Orešje, 22.9.2020, Top večerna, pred dežjem

http://xcglobe.com/flights#show-flight/2376573/

Po šihtu, nekaj po četrti, gledam v koprenasto nebo, oplemeniteno s kumuluski. Hm, pa saj je za danes že napovedan nek dež, ali kaj? Preverim AVP Orešje in preseneti me lep JV. Spomnim se, kako naju je včeraj švohnejša sapa še pozneje malo ponesla po bregu sem pa tja. Po takšnih razmerah se nam bo kmalu še kolcalo. Je le prvi jesenski dan. Ampak zakaj pa ne? Za danes sem imel v načrtu en tekec, ki bi ga lahko zamenjal za hajk po skoku z Orešja. Pošteno - storjeno. Doma se le preoblečem, dvakrat preverim opremo in odšibam proti Bizeljskem. Vmes se oblači in sonči in oblači. Ni pomembno, na startu klobasa kaže gor. Hitro se pripravim, a mi zadeve nekako ne gredo od rok. Travnik je sicer lepo pokošen, a posušeno šavje je ostalo tam in se zapleta v špage. Oblači se in sapica jenja. Na, spet. Ko se pripnem vedno vse crkne!

Leva gurtna mi je sumljiva, saj je nikakor ne morem prav prijet. Obrnjena. Odpet, prav obrnit, zapet. Ok. Sapice je še malo, da lahko potegnem in se lepo spravim v zrak. Desna bremza je obita okoli gurtne, je treba preprijet, gre ok. Špage polne šavja, ga večino zbrenkam ven. Desni gas je ovit okoli gurtne. Ma, kaj sem to počel na startu?! 

Ampak v redu, breg sramežljivo drži in počasi se spajsam nad start pa malo sem in tja. Igra živcev pri lovljenju minimalk. Dlje ko traja, bolj drži. Morda pa si lahko privoščim pristanek nazaj? V pol ure raztegnem, kolikor v danih razmerah znam, vmes se na jugu že zelo stemni in vidim dež v daljavi. Lahko zaključim. V prvem poskusu pristanka sem krepko previsok in preletim travnik za nekaj metrov. Ponovno se poberem in opažam, da se sapa krepi, temnina pa bliža. A ne bi raje spizdil v dolino? Jezim se na ti nesrečni štangi na startu, saj bi sicer lahko tam pristal bočno na veter.  Hja, dam si še eno priložnost in tokrat lepo mehko pristanem ob avtu na nepokošenem delu travnika. Vesel.

V miru zložim in čistim šavje iz špag in cote, da bo naslednjič manj stresno, ko se bo mudilo v zrak. Artik je res že zgonjen. Ni kaj, potreben je apgrejd. Računam na kakšne skonte na petico, ko bo Niviuk pripravljal teren za že napovedano šestico. Nisem aklih. Vidim, da petice čisto dobro letijo. Med pokanjem v avto gledam ptiče, ki zdaj masovno pridejo na plan in se vozikajo tam, kjer sem se sam malo prej. Danes brez piva pičim domov. Na Bizeljskem se po steklu razlezejo prve kaplje. Ne morem si očitat, da nisem dneva izkoristil do zadnjega. Kasneje se doma pogovarjam z Lenartom, ki pove, da v Lj že cel dan po malem pada in tako ni šel na picikel (škoda). Včasih imamo srečo, mi, ki živimo na robu sveta. 

Zvečer operiram zic. Odstranim nezanesljivo kljukico za zapenjanje kokpita in namesto nje namestim (le) moj izum zapenjala z dvema kroglicama. Nepovratno.