Orešje, 8.11.2023 (sre), Krst na dvolinijcu

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2588019/

Po zadnjem oktobrskem letenju mi nekje v uč pade oznanilo, da je za test na voljo Phi Scala 2 /23. Enka je bila še D, dvojka je C. Preverim in vidim, da je to za mojo tonažo. Pišem Čreti, ki odgovori - ni problema, le poberi ga. Iščem kurirja in slednjič se najde Koritnikov Mitja, ki gre na tečajniške ure letenja, pa se zmeni, da prinese in skalico dobim na 1.novembra, ko grem še na obisk na T2.

Zic je že rešen po kao popravljanju, tako da sem pripravljen, le vreme ne sodeluje. Dež pa veter in tako naprej. Za to sredo se pokaže upanje, fantje zagrabijo in se zorganizirajo za na Primorsko. Meni zaradi službe ne znese, upam le na Orešje, če bo sreča mila. Sreča je bila mila in nekaj čez poldan sem jo lahko ucvrl v sončen dan. Seveda se mi mudi, a vseeno ne tvegam z avtom po tistem kolovozu gor, pa grem raje na sedlo od koder sem v 10 minutah na startu. 

Zmerno diha gor. Celo nekaj ptičev se pase pred stratom. Ravno prav za poskus z novo raketo. Sem kar vznemirjen, vendar se potrudim osredotočit na rutino priprave za vzlet. Cotico malo pohendlam, pa ne deluje nič kaj bolj zahtevno od mojega cureca. Nimam namena kaj veliko vadit na tleh, zanima me le, če lahko krilo normalno spravim gor in to gre. Dobro, gremo naprej!

Odlet mi uspe v prvo in gladko. Sem že pozabil, da je to sploh možno. Zunaj ne zagrabi takoj, ampak šele nad sedlom (?!). Nimam nekih pričakovanj, po dobrem odletu le še varno pristat, vse več od tega je bonus. Toda dan preseneti in pred startom se odvrtim na 0,9k. Opla, to pa ni kar tako za jebeno namočen november. Ne vem kaj pričakovat od tako vitke cote na tako malo štrikih, pa se je lotevam nežno in počasi. Na tak način zgleda zadeva popolnoma obvladljiva. Spominjam se, da sem se s takim globokim spoštovanjem spravil letet s Kingom, ki se je oddolžil s popolno krotkostjo tudi v 5 metrskem stebru. Tokrat je precej bolj mirno, krilo pa je tudi pupica. 

Višino grem pokurit nad svetogorski prelaz, kjer pa se znajdem še dovolj visoko, da lahko porinem skoraj nad kucelj čez. Dejansko bi šlo komot, ni pa bilo zagotovila, da bo tam kaj zagrabilo, niti da bi se dalo potem privlečt nazaj. Hm, do tu še nisem raztegoval peskovnika, Nazaj udobno, na Silovcu popravim nad vrh, pa na Japico, ki da skoraj jurčka za naprej, kjer lahko popravim na čez jurja, kar mi je tu tako kot 2k na Lisci. Z zame neverjetnim gladom se odpeljem proti Tuheljskim toplicam in nazaj. Ne vem, ali je danes vreme tako, ali je to cota. Občutek imam, da se vozim z avijonom. Sledi še glajzarca do prelaza pa nazaj na hrvaško in povratek nad start. Drugo uro že imam, zdaj lovim še 25km. To slednje je morda malo izgovor, da mi ni treba gor pristajat, čeprav sem v idealnem položaju in idealnih razmerah, saj mi v prvem letu s scalo ni za opletat s toplendingi. Grem raje korak za korakom.

Za gradom ne drži nič več, pa se obrnem, ko Oudie kaže šele 24,7km. Jebiga. Raje grem iskat primeren pristanek, kot da sem prisiljen izbirat zasilne pristanke. Odločim se za svoj običajni travnik na sedi brega. Nekaj pohlevnih wingoverjev me spravi nižje, tik pred tlemi pa preizkusim še stall točko in nežno čmoknem na travo. Uh, kar dober krstni z dvolinijcem in spoznavni let s Scalo2! Dan je več kot rešen, sam nadvse zadovoljen.

Med pospravljanjem me nekdo pozdravi in pristopi. Joško iz Podčetrtka, padalec - tečajnik pri Damjanu, je šel tu mimo, me videl in se pripeljal poklepetat ter ponudit prevoz. Vesel sprejmem in kmalu sem nazaj gor.

Sledi Krško, ogled kleti na PP75 za popravilo, doma pa še sprehodit Izo. Ko jo tako gledam skakat od veselja pri obetu nočnega sprehoda po celodnevnem poležavanju, me spreleti, da tudi ljudje nismo na boljšem; večino življenja preždimo, da potem za nekaj trenutkov oživimo vsak v svoji resnični biti.

Nad Scalo sem navdušen. Krilo je kompaktno, lahko obvladljivo, leti neverjetno. Na te hlape si ne bi upal pomislit na tako letenje. Ok, stebre bi s curecom že zvrtel, v glajdu pa dvomim, da šlo tako kot tokrat. Dejansko je občutek pri letenju z dvolinijcem  znatno drugačen kot pri klasiki. Za opis tega bom moral zadevo še malo premlet.

Kolegi (Drago, Mitja, Uroš, Roberto, Miha, ...)so se razleteli na Lijaku, Kovk je bil preburjast, Vsi po vrsti so navdušeni. Po trekih in fotkah sodeč upravičeno. Nahajpani me kličejo na povratku domov. Žal se mi danes ni izšlo za Primorsko, sem pa vseeno v domačem peskovniku dobro rešil dan.

Razmišljam o fiziki dvolinijcev:

- Velika večina obremenitve je na A liniji, zato je prednji del zelo kompakten in je manj možnosti za sesuvanje. Ko pa rukne, mora bit to kar intenzivno.