V torek je bila spet krasna napoved, ki se je z Dragotovim in Wosininm letenjem v izkazala za resnično. Da ne govorimo o Tiborjevem kruzanju med Maličem, Bohorjem in Kumom...
Zamurci seveda ne moremo kar tako. Sreda je polna vetra (zahodnika?), za četrtek pa se spet najavlja hud dan.
Z Mitjem se nekaj dogovarjava, jaz bi šel prej, on ne more, pa bi šel družinsko, pa s fotografom. Na koncu mene zakolje v službi, da komaj zaključim do 16h. Mitji vsi plani padejo v vodo in gre sam.
Dobro, bo že. Po napovedi si obetava dolgo drgnjenje kucljev med gradom in Tuhljem.
Ampak... Vedno je nek ampak. Že v Selah se mi zdi nenavadno mirno ozračje, na poti tudi ne zaznam najavljenega vetra, čeprav bi morali biti naši konci v zelenem. To potem, ko se dobiva na pristanku skupaj ugotavljava. Ni kaj razglabljat, greva gor. Na startu nekam švhohceno vleče, vendar trdno upava, da je to zato, ker sva v zavetrju pred vzhodnikom in da bo zunaj vse drugače.
Mitja prvi podira, meni se uspe spravit v luft (nataknjena zanka, a mi med vzletom pade dol, vendar brez težav zlezem v vrečo). Ni klasičnega gorvzetja, se pa uspem obdržat na višini starta. Ok, je švohceno, ampak bo. Kolega se zapodi proti gradu, a gre hitro in nizko nazaj. Sam grem tja malo višje in ciljam pod dva ptiča,ki nekaj povrtujeta nad poseko, a mi ne da nič. Reševanje nazaj, Mitja že zacuri. Sam se še malo pajsam na vzhodnen kuclju, pa potonem do kolega, ki že zlaga.Malo godrnjava čez vremenarje in vreme in greva nazaj gor. Hočem še malo pohendlat dokler se veter ne dvigne, a se izkaže, da še pada. Dan je ugasnil, ne da bi nama dal pričakovano.
Zanos pade, da niti na pivo ne greva ampak se posloviva kar tam. Mitja domov k bodoči ženi, jaz na T2 obiskat starše.
Lenart na poti s hribov (Miha in njegov brat ter Veronika) iz Ljubljane še pravi čas pokliče, da je lačen in večerja je hitro pripravljena za odnest domov.
Pride pozno, utrujen in lačen in z miljon sporočili za pregledat in odgovorit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar