Šla sta Joc in Drago, ki je peljal, pridružim se jima v Trebnjem.
Vreme na Primorskem je jasno. Želja je bila leteti gor ob Soči, a JZ je cilj postavil na V; ideal je bila Postojna, vse na poti tja pa pa sprejemljiv cilj, le da bo varen pristanek.
Na štartu strašna gneča (Z štart je nepokošen). Dragota premetava čez pred njim razgrnjena padala, enega sklofa do podna (na srečo brez posledic), skratka pestro. Sam sem se raje prestavil malce bolj ob rob in nižje, od koder sem (po mojem mnenju) res lepo odletel - po šolsko.
Kmalu sem se pobral malce V od štarta (pri oknu), nekaj bluzil nazaj nad štart, potem pa jo le počasi potegnil proti V. Dviganja so bila zbutana (pomladanska), a je nekako šlo. Za preskok proti Čavnu sem navil nad "objektom", tako da sem nad zmajarsko rampo le nekoliko popravil in šibal dalje. Čaven je bil razrukan, a potrebno višino sem le pobral in gremo dalje do V.Modrasovca,
kjer sem spet kar hitro naletel na stebrič, ki me dvignil na višino dneva, zadostno za udoben preskok na greben Kovka. Tam je bila že kar malce kriza - v zraku gneča, dviganja pa nobenega. No, muljenje trave, oz. skal malce Z od štarta je bilo poplačano z enim močno zanešenim stebričkom, z vrha katerega pa sem se upal spustiti proti Nanosu. Na poti sem eksperimentiral z na novo vpetim gasom (kar se ni najbolje obneslo, je pa še vedno bolje kot prej), tako da sem prevozil eno vmesno dviganje, nekaj naslednjih pa sem malce pomolzel, tako da sem Nanos priklopil z udobnih 900m višine. Sledilo je precej nepremišljeno dirkanje po grebenu z vetrom v rit (sledenje nekomu z Gradientom). Imel sem slab občutek motati se okoli tistih skal (dve skalni zajedi malce V od odbojne table). Bilo je vetrovno; ali se je curilo, ali pa je precej neatikulirano buhalo. V tem se mi ni rinilo v tiste skale, čeprav se mi je zdelo, da bi se tam lahko pobral. Ena jata jih je piletela nasproti (so se vračali s Pleše?), eni višje, eni nižje, sam pa sem letel kot sneta sekira za kolegom pod Gradientom, ki pa je le bil malce višje. Nad gozdnatim pobočjem sem začel loviti balončke, a vse skupaj je imelo negativen izkupiček; vsak obrat je bil curi muri. Odpisal sem Nanos in se obrnil proti Vipavi, ampak JZ me je čisto ustavil. Že na poti proti pristanku sem zavrtel še zadnje upanje, a ni bilo šans priti čez grebenček proti kateremu sem tonil.Pristanek je bil lep, iz šolskega kroga, v veter, na primeren travnik, vse tako kot mora biti. Lep letalni dan.
Sledila je kalvarija z logistiko, saj je Drago pristal v Vipavi in ni dobil štopa do Lijaka. Sam sem med maršom proti Vipavi tudi neuspešno poskušal s štopom, a sem nakje na pol poti dobil prevoz le do Vipave. Vmes je D že odšel po avto, z Jocem sva se med čakanjem malce okrepčala, potem pa je sledilo neskončno cijazenje v kolonah mimo cestnih zapor proti Lj.
Doma nekaj čez 21h.
SloOlc
Ni komentarjev:
Objavite komentar