Ta vikend bi se morala zgodit klubska odprava v Log pod Mangarom, a se ni. Kao ni letljivo vreme, preveč vetra. Tudi sam sem malo zapadel v to psihozo, a je Marko odpravo odpovedal, še preden sem ga uspel poklicat na posvet. Včeraj, v petek, je kazalo lepo, a se dejansko ni bogvekaj letelo. Danes sem potem spustil sprehod 200km stran in raje ostal doma. Med lenobnim jutrom, po zaključku branja knjige, vidim Markotov poziv vsaj na Lisco, "če že drugam nočemo". Drago takoj vskoči, jaz sem za.
Sem brez avta (Lovro je odpeljal Lenartov golf v Lj in se danes vrača z mojim, včeraj sem Robiju vrnil kangooja, ki ga je posodil Lenartu, ta pa ga je zamenjal za moj golf), tako da se je treba malo zorganizirat. Doma je ostal le še ženski picikl, ampak tudi ta zadostuje do Dobove, le gume je treba napumpat. Vlak imam tako, da sem pred poldnevom na Bregu, kjer sem zmenjen, da me Marko pobere.
Doma se hitro lotim dokončanja boljše verzije pripenjanja kokpita, kar dokončam še dovolj zgodaj da se v miru pripravim in z piciklom pridem na vlak. S seboj imam še kindle, da si preberem frišno Sobotno prilogo, a se izkaže, da (spet) še ni priletela. Mi je žal, da nisem raje vzel knjige, ki je povrh vsega še lažja.
Napovedan je izrazit vzhodnik, morda SV, višje JV, gradient dober. Stavimo na Lisco, čeprav je igri tudi Kopitnik, ki naj bi bil lažje štartljiv. Marko pride na Breg par minut za menoj. Spokam se v avto in ga vprašam, kje pa ima on opremo. Pogleda, zakolne in obrne. Na srečo ni daleč do Radeč. Po nekaj iskanja se tam dobimo še z Dragotom in gremo skupaj nazaj na Breg, kjer se presedemo k Woseku, ki nas dostavi na Lisco. Gor je polno izletnikov in nekaj zmajarjev. Piha pa dol. Malo podvomim, če smo se prav odločili, ali ne bi bilo morda res bolje na Kopitniku. Pripravimo se in čakamo, da vsaj malo pihne gor. Wosa gre prvi, malo za njim še kolega po coti, Drago. Pobereta se. Meni zmanjka sape in ob prvem dahu gor se nekako skobalim v zrak. Gledam ona dva, ki sta že lepo nad grebenom, meni pa se le udira. Ne pa ne se spajsat gor. Ne vem več kaj bi, ko mi globoko pod startom le zagrabi nekaj švohnega, kar se razvije v lep steber naravnost v bazo. Juhej! Marko je še vedno na tleh, rdeča barona pa proti Rudeniku sumljivo nizko. Porinem na vzhod, popravljam pod bazicami. En od rdečih dveh se mi zdi zelo nizek, v pristajanju v dolini. Hm, kaj je pa to? Posledica nizkega juriša na Bohor? Drugega ne vidim, sklepam, da je Drago že na Bohorju.
Rečem si, da če pridem nad 1,6k grem čez, kar se tudi zgodi. Vmes povrtavam vsak balon in tako še nad kritičnimi 1,2k naletim na prvi bohorski steber, ki me ponese naprej. Proti vzhodu je bolj kot ne modrina, če pa se že kaj kuha, je to bolj nad nižjo krajino južno od hriba. Rinem proti koči na Bohorju, a višina kopni, pa se prej obrnem in jo ucvrem stran od hriba. Naslonim se na nek vzhodni breg, kjer sem nekoč z lepe višine opazoval Dragota, ki se je tu reševal in rešil. Tudi meni zagrabi neko brbotanje, ki ga malo tipam in najdem prelep miren in soliden dvometerski steber, kjer kakih pet minut krožim skoraj brez popravkov krila. Kot otroški ringlšpil. Vmes se spreminja pogled na svet - od rešitve curenja do vprašanj, kam s to višino. Na koncu še malo iskanja in pustim se odnest proti Ješivcu, ki čemi pod mastno bazo. Pred Lisco je še ena obetavna, ampak nekaj mi šepeče, naj se grem prej naslonit na breg, na ziher. Pri Ješivcu pa presenečenje - le dol. Fak, spodaj je SV, ki me splahuje. Privlečem se okoli male Lisce, pa ni nič bolje in spizdim proti dolini. Nekje že bo nekaj. Ni bilo. Na koncu sem že zaskrbljen glede pristajanja in se spravim na nek poševen travnik nad grapo, saj nisem videl, kaj je za hribom (se da pristat ali je tam hosta ali pa droti?). Kasneje se izkaže, da bi najbrž nizko ampak še vedno udobno prišel na južno pobočje, kjer je celo nekaj dihalo gor in kjer je dovolj prostora za pristanke. Nič, ziher je ziher, sem bil vseeno zadovoljen.
Drago se je izvlekel s poti na Rudenik in ga je prizemljil šele Kum, Wosa pa je podlegel. Žal je tudi Markota splaknilo in to še preden se je uspel pobrat. Se zgodi.
Vlak imam dobro uro po tem, ko sem spakiran. Tam sem po pol ure hoje, ob šestih sem že doma.
Lep dan brez avta. Spet malo okusil slast dotika bazic. Luštno.
Doma telefonsko izvem, da zvečer prideta M&M, pa se s piciklom zapodim v trgovino po pijačo in jedačo, doma naredi futer zase (že malo lačen) in spečem pičiče za pogostitev v prijetnem večeru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar