Lijak, 20.11.2014

Deževje s poplavami se počasi zaključi in obet sonca nas predrami. Na tabli se dogovorimo za klubski Lijak, na koncu nas je za en kombi (MarkoL, MarkoŠ, Pepi, Drago, Roberto in Rado). V sredo napovem dopust za četrtek in gas.
Dan se začne z Ireninim glavobolom, tako da ji po tem, ko Lenarta oddam pred šolo, še kupim tablete proti bolečinam, ki ji pridejo zelo prav.
Čeprav sem se že prejšnji večer temeljito pripravil, imam zjutraj še toliko nekih drobnih opravkov, da proti Radečam odrinem (spet) zelo pozno in imam tako celo kopico vzrokov za nerganje, ker se promet odvija prepočasi. Kljub vsemu sem kar pravočasno, nekaj minut po deveti, na mestu odhoda. Po vkrcanju v kombi grem še dvignit denar, ki ga skoraj pozabim v bankomatu, ko zaslišim, da je kombi zakurblal.. Pot mine v čveku in Roberto nas kmalu pripelje v vipavsko dolino, ki pa ni pretirano osončena. Pred dnevi napovedane jasnine ni pretirano, nebo prekriva nekakšna koprena. Marko mi kasneje, med parawitingom razloži, da so to stratokumulusi. A jebiga, se bo že razpadlo. Tam malo pred Vipavo pogledujemo proti Kovku, ki je le bil malo osvetljen, pa še višje je... Vseeno se odpeljemo naprej do pristanka pod Lijakom, ki pa je bil presenetljivo prazen. Čeprav smo bili dokaj zgodnji, se ni bilo za zanašati, da bi kombi pred letenjem nekako spravili dol. Tudi na parkirišču vzletišča ni bilo (še) nikogar, razen enega avta, na samem štartu pa je že bila manjša skupina pilotov. Razveseljivo je bilo, da je bil med njimi tudi Micko, ki je bil že v zaključnih pripravah. Če insider oceni, da bo letljivo, bo nekaj moralo biti.
Nebo je prekrito s kopreno, tako da ubija še tisto švohno sončece, ki je prilezlo komajda nekaj čez horizont. Ko po doooogem čakanju koprenca le začne razpadati, tudi sramežljivo potegne gor in doživimo prvi štart, ki pa se ne razvije v let, saj junak junaško scuri v razmočen pristanek. A Micko kmalu zatem že začne pripravami in ko odleti, obstane ter se še pobere. Sledi desant preostanka čakajočih, od naših me seveda prehiti Drago, čeprav odletim le 5 min za Mickotom.

Najprej nič kaj dobro ne zagrabi in najnižji praskam po skalah in izzivam srečo tik nad krošnjami dreves. Ko se le malo spajsam gor, padem v gnečo (spet vrtenje z Dragotom), ki pa mi nikoli ni bila ljuba, zato jo kar hitro odvijem proti Čavnu. Ves čas sem precej nizko glede na ostale, zato se pri zmajarski rampi potrudim navit, kar mi da miren dolet naprej do Čavna, kjer maham planincem in se spet malo poberem.

 Do Modrasovsa  se nakako priplazim in se izpod višine vrha vržem čez. Dva sta malo pred mano in ne veliko višje letela skoraj direkt na Vipavo, sam pa sem raje odvil malo bolj levo, da prej pridem do grebena Kovka, kjer pa nabašem na svoj steber dneva, s katerega sem mimogrede nad štartom. Tam pod seboj vidim Dragota, ki pegla in najbrž išče kaj za pobrat pred preskokom na Nanos, potem pa se kar z roba grebena spusti čez. Sam sem sicer malo višji, ampak bi rad še malo pobral, saj tu pa tam vidim kakega, ki je še višje. Vseeno kmalu obupam in grem za Dragotom, ki pa je Nanos priklopil prenizko in odvil pristajat v Vipavo. Vmes se je spet naredila koprena in ugasnila nam ljubo sončece. Kljub temu sem zaril v skale in upal na kako "večerno". Seveda ni bilo nič, le mirno drsenje mimo skal, v katerih so lezli klajmberji in preko katerih se je slikal obris krila. Obrnil sem še pravi čas, da sem udobno prišel nazaj do Vipave in pristal poleg Dragota, malo zatem pa se pridružil še v zraku glasen AGV.

Logistika je bila hitro urejena, Markota sta že spravila kombi na pristanek, kjer sta pobrala Robertota in na poti v Vipavo še Medota. Medtem smo se "Vipavčani" spravili v bližnjo picerijo in med gasenjem žeje in pipkanjem po telefonih čakali, da se nam pridruži ostala druščina. Ko smo se že dvakrat presedli proti toploti, so le prišli. Sledila je pica (ki sem si jo malce pretirano začinil...) pa odhod že v trdni temi, čeprav je bilo še relativno zgodaj. MarkotaL smo v Lj oddali na šiht in z načetim sikspekom podaljšali proti Radečam. Aj, je udobno tako potovat!

V Radečah smo še pomerili nove puloverje in se počasi razšli. Lušten dan, vreden vsake minute dopusta.

Vse skupaj malce zagreni Markotova izjava na tabli, da zapušča klub. Ko sem ga nato poklical, je na dolgo in prizadeto pripovedoval, kaj vse se mu je že dlje časa nabiralo in ga pripeljalo do tega... Ga razumem, a ga ne želim izgubiti kot letalnega (pa tudi sicer) tovariša. Upam, da se bo v redu razpletlo.


------------------------------------------------------------------------------------
GPS na Alcatel Idol 2 spet kaže prenizko višino (max 1312); vario je ob enaki izhodiščni višini zabeležil max 1354m, max dvig 4,0m/s. Torej striže za cca 40m

Magellan:
Dosežena višina (nm) 1374 m
Najmanjša višina (nm) 102 m
Višina vzletišča (nm) 594 m

OLC (AlcatelIdol2), Leonardo (Magellan)
Slike, Slike Micko, Film Micko

Lisca, 28.10.2014

Zadnje dni se pa res dogaja.,,,
Po nedeljskem maratonu je Lenart ostal v Lj pri Lovrotu, tako da sva v ponedeljek z Ireno sama čuvala hišo. Irena je pretežno prevajala in tolerirala, da sem bolj na izi brkljal okoli hiše. Skušal sem biti čim bolj koristen, ker sem za torek že nekaj prej načrtoval Lisco.
Za torek so se obdržale optimistične napovedi o soncu in zmernem JV anticiklona, zato na tabli pobaram kolege in Drago pa Roberto sta bila takoj za akcijo. Dobimo se na Bregu od koder nas Roberto  zategne gor, avto pa mu odpelje kolega. Tako se po dolgem času znajdem na startu pravi čas, brez skrbi za avto. Le sončna očala sem pozabil v avtu. Jebiga.
Vidimo, da se delajo puhaste bazice, ki so relativno nizke in kar hitro potujejo z VJV in tudi hitro razpadajo. Na trenutke potegne celo dol, kar kaže na občuten V. Načrt je Rudenik, pa če bo sreča mila še kak kos Bohorja, pa seveda povratek in morda še Kozjek.
Prvi potegne Drago in nekaj vrti v višini starta, sledi mu Roberto, ki se nekaj udira... Aljaž, ki se nam je vmes pridružil, je skeptičen, češ, kaj pa bo to danes, če se še Drago ne pobere? Se kar strinjam z njim, a odlašanje ne bi nič spremenilo in odletim (start v šibkem vzgorniku se lepo posreči, tudi v žaklju sem takoj).
Prvi del letenja je bil kar skupinsko delo, a se tokrat nisem dal zapeljati v druge poti, ampak sem fural svoje, s kolegoma pa sem se le zabaval (ko me je Drago prehiteval od spodaj navzgor...). Na povratku z Rudenika sem povrtaval vse, kar je dajalo višino, tako, da sem je že na Ješivcu dobil dovolj (nekaj čez 1,4k) in ni bilo potrebe it nabirat na Lisco, tako kot sta naredila kolega. S tega mesta se je zdel Kum dosegljiv. Dan je bil še zrel, delalo pa je vsepovsod... Pičim na Lovrenca, ki ni dal nič, prav tako je bil miren Kozjek, tako da sem že malce zaskrbljen odvil dol proti Čelovniku. Na odprto sem prišel zelo nizko pod poseko, a tam se je vsaj curaža nehala, tako da sem začel praskat po bregu in se počasi pobirat. Medtem sta Drago in Roberto že priletela direkt z Lisce in začela vsak zase krožit nad menoj. Tudi meni je začelo delat in splezal sem na višino Kozjeka ter povrtaval  še tiste balončke, ki so segali čez 1k. Vidim Dragota, ki gre že čez Svinsko rit, ko pa se še sam spustim tja, pa presenečen opazim, da nad Jelovim že obrača nazaj proti Radečam. Ok, pač ne dela tam. Sam sem Svinsko preletel dovolj visoko, da sem si privoščil še poskus na greben nad Jelovim (menda Njivice). Rekel sem si, če greben zagrabi, grem dalje, sicer pa se še varno in udobno vrnem v Radeče. Nad greben pridem z nekaj 10metri višine in curaža preneha, obstanem na nulci, s katero previdno rinem naprej po robu. Počasi se začne oglašati vario in spet sva bila z Artikom nazaj v rokenrolu. Na Križah steber, na Nebeški gori previdno osmicanje nad skalami in nato steber na 1,2k, tako da je iz savske doline pokukal trboveljski dimnik, vrh Kuma pa je bil le še skok daleč in v višini oči. Zapodil sem se proti njemu, se že naslonil na breg, a se ni odzval. Mrtvo hladen me je pustil cureti pod breg. Nisem dolgo vztrajal, le toliko, da sem anteno pustil za/nad seboj in odvil nazaj. Grape spodaj so me prav nespodobno vabile, z Artikom pa sva se tiščala v breg in upala na kakšno odrešilno sapico. Eno nulco sem našel malce Z od Nebeške (ok, tiste skale bom tako imenoval, čeprav nisem ziher (ja, tisto je Nebeška gora - sem preveril)), jo požagal, da mi je dala višine za vrtet in, kolikič že danes, sem bil nazaj v igri. Steber je bil spet rokenrol, vario se je spet obnašal kot bi imel božjastne napade, a dimnik se je spet prikazal iz savske doline. Pot vsaj do Radeč je bila odprta. Počasi mi je začelo zmanjkovati domišljije, kaj bi lahko danes še odletel. Bolj za hec, da ne postanem brezciljen, sem si rekel, da poskušam priti do avta na Bregu, a v bistvu sem se že videl v Radečah. Svinsko sem preletel z udobno višino, se naslonil na levi breg Save in porinil proti V v že šibek veter. Seveda čudeža v obliki poznopopoldanskega stebra za pobiranje s podna ni bilo in obrnil sem se proti uradnemu pristanku, kamor sem po vseh predpisih lepo in mirno pristal. Na pristanku sta se mi takoj pridružila zgovorna in nabrita punčka in njen mlajši in bolj zadržan prijatelj. Deklica je povedala vse o svojem vrtcu, poba pa je le gledal in proizvajal svečke pod noskom.
S klubskimi kolegi smo se dobili pri najbližjem šanku in po eni rundi je Pepi naju z Dragotom zategnil na Breg do avtov in letalni dan je bil zaključen.
Doma sem si privoščil konopljine testenine in zadovoljen premleval ta neverjeten dan.


Vtisi:
Vrtenje z Robertotom in Dragotom. Dragotovo prehitevanje od spodaj gor. Nastajanje baze pod seboj (č.u.d.o.v.i.t.o.!) Razgledi na Pohorje, Karavanke, Julijce(?). Opazovanje preleta letala mimo Kuma z vrha stebra nad Križami. Zavedanje lepega. Mahanje otrokom na tleh. Pogovor z (drugimi) otroki po pristanku. Pir s kameradi. Odzivi na OLC!

Opombe
FlyMe trek za cca 65m prenizek, sicer ok. Magellan trek sicer ok, a razsekan in razmetan. Čudno obnašanje varia pri več kot, recimo 3m/s: podivjano piskanje in zabijanje cagra.

Vario:

Max. višina: 1443m

Max. dviganje: 6m/s

Magellan:
Dosežena višina (nm) 1459 m
Najmanjša višina (nm) 197 m
Višina vzletišča (nm) 919 m

Alcatel:
Max: 1387 m m
Pristanek: 126 m
Vzlet: 861m

Težave z nalaganjem treka (?!) iz telefona brez wifi, na wifi se je trek naložil takoj, škoda za odsotnost  fotoaparata, prvič telefon v kokpitu, v vrečki - pogojno uporabno.
Zanimivo, ob vzporednem letenju z Robertotom (kakšnih 20m nižje) sem ga gladko prehiteval - v cca 30-45s skupnega letenja sem preletel vsaj 10m več, brez opazne izgube višine glede na Robertota. Letel sem brez gasa, brez zavor, kot sem videl pa R tudi tako. Bruto vzletna teža:124,5kg (stehtano ob prihodu domov).


OLC (iz Alcatel), Leonardo (iz Magellan)

Ljubljana, maraton, 26.10.2014

Prvi. 99,5 kg, cca 8°C (ali pa malo več). Pretežno hladno - sploh za tek v popolnoma premočeni majici, ko je pa včasih posijalo sonce, pa se je čutil toplotni udar. Kar se mene tiče so bile vremenske razmere blizu idealnih.
Prva polovica brez težav; prva dva ali tri km z Lovrom (YES!), nato pa s svojim tempom okoli 5:30 na km. Spustil sem prvo pitje, nato pa na vsaki postaji tankal vodo. V drugi polovici smo se razredčili in nekje do 30.km je še šlo, nato pa me je začelo upočasnjevati, vsaj zelo se mi je tako. Vsak nagib cest navzgor se je čutil, kot da rinem na Vršič. Težko sem pričakal vsako okrepčevalnico posebej, da sem prišel do vode, ki mi jo je iz minute v minuto vse bolj primanjkovalo in pa predvsem to, da sem imel izgovor, da iz teka malo preidem v hojo. Proti koncu sem si hojo privoščil še nekajkrat na suho, a po 40.km sem si rekel, da bo zlepa ali zgrda šlo v drncu do konca - brez hoje. In je šlo. Ostalo je še nekaj moči, da sem od 42.km do cilja krepko potegnil.
Vzdušje: super. V Lj smo šli domači trije, Lovro se mi je pridružil na startni garderobi, od koder sva šla skupaj na rep startne kolone in se bodrila. Nekje pred Dramo sva zaslišala vzpodbujanje Lenarta in Irene, pa še malo sva jima pozirala za fotkanje. Spremljal sem ga do bežigrajskega stadiona, od tam pa sva nadaljevala vsak v svojem tempu. Ves čas sem ga v mislih z njim in upal, da je upošteval vsaj kako priporočilo, s katerimi sem ga zasul. V cilju me je pričakal skupaj z bratom in mamo, spet z glasnim vzpodbujanjem. Godi duši. Tako kot neverjetni navijači ob celotni trasi (tudi tadolge) proge. Velikokrat so me potegnili iz (trenutne) otopelosti in pognali naprej.
V cilju na smrt utrujen in žejen, tako da sem se nalival kot žolna, da mi je bilo že kar malo slabo, kot je Lenart opazil. Irena se je vmes dogovorila s Tatjano, da ji je ta odstopila svoje službeno parkirišče in pa da sva se z Lovrom lahko pri njej stuširala. Genialno - dva (sicer težka) koraka od ciljne garderobe do toplega tuša. Prijazna Tatjana me je oskrbela še s toplim čajem in pa s kavčem, saj mi je bilo že stanje naporno. OK, do večera sem si kolikor toliko opomogel, skrbi me le še tokrat desna ahilova tetiva, ki je ostala razbolena. Bomo videli kaj bo prinesel čas.

Pod črto - dobro je bilo. S sinom na maraton, da on preteče svojo prvo polovičko, ti pa svojo prvo celinko - neprecenljivo.

http://sportida.photoshelter.com/image/I0000N0yzxH.Ut7s

Veternik, 25.10.2014

Dan pred maratonom. Vreme tmurno, vendar je lepše napovedano za ponedeljek in torek. Gabi smsa za Smuk v nedeljo, kliče Erzo za Veternik danes. Ok. Še Gabi gre.
Gor vleče, tik pod bazo. Prvi gre Erzo (z novo M6). Mene prvič lepo vrže, drugič spet, a malo manj, tako da se poberem z dvignjeno coto in lepo odletim. Malo žaganja na dinamiki, pa v dolino.

Na hitro, ampak dobro.

V razmislek: na Veterniku, na sedlu, kjer startamo, zna pošteno vlečt, čeprav splošni veter ni niti tako močan, da bi omogočal jadranje na pobočniku. Torej- treba znati odleteti tudi v malo močnejšem vetru, kot na primer danes. Vrglo me je, ker me je dvignilo ob dvigu krila, pa sevda spustilo, ko je bilo krilo nad menoj. Sam sem nekočdelil video, ki opisuje tehniko starta v močnejšem vertu, preprosto narediš korak ali dva proti krilu, ko le to cukne ed vigovanjem. S tem razbremeniškrilo, ki tako lahko mirno pride nad tebe, medtem, kos si še lepo stabilno na tleh. Upoštevaj naslednjič, ali pa še bolje - povadi ta gib na varnem.

Švarč, 18. in 19.10.2014

Nenavadno topel oktober je ponudil še en lep vikend, ki bi lahko bil tudi letalni. Ampak...
Lovro se je itak odločil ostati v Lj (Burger&beer fest!), Lenart pa bi vseeno rad šel kaj vejkat. Ampak...

Sobota. Lenart gre v mesto se družit s prijatelji. Sam opravim nakupe, pa sesam, pa me Irena (menda prvič) prosi naj neham, ker ima celodnevno videokonferenco. Vmes pripravi del govedine, s katero nas v petek na Maurovem rojstnem dnevu "razveseli" Zinka. Tako malo pacam govedino, grem še kosit, Lenarta ni od nikoder, na koncu pove da pride tik pred inštrukcijami ob petih. Sonce sije, sedim na traktorju in razmišljam. Ujemi, kar je še ostalo od dneva!
Gabi ne more, grem sam. Na startu se kaže nekaj življenja, a še to ugasne, ko sem pripravljen. Nekaj časa čakam, nato odstartam naprej in se nekako spravim v zrak. Ne drži nič, vozim tako blizu dreves, da enkrat  s stabilzatorjem podrsam po gornjih, malo bolj štrlečih vejah. Hec dneva - na koncu pristanem v ogradi z jeleni. Na srečo je lastnik to takoj opazil in me spustil ven skozi vrata (ter takoj povabil na pijačo).


Nedelja. Lenart gre zjutraj na vaje za nastop s Sokoli, pa ne ve, kdaj se vrne. Irena napove kosilo na Žejnem, Ivotov rojstni dan. Pred kosilom pride še Lovro iz Lj.... Dan spet obeta, a po posvetu z mulcema se vdam v usodo in grem na to kosilo. Tega preživimo, midva z Robijem ob vodi. Oba greva po kosilu v luft - on z avionom v prime time dneva, jaz s coto po ostanke. Tamaladva malo počivata, potem pa zabasketirata, jaz pa skočim na Švarč. Hec dneva: v naglici pozabim - jakno. Ok, bilo je kar toplo, pa sem nase navlekel tri plasti majic s kratkimi rokavi, pa v zrak. Danes kaže malo bolje, a v zraku spet nič oprijemljivega (seveda, ob tej uri!). Spet z vrvico osmolim isto vejo kot včeraj... c,c,c,c... Tako to ne gre! Tokrat pristanem malo višje, ob cesti, da se mi na povratku ni treba vozit okoli po nahrbtnik. Se obnese.

Nihče me ni pogrešil.

Šentvid, Švarč in Rigonci, 12.10.2014

Slabo spal. Zjutraj slišim Lenarta, ko se je vstal. Irena gre tudi dol, sam pa se silim ostati v postelji, v upanju, da bi ujel še kašen trenutek krepčilnega spanca. Nič ne pomaga. Po soncu se mi zdi, da je že visok dan, a na zajtrku se jima pridružim še pred deveto. Izvem, da ima Lenart inštrukcije pri Garsiji in to poskusimo uskladiti s kosilom. Že včeraj sem Ireni povedal, da ta vikend ne bo letenja, za danes pa sem se še strinjal, da imamo kosilo zunaj. Predlagam ribe, a ne pade na plodna tla.
Zmeniva se, da Ajo peljeva na Šentvid, Lovro pa se prijavi, da brata zategne v KK.
Previdno vprašam za dovoljenje, če smem bos na Šentvid. Ob obveznem komentarju o zbujanju pozornosti se nekako vda v zlo usodo. Pot je prijetna, Aja uživa, dan prekrasen za ta čas - okoli 26°C, zadostujejo kratke hlače in kratka švic majica. Nebo je brez oblačka, le nad Bohorjem se delajo bazice. Nedelja je in na poti srečamo veliko ljudi in med temi, ki opazijo bosopeteža ter to glasno komentirajo, so odzivi predvsem pozitivni. Upam, da bo še kdo užil ta občutek.
Domov grede vseeno greva v trgovino po priprave za kosilo, ki ga Irena pripravi doma. Menda si Lovro želi tega, ker je naveličan prehranjevanja po lokalih. Hja, tudi prav.
Po kosilu pobaram fanta, kaj je z današnjim vejkanjem, saj so se nekaj dogovarjali za vinčanje v Krški vasi, kar se tudi omenil Robijevemu in Darkovemu fotru, ki sem ga srečal na sestopu s s Šentvida. Lovro začne klicarit pobe, pa ni bilo nekega navdušenja, ki ga je primanjkovalo tudi v hiši. Vinčanje odpovedno. Lenart se je menil, da gre s prijatelji na Šentvid, Lovro pa bi šel tečt, a šele pod večer, ko se malce ohladi. Dogovoriva se za ob šestih.
Do takrat mi ostane še tri ure lepega vremena. Spokam coto in se spravim na Švarč. Odgovorim Gabiju, ki me je nekaj pingal in koga je takoj za. Dobiva se na pristanku v dolini - seveda ga spet prehitim. Na štartu lepo vleče gor - človek bi rekel da idealno, a vendarle le za štart, saj smo 12.oktobra in ura je štiri popoldan. Ok, vsaj za odletet bo.
Tokrat se Gabi odpravi prvi, še prej pa lepo pohendla. Zdi se nama, da sapica že ugaša. Treba je it!
Pripravil sem se brezhibno - to je: ničesar nisem zajebal, da se pohvalim - in tudi odletel sem lepo, čeprav ne tako elegantno, kot to zna Gabi. Damjan je svojo jato dobro naučil, kako delati s coto.
Takoj po vzletu zagrabi, pa se tudi takoj spravim levo na greben in preživim, medtem ko pa kolega poskuša srečo bolj znaj, a tam ni življenja.
Drajsam se tik nad krošnjami, ostro zavijam in pobiram sapice, ki še delajo. Kar drži, čeprav nizko. Eno raztegovanje špurice se ne izteče več in se ne poberem, a se uspem privleči na pristanek, kjer spet enkrat lepo, kontrolirano in nežno sestopim na tla. Zame se je prekrasno izteklo, isto bi privoščil tudi Gabiju, a kaj ko skorajda noče pobrati ponujenega. Ob čvekanju in švicanju pospravim stvari, odpeljeva se gor in se razideva z zavezo, da porabiva tudi prvo naslednjo priložnost. Faj je imeti takega kamerada.
(OLC)
Ves presušen se ustavim na izviru ob cesti in se napojim z vodo namesto s potrditvenim pivom. Se je bolj prileglo.
Doma sem ob šest-nič-nič, Lovro se že (počasi) odpravlja in seveda se mu takoj pridružim. Hecava še Lenarta, da se nama pridruži na kolesu, a ni za take hece, čeprav je prejšnji teden brez problemov spremljal Lovrota na njegov 11ki. Zmeniva se, da greva na 15ko, ampak počasi. Greva res počasi, tako, da lahko v miru razglabljam z Lovrom, ki pa je bolj tiho in se posveča dihanju. Ujame naju tema, tako da je tek po nasipu kar naporen, sploh za Lovra, ki tega ni navajen. Oba sva si oddahnila, ko sva v Mostecu spet stopila na asfalt. Na koncu je Lovro s hitrim finišem pokuril še preostanek energije, tako da bo najbrž z zmernim tempom zmogel tudi polmaraton.
(trek)
Dan je rešen.

30 km čez hrib, 11.10.2014

26°C, 100kg, Jasno.
Čista jeba.
Irena šla na službeni piknik za 50letnico, tamala dva pa vejkat na Jarun. Irena je za trenutek razglasila, da če jo kdo pelje na piknik lahko odpelje avto, a se je premislila, ko sem se ji ponudil. Tako je odpadel poznopopoldanski Švarš, ki ga je vreme nepričakovano ponudilo na pladnju (napovedani JZ je bil zelo pohleven). Tako sem ostal doma, z zavestjo, da bi bilo dobro kaj laufat, a indijansko poletje zunaj me je malo zadrževalo. Privoščil sem si malo branja, pa še zakinkal sem malo - skratka sprostitev - potem pa je že bilo treba it, čea sem hotel pobrati še kaj svetlobe. Malo sem se napil vode, se opremil s čutaro za s seboj in se okoli petih odpravil.
Bilo je nenormalno vroče. Še pred Aričami me je že šibilo od žeje, a sem jo potegnil do ribnika v Pohanci. Tam sem si privoščil počitek z nekaj požirki vode. Z izgovorm, da malo poslikam možni prostor za vinčanje. Nadaljevanje je bilo takoj lažje, a le do Zgornje Pohance, kjer se je pot postavila pokonci, tako da sem razumsko preklopil na hojo. Zabluzil sem v tiste hribe in se spomnil tiste: Slovenija je brdovita, ali uvjek ide uzbrdo. Pot sem zgolj ugibal in jo vlekel po občutku ter odkril še nekaj predelov, kjer še nisem bil. Začelo se je mračiti, a bil sem na cesti, ki me je zansljivo vodila v dolino. Malce presenečen sem se znašel v Artičah. Očitno sem nekje zgrešil pot v dolino Blatno, ampak tudi dobro. Nisem bil pretiranno vesel, ker sem vedel, da me čaka še nekaj metrov spusta in vzpona predno pridem nazaj na ravnino. Brega sem imel že čez glavo. Bila je že trda tema, bil pa sem na glavni cesti, kjer je bilo neverjetno velliko prometa. Namesto brega je ta postal glavni problem. V Dečnih selih sem "odkril" še en vzpon, ki sem ga spet prehodil. Usta so bila suha in noge vedno težje. Ustavil sem se v Bubka baru, da sem se napil vode in si natankal čutaro, potem je šlo spet lažje naprej. Razmišljal sem, ali naj v Globohem zavijem na pot skozi hosto, ali naj nadaljujem po prometni cesti. Zmagala je cesta, saj sem se prometu le lahko neko izogibal (čeprav me je spravljalo v bes, a sam sem si bil kriv), ne vem pa kako bi po črni temi bluzil po neznanem gozdu. Pot po gozdu še pride na vrsto - enkrat po dnevu. Sicer pa je bila pot od Globokega do Sel prava nočna mora. Utrujen, črna noč, ogromno prometa, večinoma zelo hitrih voznikov, veliko srečanj v troje, ki sem jih raje pričakaj v ocestnem jarku. Pravo olajšanje je sledilo, ko sem zavil z glavne ceste v Sela. Korak je postal lažji in hitrejši. Doma me je pričakala Aja, ki je zahteva cartanje. Tamala dva sta dima, čeprav bi Lenart moral biti pri Hani - menda je zadnji trenutek odpovedala suši večer. Noge so bolele, nobeno raztegovanje ni pomagalo. Vseeno sva šla z Ajo še na takratki sprehod okoli hoste. Malo pred povratkom naju dohitita Ogi pa Suza, ki ju seveda povabim k nam. Trdita, da bi Irena morala biti že doma, a dvomim v to. Doma si vzamem še čas, da se spalhnem in preoblečm in sem že pnazaj pri njiju, ki čvekata z Lenartom. Še predno se lahko začnemo pogovarjat, se že vrne Irena in prevzame besedo in jo obdrži, dokler se ne poslovita. Z Lovrotom skupaj pogledava še konec tekme Crvena zvezda - Olimpija, potem pa sam še film (Potomci, George Clooney, dober) pa spat. Še dolgo nisem mogel zaspat. Naslednji dan sem ok. No v glavnem, telesno.

terk

Lisca, 28.9.2014

V soboto je bila trgatev na Žejnem in ni nam bilo hudega (razen Ireni, ki je bolna obtičala doma). Malo miganja pod kislim nebom, ki je proti kosilu pokazalo celo nekaj modrine. Glavni del trgatve je bila seveda hrana in pijača, kar me je popoldan položilo na kavč, da sem pokrit s Sobotno prilogo celo malo kinknil. Pozno opoldne pa sem se lotil popravljanja sesute omare za čevlje, kar se je končalo šele pod večer. Garderoba je pospravljena, počiščena, obuval je pol manj, omara pa spet čvrsto stoji. Skratka umirjen vikend dan. A vendar na tabli že nekaj brbota za nedeljo. Pa še sms zapiska.

Nedelja se začne z Ireninim predlogom, da bi nekam šli. Je že zdrava. Med debato si razjasnimo, da je letalni dan. Lenartu predlaga izlet na navtični sejem v Portorož ali pa vejkat na Jarun. Slednje se še meni zdi pametno, a Lenko ugotovi, da Jarun ne obratuje (previsok nivo vode in pa odsotnost objektov, ki so jih začasno preselili nekam na morje (?)). Na pamet mi pade Ptuj in Lenart celo ugotovi, da je danes tam testiranje Slingshot opreme. A se mu ne gre. Izcinca se, da bi šel tja z družbo, ki pa je bila v globoki komi v sosednji sobi. Jasno mi je, da bi šel rad vejkat s svojo bando, frendi, drušno, kameradi, škvadro, da bi se zezali, spodbujali in afnali in skratka imeli fajn žur. Ampak jebiga, ni bilo nobenega. Vejkat pa bi vseeno lahko šel - vsaj zmočil bi novo dilo in nove buce, pa ni hudič, da ne bi srečal še kakšno znano faco. Ampak ne. Celo z Ireno sva se poenotila in ga skupaj nagovarjala. Ampak ne. Vse skupaj se mi je zdelo že pošteno trapasto in skoraj uro kasneje, kot sem sicer imel namen, odrinil na Lisco. No vsaj mislil sem tako, a sem obtičal že na rampah - pet minut čakanja, da se vsaj zapornice dvignejo, če že vlaka ni. Obrnil sem se in kmalu ugotovil. da je tudi v Bukošku zapora na glavni cesti, pa sem moral zaviti na stransko da sem se po dolgem ovinku prebil nazaj. Skratka, svet se je vrtel v smeri, da pridem na Lisco čim pozneje. Ne glede na moje želje.

Na poti mimo Brestanice sem že pogledoval proti Bohorju in sirene so me vabile na Švarč, saj da bo za dol skočit čisto dobro, pa še nekaj vožnje in časa si prihranim. Hrabro sem jih zavrnil in nadaljeval. A bolj ko sem se bližal Sevnici, bolj se mi je zdelo, da sem ga pa le posral. Lisca je počivala v globoki senci kar gostih oblakov. Nekaj izgubljenih duš se je vleklo pod grebenom in tonilo v dolino. Kot Had. Gor sem se odpeljal vdan v usodo - bo kar bo.

Že na parkirišču me pozdravi sestrična Tatjana, ki pove, da rodbina tu praznuje Polonin rojstni dan. Pozdravim jih in opišem svoje padalo, ko povprašajo o njem, da bodo vedeli, komu pomahati.
Srečam še Gabija, ki je gor z družinico in prijatelji - letet gre kasneje.

Na startu je kar gneča, vse polno hrvatov, nekaj zmajarjev, pa Drago, Roberto in špiralek. Drago je seveda ves nestrpen in odleti takoj ko se malo pokaže sonce. Ker ne scuri, se začnejo odpravljati tudi drugi. Ko razgrinjam coto, prde mimo Tatjana, ki se z druščino že odpravlja v dolino. Povedo, da so s terase opazovali enega, ki ga ga je prav grdo zmlelo, tako da se je uspel rešit šele tik nad drevesi. Padalo je ustrezalo opisu mojega, tako, da so se že malo ustrašili zame. No, pomirjeni smo se poslovili.
Robertota je na začetku nekaj razmetavalo pred vzletom, zato sem se sam spustil malce nižje in udobno ter mirno odletel. Malce zunaj, pred startom, se je pasla jatica pilotov in nekaj povrtavala. Krenil sem tja in takoj zapel dviganje, ki sem ga zvrtel na dobrih 1,2k, kar je predstvljalo šisto udobno osnovo za rutinirano pot na V. Enkrat vmes sem še počasi navil na 1,4k, pa do Rudenika, kjer sem sem opazoval Lojza (T) visoko nad dolino in Robertota nizko nad grebenom. Rudenik je spet dal do skoraj 1,5k. Ocenil sem, da je malce pozno za rinit na Bohor, čeprav bi najbrž šlo - vsaj obrnil bi ga lahko. Izbral sem udobno varianto kruzanja na izi in opazovanja sveta izpod kumulusov (fotke). Na povratku še enkrat lepo navijem in Lisca je v udobnem dosegu. Razmišljal sem o nadaljevanju poti na Kozjek, ampak je prevladal občutek, da je konec z letalnim dnevom, zato sem le še malo zagrebenaril in (spodobno) pristal na vrhu.
Takoj po pristanku se pozdravimo z Lebni, ki so tudi bili družinsko gor in so se pravkar odpravljali v dolino.
Gabi se je začel spravljati v zrak. Malce pozno ampak svoje zemeljske obveze je pa le opravil. Vmes prideta na start tudi Drago in Aleš in družno dražimo Gabija, da je itak samo še za scuret. Gabi vseeno nekajkrat odleti in vedno pristane nazaj. Drago še pomaga Alešu pri vzletu z novim padalom, ki mu očitno zelo ustreza, saj je lepo pojadral, tako, da sva si z Dragotom med opazovanjem privoščila pivce na terasi. Drago je bil ves čas prepričan, da je sklofalo Robertota, češ da ga je sam videl, ampak takrat je bil Roberto še na tleh.
Dan se je lepo razvil in iztekel, da se mi je vse smejalo. Pa vendar bi raje šel Lenarta peljat vejkat, a kaj ko se poba ni mogel odločit. Poba sta doma nekaj basketirala, pa šla na Šentvid, pa skejtala. Tudi prav, čeprav je Lenart ob tem spoznal (tako on), da bi res moral it vejkat. Sezona je končana.

Kosilo - pečenka od trgatve - njami.

OLC

Fotke

Vrtenje v obe smeri. Baze. Top landing

Švarč, 21.9.2014

Bila je zanimiva sobota. Ireni je prišlo na pamet, da bi šli v Samobor na plac po ribe za kosilo. Lenart se je spomnil, da smo že v petek jedli ribe, pa jih ne bi še v soboto. Pa itak se mu ni šlo z nama, Lovro pa je tako ali tako spal. Ok, greva sama v Samobor na tržnico, pa v Brežicah isto, pa domov kuhat kosilo. Vmes se je po jutranji kislici še naredil dan, tako da smo kar nekaj brkljali okoli hiše. Zvečer greva še v NM v kino (Pot v raj), potem pa na pijačo v Mestni atrij, kjer naletiva na MojcoP, s katero obsediva do zelo pozne ure. V nedeljo je bil načrtovan nek pohod, ampak v hiši kljub lepemu jasnemu dnevu ni bilo čutiti neke pretirane volje, tako da sva se z Ireno spet le v Ajini družbi odpravila na Šentvid. Na hitro pred kosilom. No, ob čakanju na odhod sem brkljal okoli hiše in slišal pisk smsa. Sem kar vedel kaj je. Seveda je bil Gabi in trenutek zatem še Wosa. Švarč?
S Šentvida je bil krasen razgled na lep, na drugi strani krškega polja celo termičen dan.

Z Ireno sva ugotovila, da bom za kosilo dobil, kar bo pač ostalo. Če bo kaj ostalo. Ok, zmenjeno.

Na poti preverim še Gabija in Woso, ki pa sta že gor. Na Malem kamnu ju ujamem na fotko, kako jadrata po grebenu, vendar me Gabi pokliče že malo zatem, ko parkiram pod startom. Ponudim mu, da pridem ponj še za eno rundo, ampak ni za. Se pa ponudi, da mi pelje avto dol. Krasno!

Na startu ugotovim, da sem v avtu pozabil očala, vendar se mi za ta skokec ne da dol po njih. Lepo vleče, napovedan je JZ. Lisca je nedosegljiva, Malič pravi tam okoli 2m juga ?! To bi moralo iti vsaj na veter, nad glavo pa puhtijo bazice. Nekaj pa bo!
Start je lep. Lepo mirno dvignem, ga ustavim in se le obesim naprej, pa sem že na izi v zraku, noge pa takoj v žaklju . Le redko mi tako uspe (če že kdaj?). Odnese me malce v desno, čemur se prepustim, saj tam pričakujem vzgornik od juga. Pa ga ni bilo. Hej! Begam sem in tja ob bregu, ampak le tonem. Kako, pri tem vetru, pri teh bazicah?! Nič ne pomaga in po nekaj minutah se prizemljim pri kapelici. Takoj kličem Gabija, če je pri volji za prevoz za še en poskus, ta pa pravi, da me čaka v dolini, pri mojem avtu, ki ga je vmes že spravil dol. Seveda pride.
V naglici in nerodno pakiram coto, rezultat pa je le zelo velik rukzak, časa pa nisem kaj veliko prihranil. Na poti gor se mi Gabi reži, če mislim, da lahko vedno jadram - če ni, pač ni. Ampak meni se pa zdi, da še ni za obupat nad dnevom, ki sicer ni več najbolj mlad, se pa še vedno lepo drži. Kolega gre na kosilo, jaz pa še enkrat v breg. Malce nejevoljen se že drugič pripravim in spet kar lepo odletim, le da se tokrat malo matram z žakljem. Kljub temu sem pozoren, da se takoj spravim na desno, v hrib, kjer pa zagrabi. To je to. Ko sem enkrat nad grebenom, lepo drži in vozikam se sem in tja. Nad startom me enkrat malo trese in klofa po ušesih, ampak ni hudega, Nekje na sredini grebena se je delal en kao steber, ampak ga nisem mogel/znal zvrtet.

Na zahodu, nekje nad Blanco se je lepo temnilo (od dežja) in ta tema se je počasi, a zanesljivo bližala. V nekem trenutku se mi je zdelo primerno pričakat dež na tleh, s pospravljeno coto. Na pamet mi je padlo, da bi iz tega žaganja lahko naredil trikotnik in se spustil proti vzhodnim obronkom Senovega, obrnil nad dolinico za Kolonijo in z vetrom v rit nazaj proti avtu na pristanku. Sestopil sem kar lepo, se ne pritožujem, zložil pa spet na travniku pred bližnjo hišo. Na poti domov so vetrobransko steklo omočile prve kaplje dežja.
Aha - nov kokpit se je zelo obnesel.

OLC (trek je zelo približen - telefon+FlyMe ga nista dobro posnela, zato sem snel še trek z Magellana, ki je v redu, le cel je previsok)
Slike

Švarč, 9.9.2014

Dež na dež. Vmes pa viseča oblačnost. Kao Nizozemska. Irenin abraham se je iztekel, v ponedeljek gre življenje naprej. V službi ugotovim, da je zunaj sončno in jasno, klubski kolegi pa se dogovarjajo za letet, na koncu pa me o letenju pobara še Gabi. Seveda cote nimam s seboj in tako lahko le zvečer gledam, kako se je letelo po celi slo, vključno z materjo Lisco. No, Aladin pravi, da v torek vsaj čez dan še ne bo deževalo, pa lahko takrat poskusimo odletet s Švarča.

Z Gabijem se malo pred četrto dobiva na pristanku v dolini, malo kasneje pa sva gor. Za Bohorjem se dviga oblačna gmota prihajajoče fronte, spredaj pa je jasno. Občasno povleče rahel JV, kar se na startu pozna tako, da včasih puhne gor, včasih pa dol, pretežno pa klobasa visi. Kolega mi prijazno odstopi mesto za prvi start, da bi mu v zameno pokazal steber ;-) Odletim, ko prvič rahlo potegne gor. Malo grabi, a se ne morem spravit v žakelj in pri tem zacurim krepko pod start. Ko se končno namestim, se lahko posvetim žaganju, da se le uspem spajsat nad greben. Kmalu se pridruži novopečeni 30letnik, ki se tudi obdrži na višini starta. Kmalu zapnem stebriček, ampak Gabi mi pa ne sledi in se odpelje ven. Kasneje pove, da je cviknil zaradi bohorskih oblakov. Sam zvrtim stebriček in ko ga zmanjka se preselim nedaleč stran, kjer mi ptiči kažejo, kje gre gor. Tam še fino dela, ampak nad coto se temni, od Bohorja pa se že sliši grmenje. To se mi ne zdi pretirano zdravo in s težkim srcem zapustim dviganje ter zgasiram proti Koprivnici. Nekje na pol poti do vasi se obrnem nazaj v prepričanju, da bom spet pobral bazico, ki se je kuhala pod oblačno gmoto in tokrat obrnil Ravni log, pa potem Šedem, pa morda še Radejev hrib... Ampak Švarč ni več delal. Poskusil sem še proti Šedmu, kjer pa razen neke nulce na robu kuclja ni bilo nič. Na Bohorju se je vedno bolj temnilo in grmenje se je približevalo. Tudi, če bi še kaj delalo, je bilo treba na tla. Pristanek je bil kar v redu, le zelo sem moral bremzat. Izkazalo se je, da že vleče dol, in sem pristajal z vetrom v rit.

Zložit sem šel na en pokošen travnik pred bližnjo hišo, kjer sem malo poklepetal z gospodinjo. Gabi je sporočil, da je pristal pod Šedmom in da bo našel prevoz. Res ga je in do svojega avta je prispel, ko sem že zlagal stvari v nahrbtnik in ko so začele škrabljati prve kaplje. Res sva ujela dobesedno zadnje minute pred napovedanim nekajdnevnim dežjem.

Sledi usklajevanje z Lenartom, ki je dobil nov SIM za nov telefon, kako gremo na Marušin rojstni dan. Pridem po njiju. Grem skozi Koprivnico in nato na Pohanco, pa skozi Globoko. 30 km in 30 min.

Doma me že čaka Aljoša z novimi obrazci za soglasje h kandidaturi za lokalne volitve. Tamalima se mudi, z Aljošo pa morava še kakšno reči.

Na poti s Kremena kreš v avtu, nato pa še poraz košarkašev proti ZDA. Butast dan. Ampak itak se vedno nekaj naplete, ko si prisvojim tistih nekaj minut luftanja...

OLC

Švarč, 25.8.2014

Nedelja, 24.8.14, Irenin rojstni dan, kjer se zbere pisana druščina, seveda tudi Roberto, s katerim seveda padeva v svoje pogovore. Tako me opomni, da bo jutri luknja v dežju, in da bi bilo to treba porabit. Ko sem mu omajal poznopopoldanski Švarč, se je le muzal. a, jebiga.

V ponedeljek sem vzamem coto s seboj  in med šihtom sumničavo pogledujem skozi okno na nebo. Nekam precej oblačnosti. Na kondorjevi tabli se dogovarjata Drago in Roberto za na Lisco. Arso pravi, da bo nekaj oblačnosti, ki lahko zgreši Bohor ali pa tudi ne. Sicer je toplo, le oblačnost duši sonce. Pokličem Gabija, ki je za, a šele ob 4h, ko razvozi svoje punce. Tudi prav.

Iz službe jo potegnem malo pred 15h in pri tem še dvignem vzorčne tortice za Irenine fešte in jo skozi Lavrico odkurim na Dolenjsko, saj je Škofljica stala v smeri proti Kočevju.

Na Senovem še oddam tortice na hlajenje v zadnji Mercator in z manj kot 10min zamude sem na pristanku pri Gabiju. Na startu kljub visoki kopreni lepo vleče gor,  le tu pa tam se privleče kak oblak in takrat vse crkne. Hitro se pripraviva v upanju, da ne bo le skok. Gabi predlaga, da navijeva do baze, ki se je sramežljivo porajala nad nama, le steber mu naj pokažem ;)) Prvi sem pripravljen in ko naslednjič puhne gor, lepo odletim.

Rahlo drži, pajsam se tik nad drevesi, veselje. Kmalu se pridruži še Gabi, sam pa potegnem po grebenu na V, kjer pa ni nič. Nazaj grede izgubim še tistih nekaj metrov, tako da me po ovinku mimo Šedma čaka le še zanesljiv pristanek v dolini.

Lep, miren pristanek.

Gabi me zategne gor po avto, nato pa v Mercator po tortico in gas domov, kjer sem nekaj po 18h.

Zvečer pa še tekec.

+ bil je več kot le skok

• V avtu pozabil očala (ajme!)
• Na pristanku ugotovil, da sem pozabil zapeti desni gas (?!) (nedoslednost!!!)

Lisca, 17.8.2014

V soboto je bil naš zadnji dan na morskem dopustu. Po jutranjem teku, dopoldanskem surfanju na burjici in dveurnem pospravljanju prikole smo se znašli sredi zastoja v središču Premanture, ko zapiska telefon. Gabi sprašuje, če bi šel jutri letet. Glede na monsunsko jesensko vreme mi kaj takega res ni padlo na pamet, ampak Gabi je bil prepričan, da bo jutri krasno za letet. Ok, sem momljal, mogoče kje blizu, misleč na  Švarč, Gabi pa najavi kar Lisco. Ok, mogoče.

V nedeljo se res naredi lep dan in med odmaševanjem greznice klicarim okoli. Gabi ne gre nikamor, Roberto je že na poti na Lisco, MarkoL ne more, Niko pride družinsko. V redu, pa grem na Lisco. Pozno, kot se spodobi zame.
Lisca je zelo oblegana, vendar nihče ni zelo visoko. Morda tu pa tam kdo. Vidim nekoga ki pod bazo šiba proti Radečam.

Na terasi je precejšnja gneča (vidim Matjaža (kajakaša) z družino), na startu pa tudi. Pretežno hrvaški kolegi, vmes en tandemaš. Špiralek se ravno odpravlja za odletet, drugih ne poznam. Razmere so krasne, le precej pokrito se mi zdi, sapa gor včasih crkne. V miru in zbrano se pripravim, coto pa razgrnem na ravnini, od kod tudi lepo, od prve odletim (dobro, da se nisem sramotil pred občinstvom, kot zadnjič s Sigmo9).

Cilj dneva je bil obrnit Bohor, če pa bi bile kakšne spodobne višine, pa odletet z vetrom v rit.

Nad Lisco se nikakor nisem mogel pobrati več kot 100-150m nad greben, čeprav so baze cvetele vsepovsod. Nizko sem se spustil prodi Rudeniku, kamor sem komaj priskakal brez spodobnega stebra vmes. Rudenik je dal en švohen, razbit in močno zanešen stebriček, z vrha katerega sem komajda še prilezel nazaj na greben. Morda bi se takrat moral spustiti z vetrom - ampak z 1,2k višine?! Povratek je bilo eno samo plazenje, ampak privlekel sem se pod Malo Lisco, kjer sem se spajsal nazaj nad greben, toda to pa je bilo tudi vse. Dan je bil še živ, bil sem še v zraku, pa sem poskusil srečo še na zahod. Pri Lovrencu je bilo že za pristajat, a sem rinil naprej in našel neke divje balone, s katerimi sem se le malo pobral za nadaljevanje proti Kozjeku. Tam sem se spet le spajsal nekaj nad vrh, medtem ko so mi baze nad krilom še naprej ostajale nedosegljive. Sledil je povratek proti vetru v smislu - bližje Lisci pridem, manj bo hoje. Naslanjal sem se na veter in se ob bregih plazil nazaj. Na zadnjem kuclju (nekje nad Okroglicami), ko sem že ciljal na Čučnika, pa pride prijetno presenečenje; eno dviganje se je izkazalo za spodoben stebriček, ki se ga je dalo zvrteti v bližino baze na 1,4k. Lisca je bila v dosegu in priklopil sem jo na grebenu nad Čučnikom, od koder sem se komot pobral nad start. Misija uspela!
Želel sem pristati gor, ampak tam okoli starta je tako delalo, da me je dvignilo preveč za varni pristanek. Vozil sem se malo ven, da sem izgubil višino, pa spet nazaj in spet čez. Bumbar sem bil preveč osredotočen na pristajanje, da bi se spomnil še enkrat navit, pa se odpeljat čim dlje proti Sevnici pa nazaj. Bi lahko ratal lep FAI. Ampak v glavi mi je bila prva prioriteta ne scuret, ampak pristat gor, ker je ravno priložnost, da se izognem švicanju. No, v tretje sem zavil naravnost iz dviganja čez trafo in v breg. Ni bilo hudega, ampak spet mi je nek predsodek v glavi govoril o rotorjih, pa sem krčevito bremzal coto in jo uspel ustavit še ko sem bil (tik) nad bregom. Neelegantno sem čmoknil dol, pomolzel coto in se spravil do bližnje sence. Konec koncev, se je dan kar dobro iztekel.

Med zlaganjem, sem slišal družino v bližini, kjer je mama ves čas klicala Lovra in Lenarta, dva poba stara približno 4-6 let. Starejši je bil Lovro. Seveda sem jih ogovoril in složno smo ugotovili, da sta to pač lepi imeni za radožive fante.

Na terasi sem srečal špiraleka, ki je gor prikolesaril po avto. Seveda sva spila pivce. Presenetil me je, ko je povedal, da je navil na 2k in nato scurel pri povratku z Maliča. Scuret se vedno da, ampak od kod mu 2k?! Meni se je zdel preveč kilav dan za take višine. Kasneje se je na OLC izkazalo, da se je dalo naviti, najbrž je le potrebno nekaj znati.

No, jaz sem s svojim izplenom čisto zadovoljen.


OLC

Stupice, surfanje, 16.8.2014

Morski dopust v obupnih vremenskih razmerah le nekako sestavimo v dveh delih. Kriterij zadovoljstva spustimo na nivo, ko smo veseli. če nas ne pere.

Športamo praktično nič z izjemo vozikanja s picilki na pečine pri Safari baru na Kamenjaku v prvem delu in še enega ekstenzivnega kolesarjenja spet po Kamenjaku v drugem delu. Slednje me je premaknilo, da sem naslednje tri dni tekel približno tisto traso (okoli 10km).

Surfanja ni bilo nič do zadnjega dne, ko nas je osrečila burjica.
Z jutranjim tekom sem nehote spustil najmočnejši veter, ki je bil napovedan (aladin.hr) šele po 9h. Po zajtrku ni bilo več dileme. Ostanem na 7,5m2 jadru. Po začetnem lovljenju sem proti koncu refule le izkoristil za glisiranje, žal ne v zankah, največ s prvo nogo v zanki. Refuli so trajali premalo časa, da bi se namestil.  Vseeno fajn. Najboljši del pa so bili vodni štarti, ki sem jih delal skorajda rutinirano. Saj znam, le vetra mora biti.

ParaLisca 2014, 1.-3.8.2014

Letos so se dopusti obrnili tako, da smo bili prvi vikend v avgustu doma, pa še vreme se je po pravem monsunskem obdobju le malo poštimalo. Priprave v klubu so tekle bolj mimo mene, sem se pa veselil tega vikenda.

PETEK

V petek naj bi postavili še zadnje šotore, pa vreče, pa da se še vidimo. V službi sem bolj zgodaj zaključil (še vedno kar pozno) in odšibal na Lisco. Gor je bilo že nekaj tazgodnjih, od Kondorjev pa le Roberto in MarkoL. O letenju ni nihče pretirano razmišljal, dan pa še zdaleč ni bil neletljiv. Namesto napovedanega SV se je dogajal nek V, ki je na startu držal klobaso gor.
Delo ni preganjalo, pa sem sklenil, da se enkrat vržem dol, sploh ker me lahko potem pobere Stane. Pridruži se mi še Boštjan (?), Rovte, ki pa se pripravi pred menoj in prvi potegne. Malo je celo držalo.

Ker je veter čisto crknil, se moral malo počakati, da je malo puhnilo gor, potem pa sem potegnil naprej. Malo me je mečkalo, ampak sem lepo popravil in brezhibno odletel. Za razliko od kolega pred menoj sem takoj zavil levo v veter in od prve zapel steber do sicer nizke baze. Radost. Ne vem zakaj so se mi zdele najprivlačnejše baze v smeri Razborja in naprej čez dolino pri Prapretnem. Optimistično sem zagasiral pod baze nad Razborjem, ki pa niso dale nič, tako kot tudi vse nadaljnje ne. Z vetrom v rit bi zagotovo prišel do Radeč, a sem se na koncu vseeno odločil za Kompolje. Kolega se je vmes pobral nad Razborjem in mi nato nekaj deset metrov višji sledil do bridkega pristanka na Kompoljah. Oba sva se strinjala, da bi se dalo potegnit več, sploh ko sva opazovala Robertota, ki se je iznad Čučnika pobiral do pristanka nazaj na Lisci. V bližnji gostilni je sledilo "naporno" čakanje na Staneta in vožnjo nazaj gor, kjer smo še proslavili začetek letošnje ParaLisce. Umaknil sem se še pravi trenutek, da ni bil ogrožen varen povratek domov. Razen tega, da je Roberto namestil eno klobaso na severnem startu, se ni delalo nič (pametnega).

Doma sem izvedel, da dobimo prijeten obisk, ki pa se je nepričakovano raztegnil čez polnoč. Utrujen.

OLC

SOBOTA

Po dolgem jutru je sledilo kratko dopoldne, kjer smo predvsem urejali predvsem zadeve okoli polomljenega vejka in novih bucov. Vmes je Gabi spraševal, če mu peljem gor opremo, ker gre on peš. Seveda peljem.
Irena se je ponudila, da gre poleg, a ni bilo iskreno, zato sem ji predlagal, naj ostane doma. Odrinem malce pozno, kasneje me Gabi opozarja, da jih je že precej v zraku. Ob pol poldne? Na Liscah poberem opremo in jo dostavim Gabiju, ki že malce napet čaka pred domom, kjer je že prav veselo vzdušje. MarkoL didžeja poleg tega me še oskrbi s kupom listkov za pijačo in jedačo, Pepi prodaja majice, Roberto je gor s celo familijo do vnuka. Malce se pozdravljamo, ampka meni se že mudi v luft, saj sem že kar pozen glede na razmere. Kaže krasno, v zraku je vse živo, višin sicer ni nekih, a za veselico več kot dovolj.

Furajo tandeme, tudi Klemen. V tistem se, jaz butl, spomnim na Lenarta. Pokličem ga in ga hecam, naj prideta z Ireno gor, da bo letel. Po nekaj telefoniadah se odloči, da kdaj drugič, danes pa bi šel raje vejkat. Škoda, a tudi ok.

Glede na napovedi testivala sem računal na kak testič. Gor je bil le Klemen z Advance in s prijazno pomočnico sta le našla Sigmo 9 za moje obilje (29ka). Sicer je bila čakalna vrsta za normalne velikosti kar precejšnja.

V miru sem se pripravil in malce pregledal cotico. Lepo narejena, sami tanki štriki, zato pa gurtne debelejše, celo zelo debele v delu za vpetje, kar pomeni, precej boljšo preglednost trakov ob vpenjanju.

Start se mi nekako ne posreči, saj se mi cota dvakrat zloži ob dvigovanju. WTF? Prisotni (bilo jih je ogromno) me silijo, naj startam nižje, kot da me matra veter. Pa me ne. Vseeno stopim z ravnine bolj na rob in v tretje lepo odletim.

Dan je bil letalno čuden. Najprej mi ni zagrabilo ob grebenu pa sem se odpeljal ven, nad Čučnika, kjer sem se narahlo pobral nazaj nad višino starta, od tam pa potem iznad hriba na višino dneva - švohnih 1,2k. S to višino sem se zapodil iz gneče nad Lisco v smer Rudenika. Dan je sicer zgledal vsaj zmerno letljiv, ampak da pa nikjer razen nad startom ni niti prdnilo, pa me je presenečalo. Nisem želel tvegati zgodnjega curenja, pa sem se obrnil še predno sem dosegel prvi kucelj, kjer bi lahko upal na pobiranje in se naslonil na Ješivec, ki me ponavadi v takih razmerah vrača v življenje. Tudi na njegovem grebenu ni bilo nič, a z neko nulico sem le še životaril in se na koncu celo prebil nazaj na J pobočje pod Malo Lisco. Tam sem bolj na vetru kot termiki  končno zlezel nad greben. Nekaj metrov sem popravil še nad veselico in šel poskusit srečo še na drugo stran, proti Kozjeku. Ista zgodba, tokrat z vetrom v rit. Brez balončka je šlo do Lovrenca, kjer sem se tik nad hosto moral obrniti. Naslonjen na breg sem porabil posamezne curke vetra in vsako sapico, ki je delal gor, da sem se zvlekel do Čučnika. Tam sem spet povrtaval in poskusil boga in pol, ampak rezultat je bil le bolj ali manj zanesljivo udiranje proti podnu. Po zadnjem poskusu nad kucljem tik nad Savo (prva curaža 11.6.) sem se lahko le še spustil proti Kopmpolju, kjer je izgledalo kar živo. Pristanek tik ob cesti - ok.

Kočica ni dajala nobene sence in ni mi preostalo drugega kot zlaganje na vročem soncu. Bil sem počasen, saj Sigme nikakor nisem mogel ukrotiti v kakršno koli zložljivo obliko, tako da sem jo na koncu prav nemarno stlačil v žakelj, ki je bil poleg. Vmes je že pripeljal kombi, tako da so na koncu vsi čakali le še name, Micko pa me je še glasno priganjal. Ajme!
Delegacija v kombiju je izglasovala postanek v trgovini, kjer so se oskrbeli s pivom, da se je dalo preživeti do povratka na Paralisco. Še jaz sem bil deležen enega, ki si ga sam nisem mogel privoščiti, saj je denarnica ostala zakopana nekje v nahrbtniku.

Ko nas je šofer na vrhu vrgel ven (5€ - vredno vsakega centa) sem sotrpinom podelil bone za pijačo (Mickotu dva, ker je gobec ;) )

Klemnovi prijazni pomočnici sem z opravičilom vrnil zmečkano krilo. Ni šlo drugače, jebiga.
Sicer pa je Sigma 9 pravi strojček. Tisto malo termike, predvsem pa vetra je zlahka obvladala. Reševala me je v nulcah, ko se je bilo treba reševati v pogojih ko se še videlo ni, da bi se kaj premikalo, zlahka pa se je dalo z njo sukati, ko je butnilo. Klofancij nisem doživel, gasira pa opazno, predvsem pa stabilno. Če me ne bi metalo pri štartu, bi od mene dobila čisto desetko za vtise v prvi uri druženja. Upam, da bova še kdaj ponovila.

Na Lisci se je medtem razplamtel žur, predvsem čvek, tako da sem komaj prišel do zasluženega kosila, po katerem sem se nekako le sprijaznil, da ne ne bom še enkrat rinil v zrak, ampak se prepustil vzdušju, ki ga ga le enkrat letno lahko doživiš - in to pri nas.

Med vsemi temi čvekanji sem se že nekajkrat odločil, da je treba it domov, pa sem kar podaljševal, vedno se je našel še kdo ali še kaj zanimivega. Vmes sem se oskrbel z majicami in pa (končno) z vinjetami za 2014. Ob zadnjem, tapravem dohodu sem se spomnil, da Lenart le ni več tako majhen, ni bi mu bila bolj prav majica M in ne S, ki sem si jo izbrskal iz kupa. Pepi mi je le žalostno povedal, da je tudi M majic zmanjkalo, se je pa spomnil, da je Irena iskala S majico, ki je pa ni bilo in je vzela preveliko M. Šel sem še do Irene in hitro sva naredila biznis.

Prezgodaj sem zapustil Paralisco, da bi prepozno prišel domov. Mudilo se nama je na nek kulinarični večer, kjer so godli Lovrovi prijatelji in eminentni gosti. Vmes izvem, da sva tam dogovorjena še s Tinko in Dejanom, ki sta naju na kocu še pogostila z večerjo (za Tinkin rojstni dan). Okusno za jest, predvsem pa bila prijetna družba. Dan se je spet zavlekel v jutro.
OLC


NEDELJA

Zmačkana. Lenarta skorajda moledujem naj gre z menoj gor. Goproja sicer še vedno ni doma. Irena ima en kup predlogov. Na koncu naredim križ čez zadnji dan Paralisce in s tamalim greva končno preizkusit vinč. V šudrjamo na Boršt, na cigansko plažo. Cilj je, da preizkusimo, če vinč potegne Lenarta iz vode. dokazano ga ne potegne, naučil pa sem se, da je treba biti previden pri fiksiranju vinča, če nočeš, da podivja. En možak mi ga je pomagal tako zavezati na drevo, da ni skakal v zrak za vsako, ko je potegnil. Na koncu preizkusiva še štart s plaže, kar deluje, da se prepričamo, če dosegamo dovolj hitrosti na vodi. To je ok, hitrosti je dovolj za vsakršne traparije. Po tem sešnu se preseliva še v sosednji FWP, kjer Lenart vpade na vožnjo medetem ko sta dva popravljala startno rampo, tako da je pob vozil kakšnih 20 minut durhmarš. Dobro, da zdrži. Doma je čakalo kosilo, a glede na to, da me tako ali tako formalno ni doma, sem raje izkoristil preostanek dneva za kolesarjenje, Čez eno uro sem se vrnil domov v začetku nevihte.

Gibvljive slikice by Micko Pidalc

Švarč, 26.7-2014

Ok, vreme je čisto v kurcu. Na morju nas je veliko pralo, pihalo pa ni nič. Doma ni nič bolje (pa tudi drugje po Balkanu ne kaže nič drugače). Za soboto je napovedano bolj kislo vreme - malo sonca, pa oblačnost in velika verjetnost dežja - pri nas, na vzhodu sicer bolj pozno, ampak suho ne bo.

V soboto dopoldan greva z Ireno s kolesi v mesto, potem pa še z Lovrom v prvo ligo po tekaške copate, da bo pob lahko začel vadit za 21ko na LJM. Lenart je predzadnji dan v skavtskem taboru v Prečni.
Irena nenehno sprašuje, če lahko pusti perilo zunaj, ker kaže na dež. Lovru se tudi ne zdi smiselno, da grem letet, ker bo itak deževalo.

Vseeno se okoli enih le spokam. Pred tem preverim Lisco, ki pravi 4-6 JV, pa okoli 20°C, kar je nek gradient (pri nas je okoli 26°C). Je precej oblačno, a v glavi imam letošnji zaključek zimskega dopusta, ko se je kljub slabim obetom kar dobro izteklo. Napoved je poslabšanje z zahoda, torej se JV utegne obrnit v J oz. JZ. Ok, cilj je vsaj odletet in varno pristat ter se sprehodit nazaj. Na poti preverim Gabija, ki pa je na izletu in danes ne bo sodeloval.

Ura je pol dveh, na Švarču lepo vleče gor, Lisca pravi 3-6 JV (?!), nad Bohorjem se kuha - ne kaže slabo.
Vzamem si čas za pripravo, naštimam vse, kot da bi šel na Dravograd. Jebiga, treba je vadit. Vročina pribija. Kot ponavadi pred startom nekako ne piha več gor, malce celo potegne dol. Počakam, da se klobasa sramežljivo dvigne proti meni, rikverc potegnem in se malo pred prelomnico odlepim od tal ter se hitro spravim v žakelj (jes!). Noben štrik ni zavozlan, nobena gurtna ni obrnjena, bremze so ok. Tokrat sem si med pripravo dobro ogledal gurtne in ugotovil, zakaj jih tolikokrat obračam; trakci so tako ozki, da težko na hitro opaziš, če je kakšen zavit. Torej je treba preverit, če so vsi trakci na gurtni odviti, pa je velika verjetnost, da bo vse ok. Kaj vse se človek še ne nauči po več kot enem letu uporabe modernejše naprave!

Še dobro, da sem se hitro uštimal, saj se takoj začne rodeo zaradi vetra z leve, kamor se usmerim. V veter gre počasi, ampak piska gor. Rinem v breg, da se spajsam nad greben in po malo žaganja sem gor. Oho, ne bo čisti curakl! Apetiti takoj zrastejo (kot cvetače na nebu). Iščem kak stebriček, ki ga le zapnem čisto na V koncu grebena. Jeees! Pravi ringlšpil! Razgledi se širijo in lepšajo, a baza je hitro tik nad krilom. S polno glavo dežja in neviht nezaupljivo gledam v sivino, v katero se vrtim.

Proti Bohorju s te perspektive zgleda precej zabito in se mi ne rine tja v oblake. Proti Šedmu ali proti Podsredi? Tudi nas Senovim so lepe baze, pa se usmerim na Armes, ki bo sigurno nekaj dal, potem pa... Na začetku še malo drži, potem pa samo luknja. Tiščim gas, da grem čimprej skozi, ampak nikjer nič ne zagrabi, zato nad Armesom obrnem (brez piska) in zelo hitro, z vetrom v rit nazaj proti Dovškem, kjer pa spet nič ne da. Nad Bohorjem pa lepe, nedolžne baze!

V brezveterju se usmerim proti že običajnem pristanku v dolini, kjer pa me kakšnih 50m nad tlemi začne pošteno premetavati - vzhodnik z Malega kamna! Namesto da bi se lepo naštimal za pristanek, besno lovim coto nad seboj, pri tem pa se poskušam izognit drevesom spodaj, na koncu pa letim naravnost v žico, ki prečka dolino! Nekaj metrov nad tlemi se cota toliko umiri, da jo lahko zabremzam skoraj do zastoja in končno lahko pomislim, Saj bo šlo!, zatem pa relativno mirno pristanem tik pred kandelabrom z žico. Uf, dobro se je končalo. Pri vsem tem sem pa imel še gledalca - tip na štirikolesniku se je prav ustavil, da sta z mulcem na zadnjem sedežu opazovala ta cirkus od pristajanja.

Pospravim in jo brez rukzaka mahnem proti avtu, čeprav me je potiho držalo, da bi poskusil še enkrat, saj se je naredil lep dan. Na sprehodu gor sem krepko občutil poškodovano tetivo na peti. Kdaj se bo to uredilo? Kot kaže, se samo od sebe ne bo. Prešvican in s presušenim grlom prilezem do avta, od koder se vidi klobaso na štartu, ki še kar veselo plapola gor. Saj je bilo luštno, krepko nad pričakovanji, a vseeno je ostajal grenki priokus, kaj pa če bi.... Čeprav je nekje v daljavi grmelo.

Na poti domov se ustavim še v senovškem Šparu, kjer imajo le, recimo nesparjen radler (daleč od prijetno hladnega). Namesto pijače pa sta mi dan še popravili dve gospe, ki sta mi odstopili vrsto, da nisem obtičal v zastoju pred blagajno.

Doma smo imeli okusno pozno kosilo, žal v hiši, kamor nas je s terase pregnal močan piš oddaljenega neurja. Ok, v takem je res bolje biti pravočasno na tleh.
Lovro se je spokal v LJ, midva z Ireno pa v Rajhenburg v kino (zaradi dežja ne pod zvezdami) gledat Woodya, ki je tokrat prepričal še Ireno. Večer sva zaščpičila v Brežicah, v Jazz pubu, kot edina gosta v deževni noči.

Post festum se ta ne optimalno izkoriščen Švarč izkaže za najdaljši (prijavljen) let dneva v SLO (ha!) in do Makedonije najvišji steber. Ne bomo zdaj tukaj o podrobnostih, ampak konec koncev ni bilo tako slabo. ;)

FotoStrip
OLC

Švarč, 4.7.2014

Zadnji dan šihta pred dopustom. Vreme je ok, ljudje letajo, tudi v naših koncih. Gabi  klicari, a mi ne znese, saj sem sredi priprav na dopust. Četrtek se tako izmuzne,a za petek pa le vzamem coto  s seboj, da se proti večeru vsaj enkrat vržem s Švarča,če bo le zneslo.  Vreme kaže v redu,, pretežno jasno, morda malo koprene, pojačan JV. Gabi je za stvar in po malo kolobocijah se nekaj po četrti znajdeva pod štartom. Lisca pravi 3 do 6 m/s JV, na štartu pa tudi nekaj miga, a bolj pohlevno. Nekaj mi pravi, da bi znalo biti, enkrat v takih razmerah je že šlo. Zanimivo: na poti gor je Gabi prvič "šibal" naprej, jaz pa sem s svojo pokvarjeno tačko krevsal z njim. Start je lepo frišno pokošen - pravi luksuz!
Medtem, ko se pripravljava, seveda neha pihati in na trenutke povleče celo dol. Glede na to, da slabo kaže, Gabi predlaga, da se raje odpeljeva drekt nad Senovo, kjer naj bi občasno kaj delalo. Meni se zdi smiselno vsaj poskusit na Švarču. Počakam, da malo puhne gor in odštartam naprej ("že" drugič z Artikom!). Izvajam nek divji ples po travniku, ko lovim coto nad seboj in skušam dobiti dovolj hitrosti, da se odlepim od tal. To mi uspe tik pred prelomnico (in visoko travo),  z močnim nagibom naprej se celo uspem na hitro spravit v žakelj in zavit v levo, kje pa zagrabi. Malo žaganja me spravi nad štart kjer tulim Gabiju naj se že spravi v luft (kasneje pove, da je prekinil štart in šel ponavljat). Greben drži, računam na steber na Velikem kamnu, kjer sem pobiral zadnjič (ekspedicija z dedom). No, nekaj zapnem že pri Švarču in vrtim. Tokrat malo bolj na ostro. Kar pestro, ne predivje, predvsem pa gre gor! Vrtenje me spet ponese nad Ravni log, kjer na 1,1k zmanjka dviganja. Glede na razmere, se mi poželi Bohorja, sploh ker mi je prvi greben v dosegu. Poskusim srečo in odgasiram naprej z vetrom. Višine ni prave, hitro obdelujem možne variante. Greben je sicer v dosegu, a če takoj ne da, sem v riti, saj je vsepovsod okoli sama hosta, zasilno bi se dalo pristati le nazaj na obronku Ravnega loga - v vukojebini. Obrnem nazaj proti dolini, v upanju, da še kaj poberem vmes in hkrati ves čas oprezam, kje bi se dalo pristat. Nekako mi le uspe prilezti čez greben od koder bi se dalo odpelat vsaj v dolino za Šedmom. Tam nekaj prdne, pa malo žagam tiste prdce sape v upanju, da se poberem. Ker ni nič kazalo, da bilahko rešil ta status quo, se spustim proti Šedmu, ki pa tudi nič ne da, zato zavijem na Mali kamen. Gabija ni več na spregled, tako da nisem vedel, kako je s prevozom nazaj, pa sem želel priti čim bližje avtu.
Gabi se sicer ni tako pobral, je pa  malo kruzal po Švarču in nad Senovim in na koncu dejansko pristal pri tašči na drugem koncu mesta, kjer sem ga tudi pobral za na letenje. Za nagrado je dobil avto, da me je zapeljal gor do mojega. Imela sva pravi reli, saj se mu je že krepko mudilo na vlak (nekje pri CE so mu avto predelali na plin). Spodaj se je prisedel k meni in dirka se je nadaljevala, da sva na koncu do postaje prišla istočasno z vlakom.
Doma sva z Lenartom še malo pobrskala po prikolici in nato odšla skupaj v KK; tamal na T2 na počitnice, jaz pa na prekrasen koncert DanD na gradu Rajhenburg.
Ni bil slab dan.

Metuljevanje, Lisca - Laško, 7.6.2014

Metulji organizirajo piko in xc tekmo, dogovori na kondorjevi tabli kažejo, da bo tam kar nekaj Kondorjev.
V dogovoru z domačimi se odpravim dokaj zgodaj, s ciljem da pridem v Rimske okoli 10h, ko se naj bi začela priprava na XC tekmo. Prejšnji dan se že dogovorim z Gabijem, da mu na dogodek peljem  razstavljeno rezervo (je bila mokra od poplave v kleti), če bi mu jo kdo lahko tam zložil. Mimogrede poberem rezervo (brez kontejnerja!) in nekaj čez deseto sem že na pristanku v Rimskih. Tam so pikaši komaj začeli, kondorja ni bilo nobenega, v senci pa je modrovalo pol slo xc reprezentance. Izkaže se, da Robertota ne bo, bila sta pa oba Markota in pa Stane, ki naredi panoramca s Kopitnika.
Po piki se odpravimo na Lisco, Stane pa na bazen, na piknik. Markota premakneta avto v Radeče (ker mora Škrubson potem na šiht), tam se nam pridružita v kombiju.
Gor z Markotoma posedamo in čakamo. Razmišljam o tekmi, rad bi preizkusil kako to gre. Doma sem naštudiral FlyMe, zadeva bi morala špilati. A ko se začne brifing ugotovim, da imajo svoje obratne točke in to ne tiste, ki so že naložene v FlyMe! Ko so fantje na pristanku pipkali po svojih instrumentih, so si dejansko nalagali točke - jaz pa gledal v luft. Lojz mi pošlje obratne na mail, poskušam si zapomnit in zapisat obratne za tekmo, ki jih nisem mogel zapisat v inštrument! Doktoriram iz prenašanja točk na na HTC, na koncu pa jih ne morem (ne znam) uporabit v FlyMe. Obupam nad tekmo in se naspidiram za kak prelet v paru. Z MarkotomL se pogovarjava o Dravogradu (ok, vsaj cilj je), a za kaj takega sva že pozna, zato se je treba hitro zbrcat v zrak. Ko si pripravljam instrumente, opazim, da se je radijska postaja nekaj zmešala in kaže vse živo, le preproste letalske frekvence ne. Drugič danes doktoriram, tokrat iz nastavljanja radijske postaje, a mi tudi tokrat ne uspe in pustim vse skupaj ter začnem preganjati Markota L v zrak (pob je nekam zmačkan po včerajšnjem krasnem letenju, predvsem pa po večerni veselici...). Jezen sem sam nase, ker grem v zrak kasneje, kot če bi bil vmes še na šihtu, čeprav sem tukaj že od zgodnjega dopoldneva.
Škrubsom odleti že s tekmovalci, midva z MarkomL pa potegneva pozno - cilj Dravograd. Marko se zapodi proti mali Lisci in  skoraj scuri, a se kasneje nad Čučnikom mojstrsko spajsa, Medtem se skušam pobrati, a več kot na 1,5k nad Lisco mi ne gre. Sprijaznim se, da danes ni nek xc dan, pa gremo reševat kar se da. Na Rudenik niti pomislil nisem, hotel sem se zapodit kar naravnost proti anteni nad Rimskimi, a me je prešinil kanček pameti in sem zavil proti Velikem Kozjeku. Tam so že vrteli tekmovalci, ki so medtem že obrnili Rudenik. Posušam se pobrat, a mi nekako ne uspe. Vmes prileti Lojz in tudi nekako obstane tam, Ko se spraskam malo čez vrh, se vržem čez, proti tisti anteni, v upanju, da vmes še poberem kakšno dviganje. Lojz ne gre za menoj. Ups? Gasiram do bližine antene, najbrž bi prišel čez hrib (če bi dvignil noge ;)), ampak raje zavijem po grebenčku proti Rimskim. Na, ta grebenček nekaj malega da in to zvrtim, tako, da lahko priključim naslednji kucelj proti Maliču. Tam je le švohna nulca, ki pa mi tudi spusti, da že zaskrbljeno iščem pristanke v sili, saj ne kaže, da bi se lahko še privlekel do doline. Že med drevesi odkrijem prehod na sever, kjer pričakujem rotorje, ampak ni bilo hudega, tako da celo pomislim na čudež, da bi se lahko morda pobral pod Maličem. Seveda ne prime nič in preostane le osredotočenje na varen pristanek. To pa je tam tako enostavno kot troskok po minskem polju. V tem primeru pristanek na z daljnovodi omejen travniček. Po nekaj akrobacijah se prizemljim skoraj točno pod daljnovodom. To je taprava pika tekma!
V bližini najdem neko teraso v senci, da lahko zložim. Še v Laškem dobim štop (prijazen MIKov monter, ki gre iz Polzele k punci v NM), ki me odloži pred pristankom v RT. Na poti me pokliče še Lojz, da me lahko pobere. Hvala, ampak sem že nazaj. Na pristanku si privoščim še pivce pa domov.

Mešani občutki. Brez veze spustil vsaj eno uro letenja, za sol na rano pa na OLC vidim, da je pet minut za mojim pristankom Erzo štartal na Maliču in odletel 35 km v moji planirani smeri. Dalo se je, le znati je treba.

Kondorji pa naslednji dan itak letijo kot utrgani.

Lisca, 29.3.2014

Ta marec je kar letljiv. Tokrat se je vreme pokrilo še z vikendom.
Priprave: baterija za telefon, kamera
Vreme - pozabil, kašna je bila napoved.
Zjutraj: trgovina, štihanje, košnja, brez kosila gas na Lisco.
Gabi z družino na Lisci
Ob prihodu videl Nikota, ki se je pobiral pri vikendu, na startu srečal Medota (divji start z nogami v luft), Damjana in celo Miha Vrana (zdaj se ukvarja bolj z modelarjenjem).
Priznam, da imam tremo pred Lisco (po dolgem času).
Gabiju napovem Veternik in nazaj, on se pa mi reži.
(16.11.2014, Boljše ko je letenje, manj se zapiše... Še dobro, da je nekaj posnetega...)
Start Ok. Praskanje nad Lisco, ne pa ne pobrat. Lotevalo se me je malodušje - bil je carski dan, jaz se pa nisem mogel odlepit od grebena. Takoj, ko sem se malce pobral (vrtenje s Spiralekom), sem šel na vzhod, na Ješivcu lepo pobral pa naravnost na Bohor. Vmes sem končno poštimal opremo (pokrov žaklja, radio). Tam se počasi, počasi, ampak zanesljivo zvrtim na skoraj 2k. Veternik se skoraj zdi že preblizu, morda Podsreški grad? Spomnim se zadnje curaže (menda zadnji let z Intoxom), pa je postal Veternik kar v redu cilj. Nekje nad bohorsko kočo dobim še dvigalo nad 2k in od tam mirno odgasiram proti obratni. Malce me je zaskrbelo, ker vmes ni niti prdnilo, a včasih je treba stopit v neznano. Od Veternika se vračam malo bolj severno, rinem v hrib in takoj dobim steber na varnih 1,8k od koder lepo odskakljam nazaj do koče, ki mi spet podari krepkih 2k. Ah, kako osvežujoče! Od tam na komot do Rudenika in rutinirano in udobno nazaj na Lisco. Zadovoljen. A mati Lisca se izkaže in podari še en steber na 1,8k tako da je treba obrnit še Kozjek, temu pa sledi plazenje nazaj in po zraku je šlo do Čučnika, kjer so se zlagali Metulji, ki me zategnejo gor. Čvek, vesel dam za rundo, pa domov.

Opombe:
(23.7.14) Oprema relativno ok - le žakelj od zica zapel pod distančnim trakom, kar sicer ni nič hudega, ni pa lepo. Po prvem stebru sem odpel pokrov, a izgubil hakelj, ki sem ga po pol ure iskanja le našel med enim preskokom, ko sem imel priložnost dobro pogledat, kakšna je zadeva in ga nato pravilno zapel. Med startom se mi je na radiu še znižal squelch (no, to) in povečala glasnost, tako da sem še kar nekaj časa "užival" v šumenju radia. Tudi to sem uredil enkrat ob prihodu nad Bohor, tako da se je potem lahko začelo bolj uživaško letenje.


Video! (vrtenje s Spiralekom)
OLC

Švarč, 20.3.2014

Spet četrtek za Švarč. Vreme kaže dobro, na Lisci Jug 3,5-6 m/s. Iz službe jo potegnem ob dveh, malo pred tretjo že pobiram Gabija v KK, ob pol štirih sva gor, avto pa mi odpelje Gabijev znanec izpod Švarča.
Vleče zmerno naravnost gor. Kolega starta prvi in kar pojadra.

Tudi sam se spravim v zrak in tokrat gre vse v redu - komande niso zavozlane, lepo se spravim v zic. Celo kamera dela, za HTC nisem več ziher, treka imam. Poberem se in se naštimam, ko opazim, da imam levo gurtno vpeto narobe - sprednji del z gasom gleda nazaj. Še gas vrvica gre po napačni strani gurtne! Zavit je le spodnji del in ne vpliva na nič razen na moje razpoloženje - spet sem nekaj spregledal.

 Ampak važno je, da naju drži nad grebenom, kak ptič pa pokaže še kako dviganje malce zunaj. Tako drgnem greben, ko vidim Gabija, ki vrti nad startom. Še sam grem tja in zavrtim. Gre gor, mic po mic ampak gre pa. Močno me zanaša me proti Ravnemu logu, a prav tja sem namenjen.






















Zgodba sega še v čas, ko sem za nekaj dni dobil na preizkus Marvela in se v kar močnem vetru uspel pobrati na Ravni log. Takrat sem se po isti poti spustil nazaj na Švarč in si kasneje ob ogledu treka razburkal domišljijo, kaj bi se v takih pogojih dalo odletet. Na primer tak mini FAI trikotnik: V konec grebena Švarča, Ravni log, potem pa Šedemski greben na zahodu, morda celo Radejev hrib. Le pravo priložnost je treba počakat.

Priložnost je zdaj tu in jo je treba zgrabit - no, zvrtet! Lepo navijem nad cerkvico, višje ne gre, zato jo pičim proti Šedmu. Lepo me požira, a vseeno lepo priklopim greben. Med preskokom debelo gledam helikopter, ki šiba prav nad Šedmom. Malo naprej si najde neko jaso, kjer vadi pristajanje v naravi. Kje si ti vojaki ne najdejo prostor za vadit! Tam poleg je tudi neko strelišče in seveda tudi veselo poka. Krasno, kot v vojni - helikopterji in streljanje.

Ko priklopim greben, se helikopter počasi odpravi naprej, tako da se lažje diha. Malo zagrebenarim in opazim Gabija, ki je tudi prišel tja. Ima boljšo višino in preskoči proti Senovem. Sam se ne uspem pobrati in se relativno nizek zapeljem še nad Radejev hrib, kjer še malo pojadram in posnamem posest ter se z bornim preostankom višine odpeljem nazaj proti avtu. V dolini Gabi že pristaja in tudi meni ni usojeno priti kam dlje, tako da malo kasneje tudi sam poleg Gabija nerodno čmoknem dol.
Ha! Na koncu se je prav dobro obrnilo. Obema se smeji do ušes.
Da je mera polna, se prav takrat mimo pripelje najin šofer, ki se je z rekreacije vračal domov, kjer je bil parkiran moj golf. Dan je na polno rešen.

OLC

Švarč, Lipni vrh, 13.3.2014

Švarč
V petek sem nameraval na Lisco, saj je napoved carska, pa ne gre, ker je takrat ena družbena obveznost in pa še Lovrota ob petkih spravljam domov. Torej četrtek, ampak Gabi bi šel le na Švarč. Ob dveh sva gor, piha gor, ampak počasi crkuje, meni pa crkne gopro. Gabi odleti in curne, jaz pa za njem. Besen. Ker sem doma pozabil cote. Na crknjeno kamero. Ker se nisem mogel spravit v žakl. Ker ni nič prijelo. Ni prevoza, zato odšibam peš gor po avto, pa naprej.

...vmes..
Po pristanku pod Švarčem besno pakiram, odločen da grem še enkrat. Gabi je pristal čisto v dolini in ni dobil prevoza. Med pakiranjem mi postaja jasno, da na Malem Kamnu vleče (sicer rahel) V in s Švarčem danes zagotovo ne bo nič. Sva se pa na poti gor pogovarjala o nekem drugem bregu za Švarčem, ki pa gleda proti JV. Torej brez nahrbtnika po avto, nato pa na JV start.

Lipni vrh, ali pri Resniku - po domače
Malce iščeva pravo pot gor in jo bolj po občutku najdeva. Naletiva na gostoljubnega gospodarja, ki nama odpre leso pašnika, kjer nameravava odletet, čeprav sva zavrnila vabilo na kozarček. Na vrhu lepo vleče naravnost gor, približno pravokotno na start na Švarču. Za start si izberem en platojček na vrhu, pred tem pa še iztaknem in položim na tla en osamel lesen steber, ostanek nekdanje ograje. Gabi raztegne na poti pod menoj in odleti prvi, saj sem jaz še razpletal štrike (besno in hitro zlaganje!). Gabi malo pojadra v višini starta, potem pa se mi umakne in scuri v dolino. Uspem lepo odletet in se namestit v zic, a kaj ko spet nič ne drži in lepo potonem v dolino. Vsaj malce pogasiram, ampak to je pa tudi vse. Na pristanku je Gabijeva oprema, njega pa nikjer. Prepričan sem, da je šel nekaj spit v bližnjo hišo, od koder pride gospodar na klepet (oče Lenartove učiteljice matematike). Ta pove, da je Gabi z nekom šel gor po avto. Oj, to je bilo pa hitro. Kasneje pove, da sta se istočasno pripeljala Nina in njegov sodelavec, ki živi blizu tega starta.
Kakorkoli že, Skupaj sem spravil dva vzleta in pristanka, pa še Gabiju sem se oddolžil za neklic 27.2. Pa tudi družba šteje.

Švarč - OLC
Resnik - OLC

Veternik, 9.3.2014

"Twenty years from now you will be more disappointed
by the things that you didn't do than by the ones you did do.
So throw off the bowlines. Sail away from the safe harbor.
Catch the trade winds in your sails. Explore. Dream. Discover."
(Mark Twain)

To zgoraj sem danes (10.3.14) našel na fejsbuku (delila Bernarda Tominc) in paše na komentar leta.

Za vikend se je napovedovalo jasno nebo z nekaj severnega vetra. Dalo bi se odletet in to dejstvo mi je polepšalo konec delovnega tedna. Soboto je v naših koncih še prekrivala rahla oblačnost, nedelja pa je bila že taprava. Točno tako, kot je napovedal Aladin. Tudi veter se mi ni zdel pretiran, čeprav je bil zaznaven tudi Brežicah. Gabi se nekako ni dal prepričat za letenje in mu ne zamerim, še sam se po nedeljskem kosilu nekako nisem prav hitro spokal. Deda je bil za stvar in nekje ob treh sem se odpravil. Vso pot ni kazalo slabo, pa tudi na Lisci in Žusmu ni pretirano vleklo, nam nekje med 3 in 5 metri. Na Veterniku je bila milina vse dokler nisem prilezel na greben starta. Tam pa je vleklo. Malo sem postopal okoli in omahoval med "v takem smo že odleteli inu leteli" in "ali mi je tega treba?". Na koncu le ocenim, da je start ene dvajset metrov pod grebenom še varno obvladljiv, v dolino pa bom tudi prišel. Umik mano nižje je imel še to prednost, da sem se odmaknil od opazovalcev, ki se jih je nekaj nabralo in se lahko v miru pripravil. Je pa seveda svojevrstna umetnost pripravit se na taki strmini. Že na Švarču sem preizkusil novo vpetje radijske postaje in pa Lovrov HTC kot FlyMe instrument, tokrat pa še novo vpetje mikrofona in pa gopro na prsih.

Start se (spet) ni pretirano posrečil. Desna stran je (spet) prehitela levo, zaradi vetra in strmine se je krilo hitro postavilo in bolje je bilo malo po riti odleteti, kot pa prekinjati dinamičen vzlet. Veter je takoj zagrabil, matral sem se z lezenjem v  vrečo, cota pa ni bila normalno upravljiva. Desna komanda je zavozlana! V tem času me je že dvignilo nad greben, pa tudi premetavalo ni pretirano in sem lahko šel enoročno odpletati nesrečno komando. Saj je šlo. Ko sem se končno naštimal za letenje, sem bil že cca 100 m nad startom, pa še kar piskalo je. Razgled je bil krasen, višina tudi.

Vseeno pa se nisem mogel čisto sprostiti.S tem vetrom si nisva bila na ti. Malo sem požagal nad hribom, ampak ni mi bilo jasno, kaj me drži dobrih 100 nad najvišjim vrhom v okolici. Zdelo se mi je, kot da surfam na velikem zračnem valu veletoka s severa. Ja, sem že velikokrat grebenaril, ampak vedno po grebenih, ne pa 100 m nad njimi. To so neke druge sile, s kakršnimi se še nisem srečal in previdnost me je prežela.

Vseeno me je premamil greben proti Z. To je bil tudi en od planov za takšno vreme na Veterniku. Pa je bilo spet nenavadno. Val me sploh ni spustil - držal me je na nulci na 800m vse do konca grebena, kjer sem se obrnil in se bolj po dolini spustil nazaj proti Kozjem, tam pa sem presenetljivo mirno pristal v popolnem brezveterju. Kot je že v navadi, se je deda pripeljal še preden sem dobro odpel padalo. Bil sem vesel, da sem spet na tleh. Rekel sem si, da si moram to zapisat, da ne bo izpuhtelo in bo v spominu ostal le še en prijeten in sploh fajn let.

Ko zdaj, tako iz varnega fotelja gledam ta let, se spomnim, da sploh nisem gasiral, čeprav je bila idealna priložnost. Prav tako bi lahko vsaj poskušal podaljšat proti Bohorju in morda potem še naprej. V najslabšem primeru bi se lahko vrnil pod Veternik, ga morda obrnil in ponovil celoten greben. Pa nič od tega. Bil sem v rahlem krču, tega sem se zavedal in to me je vodilo previdno in počasi dol.

Če odmislim neroden start, je bila zavozlana komanda edini pravi zajeb leta. To, da sem pozabil prižgati radijsko postajo, je bila v tem primeru malenkost, a vseeno zapisa vredna. Da bo naslednjič bolje.
Tokrat je HTC lepo deloval in se izkazal po pričakovanjih.
Deda je pa sploh car.

OLC, Veternik, 9.3.2014
p.s. iz treka je razvidno, da je pihal sever cca 3,5 - 4m/s (okoli 13 km/h). Da vemo za drugič. (vreme)