Švarč, 20.3.2014

Spet četrtek za Švarč. Vreme kaže dobro, na Lisci Jug 3,5-6 m/s. Iz službe jo potegnem ob dveh, malo pred tretjo že pobiram Gabija v KK, ob pol štirih sva gor, avto pa mi odpelje Gabijev znanec izpod Švarča.
Vleče zmerno naravnost gor. Kolega starta prvi in kar pojadra.

Tudi sam se spravim v zrak in tokrat gre vse v redu - komande niso zavozlane, lepo se spravim v zic. Celo kamera dela, za HTC nisem več ziher, treka imam. Poberem se in se naštimam, ko opazim, da imam levo gurtno vpeto narobe - sprednji del z gasom gleda nazaj. Še gas vrvica gre po napačni strani gurtne! Zavit je le spodnji del in ne vpliva na nič razen na moje razpoloženje - spet sem nekaj spregledal.

 Ampak važno je, da naju drži nad grebenom, kak ptič pa pokaže še kako dviganje malce zunaj. Tako drgnem greben, ko vidim Gabija, ki vrti nad startom. Še sam grem tja in zavrtim. Gre gor, mic po mic ampak gre pa. Močno me zanaša me proti Ravnemu logu, a prav tja sem namenjen.






















Zgodba sega še v čas, ko sem za nekaj dni dobil na preizkus Marvela in se v kar močnem vetru uspel pobrati na Ravni log. Takrat sem se po isti poti spustil nazaj na Švarč in si kasneje ob ogledu treka razburkal domišljijo, kaj bi se v takih pogojih dalo odletet. Na primer tak mini FAI trikotnik: V konec grebena Švarča, Ravni log, potem pa Šedemski greben na zahodu, morda celo Radejev hrib. Le pravo priložnost je treba počakat.

Priložnost je zdaj tu in jo je treba zgrabit - no, zvrtet! Lepo navijem nad cerkvico, višje ne gre, zato jo pičim proti Šedmu. Lepo me požira, a vseeno lepo priklopim greben. Med preskokom debelo gledam helikopter, ki šiba prav nad Šedmom. Malo naprej si najde neko jaso, kjer vadi pristajanje v naravi. Kje si ti vojaki ne najdejo prostor za vadit! Tam poleg je tudi neko strelišče in seveda tudi veselo poka. Krasno, kot v vojni - helikopterji in streljanje.

Ko priklopim greben, se helikopter počasi odpravi naprej, tako da se lažje diha. Malo zagrebenarim in opazim Gabija, ki je tudi prišel tja. Ima boljšo višino in preskoči proti Senovem. Sam se ne uspem pobrati in se relativno nizek zapeljem še nad Radejev hrib, kjer še malo pojadram in posnamem posest ter se z bornim preostankom višine odpeljem nazaj proti avtu. V dolini Gabi že pristaja in tudi meni ni usojeno priti kam dlje, tako da malo kasneje tudi sam poleg Gabija nerodno čmoknem dol.
Ha! Na koncu se je prav dobro obrnilo. Obema se smeji do ušes.
Da je mera polna, se prav takrat mimo pripelje najin šofer, ki se je z rekreacije vračal domov, kjer je bil parkiran moj golf. Dan je na polno rešen.

OLC