V soboto dopoldan greva z Ireno s kolesi v mesto, potem pa še z Lovrom v prvo ligo po tekaške copate, da bo pob lahko začel vadit za 21ko na LJM. Lenart je predzadnji dan v skavtskem taboru v Prečni.
Irena nenehno sprašuje, če lahko pusti perilo zunaj, ker kaže na dež. Lovru se tudi ne zdi smiselno, da grem letet, ker bo itak deževalo.
Vseeno se okoli enih le spokam. Pred tem preverim Lisco, ki pravi 4-6 JV, pa okoli 20°C, kar je nek gradient (pri nas je okoli 26°C). Je precej oblačno, a v glavi imam letošnji zaključek zimskega dopusta, ko se je kljub slabim obetom kar dobro izteklo. Napoved je poslabšanje z zahoda, torej se JV utegne obrnit v J oz. JZ. Ok, cilj je vsaj odletet in varno pristat ter se sprehodit nazaj. Na poti preverim Gabija, ki pa je na izletu in danes ne bo sodeloval.
Ura je pol dveh, na Švarču lepo vleče gor, Lisca pravi 3-6 JV (?!), nad Bohorjem se kuha - ne kaže slabo.
Vzamem si čas za pripravo, naštimam vse, kot da bi šel na Dravograd. Jebiga, treba je vadit. Vročina pribija. Kot ponavadi pred startom nekako ne piha več gor, malce celo potegne dol. Počakam, da se klobasa sramežljivo dvigne proti meni, rikverc potegnem in se malo pred prelomnico odlepim od tal ter se hitro spravim v žakelj (jes!). Noben štrik ni zavozlan, nobena gurtna ni obrnjena, bremze so ok. Tokrat sem si med pripravo dobro ogledal gurtne in ugotovil, zakaj jih tolikokrat obračam; trakci so tako ozki, da težko na hitro opaziš, če je kakšen zavit. Torej je treba preverit, če so vsi trakci na gurtni odviti, pa je velika verjetnost, da bo vse ok. Kaj vse se človek še ne nauči po več kot enem letu uporabe modernejše naprave!
Še dobro, da sem se hitro uštimal, saj se takoj začne rodeo zaradi vetra z leve, kamor se usmerim. V veter gre počasi, ampak piska gor. Rinem v breg, da se spajsam nad greben in po malo žaganja sem gor. Oho, ne bo čisti curakl! Apetiti takoj zrastejo (kot cvetače na nebu). Iščem kak stebriček, ki ga le zapnem čisto na V koncu grebena. Jeees! Pravi ringlšpil! Razgledi se širijo in lepšajo, a baza je hitro tik nad krilom. S polno glavo dežja in neviht nezaupljivo gledam v sivino, v katero se vrtim.
Proti Bohorju s te perspektive zgleda precej zabito in se mi ne rine tja v oblake. Proti Šedmu ali proti Podsredi? Tudi nas Senovim so lepe baze, pa se usmerim na Armes, ki bo sigurno nekaj dal, potem pa... Na začetku še malo drži, potem pa samo luknja. Tiščim gas, da grem čimprej skozi, ampak nikjer nič ne zagrabi, zato nad Armesom obrnem (brez piska) in zelo hitro, z vetrom v rit nazaj proti Dovškem, kjer pa spet nič ne da. Nad Bohorjem pa lepe, nedolžne baze!
V brezveterju se usmerim proti že običajnem pristanku v dolini, kjer pa me kakšnih 50m nad tlemi začne pošteno premetavati - vzhodnik z Malega kamna! Namesto da bi se lepo naštimal za pristanek, besno lovim coto nad seboj, pri tem pa se poskušam izognit drevesom spodaj, na koncu pa letim naravnost v žico, ki prečka dolino! Nekaj metrov nad tlemi se cota toliko umiri, da jo lahko zabremzam skoraj do zastoja in končno lahko pomislim, Saj bo šlo!, zatem pa relativno mirno pristanem tik pred kandelabrom z žico. Uf, dobro se je končalo. Pri vsem tem sem pa imel še gledalca - tip na štirikolesniku se je prav ustavil, da sta z mulcem na zadnjem sedežu opazovala ta cirkus od pristajanja.
Pospravim in jo brez rukzaka mahnem proti avtu, čeprav me je potiho držalo, da bi poskusil še enkrat, saj se je naredil lep dan. Na sprehodu gor sem krepko občutil poškodovano tetivo na peti. Kdaj se bo to uredilo? Kot kaže, se samo od sebe ne bo. Prešvican in s presušenim grlom prilezem do avta, od koder se vidi klobaso na štartu, ki še kar veselo plapola gor. Saj je bilo luštno, krepko nad pričakovanji, a vseeno je ostajal grenki priokus, kaj pa če bi.... Čeprav je nekje v daljavi grmelo.
Na poti domov se ustavim še v senovškem Šparu, kjer imajo le, recimo nesparjen radler (daleč od prijetno hladnega). Namesto pijače pa sta mi dan še popravili dve gospe, ki sta mi odstopili vrsto, da nisem obtičal v zastoju pred blagajno.
Doma smo imeli okusno pozno kosilo, žal v hiši, kamor nas je s terase pregnal močan piš oddaljenega neurja. Ok, v takem je res bolje biti pravočasno na tleh.
Lovro se je spokal v LJ, midva z Ireno pa v Rajhenburg v kino (zaradi dežja ne pod zvezdami) gledat Woodya, ki je tokrat prepričal še Ireno. Večer sva zaščpičila v Brežicah, v Jazz pubu, kot edina gosta v deževni noči.
Post festum se ta ne optimalno izkoriščen Švarč izkaže za najdaljši (prijavljen) let dneva v SLO (ha!) in do Makedonije najvišji steber. Ne bomo zdaj tukaj o podrobnostih, ampak konec koncev ni bilo tako slabo. ;)
FotoStrip
OLC
Ni komentarjev:
Objavite komentar