Sva kar pozna, parkirava v Podvrhu, v breg zakorakava šele nekaj čez tretjo. Greva lepo po cesti, v pogovornem tempu in sva gor v slabi uri. Na poti obdelava njegovo drugo knjigo Kratkohlačnika, ki mi jo je danes dal in kjer popisuje prepleteno rodbinsko zgodovino. Vesel za tastarega, da tako zleze na hrib. Najdeva vzletišče, tam pa nekaj možakov, ki delajo hiški poleg. Na pozdrav me en ogovori po imenu?! Ah, Benjamin! Razkaže vzletišče. Kar strmo, s sveže posejano travo z nekaj ovsa, da bo zemljo bolje sprijelo. Zdaj je bolj kot sveže prekopan vrt. Pove, da je lastnik, Božo, tam na hiški, pa ga grem še osebno pozdravit.
Je vesel, da se dogaja, pohvali ekipo, ki je uredila start, Pohvali se, da je bil menda med prvimi jadralnimi padalci v Sloveniji. Leta 1987 so meteorologi na Lisci (Micko, Joc Senica in on) dobili sposojemo padalo iz Francije (Pariza?), ki ji ga je prinesel Marčič (?) (takrat zmajar, ni jp pilot Bojan M.), potem pa so skakali z njim z vrha Lisce in nato še v dolino. Zahvalim se mu za vzletišče in v akcijo. Beno obljubi, da bo Rudija po bližnjici pospremil nazaj do avta ob vznožju hriba. Odlično!
Piha gor, malo ja, malo ne, Beno obljublja jadranje, sam dvomim, a danes tudi ni nekih hudih ambicij. Prej je Drago podrgnil Lisco do Rudenika in nazaj, šlo je do 1,2 k. Zdaj je že pozna ura, a bazice še visijo... Za vsak slučaj dam dedu ključe od avta. Ja, nič, poskusit je treba.
Lepo se skobalim v zrak, nekaj sramežljivo zagrabi. Podrgnem breg in se spravim nad start. O, ja! Zazdi se mi, da ni le veter in res lahko obrnem ter se zvrtim na dobrega jurja! Vesel kot malo dete. Sem že bil v tem zraku, a tokrat je pogled in doživetje popolnoma drugačno. Z vetrom bi lahko udobno priklopil Rudenik, a nisem prepričan, da bi prišel nazaj, ne želim pa zapletat logistike. Višino pokurim za poskus proti Senovim, a se izkaže za neobetavno in se vrnem pod start. Sledi še malce zezkanja in skokov ven, dokler se ne udre in grem pristat. Iz zraka pozdravim deda, ki je že blizu avta, kamor prideva skoraj sočasno.
U, super sva rešila dan! Šele takrat se Rudi spomni, koliko je že ura, da se je že začelo malo finale odbojke, kjer igrajo naši. Spremlja tekmo, medtem, ko pospravljam in klepetam z radovedno sosedo. Zasluženo pivo spijem na T2, deda lahko začne zares navijat in dočaka zmago naših. Finale nato prespi :). Jebiga, svež zrak človeka utrudi.
Doma grem še sprehodit Izo (sori, drugič boš pa šla poleg, te moram naučit, da greš sama do avta in tam počakaš), potem spravit marmelado v kozarce, ves pa delat pico, ki ob desetih zvečer dobro sede.
No, že drug nov start v enem tednu (po Mangartskem sedlu prejšnji vikend) in to še z milostnim stebrom nagrajen. Krona pa je izlet z dedom. Še takih dragocenih dni!
Tako sva se 6.5.2021 z Gabijem tu pajsala http://xcglobe.com/flights#show-flight/2414318/, ko se on pobere na 1,4k, potem pa gre scuret do mene...
Ni komentarjev:
Objavite komentar