26°C, 100kg, Jasno.
Čista jeba.
Irena šla na službeni piknik za 50letnico, tamala dva pa vejkat na Jarun. Irena je za trenutek razglasila, da če jo kdo pelje na piknik lahko odpelje avto, a se je premislila, ko sem se ji ponudil. Tako je odpadel poznopopoldanski Švarš, ki ga je vreme nepričakovano ponudilo na pladnju (napovedani JZ je bil zelo pohleven). Tako sem ostal doma, z zavestjo, da bi bilo dobro kaj laufat, a indijansko poletje zunaj me je malo zadrževalo. Privoščil sem si malo branja, pa še zakinkal sem malo - skratka sprostitev - potem pa je že bilo treba it, čea sem hotel pobrati še kaj svetlobe. Malo sem se napil vode, se opremil s čutaro za s seboj in se okoli petih odpravil.
Bilo je nenormalno vroče. Še pred Aričami me je že šibilo od žeje, a sem jo potegnil do ribnika v Pohanci. Tam sem si privoščil počitek z nekaj požirki vode. Z izgovorm, da malo poslikam možni prostor za vinčanje. Nadaljevanje je bilo takoj lažje, a le do Zgornje Pohance, kjer se je pot postavila pokonci, tako da sem razumsko preklopil na hojo. Zabluzil sem v tiste hribe in se spomnil tiste: Slovenija je brdovita, ali uvjek ide uzbrdo. Pot sem zgolj ugibal in jo vlekel po občutku ter odkril še nekaj predelov, kjer še nisem bil. Začelo se je mračiti, a bil sem na cesti, ki me je zansljivo vodila v dolino. Malce presenečen sem se znašel v Artičah. Očitno sem nekje zgrešil pot v dolino Blatno, ampak tudi dobro. Nisem bil pretiranno vesel, ker sem vedel, da me čaka še nekaj metrov spusta in vzpona predno pridem nazaj na ravnino. Brega sem imel že čez glavo. Bila je že trda tema, bil pa sem na glavni cesti, kjer je bilo neverjetno velliko prometa. Namesto brega je ta postal glavni problem. V Dečnih selih sem "odkril" še en vzpon, ki sem ga spet prehodil. Usta so bila suha in noge vedno težje. Ustavil sem se v Bubka baru, da sem se napil vode in si natankal čutaro, potem je šlo spet lažje naprej. Razmišljal sem, ali naj v Globohem zavijem na pot skozi hosto, ali naj nadaljujem po prometni cesti. Zmagala je cesta, saj sem se prometu le lahko neko izogibal (čeprav me je spravljalo v bes, a sam sem si bil kriv), ne vem pa kako bi po črni temi bluzil po neznanem gozdu. Pot po gozdu še pride na vrsto - enkrat po dnevu. Sicer pa je bila pot od Globokega do Sel prava nočna mora. Utrujen, črna noč, ogromno prometa, večinoma zelo hitrih voznikov, veliko srečanj v troje, ki sem jih raje pričakaj v ocestnem jarku. Pravo olajšanje je sledilo, ko sem zavil z glavne ceste v Sela. Korak je postal lažji in hitrejši. Doma me je pričakala Aja, ki je zahteva cartanje. Tamala dva sta dima, čeprav bi Lenart moral biti pri Hani - menda je zadnji trenutek odpovedala suši večer. Noge so bolele, nobeno raztegovanje ni pomagalo. Vseeno sva šla z Ajo še na takratki sprehod okoli hoste. Malo pred povratkom naju dohitita Ogi pa Suza, ki ju seveda povabim k nam. Trdita, da bi Irena morala biti že doma, a dvomim v to. Doma si vzamem še čas, da se spalhnem in preoblečm in sem že pnazaj pri njiju, ki čvekata z Lenartom. Še predno se lahko začnemo pogovarjat, se že vrne Irena in prevzame besedo in jo obdrži, dokler se ne poslovita. Z Lovrotom skupaj pogledava še konec tekme Crvena zvezda - Olimpija, potem pa sam še film (Potomci, George Clooney, dober) pa spat. Še dolgo nisem mogel zaspat. Naslednji dan sem ok. No v glavnem, telesno.
terk
Ni komentarjev:
Objavite komentar