Slabo spal. Zjutraj slišim Lenarta, ko se je vstal. Irena gre tudi dol, sam pa se silim ostati v postelji, v upanju, da bi ujel še kašen trenutek krepčilnega spanca. Nič ne pomaga. Po soncu se mi zdi, da je že visok dan, a na zajtrku se jima pridružim še pred deveto. Izvem, da ima Lenart inštrukcije pri Garsiji in to poskusimo uskladiti s kosilom. Že včeraj sem Ireni povedal, da ta vikend ne bo letenja, za danes pa sem se še strinjal, da imamo kosilo zunaj. Predlagam ribe, a ne pade na plodna tla.
Zmeniva se, da Ajo peljeva na Šentvid, Lovro pa se prijavi, da brata zategne v KK.
Previdno vprašam za dovoljenje, če smem bos na Šentvid. Ob obveznem komentarju o zbujanju pozornosti se nekako vda v zlo usodo. Pot je prijetna, Aja uživa, dan prekrasen za ta čas - okoli 26°C, zadostujejo kratke hlače in kratka švic majica. Nebo je brez oblačka, le nad Bohorjem se delajo bazice. Nedelja je in na poti srečamo veliko ljudi in med temi, ki opazijo bosopeteža ter to glasno komentirajo, so odzivi predvsem pozitivni. Upam, da bo še kdo užil ta občutek.
Domov grede vseeno greva v trgovino po priprave za kosilo, ki ga Irena pripravi doma. Menda si Lovro želi tega, ker je naveličan prehranjevanja po lokalih. Hja, tudi prav.
Po kosilu pobaram fanta, kaj je z današnjim vejkanjem, saj so se nekaj dogovarjali za vinčanje v Krški vasi, kar se tudi omenil Robijevemu in Darkovemu fotru, ki sem ga srečal na sestopu s s Šentvida. Lovro začne klicarit pobe, pa ni bilo nekega navdušenja, ki ga je primanjkovalo tudi v hiši. Vinčanje odpovedno. Lenart se je menil, da gre s prijatelji na Šentvid, Lovro pa bi šel tečt, a šele pod večer, ko se malce ohladi. Dogovoriva se za ob šestih.
Do takrat mi ostane še tri ure lepega vremena. Spokam coto in se spravim na Švarč. Odgovorim Gabiju, ki me je nekaj pingal in koga je takoj za. Dobiva se na pristanku v dolini - seveda ga spet prehitim. Na štartu lepo vleče gor - človek bi rekel da idealno, a vendarle le za štart, saj smo 12.oktobra in ura je štiri popoldan. Ok, vsaj za odletet bo.
Tokrat se Gabi odpravi prvi, še prej pa lepo pohendla. Zdi se nama, da sapica že ugaša. Treba je it!
Pripravil sem se brezhibno - to je: ničesar nisem zajebal, da se pohvalim - in tudi odletel sem lepo, čeprav ne tako elegantno, kot to zna Gabi. Damjan je svojo jato dobro naučil, kako delati s coto.
Takoj po vzletu zagrabi, pa se tudi takoj spravim levo na greben in preživim, medtem ko pa kolega poskuša srečo bolj znaj, a tam ni življenja.
Drajsam se tik nad krošnjami, ostro zavijam in pobiram sapice, ki še delajo. Kar drži, čeprav nizko. Eno raztegovanje špurice se ne izteče več in se ne poberem, a se uspem privleči na pristanek, kjer spet enkrat lepo, kontrolirano in nežno sestopim na tla. Zame se je prekrasno izteklo, isto bi privoščil tudi Gabiju, a kaj ko skorajda noče pobrati ponujenega. Ob čvekanju in švicanju pospravim stvari, odpeljeva se gor in se razideva z zavezo, da porabiva tudi prvo naslednjo priložnost. Faj je imeti takega kamerada.
(OLC)
Ves presušen se ustavim na izviru ob cesti in se napojim z vodo namesto s potrditvenim pivom. Se je bolj prileglo.
Doma sem ob šest-nič-nič, Lovro se že (počasi) odpravlja in seveda se mu takoj pridružim. Hecava še Lenarta, da se nama pridruži na kolesu, a ni za take hece, čeprav je prejšnji teden brez problemov spremljal Lovrota na njegov 11ki. Zmeniva se, da greva na 15ko, ampak počasi. Greva res počasi, tako, da lahko v miru razglabljam z Lovrom, ki pa je bolj tiho in se posveča dihanju. Ujame naju tema, tako da je tek po nasipu kar naporen, sploh za Lovra, ki tega ni navajen. Oba sva si oddahnila, ko sva v Mostecu spet stopila na asfalt. Na koncu je Lovro s hitrim finišem pokuril še preostanek energije, tako da bo najbrž z zmernim tempom zmogel tudi polmaraton.
(trek)
Dan je rešen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar