Lenart je že od zjutraj rinil na vejkpark, Lovro pa si je to vzel bolj na izi. Začne se ob dveh, pa pika. Danes on dela. Po daljšem jutru je dopoldan hitro zdrsnil mimo - med poslušanjem čvekov med poboma me je še na pol zmanjkalo vmes, tako da me je Lovro nežno predramil za jest. Po kosilu je tamaladva izstrelilo na FWP jaz sem se pa že odločil, da grem poskusit na Švarč. Prelep dan je, da bi ga preždel v mirujoči regeneraciji. Poba sta seveda pozabila nekaj pripomočkov doma, pa sem jih jima še mimogrede zategnil.
Podrobnosti vremena se ne spomnim več (2.6.), a bilo je vroče, vlekel je zdrav J - JV. Še vedno presušen od včerajšnjega laufanja, sem si vzel še flaško vode na štart - za zlato rezervo, ker po pristanku bom žejen.
Na startu sem se ob pogledu na klobasi, ki sta kazali JV, spomnil težav 30.4. ko sem v zaveterju komaj odletel, potem pa telovadil ob prehodu na priveterje. Tokrat sem se zvito pripravil malce nižje in čisto v zahodnem robu travnika, tako da bi lažje in prej zajel vzhodne sape. Zadeva se je obnesla, spajsal sem se nad greben in zapel lep steber, ki me je spravil nad Jošta. Porinil sem proti koči na Bohorju, a med curenjem sem se umikal stran od hriba, da imam nekaj lufta pod ritjo (slaba izkušnja zadnjega letenja z Intoxem). Vmes še nekaj pobiram in z lepo višino se znajdem nad Mrzlo planino. Mislil sem porinit še malo na Z, proti Metnemu vrhu. Ko ravno ni bilo treba vrtet, sem izsušenemu grlu privoščil nekaj požirkov vode iz plastenke, ki sem jo imel s seboj. Neroda sem pri tem izgubil zamašek, ki sem ga zatem iskal po zicu, a je, kot kaže onesnažil bohorski gozd. V vsem tem rogoviljenju sem bil manj pozoren na letenje in tako zavil z načrtovane smeri ter se oddaljil od hriba, čeprav sem nameraval iti bolj po grebenu. Kakorkoli že, pred menoj je bil v doletu ta nesrečni Podvrh, s katerega pa se je Roberto zadnjič lepo spajsal. Dosegel sem ga še višje od vrha, a ni dal nič. Samo udiralo se je. Spodaj sem videl dva, ki sta hendlala s padali. Sam sem se odločil poskusit srečo še z rinjenjem v veter, na V, a me Trnovec (spet) takoj prizemljil. A jebiga sad.
Spravil sem se v senco bližnjega kozolca in se v slovmoušnu spakiral. Prometa nobenega. Od zadnjič vem, da je treba priti do Blance, tam pa štopat ali pa na vlak. Tudi peš gre. Po nekaj km in nekaj avtih mi ustavi en možak, gastrbajtar, ki pravi da gre do Blance, a se vmes spomni, da v bistvu gre prej nekemu znancu in me kmalu odloži. Peš naprej. Noge so še malo težke od včeraj, a gre. Ustavi prvi naslednji voznik. Mladenič se navdušuje nad vznemirljivimi športi in pove, da gre v tandemu skočit iz letala. V Blanci me odloži, saj gre za Sevnico. Blizu križišča vidim avtobusno postajališče v smeri Brestanice. Preverim avtobuse - nič do večera, preverim vlake - čez pol ure v mojo smer. Ok, četrt ure štopam, potem pa se počasi odpravim proti želežniški postaji, ki sem jo na zemljevidu lociral na drugi strani železnice, nekaj sto metrov proti Sevnici. Ko pridem tja, o postaji ne duha ne sluha, le gluha cesta. Ups. Vrnem se in v bifeju tik ob progi povprašam po postaji. Napotijo me nazaj pod progo na drugo stran, pa ene dvesto metrov do rumene hiše. Dobro, vidim jo in pospešim korak, kajti čas prihoda vlaka se je približeval. Mimo prejšnjega štoparskega mesta šibam s hitro hojo proti rumeni hiši. Rukzak je vse težji in divje opleta. Ampak pri hiši ni postaje!?! Čas se izteka, jaz pa ne vem, kje v tem mikro naselju je želežniška postaja! Gledam v smeri Brestanice in v daljavi res opazim eno rumeno kočuro, ki stoji poleg nečesa, kar bi lahko približno spominjalo na peron. Zdaj že tečem, kolikor se da teči z dvajsetkilsko beštijo na hrbtu. Vidim železniški prehod s spuščenimi zapornicami. Fak!!! Tečem ko nor, ko me vlak prehiti. Med glajzi in cesto je globok jarek, v katerega se spustim, ga preskočim, se povzpnem na tire, tečem za vlakom, ki že stoji. Ko so že vsi vstopili, končno tapnem na zadnja vrata zadnjega vagona in odprejo se. Olajšano se komaj še zvlečem noter ter začnem loviti sapo. Preklinjam sebe butla, kako sem lahko na google zemljevidu spregledal štacjon. Z mene kar lije, a peljem se le. Do Brestanice se že pomirim.
Na postaji se s tipom v rdeči kapi zmenim, da lahko rukzak pustim v njegovi pisarni, pa še vode si natankam. Še vedno sem presušen od včeraj. Ok, Švarč je v dosegu nog, čeprav potiho upam na Joškota, saj sem na poti gor opazil, da je pri bajti v Brestanici. Sprehodil sem se skozi trg do Kozmusovega hostla in pod Petrolom zagledal Joškotov avto. Na dvorišču najdem Lenija, Joškota pa v kuhinji, ko je pospravljal po kosilu. Seveda me je bil takoj pripravljen zategnit po avto in čez nekaj minut smo že bili gor. Klobasa je še vedno kazala gor. Na poti nazaj se ustavim še po pijačo za klepet pri Jošku. V tistem pokliče Lovro, da bo potreboval prevoz na štacjon, ker odhaja v Lj. V Joškotovem mlinu spijemo zaslužen pir (jaz), cedevito (Leni) in nič (Joško), pri tem pa kakšno rečemo. Res sem mu hvaležen za transport na Švarč. Zaradi Lovra se mi mudi, pa se kmalu poslovim. Sledi dirka v Sela, ampak ko Lovrija malo pred domom pokličem, naj se pripravi za odhod, pove da se z materjo že peljeta. Pa sva se zgrešila...
Kakorkoli že - vikend se mi je dobro iztekel - preživel maraton, pa še ujel nekaj poznih bohorskih stebričkov pred novo porcijo dežja.
OLC
Ni komentarjev:
Objavite komentar