Joc in Drago ne gresta, Robi in MarkoŠ pa sta že pobegnila gor, druga runda gre kasneje, tako da grem na Lisco kar sam.
Ko pridem, se R. in MŠ že nekaj prestavljata tam po štartu, potem pa skupaj mežikamo v oblake, ki se kar kuhajo in le redko spustijo skozi kakšno pošiljko sonca. Ampak tu in tam pa le malce puhne gor. Načrti? Sam prijavim klasiko: do Veternika, nazaj na Kum, s tam na Malič, potem pa nazaj do avta in na pir na Lisco. (Ha, ha). Če ne gre, načrt prilagodimo stanju na terenu. ;)
Pripravim se, pripet počakam na prvi termični interval se vržem v naravnost v steber (spet lepo, brez nepotrebnega onegavljenja, juhej!). Situacijo sem očitno kar dobro ocenil, saj sem se takoj pobral naravnost do baze, od koder sem opazoval kolega, ki sta občepela na štartu.
Klasika: na V, na Bohor! Počasi sem se guncal proti Rudeniku, ko me po severni strani preleti Robi, ki ga je pičil kar naravnost po grebenu. Mater! Jaz pa tukaj na 1,4k drajsam nulco in čakam, da se kaj odpre. Ptiči me gledajo začudeno, jaz pa njih veselo. Za nekaj časa mi Robi zgine izpred oči, tako, da me je že malce zaskrbelo, kasneje pa vznikne že na V strani Rudenika, kjer je veselo vrtel. Zapodim se za njim, a me kar lepo požira. Malo pred kmetijo švigneva en mimo drugega; on s polno hitrostjo v dviganju nazaj proti Lisci, jaz pa počasi z muko v veter proti vrhu Rudenika. Še
predno sem prišel do tja, sem na srečo zapel steber, ki mi je dal skoraj 1,8k, kar se mi je zdelo dovolj za na Bohor. Ko jebe kar močen V, gremo poskusit! Res sem se privlekel čez in tipal za kakim dviganjem. Tam sem spet užil družbo pernatega mojstra, ki se je neprimerno spretneje od mene vrtel tam okoli, a žal iz enakim izplenom višine. Baza tam ni prijela, zato sem se obrnil ter se z vetrom v rit spustil nazaj proti Ješivcu. Izgledalo je že zelo slabo, pristanek je bil že izbran, ampak prijatelj Ješivec se je še enkrat znova izkazal in me iz podna izstrelil nazaj do baze na 1,8k. Tokrat se nisem hecal in sem jo potegnil izpod baze še pod prvimi meglicami. Jebiga, najprej zdravje, potem pa višina in ti heci. Tako sem se na vrhuncu dneva znašel pod bazo nad Lisco. Fino, zdaj pa pa še na Kum! Gas do Mrzle planine, tam še malce pobiranja v že močno zanešenem stebru in s skoraj 1,7k naravnost proti Kumu. Nekje nad Čimernim se je obetalo neko dviganje. Brbotalo je kar pošteno, neke višine pa nisem mogel natankati. Sicer sem napraskal na dobrih 1,5k, kar bi z vetrom v rit moralo zadostovati za do Kuma. Ampak.... Kum z okolico je bil v črni senci, pa še pot nazaj proti vetru me je čakala. Sem se raje kar obrnil. V tistem vidim, kako jo še kakšnih 200m nad menoj nekdo z rumenim Riverjem (ki sem ga iz baze gledal, ko se je na Lisci skušal pobrati nad greben) žge naravnost na Kum. Srečno! sem mu zaželel v upanju, da bo zvozil tudi nazaj. Sam nazaj grede nisem našel nobenega uporabnega dviganja več, tako da sem le vztrajno tonil proti Svinjski riti. Kasneje je Robi povedal, da bi znal biti steber pri daljnovodu, kjer sem dejansko dobil nekaj metrov. Hop čez Svinjsko in poskus še na bregu čez Savo, pa ni bilo nič. Pa tudi borbenost je že popuščala in z mirno vestjo sem lepo pristal.
Prav takrat, ura je bila pol štirih, so se sodelavci vozili na piknik. MitjaS je nazaj grede celo ponudil prevoz. No, Robi je bil že v bližnjem bifeju, kjer je z Markom (ex mornarjem, zadovoljen z novim, rdečim Riverjem) čakal Mirota (he, he, junak z rumenim Riverjem), ki nas bo zapeljal nazaj po avte. Miro je dejansko prišel na Kum, tam navil na 2k (!!!) in pristal v Radečah, nam pred očmi. Dan je bil za vse prelep, da ga ne bi zalili z nekaj rundami piva, tako da sem komajda še ujel piknik in se okrepčal še z nekaj hladnimi čevapi.
Tako sem lahko cel vikend kar notranje miren (vsaj kar se letenja tiče) opazoval bujno termiko.
Kasneje se je izkaže, da je bil to moj kar osebno rekorden let v naših koncih, pa tudi sploh najdaljši let, ki sem ga uspel zabeležit in prijavit. Fino!
SloOLC
Ni komentarjev:
Objavite komentar