Jesen stiže, dunjo moja. Sonce se vedno nižje sprehodi čez nebo, dež je redni gost. vinogradniki gembljajo s trgatvami (bo še suho, da še malo dozori, ali bo hladna moča in gniloba?). Pojavi se napoved treh kolikor toliko sončnih dni. Sicer vleče zahodnik, a bi se dalo. V ponedeljek je še dež, v petek naj bi se spet začelo, vmes sonce. Računam na sredo, ko se že malo posuši, a Gabi že v torek sproži alarm. Tuhtam in gledam napoved. Dejansko je v torek v naših koncih še najmanj vetra, potem pa vsak dan kanček več. Zahodnik za Orešje naj ne bi bil užiten (še nepreizkušeno), Švarč pa je živ (itak je po Gabijevo ves čas v jugu 😁). Trznem na Gabijev izziv, skrajšam šiht, doma presenetim Lovra, se na hitro, a osredotočeno pripravim in odšibam naprej. Na cesti ni da ni, na koncu še (poooočaaasnoooo) delo na cesti pred Pečicami, tako da iščem in najdem kapilarni obvoz. Vmes poleg prometa psujem še vreme, saj že od Brežic sem gledam neko kopreno, ki se z vetrom plazi od zahoda, da nam ubije še tisto malo jesenskega sonca. Seveda Gabi zamudi. Vseeno sva gor že malo čez drugo. Prjatu se seveda prvi pripravi, malo pohendla in odleti in takoj mi je nad glavo. Grem. Kljub obilici vetra uspem zajebat prvi štart, drugi, malo nižje, mi lepo uspe.
Zrak zagrabi, da se lahko poberem, a ne veliko nad greben. Gabi šeta sem pa tja pa nad dolino in nazaj, medtem ko sem sam priklenjen na hrib, saj se ne morem spajsat višje. Kakorkoli že, bil sem v zraku in se boril s svojim strahom pred vetrom ter se vživljal v stanje. Nad nama sivo oblačno nebo, da mi ni jasno kaj Gabija drži gor nad jebenim Senovim. Počasi sem se privadil, dočakal žarek sonca in na koncu s slastjo pošraufal edini steber, ki ga nisem uspel zgrešit, ter malo pod 0,8k intenzivno občutil rokenrol mešanico stebra in vetra. Čas je bil za nekaj novega ali pristanek. Stran od hriba proti Šedmu ni bilo nič, za nazaj sem bil prenizek in pristanek je vabil. Povabilo sem sprejel in nežno pristal kakih 100m od kapelice. Dan je rešen!
Slikam, sprehodim se do kapelice, ko se kolega tudi pusti nazaj na zemljo. Oba zadovoljna. Med pospravljanjem povleče SZ, tako da sva ker vesela, da sva na tleh. Pospraviva vsak svoje, pa skupaj še njegov tandem. Zategne me še po avto in odšiba k Nini, ki ga vmes klicari. Zjasni se in veter se umiri. Jebigasad.
Doma greva z dipl. pravnikom en basket, ko naju prekine Roman. Pravi, da gre z Bojanom v Slovensko vas, kjer bo parkiral svoj gliser, pa če hočem pospravit še našo prikolo. Seveda! Takoj se lotim pospravljanja in čez slabe pol ure Lovro začne svojo krstno vožnjo prikole. Dobro mu gre in kmalu je parkirana v Romanovi prazni hali, kar zalijemo s pirom v bližnjem bifeju. Lepo se je zaokrožil dan.
Naslednji dan, v torek, Gabi objavlja, da so pogoji še boljši, a Wosa kmalu objavi svojo prajmtajm borbo z vetrom. Sva jo v ponedeljek bolje odnesla.
Sreda je bila moj dan za tek (zadovoljen), četrtek pa dan za košnjo pred deževnimi dnevi.
(sori, ne znam zložit slikc in teksta)
Ni komentarjev:
Objavite komentar