Po fronti, idealno med vsemi ostalimi obveznostmi
Piknik sredi tedna; za vikend je nekaj je moralo spet priti vmes, da se ni šlo kampirat na Gorenjsko. V soboto je bil družinski, brez Lovra, sprehod na Lisco, ko Lenart nese letalno opremo gor in pa tudi dol, saj sem na startu ugotovil, da mi v takem vetru ni treba letet. V ponedeljek neurja, torek kislo, sreda kaže pogojno užitno, četrtek koncert, petek fešta, vikend izleti. Torej je sreda idealna. Sicer pa sreda zato, ker ima Gabi ravno takrat čas naredit piknik. Pa najbrž bi z Mitjem šla tudi brez piknika.
Drugi na startu, smešen odlet plus klofer
Na šihtu sem že prejšnji dan delal do šestih, da bo sreda kolikor toliko prosta. Mitja že ob 12h kliče, da je na poti, a mi še ne znese z delom. Okoli enih se le iztrgam in odhitim domov se preoblečt in po opremo. Vmes moram tankat (kaj pa veš, kam bo treba še danes z avtom). V Bizeljskem vlijem nekaj dizla, se mi preveč mudi, da bi tankal polno. Ko hočem plačat, ne najdem kartice. WTF? Pozabil v službeni srajci! Na srečo je znesek dovolj nizek, da kreditna ne zahteva pina...
Na startu najdem Mitjev avto s prižganimi pozicijskimi lučmi. Avto je odklenjen, ključ v kontaktu. To se mu je mudilo v luft! Izvlečem ključ in ga dam k menjalniku, da ga bo našel. Sicer pa kar spodobno vleče, ampak to jug, tako, da ni hudega. Počasi se mi porajajo dvomi v prvotni načrt - na Kum in nazaj. Izrazit veter bočno na zastavljeno traso ravno ne pomaga. Mitja ne najdem na nebu, najbrž je že kam odletel. Ko sem skoraj pripravljen, se pripelje cela delegacija. Gabi, Wosa in Danilo, pa Drago (itak), Marko in Stane. Veselo se pozdravimo, oni zlagajo priprave za piknik, jaz se do konca pripravim za v zrak (Drago me skoraj prehiti).
Krilo lepo dvignem, potem pa ne morem naprej. Moram popolnoma spustit bremze, da lahko po prstih odskakljam pod breg in v zrak. V muldi me še lepo klofne, vendar ni hudega. Veter zagrabi in takoj sem nad bregom, ne gre pa visoko. Prestavim se na vzhodni kucelej, kjer lahko nekaj zvrtim in opazujem ptiče, ki vrtijo še višje, bolj proti hrvaški. Grem za njimi, stebra ne najdem, zagrabi pa naprej na Cesargradu.
Pod bazo se izpne kokpit
Med vrtenjem reče "plenk" in kokpit mi obvisi na nogah. Kljub meni zelo dragem okolju se razpoloženje pokvari, kar se odrazi v plohi psovk. Žal mi je, ampak nekako je moralo it ven. Prižgem kamero in podokumentiram stanje. Ni kaj, letimo naprej.
Ne vem, kakšni so načrti kolegov, sam letim po principu, kar bo, pa bo. Grem še malo proti Tuheljskim, ko zapnem lep steber. Med vrtenjem vidim nizko spodaj Mitja, ki od Tuhlja priklaplja Cesarsko ves. Steber se konča tik pod bazo, na dobrih 1,3k. Kolege vidim visoko, na moji višini v bazenu pred Orešjem. Mitja je že na slovenski strani. Kaj zdaj?
Kaj zdaj? Po kumulustradi z vetrom, dober plan, a dan se je prezgodaj končal.
Baze so vsepovsod naokoli, več jih je na hrvaški strani. Vleče jug, kumulustrada je pred menoj poravnana vse do Boča. Temu ne moreš reči ne. Grem z vetrom pod naslednje baze. Načrt je prečkat hrvaški del tako, da bo slovenija vedno v doletu (bemti viruse in karanteno za povratek iz hrvaške!), potem pa nad slovenijo nekako nazaj proti pikniku. Dan obeta. Res me naslednja bazica vzame gor. Gledam nazaj in vidim kolege kako kruzajo okoli Klanjca. Sam uživam v skakanju od bazice do bazice v filmskem letenju. Tako pridem do pred Podčetrtka, ko se je treba odločit. Narava me nese naravnost na Boč, logistika me sili nazaj, v veter. Nad grebenom med Podčetrtkom in Žusmom se nekaj kuhajo baze in to se mi zdi lepa trasa bočno na veter proti Lisci, potem pa ob prvi priložnosti zavit nazaj proti Kozjem, pa...
Sledi še zadnje pobiranje na hrvaški strani in skok v domovino, kjer mi prva baza ne da kaj prida in zacurim proti Olimju, saj upam na mastno bazo na poti do tja. Res zadanem lep steber, ki me vzame gor v meglice, da moram bežat ven. Načrt se uresničuje. Nadaljujem in ciljam bazo nad Žusmom, a grdo curim, da me že spreletavajo grde misli o predčasnem pristanku. Malo pred ciljno bazo naletim na še en steber, ki mi da kakšnih 350 metrov, a je močno zanesen z jugom. Zdi se mi, da se prehitro konča, in se zapičim v meglice, ki se delajo nekaj južneje. Prepričan sem, da gre za isti termalc, le da se tam dela že drugi cikel. Ob rinjenju v veter močno zacurim in vidim, da ni šans, da pridem do grebena na jugu zato se obrnem v zahod in grem s precej izgubljene višine nad Žusem. Tam se znajdem precej bližje zemlji, kot bazi nad menoj in ni gorvzetja. Preklopim na način "90% - iskanje varnega pristanka, 10% oprezanje za čudežem ponovnega vstajenja". Sledenjega ni in sparkiram se na velikem travniku v zatrepu doline.
Skozi kasnejšo analizo pridem do sklepa, da je bila ključna napaka, ko sem porinil v veter pod potencialno bazo. Takrat bi moral rinit naprej, bočno na veter in nad naslednji breg bi prišel z dovolj višine za šek kak manever. Dan je še delal, kot se vidi iz Tiborjevega leta. Jebiga.
Malo hoje, Drago rešitelj. Polet z golfom - Kursk :(
Sem vesel dobrega letenja, ne pa tudi mesta pristanka. Malce daleč od piknika. Kličem Mitja, a se odpravlja peči, Wosa tudi ni pri volji. Naj pokličem Stankota, ki je menda ravno pristal. Ok, bom najprej poskusil z avanturo samorešitve. Spakiram in grem do prve hiše prosit za prevoz a ni volje. Nič hudega, grem peš, pa bom štopal vmes. Po kakšnih četrt ure hoje pokliče Drago, da pride pome. Lepo. Zmeniva se v Loki pri Žusmu, da ga ne šetam po teh stezicah.
Obetam si lep sprehod, ampak... Doma nisem našel čevljev, najbrž jih je vzel Lenart v Lj za picikliranje, pa obujem stare gojzarje, ki sicer žulijo, a za toplandig bodo ok. Ni se izteklo tako in desni čevelj žuli (kasneje najdem čevlje doma, lepo pospravljene na nenavadnem mestu...). Kaj čmo. Pridem že do Loke, Dragota še ni, se ne javi na telefon. Nekam dolgo se vozi. Štopam, kmalu dobim štop do Podčetrtka in ko vstopam v avto, se Drago le javi. Malce je zašel in prihaja v Loko - z druge strani. Prijazni voznik, me tako odloži že čez kak km, pri prvi gostilni. Kmalu zagledam svoj golf kako se hitro približuje. A vmes je ležeči policaj, preko katerega avto poleti kot podmornica Kursk in pri pristanku s kljunom poradira po tleh... ajaj! Drago je spregledal. Ni hudega, se ne jezim. Lepo od njega, da si je vzel čas in šel pome.
Zaključek na pikniku. Mlade družine.
Na pikniku je nenavadno živahno. Vsi mladinci so pripeljali svoje družice in naraščaj. Lepo. Gabi nama speče še eno rundo čevapov, piva je dovolj še za dva taka piknika. Fantje so se lepo razleteli, le Marko in Stanko sta si za krstni let na Orešju izbrala manj razkošno letenje. Za Danila ne vem, ni objavil.
Naslednjič 11.9. v Log.
Dogovor ob slovesu, da gremo v petek 11.9 v Log pod Mangartom. Da bi se le izšlo z vremenom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar