2.1.2008, Lijak - Lepo in Mrzlo

Na novega leta dan se pokličemo in si voščimo najlepše želje za pravkar začeto leto. Tako sva se prvega slišala tudi z Jocem, ki je hkrati povedal, da si obojestranske želje po čimveč termike in letenja v njej lahko uresničimo že naslednji dan, ko se pripravlja odprava na Primorsko. Med prazniki sem že (malo) pozabil na dogovore ob podpeki pred nekaj dnevi, pa tudi sneženje me ni preveč opominjalo na letenje, tako da me je obvestilo kar malce presenetilo. No, če je treba, je treba it.
Malce sem godrnjal nad zgodnjo uro odhoda, ampak včasih znam tudi malo potrpet. Tako smo se v Radečah dobili Joc, Niko, Drago pa R.. Stane je preganjal mačka, Medo je delal, Robi pa se nekako ni izjasnil kako in kaj. Vsi štirje prisotni smo se stlačili v Nikotov nov avto in gas proti Lijaku. Vmes je poklical Robi, kako to, da smo že šli. Škoda.
Na pristanku smo bili prvi, na štartu pa drugi. Niko je imel še čas zapeljat avto nazaj na pristanek in se vrniti še predno smo se spravili v zrak.

Cilj: glede na 16m/s na Kovku vzhod ni obetal prav veliko, zato sem si rekel, da grem na V kolikor gre in prav tako na Z ter to vsaj dvakrat ponoviti.
Prvi štarta Drago, jaz pa kmalu za njem, tokrat za spremembo v prvem poskusu, brez premetavanj po grmovju. Da pa le ne bi šlo vse čisto gladko, pa mi je obilica oblačil pod kombinezonom precej otežila namestitev v sedež. Kasneje sem še kar nekaj časa lovil prečko za noge, ki se je tudi zapela nekam pod sedež. Na srečo me vse te priprave v zraku niso stale ne curenja in ne kakega bližnjega srečanja v zraku, kjer je bila kar gneča.
Dobro je delo po dolgem času spet malo zaplavati po zraku.
Najprej sem šel malce potipat na V, kamor se je odpravil tudi Drago. Nedaleč, še ne na pol poti do zmajarske rampe sva zagledala en zelo grd klofer, padanje z zmečkano kupolo, navijanje na gurtne in na srečo dober konec na še varni višini (najbrž Dragan Vidic). Nekako se nama ni več šlo v tisto smer pa sva se obrnila proti Z.
Potegnil sem jo proti Gorici, do Škabrijela, lepo pobral nad kamnolomom in se namesto na Sabotin, za katerega po moje nisem imel dovolj višine, odpravil proti Sveti Gori. Zazdelo se mi je, da je začelo prehitro leteti in sem pomislil, da bo šlo nazaj precej bolj počasi, kar pa lahko pomeni ... skratka: odločil sem se za touch and go, izkazalo pa se je, da sem obrnil še prehitro, pred touch (čeprav bi prisegel, da sem bil nad spomenikom naj južnem deli Svete gore). No, za nazaj le ni bilo krize in kaj hitro sem bil na kuclju Z od štarta. Tam je bilo malo tumbacije in požrtja, zato sem jo kar lepo potegnil proti štartu, kjer se pa je dalio spet lepo pobrati. Med pobiranjem sem lahko opazoval razne veseljake, ki so akrali tam okoli štarta (med drugim sem se čudil tudi štartu nenavadnega tandema, ko je sopotnik visel pod pilotom - kasneje se je izkazalo, da je to en od Valičev, ki je štartal s tandema - glej filmček na YouTube ). V od štarta sem se spet lepo pobral, jo previdno stisnil do zmajerske rampe in hitro nazaj. Aljoša pa je le potegnil še malo naprej in na začetku Čavna še lepo pobral. Se da, le iti je treba. Naslednjič zagotovo. Nazaj grede sem pobral na višino dneva in se usmeril proti Gorici. Gasa nisem stisnil, saj je bilo vso pot do Škabrijela (kuclja z opazovalnico nad kamnolomom) treba krotit coto, ki je kar nekam bezljala. Kot kaže se je na tisti višini že čutila burja, ki je žgala čez Lijak. Stolp sem obrnil z udobno višino ter se odpravil nazaj proti štartu. Na hribčku Z od štarta sem se še nekaj malinil in na koncu, malce stran od hriba zapel še steberček za debelih 100m. Da višina ne bi šla v nič, sem jo šel pokurit nad ravnino. Sledil sem dva, ki sta se pasla nad nekim kamnolomom in res sem se z rahlim curenjem z lahkoto pripeljal do tja. Tam sem obrnil in se z še udobno višino usmeril proti pristanku. A glej ga hudiča, bolj ko sem se bližal pristanku, bolj me je neslo proti Z. Letel sem bočno, ves čas obrnjen proti pristanku. Morda bi se z gasom le privlekel do pristanka, ampak vmes je bilo le preveč žic in dreves, zato sem se odločil za udobnejšo varianto s pristankom na veliko njivo Z od pristanka. Je kar pihalo - pristajal sem brez zaviranja skoraj navpično navzdol v koruzne stržene. Po res lepem letalnem dnevu, nisem preveč godrnjal, ko sem se v vetru mučil spraviti vrvice iz koruze. Je pa zato kmalu nehalo pihati in sem ob robu njive lahko zložil padadalo. Za kazen sem moral njivo še enkrat prehoditi, saj je bil izhod na cesto (most čez vodni kanal) nekje tam, kjer sem pristal.
Na pristanku sta Drago in Joc že čakala, Niko pa je še peljal eno delegacijo na štart po avte. Vsi trije smo se zadovoljno režali in premlevali dan. Bilo je MRZLO, zanohtalo je za vsak vzpon nad 1300, ampak je bilo vredno tega.
Pomalicali smo kar na bencinski v Vogrskem, zatem pa nas je Niko lepo zapeljal do Radeč. Prevoz časti klub.
Težko bi si zamislil boljši začetek (letalnega) leta. Upam, da bo šlo na ta način tudi naprej...
ps: Doma je ps(iščka) zgrizla vhodna vrata (petarde).
SloOLC