Orešje, 29.9.2023 (pet), Pobeg iz peskovnika

Let: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580627/
h&f: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2580797/

Sredin Vetrnik se je zelo prilegel. A vreme vztraja. Bog ve do kdaj. Četrtek se Gabiju zdi primeren za Vetrnik, a ga ni junaka, mi bi šel. Zavestno se zadržujem, je še kup zemeljskih opravil. Na koncu ostane šiht, pa laufanje z Izo, zvečer pred trgovino pa še predstavitev knjige (Iz socializma v obrobni kapitalizem). Zadeva se zavleče čez deveto in ostanem brez trgovine, ni tragike. Petek že diši po letenju. Itak. V soboto je trgatev, v nedeljo kosilo doma, saj bomo po dolgem času vsi štirje skupaj. Petek je še prost, vreme zna bit užitno.

Na šiht z avtom. Na poziv se pozno odzove le Miha, ki pa ne more. Obelodani pa, da je včeraj organiziral delovno akcijo na Orešju, kjer je start pošteno sfriziran. Pa da vidimo. S šihta malo prej, doma popedenam Izo in se u izi odpravim. Cesta od gradu gor je ubibože. Pežojček se mi smili, čeprav zelo previdno skačem čez luknje. Nekaj jih je celo zasutih.

Travnik na startu je res čisto cel zmulčan; Miha si je uresničil dolgotrajno željo, da se počisti še zadnji del. Škoda le, da je ostalo kar nekaj posušene trave in vejic, ki se zapletajo v vrvice. Nisem malenkosten in pohitim s pripravo. Vleče tako - tako, malo nič, malo lepo gor. Tolažim se, da je to znak, da dela. Ptiči vrtijo, a prav visoko ne gredo. 

Potegnem, si oddahnem, ko ni nobenega šavja v vrvicah, potem pa opazim, da leva bremza ne dela, saj je  ovita okoli grurtne. Rešujem pred vzletom, a veter pade in z njim krilo. Krasno. Selitev nazaj gor, razgrinjanje, čiščenje, švicanje, drugi štart. Vse ok, le ena špaga je čudna  - zataknjena nekam za zic. Ponovi vajo. Zgubljam voljo. Toliko matranja za en džamp... Tretjič je končno vse v redu, le vetriča ni, tako da se zrinem v zrak prav nizko nad grmovjem, a gre.

Zunaj me vzame gor - morda pa le bo kakšna glajzerca, pomislim. Porinem proti gradu, kjer gre gor nad Stražo, da se lahko stegnem čez cesto na prelazu. Nazaj grede podaljšam na Silovec, malo pošraufam pa naprej Japico, ki trzne že nad dolino, pa zavrtim, kar mi je dano. Presenetljivo kar gre in to brez hudega zanosa. Če bo jurja, je treba porinit čez Klanjec nad gričevje. Pa gre še krepko višje in na 1,3k ni več dileme kam - na Zagorje. Razmišljam o Kunagori, oz. Pregradi, a je ne znam točno locirat, pa se spustim z vetrom proti Deseniču, ki ga zlahka prepoznam po dvorcu. Računam, da bo vmes še kaj dalo, saj v glajdu res ne bo šlo do tja. 

Pogled sposojen od 2.9.2020. - Pregrada je desno od gurtne.

Dolgo drsim skozi popolnoma miren zrak. Naredim nekaj fotk - shrani se le ena :( - in čakam, da bo ruknilo. Izberem si špuro nad rahlo dvignjenim in pogozdenim delom. V glavi sem si naredil sliko, da se zrak na goli ravnici segreva, pri hosti pa se proži gor. Bomo videli. Po dolgih desetih minutah glajda Oudie končno skromno piskne. Zveni kot po pomoti, ampak se vseeno lotim iskanja. Počasi, počasi, po polovičkah ali četrtinkah zavoja se dvigujem. Se ne pritožujem, gor gre. Po desetih minutah vrtenja sem 250 m višji in že skoraj nad Desiničem. 

Hja, hribčki severno od dvorca so v udobnem dosegu, veter v hrbet pomaga. Izberem si muldo, ki naj bi dala in poskusim. Nekaj diha, a ne dovolj za pobirat, pa se prestavim na bližnji vrh, ker na drevju vidim veter, a gor ne gre. Pomislim, da bi greben gričkov posurfal do Podčetrtka na zahodu. Zamoti me prič, ki je lepo pobiral v moji muldi in se mu pridružim. Zastonj, saj pernati prijatelj deset metrov nad menoj odvije iz švohcenega balončka in gre na vzhod. Zdaj sem sem že v škripcih s pristanki in ostanek višine porabim za skok z vetrom naprej na severno stran kuclja. Jolija sem že pokuril in lahko le še poiščem varen pristanek na nekem bregu. Ma, dobro je bilo, bi si očital, da nisem poskusil. Dnevi se krajšajo, do pomladi bo vedno manj takih priložnosti. Zadovoljen.

Pospravim, se zorientiram v prostoru ter odkorakam za nosom v dolino proti cesti za Podčetrtek. Plan je klasičen - grem peš in štopam, dokler kdo ne ustavi. Če drugega ne bo, pa v Podčetrtku morda ulovim kak bus. Kmalu sem na cesti in v prvem ovinku mi res nekdo ustavi. Deset minut po odhodu s pristanka : ). Možaku povem kako in kaj, sam se ne zjasni točno kam gre dokler ga med klepetom ne pobaram. Pa pove, da gre v Krško na šiht in bo danes pač šel skozi Bizeljsko. Eh, res sem srečko! Odloži me na prelazu pri odcepu za svete gore od koder imam potem še polurni sprehod do avta. 

Gor najdem skupinico mladih, ki uživajo v poznem popoldnevu pri drevesih nad pruhom. Zdi se mi, da vidim celo padalski rugzak. In res, nisem se še ohladil, ko dva primaširata na start, en z rukzakom. Predstavi se kot Matic Kovačič, tisti, ki je zadnjič tu štiri ure visel v zraku. Vesel, da sva se spoznala. Novi kolega gre na en skok pred večerom. Uspe mu odletet skoraj v nulci in se wingoverji takoj spravi dol.

Tudi sam se spokam dol in domov, vmes se ustavim še po material za petkovo pico, ki jo pripravim za fanta, ki prihajata domov. Odhod iz Ljubljane se jima zavleče, tako da večer še preživim sam oziroma z Izo, ki jo je tudi treba sprehodit. Fanta prideta malo preden me zaspanost položi v posteljo. Kar intenziven dan, ni kaj.   

Na Lisci je bilo tudi kar živahno, kraljeval je Drago, ki je že pristajal, ko sem jaz odletel.

To Zagorje me kar privlači in mi je v izziv. Konec koncev, tu je, pred nosom, nekaj se da naredit, pa bi rad videl, kaj se da.