30.12.2008 - Rogla (sneg 1)

Obet lepega vremena nas je nagnal na prednovoletno odprtje naše interne smučarske in seveda deskarske sezone.
Seveda smo se odločili za popoldansko možnost, saj, kot kaže, pri nas drugače ne gre. Je pa malce ceneje (nakup rabljenih kart), nadrajsamo se pa prav tako.
Vreme je bilo kot nalašč za v hribe; nebo brez oblačka, spodaj pa morje megle. Presenetljivo ni bilo pretirane gneče, tako da smo res polno izkoristili tistih nekaj uric idilične smuke.
V fun parku je bila pripravljena skakalnica z blazino, a z Lovrijem nekako nisva zbrala poguma, da bi jo prvi dan sezone že preizkusila. Po pameti.
Za negativno presenečenje so poskrbele Lovrijeve nove vezi, kjer je razpadel prstni trak na eni vezi. Na Jurgovem spodaj sem opazil kose vezi, ki so se izkazali za Lovortove. Odvil ali iztrgal se je en vijak!? Na srečo se je dala zadeva vsaj zasilno poštimat, tako da je bil dan rešen.
Aha, zaključek je bil na Zlodjevem - eni na tire, drugi se pogret s kozarcem kuhanega...

Sicer pa odlična otvoritev sezone.

27.11.2008 - Potrditev izpita

V ponedeljek ali v torek pokliče Joc in vpraša, če grem v četrtek na Primorsko. Vedel sem, da v četrtek nekaj imam, čeprav se mi takrat ni niti sanjalo kaj, pa sem se že izgovarjal, da ne bo šlo. Medtem me Irena (z drugega konca bajte) opomni, da imam ta dan izpit teorije za JP licenco in zato tudi dopust. Hojla, to bo pa šlo: izpit zjutraj ob 9h v LJ, potem pa samo podaljšam naprej. Dogovorjeno!
Po odpikanem izpitu (OPRAVIL!) se slišim s kolegi, ki že veselo plujejo proti LJ. Nabavim jim sendviče, oni pa me poberejo na parkirišču na dolgem mostu. Zanimivo, da se nas je sredi tedna nabralo za več kot cel kombi (Niko, Joc, Medo, Drago, Miro in Rado v kombiju, najetem za 30€, Marko L. in Robi pa sta šla dol že prejšnji dan).
Pripravil sem se na peklenski mraz in šel letet z borderskimi rokavicami. Še predobro se spomnim zimskih letenj, ko me je znohtalo do solz!
Na štartu in okoli ni kazalo nič kaj vzpodbudnega, ampak letelo pa se je le. Res sem se osredotočil na pripravo opreme, da ne bi prišlo do kakih nepotrebnih zapletov.
Štartal sem oblečen kot medved z delujočo in polno opremo. Štart je bil lep, tak kot mora biti v idealnih pogojih, kot so bili na štartu tokrat. O samem letenju pa, žal, ni kaj veliko za povedat, razen morda, da sem se spet enkrat zapeljal SKOZI krošnje, čemur se bo res treba dosledno izogibat. Letet se je dalo, saj so nekateri prav to tudi počeli. In kakšni so moji izgovori, da sem gladko curnil?
Oprema: kljub skrbni pripravi ostaja problem prečke za noge in gasa, s čimer sem se v zraku ukvarjal kar nekaj časa in nič rešil - po nekaj poskusih sem enkrat uspel zapeti prečko, a je bila ovita s štango od gasa. Brezupno; pred naslednjim letenjem bo potrebno poiskati boljši sistem. Rokavice: Ok, če bi res bilo mrzlo, najbrž ne bi godrnjal, amak tokrat pa bom. Res je nerodno krmiliti coto s tistimi rokavicami na tacah. Pa še prečko popravljat. Cccc... Pa še, po moje, res bistveni problem: teža. Že tako sem na zgornji meji obremenitve cote, kar mi še kako prav pride ko so močni pogoji, ko ruka, trga gate in zauga, tokrat pa je bilo še nekaj dodatnih kg obleke, pogoji pa zelo švohceni. Če povzamem: švohni pogoji in velika obremenitev krila kar zahteva zbranost in natančnost pri peglanju, jaz pa sem se z borderskimi rokavicami ukvarjal s prečko. Še dobro, da sem dobil vsaj pol urce lufta.
Praskal sem do zadnjega, tako da sem bil na koncu prekratek za varen dolet na uradni pristanek, pa sem se spustil na en travnik prej. Sicer malce iz zavoja, ampak pristanek je bil lep. Za izpit se bo treba bolj potrudit.
Dan je bil rešen.

SloOlc

19.10.08 - Jesen na Primorskem

Potem, ko sem se zavedel, da letos ne bo nič z Lj. maratonom, sem se tolažil s tradicijo teka po Vinski cesti. Obetala se je lepa jesenska nedelja, bil sem naspidiran za tek, Lenart se cartlja pri nama v postelji, ko zazvoni telefon... Letenje na Primorskem. Zdaj. Zmedeno gledam, ko Lenart vpraša kaj raje počnem. Letim. Potem pa pojdi letet, pravi mali modrijan.

Šla sta Joc in Drago, ki je peljal, pridružim se jima v Trebnjem.
Vreme na Primorskem je jasno. Želja je bila leteti gor ob Soči, a JZ je cilj postavil na V; ideal je bila Postojna, vse na poti tja pa pa sprejemljiv cilj, le da bo varen pristanek.
Na štartu strašna gneča (Z štart je nepokošen). Dragota premetava čez pred njim razgrnjena padala, enega sklofa do podna (na srečo brez posledic), skratka pestro. Sam sem se raje prestavil malce bolj ob rob in nižje, od koder sem (po mojem mnenju) res lepo odletel - po šolsko.
Kmalu sem se pobral malce V od štarta (pri oknu), nekaj bluzil nazaj nad štart, potem pa jo le počasi potegnil proti V. Dviganja so bila zbutana (pomladanska), a je nekako šlo. Za preskok proti Čavnu sem navil nad "objektom", tako da sem nad zmajarsko rampo le nekoliko popravil in šibal dalje. Čaven je bil razrukan, a potrebno višino sem le pobral in gremo dalje do V.Modrasovca, kjer sem spet kar hitro naletel na stebrič, ki me dvignil na višino dneva, zadostno za udoben preskok na greben Kovka. Tam je bila že kar malce kriza - v zraku gneča, dviganja pa nobenega. No, muljenje trave, oz. skal malce Z od štarta je bilo poplačano z enim močno zanešenim stebričkom, z vrha katerega pa sem se upal spustiti proti Nanosu. Na poti sem eksperimentiral z na novo vpetim gasom (kar se ni najbolje obneslo, je pa še vedno bolje kot prej), tako da sem prevozil eno vmesno dviganje, nekaj naslednjih pa sem malce pomolzel, tako da sem Nanos priklopil z udobnih 900m višine. Sledilo je precej nepremišljeno dirkanje po grebenu z vetrom v rit (sledenje nekomu z Gradientom). Imel sem slab občutek motati se okoli tistih skal (dve skalni zajedi malce V od odbojne table). Bilo je vetrovno; ali se je curilo, ali pa je precej neatikulirano buhalo. V tem se mi ni rinilo v tiste skale, čeprav se mi je zdelo, da bi se tam lahko pobral. Ena jata jih je piletela nasproti (so se vračali s Pleše?), eni višje, eni nižje, sam pa sem letel kot sneta sekira za kolegom pod Gradientom, ki pa je le bil malce višje. Nad gozdnatim pobočjem sem začel loviti balončke, a vse skupaj je imelo negativen izkupiček; vsak obrat je bil curi muri. Odpisal sem Nanos in se obrnil proti Vipavi, ampak JZ me je čisto ustavil. Že na poti proti pristanku sem zavrtel še zadnje upanje, a ni bilo šans priti čez grebenček proti kateremu sem tonil.
Pristanek je bil lep, iz šolskega kroga, v veter, na primeren travnik, vse tako kot mora biti. Lep letalni dan.
Sledila je kalvarija z logistiko, saj je Drago pristal v Vipavi in ni dobil štopa do Lijaka. Sam sem med maršom proti Vipavi tudi neuspešno poskušal s štopom, a sem nakje na pol poti dobil prevoz le do Vipave. Vmes je D že odšel po avto, z Jocem sva se med čakanjem malce okrepčala, potem pa je sledilo neskončno cijazenje v kolonah mimo cestnih zapor proti Lj.
Doma nekaj čez 21h.

SloOlc

13.10.08, Oktober

Prvič...
Oktober je kar lep, a si ne znam vzeti čas za letenje. Npr. : v čet. je bilo lepo, v pet. sem vzel coto, a je bilo koprenasto. Čez vikend je bilo prelepo, a so bila tu prednostna opravila (trgatev+ fuzbal ter tek+karting). Za pon. je spet podobna napoved, zato gre cota z menoj v službo. Joc pokliče, da gre gor cela odprava, čeprav zunaj ne kaže najbolje - čez nebo je spet koprena, ki poleti na Primorskem niti ni škodljiva, tu, pri nas pa zna požret še tisto malo termike, ki bi se sicer skuhala.
Odločim se, da postorim še najnujnejše in grem gor malce kasneje, tudi v upanju, da se bodo koprene še malce razpadle - konec koncev je bilo zadnje dni kar nekaj lokalnih žaganj grebena narejenih tako, bolj pozno popoldne. Proti tretji se na Bregu dobiva z Markom Š., ki naju zategne gor. Zgodneži pa že lepo drgnejo greben, pa še malce višje. Opaaa! Na štartu lepo vleče, a hladno. Dobro, če ni termike, bo pa veter tudi v redu.
Odštartal sem spodobno (vadim za izpit), čeprav ne z najboljšim občutkom, saj so se ostali prav takrat začeli nižati. Malce je držalo, ampak jaz sem se pa boril, ne z balončki, temveč z prečko za noge in gasom, ki sta se prav elegantno zapletla. Medtem, ko sem tako telovadil, sem lepo počasi, a zagotovo tonil. Nad Čučnikom sem opazil, da ima Joc tam parkiran avto, pa tudi pristal je pravkar. Ker se mi je zdelo, da bi utegnil biti pri taki curaži še prekratek za na Breg, sem še pristat kar tam. V brezupnem upanju na rešilni balonček sem še nekaj mulil tam okoli, tako da sem se prizemljil cca 100 stran od Joca in Nikota, ki sta me prijazno zategnila nazaj gor ....
SloOlc

Drugič...
... Na terasi sta že svetila Marko Š. in Robi, jaz sem pa zašibal na štart, da ulovim še zadnje sapice in se spokam vsaj do Brega.
Tokrat sem si pripravil gas in prečko, da v zraku ne bi smelo biti težav (odpleteno, gas pripet pod sedež, prečka prosta).
Spet spodoben štart, zavoj v levo, v desno pa ne gre! Ročka desne komande je bila zapletena v vrvice. Neprijeto, tako čisto ob bregu... Potegnil sem zunanje D vrvice na desni, da sem malce odvil od brega in odpletel ročko. Na srečo je šlo brez težav. SPET ŠLAMPARIJA na štartu!!!
S pomočjo roke sem prečko dobil pod noge in nato še odpel gas. Po nekaj curi krogih pod štartom sem jo odpičil proti Bregu in se učil gasirat. Ugotovitev: Pri sedanji nastavitvi (dolžine gas vrvic) lahko s stegnjenimi nogami potegnem le malce čez polovico razpoložljivega gasa (?!). Bo treba krajšat.
Nad pristankom sem imel še toliko višine, da sem malce povadil zavijanje le s sedežem - kar gre. Lep pristanek.
OK, dva vzleta, dva pristanka in še malce vmes - ni slabo za presekat abstinenco.

Potrebno bo nekaj pogruntat za to nesrečno prečko in gas. Tako to ne gre več.
SloOlc

11.9.08, Je res treba ....?

Po šihtu, izkoristit zadnji lep poletni dan.
-
Poletje se je potegnilo v september, dnevi so bili prekrasni, vlekel je rahel V (ki je na Irenino žalost privlekel tudi ambrozijin prah) in z malo domišlije se je celo letelo - vsaj na primorskem. Ampak vsega je enkrat konec in vremenska napoved je naznanjala, da bo v četrtek ali pa najkasneje v petek konec toplih in suhih dni. Morda bo četrtek še lep, sem si mislil, pa sem vzel coto s seboj na šiht. Tako, za vsak slučaj, za po šihtu.
In dan je bil lep. Mitja me je bil pripravljen po šihtu zategnit na Križe, pa sem si rekel, ajd pa se pejmo dol vrečt. Ohranit stik s padalom. Na hitro. Brez upanja na letenje, le v dolino.
-
Muke božje na startu, ko padalo drsi po strmem bregu, ko se nešteto vejic zapleta v vrvice, ko nič ne piha, da bi napelo krilo.
Pri prvem vzvratnem startu nisem uspel niti do konca razgrnit krila, ko sem že bil pri grmovju na katerem je krilo tudi delno obviselo. Sledila je naporna selitev nazaj na vrh starta, razgrinjanje cote, razpletanje vrvic in čiščenje vejic.
Drugi štart je bil tak kot prvi, le da sem se tokrat ognil grmovju. Ponovno nazaj gor in ponoviti vso to, na tistem bregu res zoprno proceduro. Bil sem vesel, da si nisem pod kombinezon oblekel suhe majice, saj sem bil že čisto moker.
Za tretjič sem se odločil, da pač štartam naprej, saj vzratno ne gre. Coto sem zložil tako, da je bil zgornji rob na ravninici na vrhu vzletišča. Tako je cota vsaj približno stala. Torej naprej.
Po potegu čutim, da je cota res švignila gor, a nekaj ni bilo v redu, desna stran je bila pribita na tla. Prekinem, se odpnem in grem pogledat kaj je. Ena od vrvic na desnem stabilizatorju se je zataknila v razpoko štora in se olupila. No, krasno! Sicer je strgan le zaščitni ovoj, jedro je pa celo. Ob prvi priložnosti gre na popravilo. Krilo tokrat razgrnem malenkost nižje, pod štorom in ponovim visoko pesem razpletanja in čiščenja.
Izpod čelade mi kar teče potoček, pod kombinezonom pa imam kar privat savno z bazenom. Očala so zalita in že pospravljena, pa tudi rokavice romajo v žep saj so tudi čisto premočene.
Četrtič. Tokrat se je krilo le dvignilo in lahko sem stekel. Toda še enkrat več sem prezgodaj sedel, in se komaj zvlekel čez / skozi grmovje. Kakorkoli že, po debele pol ure matranja na štartu sem bil končno v zraku in na poti dol.
Irena je seveda našla ravno tisto letečo minuto, da me je poklicala.
Za pristanek sem si izbral nek travniček ob neki tovarnici v Jagnenici. Višine je bilo sicer dovolj, da bi prišel prav do tovarne, a me je ob pogledu na neverjetno bogastvo vseh mogočih žic napeljanih križem kražem po dolini hitro minila vsaka misel na kaj takega.
Butnil sem na ta travnik in se v roju muh, komarjev, kobilic in podobne družbe v predvidoma zadnji vročini leta spakiral. Vmes sva se z Ireno končno uspela slišat in izvedel sem, da je v Lj. in da bo treba po Lenarta na Žejno. OK.
Zvečer, ko je tamal delal nalogo bi moral imeti slabo vest...
--
Bolj ko se leti, manj je za pisat. Tak skokec pa pa se lahko osmisli le skozi ta zapis.
Najbrž vsa ta štala ni bila naključna. Pač odslikava neko drugo štalo. Ki jo bo treba poštimat.

SloOlc

28.8.08, Na hitro ...

Če odštejemo vmesna neurja, je vreme že nekaj časa prav fino. V hribih veliko in daleč letijo, pri nas pa je bolj zatišje. Ampak vreme pa je le OK (sončno, čez dan nekaj kumulusov in rahel JV). V nedeljo bo družinska fešta, v soboto pa je na Lisci gasilsko srečanje na katerega vabijo tudi padalce... Ampak vreme je zdaj in tukaj... Če Ireni odpade zobar in gre lahko na roditeljski sestanek, bi me pa morda AP po servisu strežnikov mimogrede zategnil na Križe? No, Irena se je odločila, da gre na rod. sest., ampak servis je bil odpovedan, pa sem, čisto tako, da ne naredim prav nič, poklical Dragota, ki pa je bil, po malce momljanja, kar za stvar. Malce pred tretjo sva že bila s kangoojem na Lisci, Dragov avto pa je počakal na Bregu.
Kazalo je ... tako -tako. Skoraj brezveterje, morda je celo dol potegnilo, ampak nad hribom pa se je delala bazica. Prevoz je čakal, torej gremo; če bo curenje, pač bo.
Prvi je potegnil Drago in začel praskati po grebenu. Sam sem "moral" coto najprej prekucnit, pa ponovno zlagat. Res sem bil, ne vem zakaj, še posebej pozoren na opremo, da ne bi kaj po nepotrebnem zajebal. Drugič je štart lepo uspel. Ko sem hotel, zdaj že rutinsko, zahakljat prečko za noge, je ni bilo tam kot ponavadi. Ok, raje sem se posvetil iskanju dviganja, ki ga nekako ni bilo v izobilju. Po malce smukanja krošenj med štartom in vikendom sem le zapel steber in ga zvrtel do baze. Z bingljajočimi nogami. Doživetje same baze mi vedno da en tak dooober občutek (lepo je tako tacati po tem, kar iz zemlje zgleda kot nežen puh, kar romantike zaziba v sanjarjenje, kar slikarji upodabljajo kot domovanje nekega sivega bradača....), a vseeno sem se ji vljudno izognil. Pač nekako najraje vidim vsaj kak kos neba nad seboj in ljubo zemljico pod ritjo. Kam zdaj? Kar je bilo vetra, je bil V. Lahko bi šel, enkrat za spremembo, na Z, recimo na Kopitnik, pa nazaj na Lisco, če pa ne, pa na Breg. V redu, ampak prej grem pa še do bazice nekje na pol poti do Rudenika. Gremo! Na poti sem ugotovil, da se je speljala ena gurtna prečke za noge. Kako, ne vem. Sem pa zato preizkušal gasiranje - ej, gre cca 5km/h hitreje. Vmes je ciljna baza že crknila, kar pa se je delalo poleg, pa je bilo zelo švoh, ampak me je le držalo na 1,3 do 1,4k. Nazaj grede ni bilo nekih znamenj dviganja, pa sem jo potegnil še do starega prijatelja Rudenika, ki pa tudi ni bil prav nič radodaren.
Edina tolažba je bila, da je šlo nazaj znatno hitreje. Povozil sem nekaj balončkov, a zapel nisem ničesar. Na misel mi je padlo curenje tam za Ješivcem (ko je joc odletel v Mozirje, Drago pa na Malič in nazaj). Tako vzpodbujen nisem prav dolgo iskal pravega stebra, ampak sem s preostalo višino želel priti predvsem čim dlje. Ješivec je nekaj obetal, a sem ga zapustil nižje od prihoda. Niiiizko sem se zvlekel okoli male Lisce in v muldi pred vikendom začel praskati nulco, ki se je razvila do te mere, da sem lahko začel že malce vrteti (v desno!). Žal se je hec končal še pod višino grebena, pa sem jo v upanju vsaj na vrh (Kopitnik sem že odpisal) potegnil naprej, pod štart, kjer sem na grebenu napraskal toliko višine, da sem že gledal kangoojčka, kako me čaka. Ampak tudi to sem nekako izgubil in se, hočeš - nočeš, prizemljil pri Čučniku (in to kar atraktivno, iz zavoja, z veliko hitrostjo tik nad tlemi, a na koncu zelo nežno).
Sledilo je nekaj telefoniade (Drago je bil že doma, ni bil zelo vztrajen pri iskanju stebrov na Lisci - najbrž je to kaj v zvezi z dejstvom, da je imel avto na Bregu), potem pa pripenjanje odpadle prečke v senci kozolca. Za nagrado sem dobil še polurni marš nazaj na vrh, kjer se prav prilegel en velik točen pir.
Otroka sta bila na počitnicah na T2, roditeljski sestanek ob 19:00 sem še ujel, a se je izkazalo, da ni nič drugačen od tistega, ki ga je Irena poslušala uro prej, tako da se je tudi ostalo lepo izteklo. Posrečen dan sva z Ireno zaključila s čevapi Pri Debeluhu.

+ Kar dobro izkoriščen poznoavgustovski lep dan. Še posebej glede na relativno pozen štart. + Navijanje do baze - vedno znova mi je smukanje neposredno okoli baze prav v posebno veselje. + Ptiči - spet sem bil v veseli pernati družbi; lastovice so na 1,6k švigale za mrčesom, ki ga termika dvinila v višave + Vrtenje v desno - počasi se udomačuje; tehnika ni več težava, bo pa še treba delati v glavi. + Gasiranje - res gre malce hitreje, pa tudi nič hudega se ni dogajalo pri 1/3 - 1/2 gasa. Je za porabit.
- ponesrečen prvi štart - ni katastrofa, bi bilo pa dobo, da se to ne dogaja. Morda sem bil preveč V, pri gozdu, pa je kak rotorček pomagal zviti coto? - Odletel z odpeto prečko. Kako sem lahko to spregledal ?! ni katastrofa, bi bilo pa dobro, da se to ne dogaja. - V zraku z radiem na skoraj nič glasnosti; popravil lahko šele na preskoku, pa tudi potem ni bilo nobenega glasu?! Preveri, če sploh deluje (ali pa so baterije fuč?)! - Vario še vedno včasih čudno zacvili (pogledujem proti Competinotu)

SloOlc

11.8.08, Lisca, Po počitnicah

Po dopustu je bilo treba doma marsikaj uredtiti, zato je tudi prvi vikend, ko se je na Tolminskem na veliko letelo, cota ostala lepo zapakirana, na varnem doma.
Ponedeljek je bil še letljiv, v službi smo bili brez elektrike, pa sem vzel nahrbtink s seboj. Joc je predramil še ostale in na koncu se nas je v kanguju pripeljalo na Lisco pet komadov (Joc, Robi, Niko, Marko Š. in Rado), gor pa se je pojavil še Miro pa še en kup ostalih.
Bili smo že pozni, napovedan J je nažigal, pa sem se hitro zrinil naprej in prvi potegnil. Slab štart. Po dvigu krila mi je nekdo zaklical, da je (jasno!) v redu, jaz butl pa sem sedel namesto da bi se pognal naprej. Tako sem se malo po riti in tik nad grmovjem odkobalil v zrak.
Gor je bilo vse razpihano, tako da je težko šlo čez jurja, 1,2k pa je bil plafon. Na grebenu je bila že kar poštena gneča, pa sem jo stisnil pogledat na Ješivec, ki pa je res dal višino dneva. Poskusil sem slikat lastno senco na pobočju Ješivca, a nastal je nekaj sekundni kilav video. Medtem ko sem poskušal srečo še bolj vzhodno, se je še nekaj junakov podalo na Ješivec, a so pobegnili na Lisco še predno sem se v podnu privlekel nazaj. Ni se bilo težko ponovno pobrati, pa sem se zapeljal čez malo Lisco in naprej nad dolino, ki mi je zadnjič dala en stebriček, ampakt tokrat ni bilo nič iz tega. Obrnil sem nazaj na mamo Lisco in se zdrajsal nazaj nad štart. Dan je bil večinoma porabljen, avto na vrhu, pa sem šel pristat gor. Prvič letos! Pristanek je bil slab, saj sem, se mi zdi, krilo uspel prevleči in s kakšnih dveh metrov čmoknil na travo. Ccccc...! Klubski kolegi so odleteli dol, do avtov, pa sem malce poklepetal z ostalimi tam gor, spil zasluženo pivce in jo užgal v KK pogledat Lenarta, ki je počitnikoval na T2.

+ Nekajkrat sem za trenutek zapel takšna dviganja. da sem hotel zaklicati tistim nad menoj, naj se umaknejo, da se ne zaletim v njih od spodaj ;)). Seveda se je dviganje vedno končalo ali pa vsaj zelo umirilo več kot pravočasno.
+ Končno nekaj malega vrtel tudi v desno. Saj gre, če hočeš
- Radijska postaja ne deluje. Ne trza na tipke. Letel brez postaje (naslednji dan doma normalno deluje !?!)
- Vario deluje slabo. Cvili kot se mu zazdi, težko je ugotoviti, kdaj in kolikšno je dviganje. Z malce domišlije gre, ampak je zoprno. Max višino pokaže 5600m, dviganje pa 7,5 ms. Nekaj bo treba narediti.
- Spet pozabil pred štartom odpeti prečko za gas in počivalnik, zaradi česar sem imel kasneje nepotrebno telovadbo v zraku. Zberi se.
- Slab štart in pristanek. Zberi se.

SloOlc

Sardinija, poletje 2008

22.7.08 - 6.8.08














22.7.- 28.7.08
Sela-Livorno - nočni trajekt - Olbia - Valedoria, kamp Valedoria International. LUŠTNO!

28.7.-30.7.08 - Kamp Is Arutas. Naravni park, preprosto. OK
30.7.-5.8.08 - Santa Lucia, kamp Mandola. Blizu morja. Izleti na razne plaže (Berkida, Cala luna, ...).

5.8.-6.8.08 - Olbia - nočni trajekt - Livorno - Firence (ogled) - T2, KK - Sela

2.957 km

19.7.2008, Pred morjem

V petek sem zaključil s službo in takoj začel piknikirat - tokrat s Klavžaji in Radejema, ki sta me obdarila s čudovito slikico (pristajanja nad Vilijem). No, z Jocem sva se dogovorila za naslednji dan, ki se je kazal kot zelo letalni, saj je bilo nebo posuto s sicer nizkimi, a vseeno lepimi kumuluski. Zorganizirali smo se dokaj pozno, tako da je bil štart šele okoli treh. Sicer je bilo tam nekaj zmajarjev, a kakega divjega letenja ni bilo videti.
Na pred dvemi dnevi pokošenem štartu se je še valjalo trave, katereje nekaj, na srečo nemoteče, ostalo med vrvicami. Štartal sem malce nerodno, saj me je neslo malce proti desni in ker sem se odločil, da štarta ne prekinem, sem komaj preletel prvo grmovje. Potem pa je kar šlo.
Višine nekako nisem znal navit. Držal sem se grebena in nekaj žulil, ko sem zagledal tipona (srečko z.), ki se je mirno odpeljal nad dolino in tam ciljal steber, ki je nad nami delal bazico. Nebodilen sem jo stisnil za njim in se res, sicer bolj počasi in ne tako visoko, a vseeno pobral na za ta dan kar solidno višino s katero sem se lahko spustil do Rudenika. Tam sem z veliko vere in upanja ter z opazovanjem ptičev le našel steber, ki mi je dal višine za povratek. Od tam nekje sem opazoval Joca, ki se je dramatično nizko plazil pod malo Lisco z Ješivca nazaj proti vikendu. Kasneje se je izkazalo, da je bil le prenizko in sedel na Cirju. Sam sem se nekako prebil do Ješivca, ki pa me je še dvignil, tako da sem udobno priletel nazaj nad štart. Tihi cilj je bil Kozjek in na Breg do avta, amak resničnost je pokazala svoj obraz in me ni spustila več kot 100m nad Lisco, kar pa se mi je v tisem trenutku zdelo premalo za želeno traso. Spustil sem se proti Bregu in nad Čučnikom zadel nekaj razrukanega, česar nisem znal porabit in naprej oddrsel v dolino, V trenutku, ko sem se dotaknil tal, je poklical Joc, ki me spregledal v zraku in je mislil, da sem v enakem zosu kot on, ki je tapljal peš nazaj na Lisco.

Spet nisem praktično nič vrtel v desno!

Lep zaključek prvega dela sezone.

SloOLC

10.7.2008, Poletje na Lisci

Obetal se je lep dan, družba je bila za, družina po počitnicah, ostalo pa lahko počaka. Dopoldne sem odsestankoval svoje, opravil še najnujnejše in oddirjal na Breg, od koder sem potegnil še Joca in Dragota. Kazalo je lepo in kar hitro smo se pripravili, še preden so se nam pridružili še Robi, Marko in (kasneje) Stane. Napovedane želje so bile Kum-Malič pa nazaj na Lisco. He, he.
Tokrat je prvi potegnil Joc, za njim pa še Drago, ki pa je kmalu pristal nazaj, saj je nekaj crnilo in Joca odložilo pri Čučniku. In to ravno, ko sem na štartu pripet čakal taprav trenutek! No, počakal sem nekaj minut, pa smo že videli ptiče vrtet, malo je puhnilo in odpeljal sem se naravnost v steber, ki pa vseeno ni bil pretirano radodaren. Po malo žaganja in Ješevcevi zavrnitvi sem skoraj scurel pod štartom in se nato s slastjo pobral na 1,3k in nato še v Robinovem delu stebra popravil na 1,5k.

Direktno na Malič se mi ni šlo, pa sem jo ucvrl proti V.Kozjeku, kamor je nekje pod mano šel tudi Drago. Sam sem enkrat vmes uspel malo popravit (ko mi je sredi jasnega neba zložilo coto) in se privleči čez razrukano Mrzlo planino (?). Ni sem vedel kaj je, razpihana termika ali kaki rotorji, pa sem se raje pobral ven, kjer pa je bilo bolj mrtvo kot ne. Šel sem poskusit še na Svinjsko rt, ki a tudi ni dala ničesar kar bi znal uporabit, pa mi ni ostalo drugega, kot it na pristanek, kjer je Drago že zlagal svojega Sola.
Kmalu sva dobila prevoz do Brega, vmes pa gledala Robija in Markota (z novim GPSom), ki sta počasi tonila proti Radečam. Na Bregu je Stane že zlagal, Joc pa pristajal in bili smo kompletni. Sledilo je še nekaj piva in debat in opazovanja mladcev, ki so drgnili večerno termiko potem pa hop domov kosit in pripravljat bazen, saj se jutri vrne Lenart, v soboto pa še Lovro.
Po zadnjem Posočju je težko biti zelo navdušen, ampak pritožujem se pa tudi ne. Vse skupaj je bil spet lep družabno - športni dan.

SloOLC

(skoraj) Eno leto je naokrog

Vmes se je zgodilo mariskaj lepega, kar je in bo ostalo v takšnih ali drugačnih spominih. Da pa ne bo list ostal čisto prazen, naj vsaj omenim vsakega fanta; Lenart je po smučarsko polni zimi za zaključek še zbordal, Lovro pa je sredi bohotnega odraščanja aktivno sodeloval v pripravi in snemanju filma (o odraščanju) Softibluz.
Ah, ja...

29.6.2008, Kobala - To je to!

Date 2008-06-29
Start/finish 13:23:20 - 18:02:54
Duration 4 : 39 : 34
Max./min. height 2272 / 174 m
Greatest distance using 5 points -> Sum 77.19

V soboto zvečer v kampu nalagamo treke, gledamo vreme in modrujemo. Medo nekemu Litvancu napoveduje, da gre jutri na stotko, jaz pa bi bil zadovoljen že, če bi končno uspel priklopit K.Stol, ali pa kaj takega. Samo, da bi bilo luštno.

Na Kobali se obeta se lep dan. Po startu na V vrtim dokler gre, se mi ne mudi za vsako ceno naprej. Vodel vrh udobno priklopim, a se ne znam pobrat pa grem naprej pod Mrzli vrh. Privlečem se na Z rob, ko vidim, da je Medo že na tleh?!? Se pravi, da se le da scuret. Sam sem le nekako nažagal tik nad hosto, se pobral in navil nad vrh. Vidim nekaj junakov, ki so se spustili po grebenu proti Kuhni in hitro pade odločitev za Krn. Po grebenu je lepo držalo, a tisto rajcig vznemirjenje ob podajanju na nov teren pa še bolj. Pri skalah sem butnil v termiko, ki me je izstrelila nad greben Krnskega pogorja. Vidim eno jezerce, pa Krnsko jezero (ki se mi skrije, preden ga uspem poslikat). Koča na Krnu je tik pod bazo, izpod katere bežim v preskok na K. Stol. Juhej, uspelo je! Tam naletim na razpihano in razmetano termiko, v kateri izvajam manjše akrobacije, a grem dalje na Z. Močan (?!) JZ, me niža in nad štartom (K.S.) sem že skoraj na tleh. Že sem hotel obrniti, ampak živc (in pogled na ostale) ni dal, da ne bi poskusil vsaj vrha obrnit. Poskusil sem in se res pobral nad vrh. Ko sem že bil tam, sem si rekel kam gre štrik naj gre še bik in se spustil še proti Z. Zdaj je šlo lažje. Vrtel sem vse, a se je izkazalo, da so to brezvezna pobiranja, saj so ostali [tandem] mirno leteli mimo brez navijanja in brez kasnejšega curenja. Ob prelomu grebena, v zavetrju skal je malce rukalo pa sem se tudi malce usral in se obrnil nazaj (treba je priti še nazaj in ostali bla bla bla). Nazaj grede sem manj popravljal višino in jo bolj vlekel proti domu. Pri štartu na Kob. stolu srečam Robertota, na joških pa še Joca. Nikjer se nisem pretirano dolgo zadrževal, ampak le vlekel naprej. Na Vrsnem sem vseeno nekaj pobiral, a brez veliko uspeha ter spet potegnil naprej s tem, kar je takrat pač bilo pod ritjo. Nad kampom pa se je spet nekaj našlo eno švoh dviganje na katerem sem nekako spet nažagal na Mrzli vrh in se kar udobno pripeljal nazaj na Kobalo. Seveda se mi je vse režalo, ko sem gledal na štart, kjer so se piloti pripravljali na popoldanski let. Ležerno sem se drugič ta dan odpravil s Kobale. Na TT sem ponovno navil (ko gre, res gre) in jo pičil nad dolino, kjer pa je še kar držalo. Tu pa tam sem še videl koga, ki se vozi visoko nad dolino. Oblaki so skozi že nizko sonce izgledali bolj grozeči, kot so dejansko bili, pa sem se začel spravljat dol. Do kampa je šlo kar z ušesi. Yeah! Takoj po pristanku pride Marko s hladnim pirom. Žejen, utrujen, zadovoljen. Super zadovoljen.

v1 -Več ko se leti, manj se piše.
v2 - Dopolnjeno v Jan'09



SloOLC

Slike
Vzporedni let z boljšimi slikami

28.6.2008, Kobariški stol - & Kobala

Petek, 27.8.08. Lenart je na planinskem taboru pod Raduho. Lovru se nikakor ne gre in Ireni tudi ne... Zvečer še iščem šotor po Brežiških trgovinah, a se med tem dogovorim z Mitjem, da mi posodi svojega.
Sobota, 28.6.08. Zjutraj sem spakiran in z mravljinci v riti oddrvim v KK po Mitjev šotor, tam pa si sposodim še jakno, saj sem svojo pozabil doma.. Jebiga.
Da bi polno izkoristl potepanje po Slo, se v Lj ustavim še ogledat otroško jadro za surf, ki sem ga obljubil Lenartu. Rig je še kar, le peta mu manjka in gospa ga ponudi zastonj. No, dogovoriva se za vsaj simbolično ceno in rig gre kar z menoj. Treba je bilo še kupit peto, potem pa se mi je že zelo mudilo, če sem hotel ujeti še kaj letenja.

Kobariški stol - prvič zame...
Tik pred Tolminom se slišim z ekipo, ki se tudi že odpravlja na zborno mesto. Ocenim, da imam še čas za sendvič, a me že kličejo, še predno sem prvič ugriznl vanj. Po kratkem posvetu zaključimo, da zaradi občutnega vzhodnika Kobala danes ni letljiva in se gre na Kobariški stol. Pojavi se težava, saj nas je sedem (Medo+Dragica v tandemu, Drago, Robi, Joc, Marko in Rado, Stane pa je ostal v kampu), sedežev za potnike v Silvovem Defenderju pa je le pet. Marko in Joc sta se žrtvovala in ostala doma, ostali pa smo odšibali na Kobariški stol, kjer je bilo kar vetrovno. Zame je bil to tam krstni štart. Razmere za štart niso bile ravno idealne, saj ljudem cote metalo po štartu sem ter tja, ko pa se je kdo odlepil, ga je izstrelilo naravnost navzgor (npr. Drago). Sam sem štartal v trenutku prav lepih razmer, veter ni prav nič nagajal. V zarku je bila kar gneča, pobrati se ni dalo, tako da smo se bolj drgnili po bregu. Nekako sem se pridrajsal do antene, jo obrnil z nekaj 10 m višine ter se zapodil po grebenu proti Kobaridu. Malce me je živciralo jamranje po postaj, kako je razfukano in to in da grejo raje kar dol. No ja, to res ni bila neka večerna za peglanje, tako grozno pa spet ni bilo. Termika je bila, a je bila raztrgana od vetra, kar je v praksi pomenilo, da te je ponavadi po dveh zavojih v stebru vrglo ven, v cruažo. In tako vsakih sto metrov. Ni ravno v slast, za obupat pa spet ne. Vsaj, če si v globoki abstinenci ne. Nekje na pol grebena sem dobil občutek, da bi bilo dobro še enkrat poskusit na anteno. Pa sem šel in res obrnil anteno. Za čuda se je dalo še malo vrteti in nekaj njih se jih je podalo še malce naprej proti Z. Sam sem jo raje potegnil proti V. Nekje na točki prejšnjega obračanja se mi je zazdelo, da ne bo šlo po grebenu, saj me je preveč požiralo. Butl sem šel na J breg, kjer pa me je res začelo požirat. Počasi sem lezel proti Kobaridu in upal na še kak odrešilni steber. Na enega sem res naletel, a je bil tako zanešen nazaj proti Z, da sem pridobil le nekaj časa več v zraku, višino pa sem pokuril še predno sem se vrnil na točko, kjer sem stebriček prvič obrnil. Počasi sem tiščal v veter in slavil vsak meter, za katerega sem bil bližje Kobaridu. Z malo sreče bi lahko šlo še malce bližje uradnemu pristanku ali pa celo pumpi, ampak zakaj? Udobno sem pristal na začetku mesta, se spravil v bližnjo senco in še predno sem pospravil opremo, je bil Silvo že pri meni. Ustavila sva se še po pivo, da ne pridem v kamp praznih rok, na pumpi pa sem si med debatami o doživetem končno privoščil še sendvič.
V redu za prvič na Kobariškem stolu. Vtis je bil sicer malo bolj divji, kot sem pričakoval po pripovedovanjih, ampak tudi s takim letenjem se da živet.
SloOLC

Kobala - Večerni speed
Kobariški stol je bil za nami, dan je bil še relativno mlad, eni so še kar viseli po zraku, v kampu pa so bili trije, ki ta dan še niso stopili v zrak. Silvo nas je malce hecal, pa smo hitro zagrabili. Joc je že končal glavnino bograča, Marku so se kar zasvetile oči, Dragotu je bila to zadnja šansa, saj je moral naslednji dan že zjutraj na pot, Robi je bil seveda za, Medo imel dovolj za en dan, Stane pa je tudi raje ostal pri svoji Ani, jaz pa nisem imel nobenih zadržkov še enkrat iti v zrak. Rečeno - storjeno. Neja zamenjav nahrbtnikov na strehi Defenderja in že smo drveli na Kobalo. Tam še zdaleč nismo bili sami, čeprav neke pretirane gneče ni bilo. Ok. Malce je še delal V, pa smo se na hitro pobrali v zrak. Nakaj malega sem telovadil okoli štarta, a ni bilo nekega efekta. Kmalu je mimo mene priletel Drago in se zapodil za Z proti TT. Nič ni kazalo na to, da bi lahko bilo še bolje, pa sem jo ucvrl za njim. Na TT sem enkrat obrnil, a brez haska. Oba sva polagala upanje v V pobočje Vodel vrha. Pa tudi tam ni bilo nič dviganja. Pa sva jo žgala naprej ob pobočju. Krošnje dreves so bile že nevarno blizu riti, pobočje pa veno bolj položno. Priznam, če bi bil sam, je ne bi vlekel tako dolgo, ampak bi že prej zavil ven, nad vsaj občasno kak travnik. Tako pa sva skupaj trmoglavila tik nad krošnjami dreves z vetrom v rit in nedaleč pred nama se je pokazal kamp. Kakšnih 10m in kak živc manj me je usmerilo čez Sočo pristat na travnik, medtem ko pa je Drago še malo stisnil in lepo pristal na soškem produ poleg kampa. Jaz pa čez reko. Bo že drugič bolje.
Joc je pristal eno vas nazaj, Robi pa kljub nažaganim 100m nad štartom ni prišel dlje kot do Tolmina, tako kot Marko. Smo pa le potrdili dan.
SloOLC

22.6.2008, Svinjska rt - Paratlon 2008

Paratlon, kot smo poimenovali dvodnevno letenje s hribov, na katere se povzpnemo peš, je bil nekajkrat prestavljen zaradi obupnega vremena, zgodil pa se je prav na vikend ob koncu šole, ko smo ponavadi priredilo klubsko odpravo v Posočje. Lovro in Irena sta odletela v London, midva z Lenartom pa sva si privoščila fantovsko soboto (na tleh). Naslednji dan je Lenart odšel počitnikovat na T2, jaz pa (spet) v Radeče.
Cilj dneva je bil iti peš iz Radeč do starta na Križah, od tam pa odleteti nazaj v Radeče. Za nezagrebene je bil organiziran prevoz nahrbtnikov, ostali, torej jaz, pa sem svoj punkl vlačil sam. Da se ne bom samo v leru sprehajal.
Pricapljali smo na Križe, ko se je veter začel sumljivo obračati v JZ. Enim se ni (kot ponavadi) nikamor mudilo, drugi pa smo hoteli še ujeti dan. Damjana so tako ali tako čakali v dolini, pa je prvi razgrnil in potegnil. Žal je odletel z zapleteno vrvico, tako da je z rahlimi težavami prikrmaril do najbližjega pristanka v dolini. Sledil mu je Medo, katerega pa je JZ zelo očitno požrl. Bil sem že na pol pripravljen za štart, ampak je na koncu zamanjkalo volje za nezbežno curenje daleč stran od avta. Pospravil sem coto in se pridružil ostalim na pot na rezervno lokacijo. Capa-capa nazaj po isti poti, pa na Svinjsko rt. Tam je pa nažigal V. Ok, vsaj nekaj. Spravil sem se v zrak in malce žagal nad startom. Marko je potegnil, malo pojadral in šel na pristanek, Robi je tudi malce požagal tam okoli, Joc pa si je premislil in je raje peš sestopil.
SloOLC

Več o Paratlonu 2008 od Markota

Sledi pivce v senci, pa gas v KK po Lenarta, nato pa še s Titom v kino. :-)

19.6.2008, Lisca - pretegovanje

Po treh tednih deževja je malce posijalo sonce. Joc me je s klicem zdramil zdramil iz letalne otopelosti, da sem se sploh zavedel, da je po soncu mogoče tudi leteti, ne le končno kositi trave.
Napovedan je bil jasen dan z rahlim J, a vseeno nisem bil pretiran optimist za kakšno izredno letenje, saj so tla (bila) še vedno zelo mokra, kar pa ne ravno pripomore k dobri termiki. Vseeno sem se odločil, da grem po službi vsaj malce prezračit krilo. Na poti gor sem Joca poklical, če koga mimogrede poberem, pa je rekel naj pridem k Čučniku. Tam me je prijetno presenetil, saj me je še z dvema drugima on zategnil gor, tako da sem bil miren tudi če scurim, ko se je to zgodilo Jocu in ostalim.
Letenje: Štart lep (mi kar gre zadnje čase, sicer pa so bili pogoji idealni), takoj sem zapel stebriček in ga navil, se mace povozikal po grebenu, nad vikendom še en stebriček, potem pa konec. Curi muri sem ter tja, do lepega pristanka pri Čučniku (stopil na potko, cota pa je legla na pokošeno travo - niti eni biljki nisem storil nič žalega).
Videl sem, da je še nekdo curnil, pa sem poklical, če je kdo potreben prevoza gor in je nekdo bil. Zapeljal sem se po Jošta, ki je bil sicer sredi mature, in si tako prislužil pivo na terasi na Lisci. Tam smo še malo pomodrovali in me razpalili za Paratreking čez vikend. Morda pa le?
Lepo je bilo po dolgem času spet malce pobrcati po zraku...
SloOLC

14.5.2008, Lisca - Curi-muri

#1
Obetal se je še en, najbrž zadnji v tej seriji fantastičnih letalnih dni (glej solc), na drugi strani pa služba in pa, kar je pomembnejše, Lovrova prva rokometna tekma. Ok, z malo volje se da vse to uskladiti, zato je šla oprema z menoj v službo. Druščina se je uskladila za prevoz gor, tako da sem avto lahko pustil na Bregu in ob pol dveh je bil štart na Lisci že poln. Vlekel je zdrav JV, baze so delale, treba je bilo v luft! Plan je bil tak: v veter do Rudenika, nato nazaj do Kozjeka, ali pa še čez na Mrzlico, potem pa čez Savo čim dlje nad Komplje, pa pristanek blizu avta ter gas v Brežice na Lovrovo tekmo. Vreme je obetalo, da bi se to dalo naredit.
Prvi je potegnil Drago in se pobral, takoj za njim je šel mladenič Jošt, ki ga je tudi izstrelilo gor, meni pa je oblak naredil senco, tako da sem moral malce počakati. Ko se je sonce spet pokazalo, sem šel in se tudi kar lepo pobral (čeprav sem na začetku kar nekaj motovilil, predno sem na JZ grebenu zapel razbit steber. Po nekaj poskusih sem se po pol ure le nekako prišvercal na spodobna 2k. Tu pa, se je kasneje izkazalo, sem naredil taktično zelo napačno potezo. Že prej sem opazoval Dragota in Jošta, kako ju je neslo na S, kamor jo je Drago tudi potegnil z vrha prvega stebra. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi rinil (scal) proti vetru. V 8min sem uspek pokuriti 1km višine, privlekel pa sem se na pol poti do Rudenika. Tredno sem verjel, da bom vmes našel dviganje in res sem ga, vendar.... švoh.
Kot zanimivost: začutil sem termiko. Ko sem curel, sem zavohal drug, manj svež zrak, ki pa je bil tudi toplejši. Kamalu zatem je začelo brbotati in bil sem v stebru.
Pošteno me je premetavalo, dviganje pa sem izgubil po nekaj obratih. Po še enem takem rodeu sem se le spravil na kilavih 1,4k in si zabil še predzadni žebelj v letalno krsto ko sem se spet zapodil proti Rudeniku. Tistih nekaj metrov sem spet obupno curel, nagrade na kocu pa ni bilo! Rudenik je termično spal.
V ušivih štirih minutah sem pokuril še tistih prigaranih 500m in speči Rudenik obrnil tik nad vrhom. Nazaj grede je šlo pa še na slabše, saj ni bilo niti brbotka, ki bi se ga dalo obrnit. Iz trenutka v trenutek je bilo manj maneverskega prostora, vozil sem tik nad vejami na vetru. Na nekem pobočju sem še nekaj minut drgnil krošnje dreves in se tako ohranjal v zraku, še vedno, sicer ne več tako zelo trdno, pa vendar prepričan, da se bom pobral. Na tak dan pa ja ne smem in ne morem scuret! Še zadnja napačna poteza je bila, ko je s tistih 700m nisem potegnil k prijatelju Ješivcu, ki me ponavadi rešuje v takšnih situacijah. No, kakih 20m nad podnom sem se zares prenehal borit in poskušal vsaj varno pristat. Ni šlo drugače, kot malce z vetrom, pa nič hudega. Hudo je bilo gor gledat buhteče baze.
Sledilo je (recimo) ura in pol planinarjenja, medtem ko sem moral poslušat Dragota, ki jeselo razlagal, kako se, na 2k, vrača z Maliča in ga gledati, kako se s to višino mirno pelje obrnit ta, danes zame nesrečni, Rudenik. Gor je Toni takoj prinesel pivo, sam pa sem lahko le čestital Dragotu. Jošt, ki je tudi bil poleg, je tudi lepo odletel, Robi se je vozil po grebenu in potem pristal gor (vmes pa je z 2k scurel v Polano, še en osmoljenec), Joc je javil, da je prav takrat pristal v Mozirju(!!!), medtem ko pa je Marko (Lukič) s svojim novim Riverjem prišel do Celja (!). Torej, taprav dan za tiste, ki so ga znali izkoristiti. Za osmoljence pa več sreče prihodnjič!
SloOLC

#2
No, po curaži in planinarjenju, sem se kljub (vseeno prisluženemu) pivu v riti le odpravil v dolino po zraku. Za dušo pa sem obrnil še en stebriček, ker je ravno bil tam. Pa še v desno sem ga zvrtel. Na poti dol pa sem se opogumil in še malce pritisnil gas, da se navadim še to uporabljat. Lep pristanek, spakiral in oddirjal v Brežice na tekmo.
SloOLC

Ko sem bil že Brežicah, je poklical Lovro in povedal, da je že doma. Bil je malce žalosten, ker je dobil le minuto igre čisto na koncu tekme. Bo naslednjo tekmo bolje, pa še navijača bo imel.

9.5.2008, Lisca - Ujet in zadet dan

Obdobje izredno lepega vremena. Nekateri letijo kot norci. Hrvati še posebej. V petek je službeni piknik, pa smo malo skombinirali...
Joc in Drago ne gresta, Robi in MarkoŠ pa sta že pobegnila gor, druga runda gre kasneje, tako da grem na Lisco kar sam.
Ko pridem, se R. in MŠ že nekaj prestavljata tam po štartu, potem pa skupaj mežikamo v oblake, ki se kar kuhajo in le redko spustijo skozi kakšno pošiljko sonca. Ampak tu in tam pa le malce puhne gor. Načrti? Sam prijavim klasiko: do Veternika, nazaj na Kum, s tam na Malič, potem pa nazaj do avta in na pir na Lisco. (Ha, ha). Če ne gre, načrt prilagodimo stanju na terenu. ;)
Pripravim se, pripet počakam na prvi termični interval se vržem v naravnost v steber (spet lepo, brez nepotrebnega onegavljenja, juhej!). Situacijo sem očitno kar dobro ocenil, saj sem se takoj pobral naravnost do baze, od koder sem opazoval kolega, ki sta občepela na štartu.
Klasika: na V, na Bohor! Počasi sem se guncal proti Rudeniku, ko me po severni strani preleti Robi, ki ga je pičil kar naravnost po grebenu. Mater! Jaz pa tukaj na 1,4k drajsam nulco in čakam, da se kaj odpre. Ptiči me gledajo začudeno, jaz pa njih veselo. Za nekaj časa mi Robi zgine izpred oči, tako, da me je že malce zaskrbelo, kasneje pa vznikne že na V strani Rudenika, kjer je veselo vrtel. Zapodim se za njim, a me kar lepo požira. Malo pred kmetijo švigneva en mimo drugega; on s polno hitrostjo v dviganju nazaj proti Lisci, jaz pa počasi z muko v veter proti vrhu Rudenika. Še predno sem prišel do tja, sem na srečo zapel steber, ki mi je dal skoraj 1,8k, kar se mi je zdelo dovolj za na Bohor. Ko jebe kar močen V, gremo poskusit! Res sem se privlekel čez in tipal za kakim dviganjem. Tam sem spet užil družbo pernatega mojstra, ki se je neprimerno spretneje od mene vrtel tam okoli, a žal iz enakim izplenom višine. Baza tam ni prijela, zato sem se obrnil ter se z vetrom v rit spustil nazaj proti Ješivcu. Izgledalo je že zelo slabo, pristanek je bil že izbran, ampak prijatelj Ješivec se je še enkrat znova izkazal in me iz podna izstrelil nazaj do baze na 1,8k. Tokrat se nisem hecal in sem jo potegnil izpod baze še pod prvimi meglicami. Jebiga, najprej zdravje, potem pa višina in ti heci. Tako sem se na vrhuncu dneva znašel pod bazo nad Lisco. Fino, zdaj pa pa še na Kum! Gas do Mrzle planine, tam še malce pobiranja v že močno zanešenem stebru in s skoraj 1,7k naravnost proti Kumu. Nekje nad Čimernim se je obetalo neko dviganje. Brbotalo je kar pošteno, neke višine pa nisem mogel natankati. Sicer sem napraskal na dobrih 1,5k, kar bi z vetrom v rit moralo zadostovati za do Kuma. Ampak.... Kum z okolico je bil v črni senci, pa še pot nazaj proti vetru me je čakala. Sem se raje kar obrnil. V tistem vidim, kako jo še kakšnih 200m nad menoj nekdo z rumenim Riverjem (ki sem ga iz baze gledal, ko se je na Lisci skušal pobrati nad greben) žge naravnost na Kum. Srečno! sem mu zaželel v upanju, da bo zvozil tudi nazaj. Sam nazaj grede nisem našel nobenega uporabnega dviganja več, tako da sem le vztrajno tonil proti Svinjski riti. Kasneje je Robi povedal, da bi znal biti steber pri daljnovodu, kjer sem dejansko dobil nekaj metrov. Hop čez Svinjsko in poskus še na bregu čez Savo, pa ni bilo nič. Pa tudi borbenost je že popuščala in z mirno vestjo sem lepo pristal.
Prav takrat, ura je bila pol štirih, so se sodelavci vozili na piknik. MitjaS je nazaj grede celo ponudil prevoz. No, Robi je bil že v bližnjem bifeju, kjer je z Markom (ex mornarjem, zadovoljen z novim, rdečim Riverjem) čakal Mirota (he, he, junak z rumenim Riverjem), ki nas bo zapeljal nazaj po avte. Miro je dejansko prišel na Kum, tam navil na 2k (!!!) in pristal v Radečah, nam pred očmi. Dan je bil za vse prelep, da ga ne bi zalili z nekaj rundami piva, tako da sem komajda še ujel piknik in se okrepčal še z nekaj hladnimi čevapi.
Tako sem lahko cel vikend kar notranje miren (vsaj kar se letenja tiče) opazoval bujno termiko.

Kasneje se je izkaže, da je bil to moj kar osebno rekorden let v naših koncih, pa tudi sploh najdaljši let, ki sem ga uspel zabeležit in prijavit. Fino!
SloOLC

27.4.2008, Veternik - Malce noro ...

Kriza in žalost. Po obdobju bolj ubogega vremena, s kakšnimi dnevi vmes, ki pa jih civili opazujemo le od daleč, se je vreme napovedalo za ponedeljek. No tudi za v nedeljo, vendar na SV nekako ne računam preveč - malo morda, če bi ga termika prebila, da bi se dalo odletet. Pa še Jakobov piknik je padel prav na to nedeljo. Pa vendar.... Saj vem, kaj vse sem in kaj vse nisem, ampak fantoma se letenje ni zdelo sporno, pa še odločitev za Veternik je padla, kar bi se lahko teoretično poklopilo tudi s piknikom.

V Kozjem se je zbrala presenetljivo veika ekipa: Joc, Drago, Marko Š., Robi H. in R., tako da gor ni šlo drugače kot z dvema avtoma. Na štartu je kar lepo vleklo, strmina pa je bila malce počiščena, z grmado za kres, tako da je bilo treba štartat malce nižje.
Nihče se ni pretirano silil, da bi prvi potegnil, tako da sva se tam, že proti drugi uri le midva z Dragotom odpravila na breg. Kot zakleto je prav takrat nehalo pihat (vsaj spodaj, kjer se je dalo štartat). Drago mi je prijazno odstopil prednost in z Markovo pomočjo sem coto le nekako dvignil in se spravil v zrak pod Veternikom (uau, spet štart od prve, brez zapletov).
Proti pričakovanju, glede na občuten SV, ni takoj zagrabilo, ampak sem začel počasi toniti. Zavil sem levo, proti grebenu, za katerim leži Kozje. Tam je nekaj držalo na vetru, tako da sem lahko malce drgnil nulco. Medtem je potegnil tudi Drago in se spustil še nižje na isti greben, ter se kmalu odpeljal v dolino (?!). Nisem imel občutka, da bi se kaj pretirano boril. Tudi meni se je počasi udiralo in sem že nejevoljno lezel za Dragotom, ki pa je že pristajal naravnost pod štartom. Višino, ki sem jo še imel, sem sklenil pokurit za dolet na greben na Z Kozjega. Ko sem pa že izbiral najprimernejše mesto za pristanek, pa sem nad mestom naletel na balonček, ga zapel in kmalu sem bil spet v igri. Drago je spodaj zlagal coto, oni trije so čakali na štartu, meni pa se režalo med vrtenjem proti 2k. Na vrhu sem se za malo prepustil preletaški žilici in se spustil z vetrom v rit proti Bohorju. Vse se je odpiralo: Bohor je bil pod menoj, Lisca je zgledala na dosegu, šlo je kot šus in izgledalo je, kot da se da obdržati višino - vse naokrog je buhtelo od kumulusov. Ampak sebi se ne morem izneverit in z navitimi 2,2k sem se obrnil v veter in začel svojo že običajno pot (scanje) proti vetru. Piknik je pač v tisti smeri. Šlo je sicer počasneje, ampak šlo je. Zapeljal sem se še pod eno bazo, ki pa me je spet lepo dvignila. Toda, glej ga zlomka! Ko sem jo hotel potegnit izpod prvih meglic, je le še bolj letelo gor. Dobro, ušesa pa gas! Še vedno gor. To ne bo dobro!!! Vse naokoli samo mleko, coto premetava, in še vedno vleče gor. Kljub temu, da ni nič kazalo na karkoli podobnega CuNi malce pomislim na srečno Evo in tistega hrvata v Istri. Na meni se nabira ivje. Čas je za drastične ukrepe! Potegnem zmerno spiralo - še vedno gre gor! Fak! Potegnem pošteno. Nabije me v zic, okoli glave tuli, vidim nič (oziroma le to nesrečno belino, ki je tako prokleto enaka zgoraj, spodaj in vsepovsod), nenavajen takih jajc in brez kakršnekoli vizualne opore mi je - ehm - neprijetno, ampak vario pa le pokaže malce padanja. Nisem dolgo vztrajal, in sem poskusil ustaviti ta ringlšpil. Pomembno mi je bilo, da ne bi slučajno padel v coto. Pri tistem otepanju res nisem več vedel, če sem nad ali pod njo. Ne prevlečt krila! Potegnil sem spiralo v desno. Spet G, spet tuljenje, ampak občutek, kot da se vrtim v levo!? Spet prekinem spiralo (kakorkoli že, vsaj to je bil dober občutek, da sem delal spiralo na slepo, pa sem jo še kar spodobno izpeljal - samo po občutku). Ni to to, če ne veš ali delaš tumblinge ali salte ali karkoli že. Ampak nekaj malega višine sem pa le sklatil. Nimbus to ni, zato bom nekako že prišel ven! Ponovno sem potegnil slonja ušesa in umiril coto v neki smeri (kompasa na GPSu v tisti tumbaciji nisem našel). Počasi je začelo popuščati in na cca 2,6k sem po cca 10 minutah v svetu beline pod seboj spet zagledal našo preljubo zemljico. Spumpal sem ušesa in krenil naprej proti pikniku.

Ko tako malce pomislim, je ta bela soba izredno neprijetna izkušnja predvsem za duha. Kakorkoli sem dražil coto s spiralami, kakorkoli me je premetavalo je bila tehnika še kar obvladljiva - pri vsem skupaj nisva midva s Intokxijem dobila niti enega poštenega klofa. Je pa strašno moreče, ko ne veš ne kje si ne kam greš in izgubljen plavaš v tistem belem niču.
Preživeli smo, zdaj pa dalje - vendar brez namakanja v bazo! Za začetek sem se namenil proti gradu Podsreda, kjer sem računal na kakšno tankanje višine. Nekje na poti, z še kar udobnimi 1,4k sem naletel na nekaj, kar je bilo bolj za ohranjanje pri življenju, kot pa za navijanje. Toda potrpežljivost se je obrestovala in kmalu sem le zapel nekaj uporabnega. Tokrat pa ni šlo do baze, pa tudi če bi to hotel. HA! S skoraj 2k, čeprav že precej zanešen na J, se mi je piknik zdel že skoraj v dosegu. Rinit v veter in upati na šek kako dviganje. Meglice so se kuhale, dale pa nič. Osredotočil sem se na nek travnik pri Pišecah in tiščal v to smer. Ampak žalost - bolj ko sem se bližal, bolj sem tonil. Na koncu se mi je prižgala ziheraška lučka in sem se odpovedal doletu naravnost (če bi šlo) čez hosto pa v breg, ter raje zavil v dolino, kjer sem celo še zakrožil in sedel med dve njivi. Gospodar je že od daleč tulil, če sem žejen, naj pridem pit. :))
Fino. Pa sem le varno na tleh.
Začel pa se je manj prijeten del letenja: logistika povratka (zato imam rad Lisco, kjer lahko vzletam in pristajam ob avtu). Joc je povedal, da je Drago že nazaj na štartu, oni trije pa še niso vzleteli. Čakali so da je Drago še drugič scurel (ni si zaslužil takega dne), ostali trije pa so se med spustom le uspeli počasi pobrati in odleteti na drugo stran Bohorja (Robi v Brestanico, Marko nekam za Savo (elektrarna Blanca?), Joc pa že blizu Sevnice). V glavnem: treba je bilo priti na piknik, ki se je odvijal cca 10km stran. Pikniški telefoni so bili, jasno, nemi, Cvetkine številke nimam, Simone pa nibilo tam blizu. Pičil sem jo peš, štopal traktor, pa spet peš do Pišec. Tam sem naletel na Mateja, ki je ves nasmejan v svoj nabasan avto stlačil vsaj moj nahrbtnik, da sem lahko nadaljeval lažjih nog. V gostilni mi niso znali pomagati drugače kot z malo radenske. No, vsaj pot se obrnila pod breg in sem si privoščil še malo teka. Kar kmalu pa sem dobil štop, gospod pa je bil tako prijazen, da me je zategnil prav do piknika. Na koncu se je predstavil za bizeljskega župnika ... Sem mu povedal, da sem danes bil pri njihovih, tam gor ... :)
Piknik smo preživeli v prijetnem fuzbalskem vzdušju (razen scene z L.), Matej mi je pripeljal nahrbtnik kar tja, ko pa se je dogajanje zaključevalo, pa se je javil še Joc in povedal, da me Kangoo čaka v Podsredi.
Irena se je strinjala, da gremo nazaj grede še po avto, pa tudi s tem, da je pametneje, da prej otroke odpeljeva domov, natankam čisto presušen Puntek in še kantico nafte za že žejnega Kangoojčka. Saj ni bilo tako grozno - še pred deseto sva bila že nazaj in dan je bil rešen.
Slike by Rado
Slike by Kondor

SloOLC

31.3.2008, Križe - Po šihtu

Dolgo opazovani štart. Nedelja doma (učne ure izumitelja Lovra). V ponedeljek je bila napoved tudi zelo obetavna, ampak bil je tudi dan Stanetovega odhoda, tako da se ni obetalo kaj viška časa za v zrak. No, oprema je je vseeno odšla z menoj. Upanje pač umira zadnje. Morda se bo pa pozno popoldne le še dalo odštartat in se spustit v dolino. Za poskusit je. Stanetovo slovo se je kulturno izteklo kmalu po tretji, pa sem za hec pobaral Mitja, če bi žrtvoval nekaj minut za na Križe, dečko pa je bil takoj za stvar. Gor sva bila hitro, dogovor za avto je padel, lokalni pes mi je markiral gojzer in že sem rinil v hrib ter se lomil po strmini na mokrem snegu. Štart je izgledal obetaven, celo rahlo gor je vleklo. Ok, za štart preizkusit bo že. Na hitro sem pospravil suhe veje s štarta, razgrnil coto in se pripravil. Vedno manj je vleklo, tako da še cote nisem mogel lepo napeti na tistem bregu. Vmes sem ves čas vlekel veje iz vrvic. Bolj, ko sem jih vlekel ven, več ji je bilo. Ko sem coto končno malo dvignil, je vse skupaj izgledalo kot velik en grm, toliko vej in vejic je bilo zataknjeno vsepovsod, kamor se je bilo možno zataknit. Ni bilo kaj, pomolzel sem coto in hop nazaj gor. Spet čiščenje. Glede na absolutno odsotnost kakršnekoli sapice so me že najedale misli o sestopu. Ampak, ni šans! Ponovno razgrinjanje ni prišlo v poštev, pa sem sklenil, da bom poskusili na malce nenavaden način: coto sem pustil v namolzeni buli, le sredino sem malce bolj odprl. To godljo sem potegnil in jo lepo dvignil, še predno sem pometel po tleh. Dve vejici, ki sta še ostali v špagah, se mi nista zdeli kritični (po tistem grmu prej sploh ne), pa sem jo kar odletel.
Začuda je takoj zagrabilo in zgodil se je lep letek...
Za razliko od štarta, je v zraku kar lepo grabilo, in na lastno presenečenje sem se hitro začel pobirati. Po radiu sem poslušal, da jih je en kup v zraku (Marko Škruba, na primer), nekdo pa je celo pristajal pri bazenu (Jagnenica?). Zvrtel sem na 1500 in jo mahnil proti Kumu. Vsake toliko sem lahko še malo popravil višino (ej, lepo je bilo gledati bazico nad seboj in navijati proti njej) ter se na koncu res privlekel do Kuma. Držalo je malce J od vrha, tako da nisem rinil čisto nad anteno. Predvideval sem, da me bo JV nazaj zaviral, pa sem se držal (bemti, spet) bolj nad dolino. Na začetku sem si sicer še lahko malce popravil višino, potem pa sem naletel le na večja ali manjša otepanja, ki razen rukanja niso dala nič. Pricijazil sem se nazaj nad štart, kjer se nisem mogel pobrati nad 900. Sicer se mi je to zdelo ok, ampak pod ritjo sem imel grapo, prepleteno z žicami pa še en daljnovod na poti do Radeč, tako da se med spustom vseeno nisem počutil zelo sproščeno in sem imel ves čas na očeh morebitne zasilne pristanke. Toda ni bilo težav; ko sem prišel do hriba (?) se je še divja curaža umirila, tako da sem nad pristanek prišel z udobno višino za šolski krog (treba je začet vadit).
Mitja mi je avto pripeljal na pristanek (lepo, ni kaj) in z veliko in nenapovedano zamudo (mea culpa, mea culpa maxima) sem jo odkuril domov.
Izkazalo se je, da je bil dan prav za popoldanko letenje (no, nekaj je k temu prispevala tudi pravkar premaknjena ura), saj je bilo z Lisce opravljenih kar nekaj lepih letov (Joc, DamjanČ,...), ki so mi vzeli primat na OLC za Lisco. Tako je tudi prav. Klubsko sem pa še vedno v vodstvu (končno sem nabral 5 letov), he, he...
SloOLC


P.S. (3.4.08) Ko tako analiziram lete, lahko ugotovim, da sem (in tudi Joc) spet naredil neumnost pri povratku s Kuma; namreč letel sem preveč nad dolino, pa čeprav bi lahko dokaj mirno šel nad grebenom. Tudi tokrat mi je za refernco DČ, ki je let zaključil daleč na drugi strani Lisce. S Kuma pa je šel lepo po grebenu, kjer mu je držalo, tako da je prišel čez Savo zelo visoko in se zapičil v steber, ki mu je dal višino za naprej. S podna pa se v tisti grapi ne da prav lahko pobrat.

19.3.2008, Lisca - Lepo in Mrzlo 2

V zraku nisem bil od 2. januarja, ko sem na Lijaku odprl svojo letošnjo sezono. V naših koncih nekako ni bilo nekega pametnega vremana (no, kdaj pa pozimi je?), edino vmesno odpravo na Primorsko pa sem spustil, saj je bila med tednom. Ta premor se je že kar vlekel. Vmes sem si kupil še opornico za noge, jo namontiral na sedež in čakal na preizkus. In čakal, vremena pa ne ...
Čez vikend so se že luščile napovedi, da bo med tem posranim vremenom (ne velja za Primorsko in Gorenjsko, kjer so vmes veselo letali) en dan Letalni. V pričakovanju te srede pa smo se v ponedeljkovo jutro zbudili v snežni mmetež, že lepo pokriti s snegom. Ni kazalo, da se bo nad zasneženimi hribi dalo letet. No, napoved je ostala ista in v sredo sem vzel opremo s seboj v službo; tako, za vsak slučaj, če me bo že kdo poklical. Pa me ni. Pa sem jaz poklical. Drago se ni javil, Joc pa je povedal, da se je na Primorsko, kjer se je res obetalo letenje, odpravila skupina naših, seveda z Dragom na čelu. Joc pa, da ne gre, ker ima delo. Škoda.

Dan se je bohotil v modrini, mirnih kumuluskih in rahlem JV. Vse se je poklopilo, razen snega. Malo pred eno sem izgubil živce, zaprl računalnik, se izstrelil v avto in marš na štart.
Klobasa na terasi je stala v uporabnem JV, tiste na štartu pa ni več. Jo je enkrat odpihnilo.
Načrt: po tako dolgi abstinenci bi bil tudi skok do Čučnika v redu, ampak kazalo je na boljše, zato sem si zadal za cilj obdelati traso Lisca - Rudenik - Veliko Kozje - Lisca, kar bi bilo v zimskih razmerah zame kar v redu.
Sam štart je bil deviški - pokrit s približno 30cm nedotaknjenega snega. Pripravil sem se v miru in tišini ter potegnil ob prvi sapi. Tudi tokrat se mi je, kljub globokemu snegu, uspelo v prvo spraviti v zrak. Sreča, ali napredujem? Takoj sem se pobral nad Lisco, kmalu pa sem že zapel prvi steber in se z udobno višino spustil proti Bohorju. Pa še malo pogasiral vmes. Treba se bo tudi to naučit. Kmalu sem zapel prvi stebriček, ki pa je bil bolj podmerski, zato pa sem poleg naletel na lepega 2-3meterskega, ki me spet vrnil v življenje, in to tako, da sem že pogledoval proti Bohorju. Ocenil sem, da bi nad južno pobočje Bohorja nabrž že prilezel, a zelo nizko, kar bi lahko pomenilo veliko pešačenja po zasneženih Bohorskih brezpojih. Tokrat ne. Porinil sem nad Rudenik in šel nazaj. Ne vem, zakaj imam pri JV vedno občutek, da piha Z, in me ustavlja pri povratku z Rudenika na Lisco? No, malo gor, malo dol sem se po klasiki privlekel okoli male Lisce nzaj pod vikend, spraskal na greben in se vrnil nad štart. Tam se je že nekdo pasel, ni pa hotel pobrati stebrička, ki se je tam kuhal, zato sem ga pa jaz. Prvi del današnjega načrta je bil izpolnjen, drugi del pa je ležal pred nosom. V resnici nisem gojil pretiranih upov, da mi bo uspelo, ampak če ne poskusiš, ne veš. Pa še čas sem imel, da sem si lahko privoščil malo hoje. Potegnil sem jo proti Lovrencu, a stebrička ni bilo na poti. Tako sem lepo sedel poleg tekaške proge, kjer se je neka gospa pravkar odpravljala s "tacanja po snegu". Preživel sem boleče odtajanje rok, pospravil opremo in se odpravil nazaj. Odločil sem se za planinsko pot in bil nagrajen s skoraj enournim zimskim pohodom po še nedotaknjenem snegu v zimski idili, ki je to zimo še nisem doživel od blizu. Zadnji del, na Lisco, sem vseeno raje šel po cesti. Na vrhu, pri smučišču sem naletel na začudenega BB, ki je, tako kot jaz, danes tudi malce prej zaključil v službi in šel udarit eno turno smuko po Ješevcu in tam okoli. Imel sem še čas za zaključno pivce, katerega mi pa je začinil en precej nadelan možak, ki se je odločil, da mi bo na vsak nači delal družbo, tudi ko sem se umaknil ven, na zrak. Preživel sem tudi to, odšibal po Lenarta na jiujitsu, nato pa smo imeli fantje svoj, fantovski večer. Uau, lep dan!
SloOLC

15.3.2008 - Rogla

Konec smučarske sezone 2007-08, začetek bordarske kariere za Lenarta.
Po ne preveč posrečenem poskusu z deskanjem v Mokrinah, ko sva za prvi poskus deskanja izbrala le preveč strm breg, se je Uniorček na Rogli izkazal za pravi teren, kjer se je Lenart en-dva-tri postavil na desko in se na koncu popoldanske učne urice po smučišču že suvereno vozil tako dol kot tudi z vlečnico gor. Juhej!

2.1.2008, Lijak - Lepo in Mrzlo

Na novega leta dan se pokličemo in si voščimo najlepše želje za pravkar začeto leto. Tako sva se prvega slišala tudi z Jocem, ki je hkrati povedal, da si obojestranske želje po čimveč termike in letenja v njej lahko uresničimo že naslednji dan, ko se pripravlja odprava na Primorsko. Med prazniki sem že (malo) pozabil na dogovore ob podpeki pred nekaj dnevi, pa tudi sneženje me ni preveč opominjalo na letenje, tako da me je obvestilo kar malce presenetilo. No, če je treba, je treba it.
Malce sem godrnjal nad zgodnjo uro odhoda, ampak včasih znam tudi malo potrpet. Tako smo se v Radečah dobili Joc, Niko, Drago pa R.. Stane je preganjal mačka, Medo je delal, Robi pa se nekako ni izjasnil kako in kaj. Vsi štirje prisotni smo se stlačili v Nikotov nov avto in gas proti Lijaku. Vmes je poklical Robi, kako to, da smo že šli. Škoda.
Na pristanku smo bili prvi, na štartu pa drugi. Niko je imel še čas zapeljat avto nazaj na pristanek in se vrniti še predno smo se spravili v zrak.

Cilj: glede na 16m/s na Kovku vzhod ni obetal prav veliko, zato sem si rekel, da grem na V kolikor gre in prav tako na Z ter to vsaj dvakrat ponoviti.
Prvi štarta Drago, jaz pa kmalu za njem, tokrat za spremembo v prvem poskusu, brez premetavanj po grmovju. Da pa le ne bi šlo vse čisto gladko, pa mi je obilica oblačil pod kombinezonom precej otežila namestitev v sedež. Kasneje sem še kar nekaj časa lovil prečko za noge, ki se je tudi zapela nekam pod sedež. Na srečo me vse te priprave v zraku niso stale ne curenja in ne kakega bližnjega srečanja v zraku, kjer je bila kar gneča.
Dobro je delo po dolgem času spet malo zaplavati po zraku.
Najprej sem šel malce potipat na V, kamor se je odpravil tudi Drago. Nedaleč, še ne na pol poti do zmajarske rampe sva zagledala en zelo grd klofer, padanje z zmečkano kupolo, navijanje na gurtne in na srečo dober konec na še varni višini (najbrž Dragan Vidic). Nekako se nama ni več šlo v tisto smer pa sva se obrnila proti Z.
Potegnil sem jo proti Gorici, do Škabrijela, lepo pobral nad kamnolomom in se namesto na Sabotin, za katerega po moje nisem imel dovolj višine, odpravil proti Sveti Gori. Zazdelo se mi je, da je začelo prehitro leteti in sem pomislil, da bo šlo nazaj precej bolj počasi, kar pa lahko pomeni ... skratka: odločil sem se za touch and go, izkazalo pa se je, da sem obrnil še prehitro, pred touch (čeprav bi prisegel, da sem bil nad spomenikom naj južnem deli Svete gore). No, za nazaj le ni bilo krize in kaj hitro sem bil na kuclju Z od štarta. Tam je bilo malo tumbacije in požrtja, zato sem jo kar lepo potegnil proti štartu, kjer se pa je dalio spet lepo pobrati. Med pobiranjem sem lahko opazoval razne veseljake, ki so akrali tam okoli štarta (med drugim sem se čudil tudi štartu nenavadnega tandema, ko je sopotnik visel pod pilotom - kasneje se je izkazalo, da je to en od Valičev, ki je štartal s tandema - glej filmček na YouTube ). V od štarta sem se spet lepo pobral, jo previdno stisnil do zmajerske rampe in hitro nazaj. Aljoša pa je le potegnil še malo naprej in na začetku Čavna še lepo pobral. Se da, le iti je treba. Naslednjič zagotovo. Nazaj grede sem pobral na višino dneva in se usmeril proti Gorici. Gasa nisem stisnil, saj je bilo vso pot do Škabrijela (kuclja z opazovalnico nad kamnolomom) treba krotit coto, ki je kar nekam bezljala. Kot kaže se je na tisti višini že čutila burja, ki je žgala čez Lijak. Stolp sem obrnil z udobno višino ter se odpravil nazaj proti štartu. Na hribčku Z od štarta sem se še nekaj malinil in na koncu, malce stran od hriba zapel še steberček za debelih 100m. Da višina ne bi šla v nič, sem jo šel pokurit nad ravnino. Sledil sem dva, ki sta se pasla nad nekim kamnolomom in res sem se z rahlim curenjem z lahkoto pripeljal do tja. Tam sem obrnil in se z še udobno višino usmeril proti pristanku. A glej ga hudiča, bolj ko sem se bližal pristanku, bolj me je neslo proti Z. Letel sem bočno, ves čas obrnjen proti pristanku. Morda bi se z gasom le privlekel do pristanka, ampak vmes je bilo le preveč žic in dreves, zato sem se odločil za udobnejšo varianto s pristankom na veliko njivo Z od pristanka. Je kar pihalo - pristajal sem brez zaviranja skoraj navpično navzdol v koruzne stržene. Po res lepem letalnem dnevu, nisem preveč godrnjal, ko sem se v vetru mučil spraviti vrvice iz koruze. Je pa zato kmalu nehalo pihati in sem ob robu njive lahko zložil padadalo. Za kazen sem moral njivo še enkrat prehoditi, saj je bil izhod na cesto (most čez vodni kanal) nekje tam, kjer sem pristal.
Na pristanku sta Drago in Joc že čakala, Niko pa je še peljal eno delegacijo na štart po avte. Vsi trije smo se zadovoljno režali in premlevali dan. Bilo je MRZLO, zanohtalo je za vsak vzpon nad 1300, ampak je bilo vredno tega.
Pomalicali smo kar na bencinski v Vogrskem, zatem pa nas je Niko lepo zapeljal do Radeč. Prevoz časti klub.
Težko bi si zamislil boljši začetek (letalnega) leta. Upam, da bo šlo na ta način tudi naprej...
ps: Doma je ps(iščka) zgrizla vhodna vrata (petarde).
SloOLC