. Komaj sem pritisnil eno slabo vidno fotko. He, tam sem pa le bil! Pot nazaj je bila podobna, po istih grebenih, le v drugi smeri. Omeniti je treba še orle. Srečal sem neverjetno veliko teh ogromnih letečih beštij. Z nekaterimi smo se srečali, z drugimi vrteli blizu, nekajkrat pa krožili skupaj, v istem stebru. Srhljivo lepo doživetje je vrteti skupaj s ptičurino, ki ima več kot dva metra čez krila! Žal ni (jasnih) fotk, je pa ostal globoko vrezan spomin.
Nad Stol sem se vrnil višje, kot sem ga zapustil. Po skoraj uri boja za preživetje ter uri in pol grebenarjenja se je letenje šele začenjalo. Nad startom sem povrtaval in zbiral pogum za preskok na Polovnik. To je sicer zelo uletena trasa, a zame je bilo prvič. V tem delu je sond že zmanjkalo, a vseeno sem še opazil nekoga na moji poti, tako da sem se potolažen, da nisem sam, le odpravil naprej.
Hrib sem priklopil solidno visoko, pa tudi videl cele jate, ki so letele po grebenu proti Krnu. Dan je bil radodaren in kmalu sem bil nad Krasjim vrhom. Spet vprašanje, kako naprej, čez Drežnico. Nekaj jih je drgnilo breg zelo nizko, tik nad pobočjem. Sam sem imel srečo in zapel stebriček bolj zunaj in se popravil nad greben ter polovil leteče kolege, ki so se bolj ali manj pridrgnili naprej. Okoli Krna je šlo tik nad tlemi, dobesedno v višini trave; ni mi bilo jasno, zakaj nič ne prime, a sem rinil naprej, tako kot vsi ostali. Pri nekih skalah je le prijelo in odvrtel sem se gor, čez greben, odprl se mi je pogled na Rdeči rob (zdaj razumem, zakaj se tako imenuje) in na čudovito jezerce tam spodaj. Trek sicer ne kaže, a šlo je do baze čez 2k. Bil sem nazaj v igri, Kobala se je zdela dosegljiva. Sledil sem sondam pred menoj in se usmeril čez dolino proti nekemu vrhu (Grušnica, 1570), kjer sta ene dva povrtavala. Hrib je zagrabil in mi dal 500m ter me spravil nazaj čez 2k do meglic. Užival v razgledu in stanju nasploh.
Zamikalo me je, da bi podaljšal v hribe, ki so bili komot v dosegu, a sem se odločil držati načrta in se spustil proti Kobali, ker sem v nepopisni gneči malo popravil višino in se odpravil nazaj proti Kobaridu. Vodel vrh je dal malo, Mrzli vrh pa se je lepo izkazal - šlo bi na 2k, a sem se umaknil izpod baze. Ne letim po megli. Pod Artikom je bilo veselo. Stol je bil videti dosegliv, sploh če bom vmes še malo popravil, kar pri takem, čeprav že iztekajočem dnevu ne bi smelo biti nič nenavadnega. Do jošk ni niti prdnilo, tam pa je nekaj delalo. Nežno sem vrtel, nad menoj še en, a ga nisem dosegel, ko je dviganja zmanjkalo in spustil sem se proti Stolu, ki sem ga priklopil dokaj nizko in se zaletel v zahodnik. V upanju na zadnji steber dneva sem rinil v hrib, ki pa ni dal nič. Prišel sem do Frankota, a bil sem tako nizko, da sem videl v lonce, pa sem se obrnil in z vetrom v rit me je izstrelilo nazaj do Kobarida. Pristal sem na robu mesta, vesel, da je kamp v dosegu udobnega pešačenja, ko že zazvoni telefon. Lenart. Če sem pravkar pristal v Kobaridu? Ja. Sta me videla, prideta po mene! Noro!
Dan zaključimo z iskanjem gostilne za nekaj pojest, po Ireninem razmisleku jo najdemo v Idrskem. Irena je z Lenartom preživela umirjen dan z malo sprehodi in kopanjem v Nadiži. Po povratku v Kobarid sta šla nekj pojest, ko me je Lenart videl pristajat in so se naše zgodbe spet združile.
Naslednji dan pa domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar