Švarč, 21.9.2014

Bila je zanimiva sobota. Ireni je prišlo na pamet, da bi šli v Samobor na plac po ribe za kosilo. Lenart se je spomnil, da smo že v petek jedli ribe, pa jih ne bi še v soboto. Pa itak se mu ni šlo z nama, Lovro pa je tako ali tako spal. Ok, greva sama v Samobor na tržnico, pa v Brežicah isto, pa domov kuhat kosilo. Vmes se je po jutranji kislici še naredil dan, tako da smo kar nekaj brkljali okoli hiše. Zvečer greva še v NM v kino (Pot v raj), potem pa na pijačo v Mestni atrij, kjer naletiva na MojcoP, s katero obsediva do zelo pozne ure. V nedeljo je bil načrtovan nek pohod, ampak v hiši kljub lepemu jasnemu dnevu ni bilo čutiti neke pretirane volje, tako da sva se z Ireno spet le v Ajini družbi odpravila na Šentvid. Na hitro pred kosilom. No, ob čakanju na odhod sem brkljal okoli hiše in slišal pisk smsa. Sem kar vedel kaj je. Seveda je bil Gabi in trenutek zatem še Wosa. Švarč?
S Šentvida je bil krasen razgled na lep, na drugi strani krškega polja celo termičen dan.

Z Ireno sva ugotovila, da bom za kosilo dobil, kar bo pač ostalo. Če bo kaj ostalo. Ok, zmenjeno.

Na poti preverim še Gabija in Woso, ki pa sta že gor. Na Malem kamnu ju ujamem na fotko, kako jadrata po grebenu, vendar me Gabi pokliče že malo zatem, ko parkiram pod startom. Ponudim mu, da pridem ponj še za eno rundo, ampak ni za. Se pa ponudi, da mi pelje avto dol. Krasno!

Na startu ugotovim, da sem v avtu pozabil očala, vendar se mi za ta skokec ne da dol po njih. Lepo vleče, napovedan je JZ. Lisca je nedosegljiva, Malič pravi tam okoli 2m juga ?! To bi moralo iti vsaj na veter, nad glavo pa puhtijo bazice. Nekaj pa bo!
Start je lep. Lepo mirno dvignem, ga ustavim in se le obesim naprej, pa sem že na izi v zraku, noge pa takoj v žaklju . Le redko mi tako uspe (če že kdaj?). Odnese me malce v desno, čemur se prepustim, saj tam pričakujem vzgornik od juga. Pa ga ni bilo. Hej! Begam sem in tja ob bregu, ampak le tonem. Kako, pri tem vetru, pri teh bazicah?! Nič ne pomaga in po nekaj minutah se prizemljim pri kapelici. Takoj kličem Gabija, če je pri volji za prevoz za še en poskus, ta pa pravi, da me čaka v dolini, pri mojem avtu, ki ga je vmes že spravil dol. Seveda pride.
V naglici in nerodno pakiram coto, rezultat pa je le zelo velik rukzak, časa pa nisem kaj veliko prihranil. Na poti gor se mi Gabi reži, če mislim, da lahko vedno jadram - če ni, pač ni. Ampak meni se pa zdi, da še ni za obupat nad dnevom, ki sicer ni več najbolj mlad, se pa še vedno lepo drži. Kolega gre na kosilo, jaz pa še enkrat v breg. Malce nejevoljen se že drugič pripravim in spet kar lepo odletim, le da se tokrat malo matram z žakljem. Kljub temu sem pozoren, da se takoj spravim na desno, v hrib, kjer pa zagrabi. To je to. Ko sem enkrat nad grebenom, lepo drži in vozikam se sem in tja. Nad startom me enkrat malo trese in klofa po ušesih, ampak ni hudega, Nekje na sredini grebena se je delal en kao steber, ampak ga nisem mogel/znal zvrtet.

Na zahodu, nekje nad Blanco se je lepo temnilo (od dežja) in ta tema se je počasi, a zanesljivo bližala. V nekem trenutku se mi je zdelo primerno pričakat dež na tleh, s pospravljeno coto. Na pamet mi je padlo, da bi iz tega žaganja lahko naredil trikotnik in se spustil proti vzhodnim obronkom Senovega, obrnil nad dolinico za Kolonijo in z vetrom v rit nazaj proti avtu na pristanku. Sestopil sem kar lepo, se ne pritožujem, zložil pa spet na travniku pred bližnjo hišo. Na poti domov so vetrobransko steklo omočile prve kaplje dežja.
Aha - nov kokpit se je zelo obnesel.

OLC (trek je zelo približen - telefon+FlyMe ga nista dobro posnela, zato sem snel še trek z Magellana, ki je v redu, le cel je previsok)
Slike