Ljubljana, maraton, 26.10.2014

Prvi. 99,5 kg, cca 8°C (ali pa malo več). Pretežno hladno - sploh za tek v popolnoma premočeni majici, ko je pa včasih posijalo sonce, pa se je čutil toplotni udar. Kar se mene tiče so bile vremenske razmere blizu idealnih.
Prva polovica brez težav; prva dva ali tri km z Lovrom (YES!), nato pa s svojim tempom okoli 5:30 na km. Spustil sem prvo pitje, nato pa na vsaki postaji tankal vodo. V drugi polovici smo se razredčili in nekje do 30.km je še šlo, nato pa me je začelo upočasnjevati, vsaj zelo se mi je tako. Vsak nagib cest navzgor se je čutil, kot da rinem na Vršič. Težko sem pričakal vsako okrepčevalnico posebej, da sem prišel do vode, ki mi jo je iz minute v minuto vse bolj primanjkovalo in pa predvsem to, da sem imel izgovor, da iz teka malo preidem v hojo. Proti koncu sem si hojo privoščil še nekajkrat na suho, a po 40.km sem si rekel, da bo zlepa ali zgrda šlo v drncu do konca - brez hoje. In je šlo. Ostalo je še nekaj moči, da sem od 42.km do cilja krepko potegnil.
Vzdušje: super. V Lj smo šli domači trije, Lovro se mi je pridružil na startni garderobi, od koder sva šla skupaj na rep startne kolone in se bodrila. Nekje pred Dramo sva zaslišala vzpodbujanje Lenarta in Irene, pa še malo sva jima pozirala za fotkanje. Spremljal sem ga do bežigrajskega stadiona, od tam pa sva nadaljevala vsak v svojem tempu. Ves čas sem ga v mislih z njim in upal, da je upošteval vsaj kako priporočilo, s katerimi sem ga zasul. V cilju me je pričakal skupaj z bratom in mamo, spet z glasnim vzpodbujanjem. Godi duši. Tako kot neverjetni navijači ob celotni trasi (tudi tadolge) proge. Velikokrat so me potegnili iz (trenutne) otopelosti in pognali naprej.
V cilju na smrt utrujen in žejen, tako da sem se nalival kot žolna, da mi je bilo že kar malo slabo, kot je Lenart opazil. Irena se je vmes dogovorila s Tatjano, da ji je ta odstopila svoje službeno parkirišče in pa da sva se z Lovrom lahko pri njej stuširala. Genialno - dva (sicer težka) koraka od ciljne garderobe do toplega tuša. Prijazna Tatjana me je oskrbela še s toplim čajem in pa s kavčem, saj mi je bilo že stanje naporno. OK, do večera sem si kolikor toliko opomogel, skrbi me le še tokrat desna ahilova tetiva, ki je ostala razbolena. Bomo videli kaj bo prinesel čas.

Pod črto - dobro je bilo. S sinom na maraton, da on preteče svojo prvo polovičko, ti pa svojo prvo celinko - neprecenljivo.

http://sportida.photoshelter.com/image/I0000N0yzxH.Ut7s