Lijak, 18.11.2023 (sob), Ko vreme ne sodeluje

Hajk in let

November kot november ni nič kaj vesel in letljiv. Prejšnji teden je bil en dan, ki smo ga lepo užili, to soboto se je obetalo tudi nekaj podobnega in lačne letenja nas je pognalo na starte. Orož je objavil dirko na Lijaku, ker napovedi niso obljubljale bogvečesa, a upanje na drgnjenje grebena vedno obstaja. Irena se zvečer odpravlja v Ljubljano na Sidharto, tako da je ok.

Kondorji gredo na Lisco, Metulji pa na Lijak in med slednje še zrinem tudi sam. Pelje Miha, z njim pa še jaz, Mirko in Danilo, kot nas je pobiral. Ko se peljemo mimo Ajdovščine, Kondorjem pošljem sliko Čavna s sinjemodrim nebom v ozadju, Mitja pa se čudi, da ne gremo na Kovk. Jebiga, isto ti je to, le na Lijaku je tekma, pa bo bolj zanimivo. Sicer se pa da priletet na Kovk. Na pristanku smo že ob desetih, kombiji nas vabijo za gor, a se posadka našega vata nekako uskladi, da gremo kar peš gor. Časa je dovolj, pa še malo se bomo razmigali, namesto da na startu čakamo na pogoje.

Jezim se nase, ker sem si res vse dobro prej pripravil, le na hojo nisem pomislil, da bi si vzel s seboj en švic komplet. Tako pridemo v debeli uri gor, seveda lepo premočeni, jaz še posebej. Majico imam za preoblečt, gate dam sušit na drevo (se obnese), hlače se mi posušijo na riti, tako da sem za vzlet spet suh.

Med hojo gor nebo prekrije koprena. Ena redkih zadev, ki na Lijaku lahko ubije letenje. Start je poln upajočih, da nenapovedana oblačnost razpade. Pa ne. Tako imamo dovolj časa za pogovore z znanci, s katerimi se srečujemo predvsem na takih krajih kot danes. Ko je razpisan task, vidimo, da ni nekega optimizma, saj gre za kratko drgnjenje grebena. Ok, odločim se pridružit  tekmi, le taska nimam v Oudieu. A se le le najde ena (Urša?), ki še ima starega Oudie in task naložen, tako da ga s pomočjo mladenke preko kartice pretočim k sebi. Počasi pripravljeni vsi čakamo. V zraku je le en (Kaver), ki se zelo muči ostat leteč. Krepko po odprtju tekme, se le spajsa nad start in potem še lepo gor, da se za njim v sumljivo miren zrak spustijo še najbolj našpičeni, potem pa še ostala raja.

Potegnem v rahlo sapico gor, Scala se malo lomi na sredini, se sestavi in lepo odletim. Pri sebi si oddahnem, da si nisem delal sramote s kakšnimi nepotrebnimi zapletanji. Ok, kaj pa zdaj? Greben je nabit s padali, zrak ne drži. Kaver je pobral nekje bolj vzhodno, pa grem tja. Vmes malo poskusim pobirat balončke, a je stresno, saj je v zraku tik ob bregu nepopisna gneča, drugje pa ne kaže da drži. Pobegnem iz gneče na vzhod, kjer pa me požira in se obrnem prej kot sem nameraval. Sledi še nekaj vrtenja nulc, v povprečju pa le še tonem. Nizko nad bregom mi privrejo spomini na gnezdenje tu pred nekaj leti, previdnost naraste. Poskus na Danielu mi da še nekaj minut, preden je treba priznat poraz. Na poti do pristanka povrtim še eno  nulco, vmes pa opazujem množično curažo in nekaj redkih srečkotov tik nad grebenom. Pristanek čez Mihca. Sklepljem nekaj čez pol urce. Jeba. To, da v tem nisem sam, me ne tolaži kaj dosti. Je pa lažje sprejet.

Dan je še mlad, zrak je že prazen, pivo je za 3€ na voljo v poletoverm hladilniku, posedanje, čvek in pluckanje na pristanku. Pivnica Pigal v Ajdoščini, pica pa pir, založi Miha, ker nimam keša, fliknem kasneje skupaj s prevozom, pa proti domu. Na poti pokliče Irena, da se pelje v Ljubljano, da bi jo tam počakal in po koncertu peljal domov. Ok. Rutar na Rudniku, nakup kozarcev, Stožice, Rašiška 16, Lenart nahajpan, Lovro povožen spi, s skoraj dvourno zamudo gresta na Darčijev rojstni dan. Štimanje novega telefona ob doma zmešanem radlerju, branje stare sobotne priloge, prezgodaj v Stožice, nepopisna gneča, čakanje, gneča, pobiranje, gneča, avtocesta, ob pol dveh zjutraj v Selah, spat.

Taboljši štirje so naredili tri grebenske obratne in to je to. Nekaj civilov je še malo podrgnilo greben in to je to. Lojz pove, da je pobral vzhodno od starta, tam kot Kaver. Kasneje gledam trek in vidim, da je pobral tam, kamor sem se sam namenil, a sem se obrnil 100 m prezgodaj. Ajaj. Je pa bil Kovk letljiv, no za grebenarjenje, a danes je to to.

ps. naslednji dan, v nedeljo se je lepo letelo tudi na Lijaku - eni so zadeli oba dneva. Tomo, sobotne curaže sploh ni objavil, v nedeljo pa je dobro požagal Buzet. Zasluženo.

   

Scala 2 spet ni bila preizkušena, kot se spodobi. Precej bolj ji zaupam, ni pa bilo ne časa ne prostora kaj preizkušat. Morda le to - zadeva je zelo hitra; takoj po startu sem letel za nekom, ki sem ga prehitel, kot da bi ta stal na mestu.  

Vzletna teža 122kg, stehtano zjutraj pred odhodom.