Dolgo opazovani štart. Nedelja doma (učne ure izumitelja Lovra). V ponedeljek je bila napoved tudi zelo obetavna, ampak bil je tudi dan Stanetovega odhoda, tako da se ni obetalo kaj viška časa za v zrak. No, oprema je je vseeno odšla z menoj. Upanje pač umira zadnje. Morda se bo pa pozno popoldne le še dalo odštartat in se spustit v dolino. Za poskusit je. Stanetovo slovo se je kulturno izteklo kmalu po tretji, pa sem za hec pobaral Mitja, če bi žrtvoval nekaj minut za na Križe, dečko pa je bil takoj za stvar. Gor sva bila hitro, dogovor za avto je padel, lokalni pes mi je markiral gojzer in že sem rinil v hrib ter se lomil po strmini na mokrem snegu. Štart je izgledal obetaven, celo rahlo gor je vleklo. Ok, za štart preizkusit bo že. Na hitro sem pospravil suhe veje s štarta, razgrnil coto in se pripravil. Vedno manj je vleklo, tako da še cote nisem mogel lepo napeti na tistem bregu. Vmes sem ves čas vlekel veje iz vrvic. Bolj, ko sem jih vlekel ven, več ji je bilo. Ko sem coto končno malo dvignil, je vse skupaj izgledalo kot velik en grm, toliko vej in vejic je bilo zataknjeno vsepovsod, kamor se je bilo možno zataknit. Ni bilo kaj, pomolzel sem coto in hop nazaj gor. Spet čiščenje. Glede na absolutno odsotnost kakršnekoli sapice so me že najedale misli o sestopu. Ampak, ni šans! Ponovno razgrinjanje ni prišlo v poštev, pa sem sklenil, da bom poskusili na malce nenavaden način: coto sem pustil v namolzeni buli, le sredino sem malce bolj odprl. To godljo sem potegnil in jo lepo dvignil, še predno sem pometel po tleh. Dve vejici, ki sta še ostali v špagah, se mi nista zdeli kritični (po tistem grmu prej sploh ne), pa sem jo kar odletel.
Začuda je takoj zagrabilo in zgodil se je lep letek...
Za razliko od štarta, je v zraku kar lepo grabilo, in na lastno presenečenje sem se hitro začel pobirati. Po radiu sem poslušal, da jih je en kup v zraku (Marko Škruba, na primer), nekdo pa je celo pristajal pri bazenu (Jagnenica?). Zvrtel sem na 1500 in jo mahnil proti Kumu. Vsake toliko sem lahko še malo popravil višino (ej, lepo je bilo gledati bazico nad seboj in navijati proti njej) ter se na koncu res privlekel do Kuma. Držalo je malce J od vrha, tako da nisem rinil čisto nad anteno. Predvideval sem, da me bo JV nazaj zaviral, pa sem se držal (bemti, spet) bolj nad dolino. Na začetku sem si sicer še lahko malce popravil višino, potem pa sem naletel le na večja ali manjša otepanja, ki razen rukanja niso dala nič. Pricijazil sem se nazaj nad štart, kjer se nisem mogel pobrati nad 900. Sicer se mi je to zdelo ok, ampak pod ritjo sem imel grapo, prepleteno z žicami pa še en daljnovod na poti do Radeč, tako da se med spustom vseeno nisem počutil zelo sproščeno in sem imel ves čas na očeh morebitne zasilne pristanke. Toda ni bilo težav; ko sem prišel do hriba (?) se je še divja curaža umirila, tako da sem nad pristanek prišel z udobno višino za šolski krog (treba je začet vadit).
Mitja mi je avto pripeljal na pristanek (lepo, ni kaj) in z veliko in nenapovedano zamudo (mea culpa, mea culpa maxima) sem jo odkuril domov.
Izkazalo se je, da je bil dan prav za popoldanko letenje (no, nekaj je k temu prispevala tudi pravkar premaknjena ura), saj je bilo z Lisce opravljenih kar nekaj lepih letov (Joc, DamjanČ,...), ki so mi vzeli primat na OLC za Lisco. Tako je tudi prav. Klubsko sem pa še vedno v vodstvu (končno sem nabral 5 letov), he, he...
SloOLC
P.S. (3.4.08) Ko tako analiziram lete, lahko ugotovim, da sem (in tudi Joc) spet naredil neumnost pri povratku s Kuma; namreč letel sem preveč nad dolino, pa čeprav bi lahko dokaj mirno šel nad grebenom. Tudi tokrat mi je za refernco DČ, ki je let zaključil daleč na drugi strani Lisce. S Kuma pa je šel lepo po grebenu, kjer mu je držalo, tako da je prišel čez Savo zelo visoko in se zapičil v steber, ki mu je dal višino za naprej. S podna pa se v tisti grapi ne da prav lahko pobrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar