Sobota, 28.6.08. Zjutraj sem spakiran in z mravljinci v riti oddrvim v KK po Mitjev šotor, tam pa si sposodim še jakno, saj sem svojo pozabil doma.. Jebiga.
Da bi polno izkoristl potepanje po Slo, se v Lj ustavim še ogledat otroško jadro za surf, ki sem ga obljubil Lenartu. Rig je še kar, le peta mu manjka in gospa ga ponudi zastonj. No, dogovoriva se za vsaj simbolično ceno in rig gre kar z menoj. Treba je bilo še kupit peto, potem pa se mi je že zelo mudilo, če sem hotel ujeti še kaj letenja.
Kobariški stol - prvič zame...
Tik pred Tolminom se slišim z ekipo, ki se tudi že odpravlja na zborno mesto. Ocenim, da imam še čas za sendvič, a me že kličejo, še predno sem prvič ugriznl vanj. Po kratkem posvetu zaključimo, da zaradi občutnega vzhodnika Kobala danes ni letljiva in se gre na Kobariški stol. Pojavi se težava, saj nas je sedem (Medo+Dragica v tandemu, Drago, Robi, Joc, Marko in Rado, Stane pa je ostal v kampu), sedežev za potnike v Silvovem Defenderju pa je le pet. Marko in Joc sta se žrtvovala in ostala doma, ostali pa smo odšibali na Kobariški stol, kjer je bilo kar vetrovno. Zame je bil to tam krstni štart. Razmere za štart niso bile ravno idealne, saj ljudem cote metalo po štartu sem ter tja, ko pa se je kdo odlepil, ga je izstrelilo naravnost navzgor (npr. Drago). Sam sem štartal v trenutku prav lepih razmer, veter ni prav nič nagajal.
V zarku je bila kar gneča, pobrati se ni dalo, tako da smo se bolj drgnili po bregu. Nekako sem se pridrajsal do antene, jo obrnil z nekaj 10 m višine ter se zapodil po grebenu proti Kobaridu. Malce me je živciralo jamranje po postaj, kako je razfukano in to in da grejo raje kar dol. No ja, to res ni bila neka večerna za peglanje, tako grozno pa spet ni bilo. Termika je bila, a je bila raztrgana od vetra, kar je v praksi pomenilo, da te je ponavadi po dveh zavojih v stebru vrglo ven, v cruažo. In tako vsakih sto metrov. Ni ravno v slast, za obupat pa spet ne. Vsaj, če si v globoki abstinenci ne. Nekje na pol grebena sem dobil občutek, da bi bilo dobro še enkrat poskusit na anteno. Pa sem šel in res obrnil anteno. Za čuda se je dalo še malo vrteti in nekaj njih se jih je podalo še malce naprej proti Z. Sam sem jo raje potegnil proti V. Nekje na točki prejšnjega obračanja se mi je zazdelo, da ne bo šlo po grebenu, saj me je preveč požiralo. Butl sem šel na J breg, kjer pa me je res začelo požirat. Počasi sem lezel proti Kobaridu in upal na še kak odrešilni steber. Na enega sem res naletel, a je bil tako zanešen nazaj proti Z, da sem pridobil le nekaj časa več v zraku, višino pa sem pokuril še predno sem se vrnil na točko, kjer sem stebriček prvič obrnil. Počasi sem tiščal v veter in slavil vsak meter, za katerega sem bil bližje Kobaridu. Z malo sreče bi lahko šlo še malce bližje uradnemu pristanku ali pa celo pumpi, ampak zakaj? Udobno sem pristal na začetku mesta, se spravil v bližnjo senco in še predno sem pospravil opremo, je bil Silvo že pri meni. Ustavila sva se še po pivo, da ne pridem v kamp praznih rok, na pumpi pa sem si med debatami o doživetem končno privoščil še sendvič.V redu za prvič na Kobariškem stolu. Vtis je bil sicer malo bolj divji, kot sem pričakoval po pripovedovanjih, ampak tudi s takim letenjem se da živet.
SloOLC
Kobala - Večerni speed
Kobariški stol je bil za nami, dan je bil še relativno mlad, eni so še kar viseli po zraku, v kampu pa so bili trije, ki ta dan še niso stopili v zrak. Silvo nas je malce hecal, pa smo hitro zagrabili. Joc je že končal glavnino bograča, Marku so se kar zasvetile oči, Dragotu je bila to zadnja šansa, saj je moral naslednji dan že zjutraj na pot, Robi je bil seveda za, Medo imel dovolj za en dan, Stane pa je tudi raje ostal pri svoji Ani, jaz pa nisem imel nobenih zadržkov še enkrat iti v zrak. Rečeno - storjeno. Neja zamenjav nahrbtnikov na strehi Defenderja in že smo drveli na Kobalo. Tam še zdaleč nismo bili sami, čeprav neke pretirane gneče ni bilo. Ok. Malce je še delal V, pa smo se na hitro pobrali v zrak. Nakaj malega sem telovadil okoli štarta, a ni bilo nekega efekta. Kmalu je mimo mene priletel Drago in se zapodil za Z proti TT. Nič ni kazalo na to, da bi lahko bilo še bolje, pa sem jo ucvrl za njim. Na TT sem enkrat obrnil, a brez haska. Oba sva polagala upanje v V pobočje Vodel vrha. Pa tudi tam ni bilo nič dviganja. Pa sva jo žgala naprej ob pobočju. Krošnje dreves so bile že nevarno blizu riti, pobočje pa veno bolj položno. Priznam, če bi bil sam, je ne bi vlekel tako dolgo, ampak bi že prej zavil ven, nad vsaj občasno kak travnik. Tako pa sva skupaj trmoglavila tik nad krošnjami dreves z vetrom v rit in nedaleč pred nama se je pokazal kamp. Kakšnih 10m in kak živc manj me je usmerilo čez Sočo pristat na travnik, medtem ko pa je Drago še malo stisnil in lepo pristal na soškem produ poleg kampa. Jaz pa čez reko. Bo že drugič bolje.
Joc je pristal eno vas nazaj, Robi pa kljub nažaganim 100m nad štartom ni prišel dlje kot do Tolmina, tako kot Marko. Smo pa le potrdili dan.
SloOLC
Ni komentarjev:
Objavite komentar