Če odštejemo vmesna neurja, je vreme že nekaj časa prav fino. V hribih veliko in daleč letijo, pri nas pa je bolj zatišje. Ampak vreme pa je le OK (sončno, čez dan nekaj kumulusov in rahel JV). V nedeljo bo družinska fešta, v soboto pa je na Lisci gasilsko srečanje na katerega vabijo tudi padalce... Ampak vreme je zdaj in tukaj... Če Ireni odpade zobar in gre lahko na roditeljski sestanek, bi me pa morda AP po servisu strežnikov mimogrede zategnil na Križe? No, Irena se je odločila, da gre na rod. sest., ampak servis je bil odpovedan, pa sem, čisto tako, da ne naredim prav nič, poklical Dragota, ki pa je bil, po malce momljanja, kar za stvar. Malce pred tretjo sva že bila s kangoojem na Lisci, Dragov avto pa je počakal na Bregu.
Kazalo je ... tako -tako. Skoraj brezveterje, morda je celo dol potegnilo, ampak nad hribom pa se je delala bazica. Prevoz je čakal, torej gremo; če bo curenje, pač bo.
Prvi je potegnil Drago in začel praskati po grebenu. Sam sem "moral" coto najprej prekucnit, pa ponovno zlagat. Res sem bil, ne vem zakaj, še posebej pozoren na opremo, da ne bi kaj po nepotrebnem zajebal. Drugič je štart lepo uspel. Ko sem hotel, zdaj že rutinsko, zahakljat prečko za noge, je ni bilo tam kot ponavadi. Ok, raje sem se posvetil iskanju dviganja, ki ga nekako ni bilo v izobilju. Po malce smukanja krošenj med štartom in vikendom sem le zapel steber in ga zvrtel do baze. Z bingljajočimi nogami. Doživetje same baze mi vedno da en tak dooober občutek (lepo je tako tacati po tem, kar iz zemlje zgleda kot nežen puh, kar romantike zaziba v sanjarjenje, kar slikarji upodabljajo kot domovanje nekega sivega bradača....), a vseeno sem se ji vljudno izognil. Pač nekako najraje vidim vsaj kak kos neba nad seboj in ljubo zemljico pod ritjo. Kam zdaj? Kar je bilo vetra, je bil V. Lahko bi šel, enkrat za spremembo, na Z, recimo na Kopitnik, pa nazaj na Lisco, če pa ne, pa na Breg. V redu, ampak prej grem pa še do bazice nekje na pol poti do Rudenika. Gremo! Na poti sem ugotovil, da se je speljala ena gurtna prečke za noge. Kako, ne vem. Sem pa zato preizkušal gasiranje - ej, gre cca 5km/h hitreje. Vmes je ciljna baza že crknila, kar pa se je delalo poleg, pa je bilo zelo švoh, ampak me je le držalo na 1,3 do 1,4k. Nazaj grede ni bilo nekih znamenj dviganja, pa sem jo potegnil še do starega prijatelja Rudenika, ki pa tudi ni bil prav nič radodaren.
Edina tolažba je bila, da je šlo nazaj znatno hitreje. Povozil sem nekaj balončkov, a zapel nisem ničesar. Na misel mi je padlo curenje tam za Ješivcem (ko je joc odletel v Mozirje, Drago pa na Malič in nazaj). Tako vzpodbujen nisem prav dolgo iskal pravega stebra, ampak sem s preostalo višino želel priti predvsem čim dlje. Ješivec je nekaj obetal, a sem ga zapustil nižje od prihoda. Niiiizko sem se zvlekel okoli male Lisce in v muldi pred vikendom začel praskati nulco, ki se je razvila do te mere, da sem lahko začel že malce vrteti (v desno!). Žal se je hec končal še pod višino grebena, pa sem jo v upanju vsaj na vrh (Kopitnik sem že odpisal) potegnil naprej, pod štart, kjer sem na grebenu napraskal toliko višine, da sem že gledal kangoojčka, kako me čaka. Ampak tudi to sem nekako izgubil in se, hočeš - nočeš, prizemljil pri Čučniku (in to kar atraktivno, iz zavoja, z veliko hitrostjo tik nad tlemi, a na koncu zelo nežno).
Sledilo je nekaj telefoniade (Drago je bil že doma, ni bil zelo vztrajen pri iskanju stebrov na Lisci - najbrž je to kaj v zvezi z dejstvom, da je imel avto na Bregu), potem pa pripenjanje odpadle prečke v senci kozolca. Za nagrado sem dobil še polurni marš nazaj na vrh, kjer se prav prilegel en velik točen pir.
Otroka sta bila na počitnicah na T2, roditeljski sestanek ob 19:00 sem še ujel, a se je izkazalo, da ni nič drugačen od tistega, ki ga je Irena poslušala uro prej, tako da se je tudi ostalo lepo izteklo. Posrečen dan sva z Ireno zaključila s čevapi Pri Debeluhu.
+ Kar dobro izkoriščen poznoavgustovski lep dan. Še posebej glede na relativno pozen štart. + Navijanje do baze - vedno znova mi je smukanje neposredno okoli baze prav v posebno veselje. + Ptiči - spet sem bil v veseli pernati družbi; lastovice so na 1,6k švigale za mrčesom, ki ga termika dvinila v višave + Vrtenje v desno - počasi se udomačuje; tehnika ni več težava, bo pa še treba delati v glavi. + Gasiranje - res gre malce hitreje, pa tudi nič hudega se ni dogajalo pri 1/3 - 1/2 gasa. Je za porabit.
- ponesrečen prvi štart - ni katastrofa, bi bilo pa dobo, da se to ne dogaja. Morda sem bil preveč V, pri gozdu, pa je kak rotorček pomagal zviti coto? - Odletel z odpeto prečko. Kako sem lahko to spregledal ?! ni katastrofa, bi bilo pa dobro, da se to ne dogaja. - V zraku z radiem na skoraj nič glasnosti; popravil lahko šele na preskoku, pa tudi potem ni bilo nobenega glasu?! Preveri, če sploh deluje (ali pa so baterije fuč?)! - Vario še vedno včasih čudno zacvili (pogledujem proti Competinotu)
SloOlc
Ni komentarjev:
Objavite komentar