by the things that you didn't do than by the ones you did do.
So throw off the bowlines. Sail away from the safe harbor.
Catch the trade winds in your sails. Explore. Dream. Discover."
(Mark Twain)
To zgoraj sem danes (10.3.14) našel na fejsbuku (delila Bernarda Tominc) in paše na komentar leta.
Za vikend se je napovedovalo jasno nebo z nekaj severnega vetra. Dalo bi se odletet in to dejstvo mi je polepšalo konec delovnega tedna. Soboto je v naših koncih še prekrivala rahla oblačnost, nedelja pa je bila že taprava. Točno tako, kot je napovedal Aladin. Tudi veter se mi ni zdel pretiran, čeprav je bil zaznaven tudi Brežicah. Gabi se nekako ni dal prepričat za letenje in mu ne zamerim, še sam se po nedeljskem kosilu nekako nisem prav hitro spokal. Deda je bil za stvar in nekje ob treh sem se odpravil. Vso pot ni kazalo slabo, pa tudi na Lisci in Žusmu ni pretirano vleklo, nam nekje med 3 in 5 metri. Na Veterniku je bila milina vse dokler nisem prilezel na greben starta. Tam pa je vleklo. Malo sem postopal okoli in omahoval med "v takem smo že odleteli inu leteli" in "ali mi je tega treba?". Na koncu le ocenim, da je start ene dvajset metrov pod grebenom še varno obvladljiv, v dolino pa bom tudi prišel. Umik mano nižje je imel še to prednost, da sem se odmaknil od opazovalcev, ki se jih je nekaj nabralo in se lahko v miru pripravil. Je pa seveda svojevrstna umetnost pripravit se na taki strmini. Že na Švarču sem preizkusil novo vpetje radijske postaje in pa Lovrov HTC kot FlyMe instrument, tokrat pa še novo vpetje mikrofona in pa gopro na prsih.
Start se (spet) ni pretirano posrečil. Desna stran je (spet) prehitela levo, zaradi vetra in strmine se je krilo hitro postavilo in bolje je bilo malo po riti odleteti, kot pa prekinjati dinamičen vzlet. Veter je takoj zagrabil, matral sem se z lezenjem v vrečo, cota pa ni bila normalno upravljiva. Desna komanda je zavozlana! V tem času me je že dvignilo nad greben, pa tudi premetavalo ni pretirano in sem lahko šel enoročno odpletati nesrečno komando. Saj je šlo. Ko sem se končno naštimal za letenje, sem bil že cca 100 m nad startom, pa še kar piskalo je. Razgled je bil krasen, višina tudi.
Vseeno pa se nisem mogel čisto sprostiti.S tem vetrom si nisva bila na ti. Malo sem požagal nad hribom, ampak ni mi bilo jasno, kaj me drži dobrih 100 nad najvišjim vrhom v okolici. Zdelo se mi je, kot da surfam na velikem zračnem valu veletoka s severa. Ja, sem že velikokrat grebenaril, ampak vedno po grebenih, ne pa 100 m nad njimi. To so neke druge sile, s kakršnimi se še nisem srečal in previdnost me je prežela.
Vseeno me je premamil greben proti Z. To je bil tudi en od planov za takšno vreme na Veterniku. Pa je bilo spet nenavadno. Val me sploh ni spustil - držal me je na nulci na 800m vse do konca grebena, kjer sem se obrnil in se bolj po dolini spustil nazaj proti Kozjem, tam pa sem presenetljivo mirno pristal v popolnem brezveterju. Kot je že v navadi, se je deda pripeljal še preden sem dobro odpel padalo. Bil sem vesel, da sem spet na tleh. Rekel sem si, da si moram to zapisat, da ne bo izpuhtelo in bo v spominu ostal le še en prijeten in sploh fajn let.
Ko zdaj, tako iz varnega fotelja gledam ta let, se spomnim, da sploh nisem gasiral, čeprav je bila idealna priložnost. Prav tako bi lahko vsaj poskušal podaljšat proti Bohorju in morda potem še naprej. V najslabšem primeru bi se lahko vrnil pod Veternik, ga morda obrnil in ponovil celoten greben. Pa nič od tega. Bil sem v rahlem krču, tega sem se zavedal in to me je vodilo previdno in počasi dol.
Če odmislim neroden start, je bila zavozlana komanda edini pravi zajeb leta. To, da sem pozabil prižgati radijsko postajo, je bila v tem primeru malenkost, a vseeno zapisa vredna. Da bo naslednjič bolje.
Tokrat je HTC lepo deloval in se izkazal po pričakovanjih.
Deda je pa sploh car.
OLC, Veternik, 9.3.2014
p.s. iz treka je razvidno, da je pihal sever cca 3,5 - 4m/s (okoli 13 km/h). Da vemo za drugič. (vreme)
Ni komentarjev:
Objavite komentar