#1
Obetal se je še en, najbrž zadnji v tej seriji fantastičnih letalnih dni (glej solc), na drugi strani pa služba in pa, kar je pomembnejše, Lovrova prva rokometna tekma. Ok, z malo volje se da vse to uskladiti, zato je šla oprema z menoj v službo. Druščina se je uskladila za prevoz gor, tako da sem avto lahko pustil na Bregu in ob pol dveh je bil štart na Lisci že poln. Vlekel je zdrav JV, baze so delale, treba je bilo v luft! Plan je bil tak: v veter do Rudenika, nato nazaj do Kozjeka, ali pa še čez na Mrzlico, potem pa čez Savo čim dlje nad Komplje, pa pristanek blizu avta ter gas v Brežice na Lovrovo tekmo. Vreme je obetalo, da bi se to dalo naredit.
Prvi je potegnil Drago in se pobral, takoj za njim je šel mladenič Jošt, ki ga je tudi izstrelilo gor, meni pa je oblak naredil senco, tako da sem moral malce počakati. Ko se je sonce spet pokazalo, sem šel in se tudi kar lepo pobral (čeprav sem na začetku kar nekaj motovilil, predno sem na JZ grebenu zapel razbit steber. Po nekaj poskusih sem se po pol ure le nekako prišvercal na spodobna 2k. Tu pa, se je kasneje izkazalo, sem naredil taktično zelo napačno potezo. Že prej sem opazoval Dragota in Jošta, kako ju je neslo na S, kamor jo je Drago tudi potegnil z vrha prvega stebra. Jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi rinil (scal) proti vetru. V 8min sem uspek pokuriti 1km višine, privlekel pa sem se na pol poti do Rudenika. Tredno sem verjel, da bom vmes našel dviganje in res sem ga, vendar.... švoh.
Kot zanimivost: začutil sem termiko. Ko sem curel, sem zavohal drug, manj svež zrak, ki pa je bil tudi toplejši. Kamalu zatem je začelo brbotati in bil sem v stebru.
Pošteno me je premetavalo, dviganje pa sem izgubil po nekaj obratih. Po še enem takem rodeu sem se le spravil na kilavih 1,4k in si zabil še predzadni žebelj v letalno krsto ko sem se spet zapodil proti Rudeniku. Tistih nekaj metrov sem spet obupno curel, nagrade na kocu pa ni bilo! Rudenik je termično spal.
V ušivih štirih minutah sem pokuril še tistih prigaranih 500m in speči Rudenik obrnil tik nad vrhom. Nazaj grede je šlo pa še na slabše, saj ni bilo niti brbotka, ki bi se ga dalo obrnit. Iz trenutka v trenutek je bilo manj maneverskega prostora, vozil sem tik nad vejami na vetru. Na nekem pobočju sem še nekaj minut drgnil krošnje dreves in se tako ohranjal v zraku, še vedno, sicer ne več tako zelo trdno, pa vendar prepričan, da se bom pobral. Na tak dan pa ja ne smem in ne morem scuret! Še zadnja napačna poteza je bila, ko je s tistih 700m nisem potegnil k prijatelju Ješivcu, ki me ponavadi rešuje v takšnih situacijah. No, kakih 20m nad podnom sem se zares prenehal borit in poskušal vsaj varno pristat. Ni šlo drugače, kot malce z vetrom, pa nič hudega. Hudo je bilo gor gledat buhteče baze.
Sledilo je (recimo) ura in pol planinarjenja, medtem ko sem moral poslušat Dragota, ki jeselo razlagal, kako se, na 2k, vrača z Maliča in ga gledati, kako se s to višino mirno pelje obrnit ta, danes zame nesrečni, Rudenik. Gor je Toni takoj prinesel pivo, sam pa sem lahko le čestital Dragotu. Jošt, ki je tudi bil poleg, je tudi lepo odletel, Robi se je vozil po grebenu in potem pristal gor (vmes pa je z 2k scurel v Polano, še en osmoljenec), Joc je javil, da je prav takrat pristal v Mozirju(!!!), medtem ko pa je Marko (Lukič) s svojim novim Riverjem prišel do Celja (!). Torej, taprav dan za tiste, ki so ga znali izkoristiti. Za osmoljence pa več sreče prihodnjič!
SloOLC
#2
No, po curaži in planinarjenju, sem se kljub (vseeno prisluženemu) pivu v riti le odpravil v dolino po zraku. Za dušo pa sem obrnil še en stebriček, ker je ravno bil tam. Pa še v desno sem ga zvrtel. Na poti dol pa sem se opogumil in še malce pritisnil gas, da se navadim še to uporabljat. Lep pristanek, spakiral in oddirjal v Brežice na tekmo.
SloOLC
Ko sem bil že Brežicah, je poklical Lovro in povedal, da je že doma. Bil je malce žalosten, ker je dobil le minuto igre čisto na koncu tekme. Bo naslednjo tekmo bolje, pa še navijača bo imel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar