http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2371930/
Teden se je razvil tako, da se je petkovo praznovanje zavleklo in v soboto se ni dalo odrinit prav zgodaj zjutraj. Tako je prikola ostala doma, A šli pa smo le. Lenart na Kamniško sedlo in naprej na enega od bližnjih dvatisočakov, midva nekam na Gorenjsko. Na letenje nisem računal, a oprema je šla poleg. Pri nas se nikoli ne ve, kako se zadeve obrnejo. Določi se tudi cilj: Vogar. Ker je tam Gabi, ga pokličem. Pove da je danes sicer na izletu na nekih planinah tam okoli, pa da na Vogarju itak ni letljivo v jugozahodniku. Lahko pa greva zvečer na Studor. Mi je jasno, koliko je ura, a v nekem podtonu zaznam, da je zaželeno, da ne jemljem cote na Vogar. Tudi prav, saj je letenje itak le opcija.
V Stari fužini okoli poldneva vse vrvi od turistov, parkirišča pod hribom so zasedena. Slavljenka gre gor, sam se vrnem kakšna dva kilometra nazaj v vas, do prvega prostega parkirišča, kjer razkošno podprem lokalno skupnost, da legalno parkiram avto. Sledi hiter marš gor, kjer slavljenko ujamem malo pred vzletiščem, kjer se ustaviva in opazujeva dogajanje. Nad glavo mi leta en dečko, gor prideta dva tandema, lepo odletita in drgneta pobočje, na Studorju jih nekaj šraufa, ne pretirano visoko, a priklopijo Vogar. Ma, dobro, nisem tu za letet.
Po povratku v dolino Gabi na plaži obuja zamisel o Studorju in na koncu zorganizira, da peljem gor, en njegov kolega pa mi spusti avto. Vse skupaj traja toliko časa, da se po petnjastminutnem grizenju kolen končno, malo po sončnem zahodu znajdeva na startu. Tam pa piha dol. Start je šopasta trava med skalami, strmo in kratko pred prepadom. Malo čukasto gledava. Ocenim, da bi moralo it. Vetrič se umiri v nulco. Gabi je s svojo lahko opremo prvi pripravljen in tudi prvi potegne. Lepo odleti in zajuška. Kmalu sem tudi sam pripravljen in grem. Ni manevrskega prostora za napake in popravke. Tudi meni se vse lepo sestavi in veselo zabingljam pod krilom. Zaradi severa, ki je vlekel po hribu dol sem zmeden in ne vem kaj piha. Jezero se rahlo kodra pa ne vem od kod, Takrat mi postane žal, da nisem vzel kamere s seboj, Pogledi na hribe in jezero so vseeno lepi. Malo pogasiram proti jezeru. Gabi vleče ostro spiralo do pristanka, jaz pa počasi zbijajm višino nad jezerom. Jebemti, niti spirale si ne upam več potegnit (če ni treba). Staram se. Pristanem kar lepo, blizu pike.
Avto je že na parkirišču, le še na hitro zloživa, pa gremo. Gabi s kolegom peš do apartmaja, midva pa na zasluženo pivo.
Lenart se oglasi, da je uspešno sestopil z Brane in da se gre še ofrišat v en tolmun Kamniške bistrice. Ker nima obveznosti se zmenimo, da se dobimo v Ljubljani in nekaj skupaj pojemo. Najdemo super picerijo v Črnučah, kjer zaključimo dan. Kar v redu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar