Nedelja se začne z Ireninim predlogom, da bi nekam šli. Je že zdrava. Med debato si razjasnimo, da je letalni dan. Lenartu predlaga izlet na navtični sejem v Portorož ali pa vejkat na Jarun. Slednje se še meni zdi pametno, a Lenko ugotovi, da Jarun ne obratuje (previsok nivo vode in pa odsotnost objektov, ki so jih začasno preselili nekam na morje (?)). Na pamet mi pade Ptuj in Lenart celo ugotovi, da je danes tam testiranje Slingshot opreme. A se mu ne gre. Izcinca se, da bi šel tja z družbo, ki pa je bila v globoki komi v sosednji sobi. Jasno mi je, da bi šel rad vejkat s svojo bando, frendi, drušno, kameradi, škvadro, da bi se zezali, spodbujali in afnali in skratka imeli fajn žur. Ampak jebiga, ni bilo nobenega. Vejkat pa bi vseeno lahko šel - vsaj zmočil bi novo dilo in nove buce, pa ni hudič, da ne bi srečal še kakšno znano faco. Ampak ne. Celo z Ireno sva se poenotila in ga skupaj nagovarjala. Ampak ne. Vse skupaj se mi je zdelo že pošteno trapasto in skoraj uro kasneje, kot sem sicer imel namen, odrinil na Lisco. No vsaj mislil sem tako, a sem obtičal že na rampah - pet minut čakanja, da se vsaj zapornice dvignejo, če že vlaka ni. Obrnil sem se in kmalu ugotovil. da je tudi v Bukošku zapora na glavni cesti, pa sem moral zaviti na stransko da sem se po dolgem ovinku prebil nazaj. Skratka, svet se je vrtel v smeri, da pridem na Lisco čim pozneje. Ne glede na moje želje.
Na poti mimo Brestanice sem že pogledoval proti Bohorju in sirene so me vabile na Švarč, saj da bo za dol skočit čisto dobro, pa še nekaj vožnje in časa si prihranim. Hrabro sem jih zavrnil in nadaljeval. A bolj ko sem se bližal Sevnici, bolj se mi je zdelo, da sem ga pa le posral. Lisca je počivala v globoki senci kar gostih oblakov. Nekaj izgubljenih duš se je vleklo pod grebenom in tonilo v dolino. Kot Had. Gor sem se odpeljal vdan v usodo - bo kar bo.
Že na parkirišču me pozdravi sestrična Tatjana, ki pove, da rodbina tu praznuje Polonin rojstni dan. Pozdravim jih in opišem svoje padalo, ko povprašajo o njem, da bodo vedeli, komu pomahati.
Srečam še Gabija, ki je gor z družinico in prijatelji - letet gre kasneje.
Na startu je kar gneča, vse polno hrvatov, nekaj zmajarjev, pa Drago, Roberto in špiralek. Drago je seveda ves nestrpen in odleti takoj ko se malo pokaže sonce. Ker ne scuri, se začnejo odpravljati tudi drugi. Ko razgrinjam coto, prde mimo Tatjana, ki se z druščino že odpravlja v dolino. Povedo, da so s terase opazovali enega, ki ga ga je prav grdo zmlelo, tako da se je uspel rešit šele tik nad drevesi. Padalo je ustrezalo opisu mojega, tako, da so se že malo ustrašili zame. No, pomirjeni smo se poslovili.
Robertota je na začetku nekaj razmetavalo pred vzletom, zato sem se sam spustil malce nižje in udobno ter mirno odletel. Malce zunaj, pred startom, se je pasla jatica pilotov in nekaj povrtavala. Krenil sem tja in takoj zapel dviganje, ki sem ga zvrtel na dobrih 1,2k, kar je predstvljalo šisto udobno osnovo za rutinirano pot na V. Enkrat vmes sem še počasi navil na 1,4k, pa do Rudenika, kjer sem sem opazoval Lojza (T) visoko nad dolino in Robertota nizko nad grebenom. Rudenik je spet dal do skoraj 1,5k. Ocenil sem, da je malce pozno za rinit na Bohor, čeprav bi najbrž šlo - vsaj obrnil bi ga lahko. Izbral sem udobno varianto kruzanja na izi in opazovanja sveta izpod kumulusov (fotke). Na povratku še enkrat lepo navijem in Lisca je v udobnem dosegu. Razmišljal sem o nadaljevanju poti na Kozjek, ampak je prevladal občutek, da je konec z letalnim dnevom, zato sem le še malo zagrebenaril in (spodobno) pristal na vrhu.
Takoj po pristanku se pozdravimo z Lebni, ki so tudi bili družinsko gor in so se pravkar odpravljali v dolino.
Gabi se je začel spravljati v zrak. Malce pozno ampak svoje zemeljske obveze je pa le opravil. Vmes prideta na start tudi Drago in Aleš in družno dražimo Gabija, da je itak samo še za scuret. Gabi vseeno nekajkrat odleti in vedno pristane nazaj. Drago še pomaga Alešu pri vzletu z novim padalom, ki mu očitno zelo ustreza, saj je lepo pojadral, tako, da sva si z Dragotom med opazovanjem privoščila pivce na terasi. Drago je bil ves čas prepričan, da je sklofalo Robertota, češ da ga je sam videl, ampak takrat je bil Roberto še na tleh.
Dan se je lepo razvil in iztekel, da se mi je vse smejalo. Pa vendar bi raje šel Lenarta peljat vejkat, a kaj ko se poba ni mogel odločit. Poba sta doma nekaj basketirala, pa šla na Šentvid, pa skejtala. Tudi prav, čeprav je Lenart ob tem spoznal (tako on), da bi res moral it vejkat. Sezona je končana.
Kosilo - pečenka od trgatve - njami.
OLC
Fotke
Vrtenje v obe smeri. Baze. Top landing
Ni komentarjev:
Objavite komentar