Sobota: Raft + Kanin: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2575293/
Nedelja: Tek + Mangartsko sedlo: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2575688/
Odprava se že dolgo časa načrtuje, bolj intenzivno pa po Paralisci, avgusta stečejo okvirne priprave in prijave, septembra, ko pa vse kaže, da bo še vreme zdržalo, pa se zadeva zakoliči. V temin odprave mi pade še vabilo na polstoletno fešto Andreje N., ampak odprava prevlada in Andreji se opravičim.
Del Kondorjev se odloči, da gredo že v petek zjutraj in poskušajo ujeti še kaj letenja. Trapasto je, ker so razmere zdaj pri nas precej boljše kot na primorskem, kjer je še kar nekaj, sicer popuščajoče burje. Inverzija pa je itak vsepovsod, le da je pri nas manj moteča, saj se tudi do 1,5k da lepo letet, med dvatisočaki pa je to bolj švoh. Zagnanci vseeno nekaj podrgnejo bregove med Kaninom in Svinjakom.
Z Gabijem odrineva v petek po šihtu. Pelje on s kombijem, saj ima tri letalne komplete pa še Mitjev žar z opremo. Z manjšimi težavami prideva do večera v apartma, kjer že diši Dragova gurmanska poslastica, ki jo potem do polnoči še obilno zalijemo. Odtavam spat, po tuširanju pa slišim druščino, kako se med rogoviljenjem odpravljajo v mesto. Ok, ne da se mi in grem pokušat zaspat.
V soboto zjutraj je na vrsti rafting, fajn izkušnja z nekaj čofotanja po vodi. Neprespan, kot sem bil, sem bil okoren kot le kaj, ampak hladna voda me le je malo zbistrila. Sledi odprava na Kanin. Drago in Mitja se odpovesta letenju, ju je noč preveč utrudila.
Gor na 2k je še vedno prav prijetno toplo, gore se kopljejo v soncu, razgledi so čudoviti. Vetra nekako ni, tako da lovimo rahle sapice gor, da se lažje spravimo v zrak. Malo se mulimo po skalah tam okoli, skočim na Svinjak, kjer se s precej spoštovanja bodem z razbitim stebrom, a se ne spravim dovolj visoko, da bi porinil naprej proti Bavšemu Grintavcu, kot sem si prej zamislil. Vrnem se pod Kanin pa na pristanek. Ok za nadgradnjo veselice. Ostali tudi odletijo nekaj podobnega.
Popoldan je čas za piknik, ki si ga Mitja in Gabi zamislita na nekem produ za Sočo. Po aktivnem dnevu čevapi kar sedejo kljub ne najudobnejšem mestu za piknikiranje. Svi smo ljudi cigani....
Večer je nekako bolj umirjen kot prejšnji, sam sem zadnji dve rundi kar na kokti, Včerajšnji nočni junaki gredo zgodaj spat, pred tem Gabi išče kompanjone za jutranji pohod na Mangart, pa ni nekega navdušenja.
V nedeljo zjutraj izvem, da sta Gabi in Mitja le šla na Mangart, Jože, Uroš in Roberto pa se odpravijo na jutranji manjši HF. Me mika, a prevlada želja po teku in se spravim na desetko, ki jo potem na poti nadgradim še z manjšim vzponom pa podaljškom na 12km. Najlepša pa je seveda vsebina - končno spet tek in to po čudovitih poteh okoli Soče z razgledi na hribe. Me je kar utrudilo, ampak to se mi prileže. Preostanek ekipe je šel na jutranjo kavico v mesto, tako da sem imel čas zase, da pridem k sebi in se v miru spakiram, preden odrinemo na Mangartsko sedlo.
Gor nas pričakata naša planinca. Pogoji za odletet so mili in lepo se spravimo v zrak. Drži švohno in se gnetem tam pod startom, da se enkrat z Dragotom grdo pogledava, nakar se raje držim bolj zase, tudi za cen kakega metra višine. Mulimo balončke in se pomikamo proti dolini. Na povratku se na nekem kuclju spet srečam z Dragotom in Mitjo, tokrat zelo pazim na separacijo. Zanimivo, v sicer zelo mirnem dnevu tukaj na trenutke lepo potegne, da še veje na bregu zadihajo. Lovim te balončke, dobim pa lepo klofado, a vztrajam in najdem steber, katerega se oklenem in počasi plezam gor.
En hrib zadaj je Tomo, ki se tudi drži višine. Interna igrica je priti nad Tomota in dobro mi gre, saj je zunanji, moj steber le malce močnejši. Zadnja dva leteča se tako zabavava z znova prebujenim dnevom, ko po radiu slišiva, daj prideva dol, da gremo na pivo. Ok, zajebancija. Tomo pove, kje so ključi, pa naj nekdo pripelje njegov avto dol, da se ne čaka. Še enkrat isti poziv, še enkrat isti odgovor, nič. Ni mi jasno - a zdaj je težko komerkoli pripeljat kolegov avto dol?! Roberto je že pred odhodom napovedal, da gre v nedeljo prej domov (pa naslednji dan na morje), je pa edini, ki lahko pelje šoferja gor po avta (no, pa še to ni čisto res...), a nihče noče po Tomotov avto. Ni zajebancija. Mine me do vsega. Zapeljem skozi steber in v dolino ter grem po avto, ki ga pripeljem dol malenkost za kolegovim pristankom. Tako je vsaj en od naju letel.
Pica v Tržiču. Z Gabijem in Mitjem do KK, slednjega zategnem še v Brežice, končno doma, tuš spanje v lastni postelji.
Rafting je bil za doživet, enkrat je treba, letenje je bilo, recimo temu togo, saj sem se sprostil šele po kloferju proti koncu, a z izrednimi razgledi za nas gričkarje, hajlajt pa mi je bil jutranji tek ob Soči - njami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar