Ta vikend je bilo načrtovano kampiranje v Kranjski gori. Fantje so se ogrevali za lokalno letenje, mene pa je mamilo malo pomočit nos v Alpe. Ampak vreme ni ravno sodelovalo. V petek sem po službi zaključil s pakiranjem, ko se v telefonijadi pojavi dvom o vremenu, kar podrobno preverim v Arsotu, ki za zgornji del savske doline obeta veliko oblačnosti in verjetnost padavin. Prekinemo akcijo in ostanemo doma. Itak je zvečer neurje, ki vrže ven elektriko v TČ in naredi celo štalo, ki se vleče še celo soboto.
Za nedeljo je klubski (in širše- Wosa, Danilo) dogovor za Lisco. Pa ja, naj bo. Po nedeljskih dogovorih peljem Mitja, ki me ustavi kar v Brežicah, ko se vračam z jutranje intervencije na šihtu pa še v zadnjem trenutku prijavljenega Gabija. Na Bregu se noter stlači še Drago.
Oblačnost se kuha, a jo jug potiska za greben, tako da se vsaj v začetku ne obeta pokrivanje. Gor je kar živahno, a smo prvi leteči, čeprav se nam jata Metuljčkov kmalu pridruži. No, pa Wosa, ki tandemira.
Četverica iz belega golfa gre prva v zrak. Gremo na Rudenik. Tam kolegi napadajo Bohor, jaz se pa borim za preživetje na tej strani. V tem bohotnem dnevu skoraj scurim, rešim se šele nizko pod Ješivcem. Na višino dneva, malo pod 1,4k se zvrtim na Lisci in porinem na Zajčjo goro od kod se Drago in Gabi že nizko vračata, medtem ko Mitja obira Metni vrh. Sam sledim nastajajočim bazicam in dve zagrabita. Želim si pod oblaki čez Brunk do Kuma, a me nekaj praznih baz pošlje nazaj proti Radežu. Tam se malo zavrtim z Mitjem. Drago je blizu, le malo višje. Nad Čelovnikom ni nekih obetov za Kum, pa odločim čez Lovrenc prit čim bližje Lisci. Kar gre, na koncu drži še breg nad Čučnikom, pod startom se pa da še pobirat. Po dveh urah in menda sto letih malo za Špiralekom pristanem na vrhu. Ni bilo lepo (guncanje in klofanje), a tačdaun je bil mehak. Vesel.
Gabi je že prej pristal gor, kjer ga čakajo njegove punce, zdaj pa to počne še kup drugih pilotov, saj se neprijetno temni od oblakov, pa tudi grmenje se sliši od daleč.
Poslovim se od kolegov, ki čakajo na drugo rundo, če bo, in grem v Sevnico po Mitja, da spijeva zasluženo pivo. Na poti domov pobereva še mojega Impressa v Gabijevem avtu na Gnoju, kolega oddam na Obrežju.
Doma tekne včerajšnje kosilo, veliko bolj kot ribe na Kremenu.
Zvečer pa še slive pobirat, da bo lahko Lenart kuhal šnopc.
Že ko sem se na Lisci poslavljal, se od nekod pripelje Dule, objavi zvečer; prečesal je Bohor in se vrnil nazaj. Podvig v tem dnevu, Lojz je menda scurel. Gabi je počakal na popoldansko rundo in odletel domov. Vsa čast. Je pa preizkušeno lažje, če nisi obremenjen s prevozom.
Tudi ostali so si obilno privoščili poznopopoldansko letenje.
Konec koncev smo dobro užili ta dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar