Orešje, 31.12.2023 (ned), Silvesterski poljub

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2595833/comments/

Za 2023 sem že sredi decembra naredil križ čez letenje, saj kombinacija vetrovnega vremena, šihta in družabnih obveznosti ni puščala kaj veliko upanja. Za silvesrsko nedeljo sem načrtoval en jutranji tekec, pred začetkom priprave kosila in preden se popoldan pooblači. 

Irena je malce presenečena, ker se že relativno zgodaj kobacam iz postelje. Potem pa na četu vidim Miha, ki ima čudno zamisel o montaži popravljene vetrnice za vetrno vrečo. Piha kar junaško, a v mejah preživetja. Klinc, pa gremo. Izprosim si nekaj časa za zajtrk, pobašem opremo in nekaj orodja, vmes še zavijam pljučno za popoldansko kosilo in med vrati obljubljam, da bom nazaj še dovolj zgodaj za en Šentvid. Na poti se z Lenartom še dogovarjava za ogled enega pežoja pri NM in glede odprodaje ali pokopa starega golfa. Nekaj minut zamudim na pristanek, a Miha niti ne opazi. Odpelje naju kar gor na start, mu ni žal avta za po tistih luknjah.

Vreča nič ne kaže, saj je še v prtljažniku, se pa čuti ravno pravšnji vzgornik. Na drog hitro zmontirava nov nosilec in vrečo, ki takoj lepo zaplapola gor. Matr, imava srečo. Pripraviva se in upava na malo jadranja na vetru. Kolega veter še malo heca, da ga odnese daleč nazaj (še dobro, da je cel travnik pokošen) in se mora vračat z namolženo coto. Pripravljen čakam, da se veter malo stabilizira, saj se je iz močnega J obrnil v čisto rahel Z. 

Zrak ostaja mlačen, a ko se obrne v švohcen J, hitro potegnem, da bi bil v že zraku, ko se bo spet okrepil. Nad pečino pričakujem raketo, dobim pa le švohcen cvilež oudia, Nič. Grem na Silovec, kjer pri anteni tudi nekaj zagodrnja, pa spet nič in odtonem proti dolini. Nič mi ni jasno. Ok, spodaj je tudi brej bilo brezvetrje, na startu pa je lepo vleklo. Kmam se je zgubila ta sapa? Malo pred pristankom vidim, da je odstartal še Miha, ki pa tudi le tone proti meni. Ajaj.

Kasneje razmišljava, da sva padla v zatišje pred obratom v Z, a zgodovina AVP pokaže le, da sva odletela v 20 min zatišja v sicer lepem J. Sreča, ni kaj. Kolega se vmes dogovori s soprogo, da se mu pridruži na sprehodu nazaj na start, tako da ga odložim spodaj pri kozolcu. 

Na poti domov se oglasi Lenart, ki je z Lovrom že pri avtu,ki si ga ogleduje za nakup. En od toče stolčen pežo, a dokaj nov, z malo km in od znane prejšnje lastnice. Menda bo.

Fanta sta na poti domov, tako da ju počakamo in gremo skupaj še na en sprehod, potem pa pripravljat silvestrsko kosilo, katerega glavnino uredi Lenart. Pod večer se z Lovrotom odpravimo v Lj, medtem ko Lenart ostane in gre novo leto dočakat k novopečenem dohtarju Mihu. Lovra oddava na (začetni) party, midva pa pri Slavcu in Miri vztrajava nekje do enih, potem pa domov, kjer sva pred Lenartom.   

Kakorkoli že, nepričakovano lepo sva zaključila leto. Sam sem popeglal statistiko, da sem popravil 55,9 na 56,1 naletenih ur v 2023. Kar v redu za potrtega nergača.

Zdaj pa veselo v novo leto! 

Lisca, 17.12.2023 (ned), na decembrsko sonce

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2592690/

Deveti dan po tem, ko me zahrbtno napade nahod, je zunaj lepa sončna nedelja in Kondorji se odpravljajo na hf na Lisco. Je tako inverzno, da je še tekma zimske lige odpovedana. Kot nalašč za sprehod na lokalni hrib in skok dol.

V petek se mi je v bolezni pridružila še Irena, a sumim, da le zato, ker si je v petek to lahko privoščila brez "škode" za službo. Danes še ni za ven, pa tudi ne gre se ji na na hrib, raje doma peče piškote.

Glavnina gre gor peš, z Gabijem še Nina, ki mi kasneje spusti avto. Drago pa jaz (danes) nisva za neke peš podvige, pa  naju zapeljem gor, kjer so planinci na novi terasi že pomalicali. 

Zgodaj se odpravimo na zahodni start, kjer švohceno vleče gor. Gabi odleti, ostali pa cincamo, če ne bi šli na južni start, potem pa se le pripravimo kar tam. Urošu med tekom ven pade rezerva in mora ponavljat. Sam poskusim vzratno, pa se curec hitro sesede. Drugič grem naprej, a mi sredi dvigovanja ena gurtna drsne z rok in gre vse v maloro. Odleti Drago, ki ga tako požira, da gre z zicem skozi veje drevesa spodaj. Maticu gre dobro, a ga požre, da prekine še na travi, jaz pa malo kasneje enako. Ko bi moral biti že v zraku, sem še z nogami na tleh drsel proti grmovju, pa sem seveda raje prej prekinil. 

Po tem sta se Roberto in Matic le še prepričala, da sem ok in odkrevsala na južni start, jaz pa za njima. Tam sem prvi pripravljen, prha pa v vse smeri, največ pa dol. V prvem intervalčku, ko potegne gor, se naprej vržem pod breg in se uspešno skobalim v zrak, pa na zahodni greben. Obrnem tiste redke piske, seveda brez haska. Smer Breg! Draži me Oudie, ki kaže neko okno, ki ga ne morem zapret. Pustim ga in raje uživam v zraku in razgledu. Oblečen in pokrit sem tako, da mi je pošteno vroče. Raje tako, kot slutnja mraza, nisem še dober. Ker ni druge, preizkušam gas. Simetrija pol gasa, pa koliko potegne na polno (mislim, da je kazalo 58km/h) - je kar dobro žvižgalo okoli štrikov in ušes. Uroš posname pristanek, Drago pa me potem zategne do avta na planinskem izhodišču, nato pa gre še na Kompolje po Robertota in Matica, ki nista dosegla Brega.

Doma sem tri ure in tričetrt po odhodu.

Dan rešen, bolniška zaključena (čeprav se telo ne strinja čisto s slednjim).

Lenart je še bolj vrhunsko rešil dan s turno smuko nekje globoko v Avstriji. Vesel za sina.

Orešje, 29.11.2023 (sre), Darilo za Dan republike

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2590937/

Pred tremi dnevi sem sanjal. Že dolgo ne. Sploh ne tako živo. Letel sem. Bilo je fino. Prehitel sem nekoga, zdi se mi da je bil Čreto. Nizka baza, ob grebenu. Letimo ven od hribov. Nekam ne drži več. Najdem krasen travnik za toplanding. Ampak jeba! Sploh nimam ne zica, ne krila! Letim kar tako, kot Peter Pan! Z razširjenimi rokami. Pristanem in se čudim in se režim. WTF?! Zbudim se nasmejan. 

Ok, Čreto pa prehitevanje, to so vtisi Scale 2, ki sem jo moral prejšnji teden poslat nazaj Papežu. Ampak ono brez opreme, to pa je bil hec.

Ta vikend je bil Lenartov. Četrtek sodišče, za petek me Miha vabi na Primorsko, pa me napoved ne prepriča, da bi si šel zapletat življenje - šiht, pes (Irena je v petek v Lj), pa to. Izkaže se, da so lepo podrgnili greben Kovka. V soboto čakamo Lenarta, ki pride zvečer in se imamo fajn. Nedelja je za rodbinsko fešto, na Primorskem pa tekma in dan, ko jih je izstreljevalo na 2k. Ok, prioritete so jasne. Čez teden me zanima le, ali bo deževalo, ali pa lahko grem na šiht s piciklom. V sredo zjutraj ne pada in odpicikliram.

Na šihtu padem noter, ko malo pred eno le pogledam, kaj se govori. Kondorji imajo alarm za na Lisco. Kaj? Pogledam Windguru napoved za Orešje, Lisca je itak predaleč in sem prepozen. Napoved je prav fajn! Gledam AVP, jug 3-4. Končno pogledam še skozi okno na drugi strani čumatre in pogled na modro nebo s kumuluski me vrže na rit. Najavim Orešje, gre še kdo? Miha kar pokličem, ne more, šmrc, je že zjutraj gledal, pa si ni drznil izzivat. Pospravim comp, štempljat in na picikl. Pogačar bi me težko dohajal. Doma zbrano zbiranje opreme in oblačil. Iza razume, ne teži, se zlekne nazaj v posteljo in me pusti v miru naprej.

Pri gradu me stisne, saj zagledam tri komade, ki že visijo nad Orešjem. Vseeno se obvladam in ne grem po kolovozu gor, temveč se spustim v vas in tam po drugi strani na sedlo. Ljubi asfaltek. Od avta sem v devetih minutah na startu. Lepo diha, oni trije se še kar pasejo, še nekaj ptičev se vozika sem pa tja. Spet se osredotočim na pripravo in gre brez zapletov. Uro in pol po spoznanju v službi sem končno v zraku. Dobri stari curec.

Druščina nekam ponikne in v peskovniku ostanem sam. Skočim za grad po startno točko, si privoščim ovinek čez cervkvico pa na hrvaško, kjer gre na carskih ;D 0,6k, da na široko obrnem in se uspem privlečt nazaj, za nagrado pa se spet spajsam nad anteno. Nad Klanjcem se dela neka bazica, a ko jo preizkusim ni nič. Udobno nazaj in ponovit krog. V drugem vračanju si poželim pristat nazaj gor, pošteno me zebe v roke pod zimskimi rokavicami, posledično se cel tresem. Drži ko svinja, pa potegnem za grad po 20ko, a prezgodaj scincam, ker želim priklopit nazaj za toplanding. Nad start pridem po šolsko, a zadaj me dvigne namesto da bi me spustilo. Drugič isto. Poskusim nekaj wingoverjev, ampak sem že čisto trd od mraza pa odneham, kajti nisem dovolj pri stvari, spodaj pa vinogradi. Tretjič grem pristajat v višini pristanka in tokrat me v zavetrnem rokenrolu dvigne ravno prav, da se nad startom lahko s kakih 10m spumpam dol, na nežen sestop. Heh, vesel. Pristanek v trenutku, ko se sonce dotakne obzorja.

Prezebel pospravim in se v mraku odpravim po drugi strani hriba dol do avta. Ravno prav, da mi malo zakroži kri po žilah. Bizeljsko, v tuš po radler, v pekarno po kruh, na bencinsko tankat pa domov, kjer Iza zdaj že komaj čaka na hrano in sprehod, ki se tudi meni prileže.

Res sem vesel, da sem ujel ta dan, svetlo luknjo v novembrskem mraku in vlagi. Po izkušnji z dvolinijcem sem se danes posvetil krmiljenju z BC linijami in treba je rečt, da gre drobro. Bremze ostanejo resnično le za hitro in ostro zavijanje in vrtenje.

Dan rešen. Leto rešeno, dosežene so ure lanskega naleta. 

---
Še tisti dve sliki, ki sem ju škljocal v zraku nista shranjeni - ne vem, kaj naj s to kamero, možno, da bo treba zamenjat kartico. Torbica - slinček je vedno bolj moteča. Oudie sem postavil pokonci, ker v ležeči postavitvi manjka en kup polj v nastavitvah, pa se vedno znova lovim. V pokončni postavitvi pa gre čez cel kokpit in spodnji del je skrit za torbico. Telefon, ki se ga učim uporabljat za taske, prav tako. Zanimivo, da je telefon z Navigatorjem preživel ves let lepo prižgan, z Oudiem sem se pa nekaj časa mučil, ker mi je kazal menda seznam pilotov, okno pa se se je zaprlo z enim zelo malim ok v nekem vogalu. Jaz pa v zimskih rokavicah. Mah, važno, da se je vario slišal!

Lijak, 18.11.2023 (sob), Ko vreme ne sodeluje

Hajk in let

November kot november ni nič kaj vesel in letljiv. Prejšnji teden je bil en dan, ki smo ga lepo užili, to soboto se je obetalo tudi nekaj podobnega in lačne letenja nas je pognalo na starte. Orož je objavil dirko na Lijaku, ker napovedi niso obljubljale bogvečesa, a upanje na drgnjenje grebena vedno obstaja. Irena se zvečer odpravlja v Ljubljano na Sidharto, tako da je ok.

Kondorji gredo na Lisco, Metulji pa na Lijak in med slednje še zrinem tudi sam. Pelje Miha, z njim pa še jaz, Mirko in Danilo, kot nas je pobiral. Ko se peljemo mimo Ajdovščine, Kondorjem pošljem sliko Čavna s sinjemodrim nebom v ozadju, Mitja pa se čudi, da ne gremo na Kovk. Jebiga, isto ti je to, le na Lijaku je tekma, pa bo bolj zanimivo. Sicer se pa da priletet na Kovk. Na pristanku smo že ob desetih, kombiji nas vabijo za gor, a se posadka našega vata nekako uskladi, da gremo kar peš gor. Časa je dovolj, pa še malo se bomo razmigali, namesto da na startu čakamo na pogoje.

Jezim se nase, ker sem si res vse dobro prej pripravil, le na hojo nisem pomislil, da bi si vzel s seboj en švic komplet. Tako pridemo v debeli uri gor, seveda lepo premočeni, jaz še posebej. Majico imam za preoblečt, gate dam sušit na drevo (se obnese), hlače se mi posušijo na riti, tako da sem za vzlet spet suh.

Med hojo gor nebo prekrije koprena. Ena redkih zadev, ki na Lijaku lahko ubije letenje. Start je poln upajočih, da nenapovedana oblačnost razpade. Pa ne. Tako imamo dovolj časa za pogovore z znanci, s katerimi se srečujemo predvsem na takih krajih kot danes. Ko je razpisan task, vidimo, da ni nekega optimizma, saj gre za kratko drgnjenje grebena. Ok, odločim se pridružit  tekmi, le taska nimam v Oudieu. A se le le najde ena (Urša?), ki še ima starega Oudie in task naložen, tako da ga s pomočjo mladenke preko kartice pretočim k sebi. Počasi pripravljeni vsi čakamo. V zraku je le en (Kaver), ki se zelo muči ostat leteč. Krepko po odprtju tekme, se le spajsa nad start in potem še lepo gor, da se za njim v sumljivo miren zrak spustijo še najbolj našpičeni, potem pa še ostala raja.

Potegnem v rahlo sapico gor, Scala se malo lomi na sredini, se sestavi in lepo odletim. Pri sebi si oddahnem, da si nisem delal sramote s kakšnimi nepotrebnimi zapletanji. Ok, kaj pa zdaj? Greben je nabit s padali, zrak ne drži. Kaver je pobral nekje bolj vzhodno, pa grem tja. Vmes malo poskusim pobirat balončke, a je stresno, saj je v zraku tik ob bregu nepopisna gneča, drugje pa ne kaže da drži. Pobegnem iz gneče na vzhod, kjer pa me požira in se obrnem prej kot sem nameraval. Sledi še nekaj vrtenja nulc, v povprečju pa le še tonem. Nizko nad bregom mi privrejo spomini na gnezdenje tu pred nekaj leti, previdnost naraste. Poskus na Danielu mi da še nekaj minut, preden je treba priznat poraz. Na poti do pristanka povrtim še eno  nulco, vmes pa opazujem množično curažo in nekaj redkih srečkotov tik nad grebenom. Pristanek čez Mihca. Sklepljem nekaj čez pol urce. Jeba. To, da v tem nisem sam, me ne tolaži kaj dosti. Je pa lažje sprejet.

Dan je še mlad, zrak je že prazen, pivo je za 3€ na voljo v poletoverm hladilniku, posedanje, čvek in pluckanje na pristanku. Pivnica Pigal v Ajdoščini, pica pa pir, založi Miha, ker nimam keša, fliknem kasneje skupaj s prevozom, pa proti domu. Na poti pokliče Irena, da se pelje v Ljubljano, da bi jo tam počakal in po koncertu peljal domov. Ok. Rutar na Rudniku, nakup kozarcev, Stožice, Rašiška 16, Lenart nahajpan, Lovro povožen spi, s skoraj dvourno zamudo gresta na Darčijev rojstni dan. Štimanje novega telefona ob doma zmešanem radlerju, branje stare sobotne priloge, prezgodaj v Stožice, nepopisna gneča, čakanje, gneča, pobiranje, gneča, avtocesta, ob pol dveh zjutraj v Selah, spat.

Taboljši štirje so naredili tri grebenske obratne in to je to. Nekaj civilov je še malo podrgnilo greben in to je to. Lojz pove, da je pobral vzhodno od starta, tam kot Kaver. Kasneje gledam trek in vidim, da je pobral tam, kamor sem se sam namenil, a sem se obrnil 100 m prezgodaj. Ajaj. Je pa bil Kovk letljiv, no za grebenarjenje, a danes je to to.

ps. naslednji dan, v nedeljo se je lepo letelo tudi na Lijaku - eni so zadeli oba dneva. Tomo, sobotne curaže sploh ni objavil, v nedeljo pa je dobro požagal Buzet. Zasluženo.

   

Scala 2 spet ni bila preizkušena, kot se spodobi. Precej bolj ji zaupam, ni pa bilo ne časa ne prostora kaj preizkušat. Morda le to - zadeva je zelo hitra; takoj po startu sem letel za nekom, ki sem ga prehitel, kot da bi ta stal na mestu.  

Vzletna teža 122kg, stehtano zjutraj pred odhodom.

Orešje, 8.11.2023 (sre), Krst na dvolinijcu

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2588019/

Po zadnjem oktobrskem letenju mi nekje v uč pade oznanilo, da je za test na voljo Phi Scala 2 /23. Enka je bila še D, dvojka je C. Preverim in vidim, da je to za mojo tonažo. Pišem Čreti, ki odgovori - ni problema, le poberi ga. Iščem kurirja in slednjič se najde Koritnikov Mitja, ki gre na tečajniške ure letenja, pa se zmeni, da prinese in skalico dobim na 1.novembra, ko grem še na obisk na T2.

Zic je že rešen po kao popravljanju, tako da sem pripravljen, le vreme ne sodeluje. Dež pa veter in tako naprej. Za to sredo se pokaže upanje, fantje zagrabijo in se zorganizirajo za na Primorsko. Meni zaradi službe ne znese, upam le na Orešje, če bo sreča mila. Sreča je bila mila in nekaj čez poldan sem jo lahko ucvrl v sončen dan. Seveda se mi mudi, a vseeno ne tvegam z avtom po tistem kolovozu gor, pa grem raje na sedlo od koder sem v 10 minutah na startu. 

Zmerno diha gor. Celo nekaj ptičev se pase pred stratom. Ravno prav za poskus z novo raketo. Sem kar vznemirjen, vendar se potrudim osredotočit na rutino priprave za vzlet. Cotico malo pohendlam, pa ne deluje nič kaj bolj zahtevno od mojega cureca. Nimam namena kaj veliko vadit na tleh, zanima me le, če lahko krilo normalno spravim gor in to gre. Dobro, gremo naprej!

Odlet mi uspe v prvo in gladko. Sem že pozabil, da je to sploh možno. Zunaj ne zagrabi takoj, ampak šele nad sedlom (?!). Nimam nekih pričakovanj, po dobrem odletu le še varno pristat, vse več od tega je bonus. Toda dan preseneti in pred startom se odvrtim na 0,9k. Opla, to pa ni kar tako za jebeno namočen november. Ne vem kaj pričakovat od tako vitke cote na tako malo štrikih, pa se je lotevam nežno in počasi. Na tak način zgleda zadeva popolnoma obvladljiva. Spominjam se, da sem se s takim globokim spoštovanjem spravil letet s Kingom, ki se je oddolžil s popolno krotkostjo tudi v 5 metrskem stebru. Tokrat je precej bolj mirno, krilo pa je tudi pupica. 

Višino grem pokurit nad svetogorski prelaz, kjer pa se znajdem še dovolj visoko, da lahko porinem skoraj nad kucelj čez. Dejansko bi šlo komot, ni pa bilo zagotovila, da bo tam kaj zagrabilo, niti da bi se dalo potem privlečt nazaj. Hm, do tu še nisem raztegoval peskovnika, Nazaj udobno, na Silovcu popravim nad vrh, pa na Japico, ki da skoraj jurčka za naprej, kjer lahko popravim na čez jurja, kar mi je tu tako kot 2k na Lisci. Z zame neverjetnim gladom se odpeljem proti Tuheljskim toplicam in nazaj. Ne vem, ali je danes vreme tako, ali je to cota. Občutek imam, da se vozim z avijonom. Sledi še glajzarca do prelaza pa nazaj na hrvaško in povratek nad start. Drugo uro že imam, zdaj lovim še 25km. To slednje je morda malo izgovor, da mi ni treba gor pristajat, čeprav sem v idealnem položaju in idealnih razmerah, saj mi v prvem letu s scalo ni za opletat s toplendingi. Grem raje korak za korakom.

Za gradom ne drži nič več, pa se obrnem, ko Oudie kaže šele 24,7km. Jebiga. Raje grem iskat primeren pristanek, kot da sem prisiljen izbirat zasilne pristanke. Odločim se za svoj običajni travnik na sedi brega. Nekaj pohlevnih wingoverjev me spravi nižje, tik pred tlemi pa preizkusim še stall točko in nežno čmoknem na travo. Uh, kar dober krstni z dvolinijcem in spoznavni let s Scalo2! Dan je več kot rešen, sam nadvse zadovoljen.

Med pospravljanjem me nekdo pozdravi in pristopi. Joško iz Podčetrtka, padalec - tečajnik pri Damjanu, je šel tu mimo, me videl in se pripeljal poklepetat ter ponudit prevoz. Vesel sprejmem in kmalu sem nazaj gor.

Sledi Krško, ogled kleti na PP75 za popravilo, doma pa še sprehodit Izo. Ko jo tako gledam skakat od veselja pri obetu nočnega sprehoda po celodnevnem poležavanju, me spreleti, da tudi ljudje nismo na boljšem; večino življenja preždimo, da potem za nekaj trenutkov oživimo vsak v svoji resnični biti.

Nad Scalo sem navdušen. Krilo je kompaktno, lahko obvladljivo, leti neverjetno. Na te hlape si ne bi upal pomislit na tako letenje. Ok, stebre bi s curecom že zvrtel, v glajdu pa dvomim, da šlo tako kot tokrat. Dejansko je občutek pri letenju z dvolinijcem  znatno drugačen kot pri klasiki. Za opis tega bom moral zadevo še malo premlet.

Kolegi (Drago, Mitja, Uroš, Roberto, Miha, ...)so se razleteli na Lijaku, Kovk je bil preburjast, Vsi po vrsti so navdušeni. Po trekih in fotkah sodeč upravičeno. Nahajpani me kličejo na povratku domov. Žal se mi danes ni izšlo za Primorsko, sem pa vseeno v domačem peskovniku dobro rešil dan.

Razmišljam o fiziki dvolinijcev:

- Velika večina obremenitve je na A liniji, zato je prednji del zelo kompakten in je manj možnosti za sesuvanje. Ko pa rukne, mora bit to kar intenzivno.

Orešje, 6.10.2023 (pet), Ponovni Pobeg iz peskovnika

Let 1: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2582796/
Let 2: http://xcglobe.com/sites#show-flight/2582797/
h&f: http://xcglobe.com/flights#show-flight/2582795/

Čez teden sem pohleven, ne rinem v letenje. V torek je itak mamin rojstni dan, pa še tašča hoče prešat, ni pa nikogar, ki bi to opravil, tako da skrajšam šiht, grem domov odpret serviserju za toplotno črpalko (redni pregled, seveda sredi tedna, sredi dneva), potem pa prešat, pa doma čakat, da soproga opravi popoldanski šiht, šele potem v Krško. V četrtek gre neka fronta čez, za petek dobra letalna napoved. Ali pa jo le tako beremo. Nekaj kondorjev gre na lisco, sam prijavim Orešje, kamor se pridruži še Wosa, on peš. Malce je nerodno, ker sem dežuren v službi, a upam, da ne bo kaj kritičnega. Irena je z golfom na popoldanskem šihtu v Ljubljani, pa grem s pežojčkom. Tokrat malce prej, da ulovim še kaj dneva. Upal sem, da bom gor ob 13h, a takrat komaj zaključim na šihtu. Doma popedenem Izo, pograbim opremo in hop na breg. 

Ni časa za mencanje, pa namesto da avtek pustim kje nižje, ga spet poženem po tistem razritem kolovozu gor. Izogibam se luknjam in nekako pririnem na sred brega, ko hudič zakuha. Ustavim in počakam, da se ohladi ter gruntam, kaj mu je, pa prav zdaj! Proti vrhu spet nekaj kuha, pa ga sparkiram kar na križišču pri križu ter grem naprej tistih nekaj korakov peš. Se bom z avtom kasneje ukvarjal.

Roka ni več na tleh, na četu vidim njegovo objavo iznad gradu in res je tam. U, nekaj dela, čeprav zrak niti ne kaže neke živahnosti. Med pripravo prileti kolega zdaj že mimo starta in se priduša, da je res švoh ali pa ne zna letet. Ko sem pripravljen, je on že visoko na nebu. Ok, dan je in Wosa zna še kako dobro letet.

Tokrat se iz prve lepo spravim v zrak in to naravnost v steber, ki me lepo vzame gor. Med tednom sem premleval letenje prejšnjega petka in pošteno me je zagrabilo naredit tak Zagorsko - Kozjanski trikotnik. Za začetek do Pregrade oziroma Kunagore in od tam nadaljevat razmeram primerno. Dnevi se krajšajo in res bi se vreme moralo sestavit, da bi se to izvedlo še to sezono. 

Med vrtenjem opazujem Woseka visoko nad Japico in zdi se mi, da rine nad Zagorje. Ok, bova skupaj poskusila, če mi le uspe dovolj navit. Steber je lep in gre kot aleluja. Na 1,2k vidim inverzno plast in jasno je, da kaj višje ne bo šlo. Kakšnih 50m višje se igra res konča. Ampak višina je vseeno carska, predvsem pa - dan dela! Grem proti Pregradi. Roka sicer ne najdem več, a nekje mora bit. Glede na to, da je dan živ, računam na kakšno vmesno pobiranje, saj začetna višina nikakor ne zadostuje za glajd do Kunagore. Dviganje dočakam kar kmalu, a je nekaj razbitega, kjer se ne zmorem spravit v nek konstanten center. Vseeno nabalončkam skoraj 200m. Med tem muljenjem najdem Woseka nad Japico! Spet sem narobe ocenil položaj v zraku. Ajme, sploh ni šel na Zagorje! Dobro, za nazaj, v veter sem prekratek, pa se oprimem prvotnega načrta - Kunagore in, zdaj je že jasno, čimprej proti Podčetrtku!

Pred Pregrado je jasno, da Kunagore ne bom dosegel brez še enega pobiranja, sem prenizek. Mulim vsak pisk varia, pa nič od tega. Na koncu se kak km pred bregom, ki ga iščem, vsedem na travnik en kucelj prej, saj je pod bregom mesto in mi ni do eksperimentiranja s pristajanjem po dvoriščih.

Ja, kaj čmo. Padli za napredek. Sklenem še startat s Kunagore, če sem že tukaj, pa nadaljevat po planu, če bo dalo, sicer pa od tu iskat rešitev za povratek. Za pakiranje, hojo in ponovno pripravo gre ena urca. Start je strm in kratek, piha simbolično gor, sonce je že nizko, ne vem kje se pristaja, spodaj je mesto. Ma klinc, ni smrtno, gremo poskusit. Curec ima dober glajd, da udobno preletom naselje in pristanem poleg fusbalplaca. 

Takoj, še pripet, uporabim klic v sili in pokličem Ivka - Špagico, ki je nekaj v dvomih, a potem vseeno pride še preden do konca zložim. Klepetava do ene gostilne pred Klanjcem, tam pivo, dve, potem pa do meje, pa klinc gleda, pa greva dokler je asfalt! Vodim ga na sedlo med Pečino in Silovcem, po tisti razriti cesti ga z alfo ne spustim. Zamika ga videt start, a se mu ne gre še 15 minut peš, pa se tam posloviva. 

Pri avtu sem hitro. Do Bizeljskega pridem normalno, grem še v trgovino po material za pico, potem pa spet kmalu zakuha, da se ustavim pri Kocjanu in tankam vodo namesto antifriza. Spodaj nekaj pušča. Nekaj km je v redu potem se hudič spet pregreje, da se gem ustavit in ugasnit avto. Tako se komaj privlečem domov. Če me ne bi čakala Iza, bi klical asistenco, tako pa vztrajam in se komaj privlečem domov. Iza je vesela kot sam hudič. Opazim, da vsa voda natočena v hladilni sistem steče ven. Fak. Naslednji dan asistenca pa na servis pa upat, da ni kaj hujšega.

Iza, pica, potem se vrne še Irena in dan je pod streho.

Edini komentar pod letom je Mitjev "?". Ja, človek se vpraša, kaj to te to žene, da greš sredi jeseni na dan brez baz rinit čez ravnico. Brezupno. ... A kdo bi vedel? Bil sem v svojem filmu in ni mi žal. Wosa je bil krasna primerjava - super letenje po malenkost razširjenem peskovniku. Sam grem raje kot že velikokrat doživeto potičkanje poskusit nekaj ne tako udobnega. V končni fazi mi ni veliko zmanjkalo do priklopa želenega hribčka. Med klepetom Ivek pove, da se izogiba xc letenju in objavam, ker se potem primerja in je vedno nekdo boljši. In taki trapasti leti so krasna protiutež Ivekovim težavam. Čistim misli, vadim odločitve, sprejemam stvarnost. Zaključno pivo je vedno dober konec. 

Vseeno bo za letos dovolj teh pobegov. Moram si prihranit še kakega Kvizkota za povratke, saj mi je zdaj dvakrat šlo kar predobro, da bi to lahko trajalo.

ps. Sobota, 7.10. v Podsredi, dnevi kozjanskega jabolka, Irena navdušena nad sejmom. Vmes v Kozje, peš na Vetrnik in nazaj na sejem jest.  V nedeljo, 8.10. je tek na grad Podsreda, a se mi ne da vozit tja. Z Izo raje naredila lokalni razširjen krog, kjer me (spet) preseneti sonce. Najbolj vroč oktobrski dan, od kar se na področju Slovenije spremlja vreme - v Beli krajini so namerili 31°C! Teku primerno zjeban in zlenarjen.

ps2 V ponedeljek je pežojček zrihtan. Snela se je ena cevka v hladilnem sistemu - vse je v redu. Tudi to. (popravilo 15 €)

ps3 Ali bo treba nehat snemat v zraku, ali pa bo treba nabavit drugo kamero. Zavestno sem posnel tri slike v z vrha stebra v smeri leta, spacalo se je 2/3 ene.

Orešje, 29.9.2023 (pet), Pobeg iz peskovnika

Let: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580627/
h&f: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580797/

Sredin Vetrnik se je zelo prilegel. A vreme vztraja. Bog ve do kdaj. Četrtek se Gabiju zdi primeren za Vetrnik, a ga ni junaka, mi bi šel. Zavestno se zadržujem, je še kup zemeljskih opravil. Na koncu ostane šiht, pa laufanje z Izo, zvečer pred trgovino pa še predstavitev knjige (Iz socializma v obrobni kapitalizem). Zadeva se zavleče čez deveto in ostanem brez trgovine, ni tragike. Petek že diši po letenju. Itak. V soboto je trgatev, v nedeljo kosilo doma, saj bomo po dolgem času vsi štirje skupaj. Petek je še prost, vreme zna bit užitno.

Na šiht z avtom. Na poziv se pozno odzove le Miha, ki pa ne more. Obelodani pa, da je včeraj organiziral delovno akcijo na Orešju, kjer je start pošteno sfriziran. Pa da vidimo. S šihta malo prej, doma popedenam Izo in se u izi odpravim. Cesta od gradu gor je ubibože. Pežojček se mi smili, čeprav zelo previdno skačem čez luknje. Nekaj jih je celo zasutih.

Travnik na startu je res čisto cel zmulčan; Miha si je uresničil dolgotrajno željo, da se počisti še zadnji del. Škoda le, da je ostalo kar nekaj posušene trave in vejic, ki se zapletajo v vrvice. Nisem malenkosten in pohitim s pripravo. Vleče tako - tako, malo nič, malo lepo gor. Tolažim se, da je to znak, da dela. Ptiči vrtijo, a prav visoko ne gredo. 

Potegnem, si oddahnem, ko ni nobenega šavja v vrvicah, potem pa opazim, da leva bremza ne dela, saj je  ovita okoli grurtne. Rešujem pred vzletom, a veter pade in z njim krilo. Krasno. Selitev nazaj gor, razgrinjanje, čiščenje, švicanje, drugi štart. Vse ok, le ena špaga je čudna  - zataknjena nekam za zic. Ponovi vajo. Zgubljam voljo. Toliko matranja za en džamp... Tretjič je končno vse v redu, le vetriča ni, tako da se zrinem v zrak prav nizko nad grmovjem, a gre.

Zunaj me vzame gor - morda pa le bo kakšna glajzerca, pomislim. Porinem proti gradu, kjer gre gor nad Stražo, da se lahko stegnem čez cesto na prelazu. Nazaj grede podaljšam na Silovec, malo pošraufam pa naprej Japico, ki trzne že nad dolino, pa zavrtim, kar mi je dano. Presenetljivo kar gre in to brez hudega zanosa. Če bo jurja, je treba porinit čez Klanjec nad gričevje. Pa gre še krepko višje in na 1,3k ni več dileme kam - na Zagorje. Razmišljam o Kunagori, oz. Pregradi, a je ne znam točno locirat, pa se spustim z vetrom proti Deseniču, ki ga zlahka prepoznam po dvorcu. Računam, da bo vmes še kaj dalo, saj v glajdu res ne bo šlo do tja. 

Pogled sposojen od 2.9.2020. - Pregrada je desno od gurtne.

Dolgo drsim skozi popolnoma miren zrak. Naredim nekaj fotk - shrani se le ena :( - in čakam, da bo ruknilo. Izberem si špuro nad rahlo dvignjenim in pogozdenim delom. V glavi sem si naredil sliko, da se zrak na goli ravnici segreva, pri hosti pa se proži gor. Bomo videli. Po dolgih desetih minutah glajda Oudie končno skromno piskne. Zveni kot po pomoti, ampak se vseeno lotim iskanja. Počasi, počasi, po polovičkah ali četrtinkah zavoja se dvigujem. Se ne pritožujem, gor gre. Po desetih minutah vrtenja sem 250 m višji in že skoraj nad Desiničem. 

Hja, hribčki severno od dvorca so v udobnem dosegu, veter v hrbet pomaga. Izberem si muldo, ki naj bi dala in poskusim. Nekaj diha, a ne dovolj za pobirat, pa se prestavim na bližnji vrh, ker na drevju vidim veter, a gor ne gre. Pomislim, da bi greben gričkov posurfal do Podčetrtka na zahodu. Zamoti me prič, ki je lepo pobiral v moji muldi in se mu pridružim. Zastonj, saj pernati prijatelj deset metrov nad menoj odvije iz švohcenega balončka in gre na vzhod. Zdaj sem sem že v škripcih s pristanki in ostanek višine porabim za skok z vetrom naprej na severno stran kuclja. Jolija sem že pokuril in lahko le še poiščem varen pristanek na nekem bregu. Ma, dobro je bilo, bi si očital, da nisem poskusil. Dnevi se krajšajo, do pomladi bo vedno manj takih priložnosti. Zadovoljen.

Pospravim, se zorientiram v prostoru ter odkorakam za nosom v dolino proti cesti za Podčetrtek. Plan je klasičen - grem peš in štopam, dokler kdo ne ustavi. Če drugega ne bo, pa v Podčetrtku morda ulovim kak bus. Kmalu sem na cesti in v prvem ovinku mi res nekdo ustavi. Deset minut po odhodu s pristanka : ). Možaku povem kako in kaj, sam se ne zjasni točno kam gre dokler ga med klepetom ne pobaram. Pa pove, da gre v Krško na šiht in bo danes pač šel skozi Bizeljsko. Eh, res sem srečko! Odloži me na prelazu pri odcepu za svete gore od koder imam potem še polurni sprehod do avta. 

Gor najdem skupinico mladih, ki uživajo v poznem popoldnevu pri drevesih nad pruhom. Zdi se mi, da vidim celo padalski rugzak. In res, nisem se še ohladil, ko dva primaširata na start, en z rukzakom. Predstavi se kot Matic Kovačič, tisti, ki je zadnjič tu štiri ure visel v zraku. Vesel, da sva se spoznala. Novi kolega gre na en skok pred večerom. Uspe mu odletet skoraj v nulci in se wingoverji takoj spravi dol.

Tudi sam se spokam dol in domov, vmes se ustavim še po material za petkovo pico, ki jo pripravim za fanta, ki prihajata domov. Odhod iz Ljubljane se jima zavleče, tako da večer še preživim sam oziroma z Izo, ki jo je tudi treba sprehodit. Fanta prideta malo preden me zaspanost položi v posteljo. Kar intenziven dan, ni kaj.   

Na Lisci je bilo tudi kar živahno, kraljeval je Drago, ki je že pristajal, ko sem jaz odletel.

To Zagorje me kar privlači in mi je v izziv. Konec koncev, tu je, pred nosom, nekaj se da naredit, pa bi rad videl, kaj se da.

Vetrnik, 27.9.9.2023 (sre), Okoli Vetrniškega peskovnika

Let: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2580190/

H&F: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2580230/

Najdem si čas, da na kondorjevem sajtu uredim prikaz zadnjih letov, pa potem še windguru prikaz napovedi za Veternik, saj star link ni deloval. Ko tako gledam napoved, mi gre skozi glavo, da sploh ni tako švoh in bi bilo za porabit. Čas je, ur je viška, pa grem. Malce pozno, ampak jebigasad. Nihče drug se ne prijavi, le Miha se opraviči.

Biciklistično dirjanje domov, kjer spustim Izo, ki (packa!!!) znotraj praska po vratih (ajme!). V tistem pride tudi Irena in spet se med pripravo opreme naposlušam pripomb. Upam, da bom gor pred tretjo in okoli treh v zraku. Ne pričakujem nič, vem da se bo dalo odletet in se veselim hoje nazaj gor. 

Zadnjič sem na Orešju za letos sklenil letenje v kratkih rokavih in tokrat že vzel tudi jopico, čeprav je še prijetno toplo. Bolje malo zašvicat, kot da te zazebe, si mislim. Stare kosti pač.

Po poti vidim, da se veter čuti do tal in si že predstavljam kako trese vrečo na startu. Ko pridem gor pa presenečenje -  vreče ni. Bemusuncežarko! Ok, s seboj imam špago za take primere in jo nataknem na vrh droga, kjer manjka tudi ročica za pripet vrečo. Najbrž je kar pošteno pihalo, da je vse to odtrgalo. Ampak, kje pa je zdaj vse to? Vrečo bi še lahko odpihnilo, ampak če je obtežena s kovinsko palico, pa ne bi smela biti prav daleč. Vendar je ne vidim nikjer v bližini. 

Grem se pripravit. Še enkrat si nastavim sedež - krepko skrajšam žakelj, oz odaljenost od nožne plošče. Res sem bumbar - sedež si nastavljam tri leta in pol po nakupu. Ampak v zadnjih letenjih res ugotavljam, da se moram pošteno stegnit, da se naslonim na plato, pri tem pa zlezem dol, namesto, da bi bil nabit v zic, kot sem bil po Klemnovem nasvetu na testu Advance zica pred leti in je bilo ok.

Ok, gremo v zrak! Ko sem pripravljen za odlet (prav lepo vleče), pride gor skupinica treh upokojencev in ena od njih se prav razneži, ko vidi padalo. Pove, da je že letela, uganem da na Maliču, in da bi še šla. Prekinem vse skupaj in ji dam Gabijevo številko z obilnim priporočilom. Gospa se zahvali ni se pripravi na slikanje vzleta. Vmes veter crkne.

Odletim, ko spet malce potegne in zrak zagrabi, da se spajsam nad vrh za fotosešn fenice tam pri harfi. Luštno, pol plana je izpolnjeno, pa grem lahko šnofat okoli, kje bi še kaj dalo. Nič, razen klasike pri tabli nad Kozjem, kjer gre nevarno blizu 1k, ki je meja, ko se moram vrečt čez na Resnika, ta pa danes ni načrtovana možnost. Porinem na zahodni greben, ki tudi nekaj drži. Dela, saj gor zelo dobro voham gnojšnjico z njive v dolini. Rinem in tipam proti Lesičnem, a se udira in se kmalu vrnem. Tisti smrad še vedno brbota in tokrat se bolj potrudim ter ga lepo zvrtim, tokrat do malenkost pod 1k, ko pa je res treba it preizkusit, če tudi v zavetrju kaj dela. Uživam v razgledih na poznopopoldansko krajino.

Trapec računam, da bo zadaj bolj vzhodnik, pa grem prav na Resnika, namesto naravnost na Ravni log, kjer bi sever moral porinit gor. Seveda ni nikjer nič, tako da malo trepetam, če se bom varno privlekel do Švarča, a gre in tam se postavim v sever ter tako skoraj bočno drsim po grebenu. Prižge se še upanje, da se spravim do Koprivnice, a se mi dokončno udre pri preskoku na naslednji grebenček. Sem kar miren, saj spodaj ni videti nekega vetra in upam si pristajat v dolino severno od kuclja. Mehko sestopim.

Ok, letenje se je super izteklo, zadaj pa še pešadija, da bo dan prav zaščpičen. Obljubim si, da se bom držal ceste, brez bljižnjic, ki se navadno končajo v kakem neprehodno poraščenem bregu. Lepo gre in na cesti zdržim do ovinka, kjer vem, da je bližnjica. Ta pa se seveda gre skozi hudo goščo. No ja,  par metrov sem zgrešil. Gor sem prej kot v uri. Fajn.

Pri avtu odložim nahrbtnik in po robu travnika se odpravim še do vrha, vmes pa iščem našo nesrečno vrečo. Ni je. Kaj čmo. 

Domov grede se ustavim še po manjših nakupih, doma pa spacam kočerjo za oba. Meni se zdi super, Ireni tudi, če le ne bi bilo... Iza je bila na zelo kratkem sprehodu, zato vztrajno teži, da jo pod noč zapeljem okoli, potem pa je mir in si zaslužim film tedna. Se da preživet.

Nova nastavitev zica se dobro obnese

  

Orešje, 20.9.2023 (sre), Glajzerica z vztrajnežem

 http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2579134/ 

Po vikendu za silo potolažen glede letenja, v torek celo dež zjutraj, v sredo grem lahko spet s piciklom na šiht. Kondorji se odpravljajo na skok s Svinjske na neko prireditev, jaz čmarin in rintam na šihtu, ko tam malo pred pol tretjo pokliče Mihec. Hja, vreme? Nekaj pihlja, ampak menda s pravega konca, avp itak ne dela. Ok, podelat odprte zadeve, pa na poznopopoldansko. Irena je doma malo pred menoj, je bila v Ljubljani, kjer je dobila neko nagrado. Lepo. Uštimam se, v avto in na pristanek Orešja. Ugibam, kaj bo, in že pred Bizeljskim zagledam nekoga nad Orešjem. Mora bit kar visoko, da ga vidim od tu, ugotavljam. To ne more bit jadralni padalec, si mislim, morda helikopter ali paramotor? Bližje ko sem, bolj jasno je, da je to prostoleteči kolega. Kdo se ni prijavil?! Gor pelje Miha, cesta je res razrita. 

Na startu presenečenje - nova vetrna vreča, velik Red Bull. Kolega še kar drgne, kar ni čudno, saj lepo piha. Greva še midva poskusit.

Odletim od prve, malo trese in odnaša v desno dokler ne pridem ven iz mulde, potem pa veselica. Nezahtevno letkanje, nizke višine in pozna ura kar kliče po glajzerci. Veliko je ptičev, ki v jaticah kažejo, kje dela. Med drugim povratkom iz hrvaške gruntam, da grem gor pristat, pa Mihi spustit avto, ko ga že vidim v pristajanju na start. Zakličem mu še za pivo v Pineli, pa podaljšam na zadnjo obratno in potem dol do svojega avta. Neznani kolega je še kar v zraku. 

V gostilni me pivo že čaka, zadovoljna pokomentirava dan in adijo. Kasneje Miha potrdi, kar je že prej slutil; z nama je bil njegov sosed Matic, ki živi v Ljubljani, objavlja pa na FlySafe. Naredil HF, v zraku pa je bil odkar sva se z Miho začela pogovarjat, da bi šla letet, pa dokler sva po letenju spila pivo. Dobre štiri ure. Lepo je videt tako veselje in vztrajnost.

Zvečer z Izo preizkusiva novo svetlečo ovratnico za nočne sprehode. Deluje!

Švarč, 17.9.2023 (ned), staro in novo prijateljstvo

Let: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577855/
HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577835/

Potem, ko sem si včeraj malo privezal dušo, sem danes bolj spravljen s svetom in vesoljem. Vremena spet ne gledam, v oddaljenem spominu je obet nekega jugozahodnika, ki bi utegnil zmotit za danes načrtovano paramotoriranje. Načrtujem bolj gospodinjska opravila, kot kuhanje marmelade in izdelava višnjevca, za kar sem se že včeraj polno opremil. Ireni pa se gre na izlet. Vem, kaj to pomeni, a vseeno pristanem. Morda pa bo. Gremo na Bohor. Toplo vreme me premami, da grem bos. Na začetku se makadam ostrega kamenja vleče, a tudi kasneje v gozdu ni veliko bolje, saj so neurja dodobra sprala poti do ostrega kamenja. Ko proti vrhu, spet po gozdni široki makadamski cesti še zgrešim odcep za kočo imam na povratku vsega dovolj in si do gozdne poti obujem tevice. Dol grede sem kar obut, sem obupal nad Bohrskimi potmi. Kljub vsem začimbam gremo še na kosilce na brestaniški ribnik. 

Doma ima Irena silno veliko za delat, Iza je sprehojena, mene pa ščemi spet neavadno lep dan. Na Bohorju sem gledal zdrave bazice in občutil taprave sapice, na katerih sem si čisto predstavljal povrtevat. Prešinilo me je, da je nekaj dneva še ostalo in Orešje bi me lahko vzelo gor. Spokam se in oddirjam. Razmišljam, da bi poklical Miha, a prej še vržem uč na avp Orešje, ki pa me strese. Kako je lahko tam sever?! Vse naokoli je jug ali jugozahodnik, tam pa sever. Zdaj, ko je postaja na vrhu hriba, ni več izgovorov na rotorje. Švarč pravi zahodnik*, merilec hitrosti pa itak ne deluje. Mrzlično premišljujem, časa ni veliko. Orešje je naju z Mihcem že tako prizemljil, ko je bilo vse naokoli v zdravem jugu, tam pa žalostno brezvetrje. Ah, klinc! Na Švarču se da odletet tudi v zahodniku, pa potem peš gor in dan bo rešen, si mislim in grem.

Na Švarču naletim na Jako, ki še vedno kampira poleg podirajoče se hiše. Med preobuvanjem rečeva par besed potem pa hitro po lepo, na široko očiščeni stezi na sveže pokošen start. Piha čisto pohlevno, predvsem pa piha gor, morda bolj iz zahoda, tako da trakec na grmu ne kaže nič. Klobase pa itak ni na drogu. Trakec prestavim na nek kol in tega zapičim blizu postaje. Zdaj pa je trakec bolj vesel. 

Hitro se pripravim in se brez velikih obetov spravim v zrak, ki zagrabi. Malo pogrebenarim in raztegujem varno cono, dokler ni več poberljivo. Za konec se zapeljem krepko ven, kjer ne spusti takoj, pa nazaj pod breg pristat. Pristanek je bil spet neroden, z vetrom, pa na koleno. Ajaj, neroda.

Pospravljanje se malo zavleče, saj Oudie ne more poslat treka na Seeyou cloud, pa se vmes hecam še s tem, a na koncu obupam in pustim. Pot gor mi je v slast in kar letim po cesti. Kalo lahko je hodit, če si obut! :)) Pri avtu med ohlajanjem spet klepetam z Jako (morami naredit spoznavni piknik!). Zdaj se mi že mudi, da pridem še ne prepozno na Trubarjevo, da voščim Kajotu za 22 let. Vmes pa še domov, se stuširat, preoblečt in darilo zavit. Ja vem, lahko bi to prej, ampak dan se je tako obrnil.

Dan zaključim s prijetnim večerom z bratom in svakinjo, nečakoma in za konec še s starši, ki mi dajo darilo za Ireno, saj se nikakor ne dobijo v živo.

Za zapomnit: s telefonom so neki križi, saj mi kot nor kuri podatke. Do včeraj je pokuril celo mesečno kvoto podatkov, še pred enim mesecem pa sem ugotavljal, da v povprečju ne porabim niti tretjine zakupljene kvote. Ugotovim, da večino porabi klinčev Instagram, pa sem ga zato zbrisal**. Po tem mi čudežno začno delat obvestila iz xcglobe in zpls app. Svašta. Včeraj je Oudie live še lepo delal, danes pa se nikakor ne more povezat v seeyou cloud (kao napačen login...). Na poti domov, v avtu, ponovno zaženem telefom, prižgem Oudie in hudič se preko Oudie live le poveže ter pretoči trek na naviterjev server. Tako je to, če ne želim vsake dve leti nabavljat nove opreme. Bo že.

* Izkaže se, da je podstk o zajodniku osd sobote zvečer...

**Kaže, da le ni bil Instagram tisti, temveč prenosi basketa - Courtside 1891.

Veliki vrh, Zabukovje, 16.9.2023 (sob), z dedom krstiva nov start

Let: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577385/
HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2577387/

Vremena ne gledam, nekih planov ni, morda nedeljsko paramotoriranje, upam na kak tekec. Okolico bajte sem že v petek sfriziral, tako da sem v soboto lepo na izi. V Samobor se mi ne gre, uredim še malenkosti okoli hiše, ko opazim da je zunaj kar lepo. Ko grem po štacunah, opazim, da je tudi veter čisto zmeren. Hudič mi začne prišepetovat - dan za preizkusit nov štart Veliki vrh. Najbolje kar s sprehodom gor. Fino bi bilo, da bi šla še Iza poleg, a je ne morem potem pustit same. Lahko pa bi si z dedom naredila izlet. Tisti sprehod bo že zmogel. Pokličem ga in Rudi je seveda za. Medtem se že vrne Irena, ki se spravi kuhat marmelado, sam se le preoblečem in jo podurham naprej, v Krško po deda.

Sva kar pozna, parkirava v Podvrhu, v breg zakorakava šele nekaj čez tretjo. Greva lepo po cesti, v pogovornem tempu in sva gor v slabi uri. Na poti obdelava njegovo drugo knjigo Kratkohlačnika, ki mi jo je danes dal in kjer popisuje prepleteno rodbinsko zgodovino. Vesel za tastarega, da tako zleze na hrib. Najdeva vzletišče, tam pa nekaj možakov, ki delajo hiški poleg. Na pozdrav me en ogovori po imenu?! Ah, Benjamin! Razkaže vzletišče. Kar strmo, s sveže posejano travo z nekaj ovsa, da bo zemljo bolje sprijelo. Zdaj je bolj kot sveže prekopan vrt. Pove, da je lastnik, Božo, tam na hiški, pa ga grem še osebno pozdravit. 

Je vesel, da se dogaja, pohvali ekipo, ki je uredila start, Pohvali se, da je bil menda med prvimi jadralnimi padalci v Sloveniji. Leta 1987 so meteorologi na Lisci (Micko, Joc Senica in on) dobili sposojemo padalo iz Francije (Pariza?), ki ji ga je prinesel Marčič (?) (takrat zmajar, ni jp pilot Bojan M.), potem pa so skakali z njim z vrha Lisce in nato še v dolino. Zahvalim se mu za vzletišče in v akcijo. Beno obljubi, da bo Rudija po bližnjici pospremil nazaj do avta ob vznožju hriba. Odlično!

Piha gor, malo ja, malo ne, Beno obljublja jadranje, sam dvomim, a danes tudi ni nekih hudih ambicij. Prej je Drago podrgnil Lisco do Rudenika in nazaj, šlo je do 1,2 k. Zdaj je že pozna ura, a bazice še visijo... Za vsak slučaj dam dedu ključe od avta. Ja,  nič, poskusit je treba.

Lepo se skobalim v zrak, nekaj sramežljivo zagrabi. Podrgnem breg in se spravim nad start. O, ja! Zazdi se mi, da ni le veter in res lahko obrnem ter se zvrtim na dobrega jurja! Vesel kot malo dete. Sem že bil v tem zraku, a tokrat je pogled in doživetje popolnoma drugačno. Z vetrom bi lahko udobno priklopil Rudenik, a nisem prepričan, da bi prišel nazaj, ne želim pa zapletat logistike. Višino pokurim za poskus proti Senovim, a se izkaže za neobetavno in se vrnem pod start. Sledi še malce zezkanja in skokov ven, dokler se ne udre in grem pristat. Iz zraka pozdravim deda, ki je že blizu avta, kamor prideva skoraj sočasno.

U, super sva rešila dan! Šele takrat se Rudi spomni, koliko je že ura, da se je že začelo malo finale odbojke, kjer igrajo naši. Spremlja tekmo, medtem, ko pospravljam in klepetam z radovedno sosedo. Zasluženo pivo spijem na T2, deda lahko začne zares navijat in dočaka zmago naših. Finale nato prespi :). Jebiga, svež zrak človeka utrudi.

Doma grem še sprehodit Izo (sori, drugič boš pa šla poleg, te moram naučit, da greš sama do avta in tam počakaš), potem spravit marmelado v kozarce, ves pa delat pico, ki ob desetih zvečer dobro sede.

No, že drug nov start v enem tednu (po Mangartskem sedlu prejšnji vikend) in to še z milostnim stebrom nagrajen. Krona pa je izlet z dedom. Še takih dragocenih dni!

Tako sva se 6.5.2021 z Gabijem tu pajsala http://xcglobe.com/flights#show-flight/2414318/, ko se on pobere na 1,4k, potem pa gre scuret do mene...