je bila že eno leto rezervirana za Radence. Seveda sem pričakoval, da bo prav ta dan kaj zanimivega, čemur se bo treba odpovedat - kot ponavadi. Tokrat je bilo to, da se je vreme prvič v maju uredilo za normalno letenje. Pa še Metulji so ta dan organizirali Assigned Area Tasks, ki ga je razložil Joštek.
Kljub še ne popolnoma prebolenem nahodu in nenavadnemu vremenskemu obratu, ugodnem za letenje, ne pa za tek, je bilo treba v Radence. Seveda nikomur od družine ni padlo na pamet, da bi se mi vsaj turistično pridružil. Lovro je začenjal z delom na FWP (na katerem sta z Lenartom prejšnji večer po pred-pred premiernem vejkanju malo zapletla in nato tudi rešila vlečni kabel), Lenart pa ima "učenje" in nato popoldan s Hanah.
Deda pa ni bilo treba prepričevati. Ko sem mu omenil izlet, je bil takoj za stvar, misleč, da greva letet. Ampak tudi zemeljski izlet v Radence mu ni bil odveč, pa sva šla.
Jutro je bilo še prijetno sveže, tako da sem se začel ogrevati še v jakni. Ampak modro nebo je obetalo topel dan. Začelo se je dobro, tekel sem svoj vztrajnostni tempo okoli 5:30 na km in večkrat sem se moral zavestno upočasniti. Vedel sem, da bo tekočina problem, zato sem se že nekaj dni prej nalival z vodo, na poti v Radence pa sem stankal še en liter (in pred startom tudi nekaj malega odtočil). Med tekom sem od začetka na vsaki postojanki na zalogo spil deci vode, kajti ko te zažeja, je že prepozno.
V prvem prehodu Avstrije sem debatiral s sotekači, kako nas vročina ubija. Pa vendar me je kapč zavaroval, da mi sonce žarko ni nabijalo direktno v glavo, telo pa nam je hladil zmeren vetrič. Malo me je le čudilo, kako to, da sem čisto suh. Jaz, ki zašvicam že, ko se vstanem s stola?! Nekje na sredi sem začel z dvema kozarcema vode na postojanko, saj so usta hitro postajala suha. Nekje na 24. km pa me je spodrezalo. Ugotovil sem, da to ne bo šlo. Enostavno se nisem mogel več pripraviti do teka. Hodil sem in spraševal organizatorje, kje je najbližja pot do cilja, da sem odstopil. Fant, katerega sem spraševal, mi ni znal jasno odgovoriti, razumel sem ga, da je najbližje, da grem kar po trasi naprej, da je to najkrajša pot. Prav. Neobremenjen sem tako hodil še kak km ali dva, se na postojanki dobro napojil, v prvi senci pa še raztegnil napete mišice v nogah (takrat se ustavi mimoidoči sotekač in ponudi pomoč, če je potrebna - ni bila potrebna, njegova poteza pa me je pobožala po duši). Nadaljeval sem pot, a zdaj že toliko lažji, da sem znova prešel v tekec. Tak ritem - malo hoje malo teka - je sledil naprej, da se mi je obudilo upanje, da sem dovolj zajeban, da danes še obrnem vseh 42,2 km. Rečem si, da če se prebijem do 32.km, potem bo šlo do konca. V drugem prehodu Avstrije naletim na sotekača, ki je obsedel na progi. Ne gre več, krči. Ponudim mu, da mu pošljem pomoč in privoli. Kak km naprej v polomljeni nemščini povem redarju za obnemoglega kolega in akcija steče.
Že nazaj v Slo., malo za G.Radgono je šla mimo tudi tabla 32km in ni bilo več druge, kot vztrajati do konca. Vmes srečujem sotekačico, ki vsake toliko obsedi ob progi, a me čez nekaj km znova prehiti. Spremlja in opogumlja jo prijatelj na kolesu. Konec je brutalen. Tik pred Radenci se trasa na isti cesti obrne nazaj in nato kmalu zavije na stranpot. Lepa pot, a kaj, ko se začne vzpenjati. Dejanski breg navkreber na maratonu treh src! To sem opazoval že na zemljevidu, a si nisem predstavljal tako zajebano. No, pa saj ni bilo. Vzpone sem enostavno prehodil. Lepi in sladki so bili zadnji kilometri, ko se je cilj oprijemljivo bližal. Kilometerske table so bežale mimo hitreje , kot na začetku.
V cilju vidim deda in kurim zadnje atome moči. Cilj. Olajšanje. Nabral sem si vode in se zleknil v senco, kjer se mi je deda kmalu pridružil. Čas? Pet ur. Ne morem verjet, da sem toliko časa preživel na nogah v tej vročini. Zanimivo, da sem bil še vedno suh. Ampak nisem tako zelo uničen. Obrambni mehanizem mi je preprečeval, da bi se preveč izčrpal, zato pa je tako dolgo trajalo. Kot, da nisem na sredi že odstopil, pa se le vrnil po trasi maratona?!
Na tuših ni bilo gneče ;). Za pot domov sem prosil deda, da pelje, tako da sem vmes še malo zadremal in bil po krepčilnem kosilu pri babi že skoraj normalen. Lenart, ki je bil takrat še v KK, ni hotel z menoj domov, pa sem šel sam. Utrujen, ampak živ in ponosen, da sem zmogel to norijo.
Naštel sem, da sem med tekom spil cca 2,5 l vode, prej še dober liter in po teku še liter in pol. Torej do piva pri kosilu je šlo skozi mene okoli 5 litrov tekočine. Iz mene velika večina skozi kožo in pljuča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar