HF: http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2324997/
Dopust po praznikih. Z Lenartom in Krištofom na Lisco.
Medtem, ko se doma držimo ustaljenih prazničnih obredov, poganski kolegi izkoristijo drugi dan praznikov za krasno letenje na Gorenjskem in na Lisci.
Res je, da nismo cel sončen dan presedeli za obloženo mizo, ampak smo se družinsko z Robijem sprehodili čez Bohor. A jebigasad, ne gre vse v en koš.
Za petek je že napovedana pokritost, a za skok s kakega kuclja bo dobro. V tistem Lenart prijavi, da bi šel nekam hodit in se mu prilepim za na Lisco. Dogovori se še s Krištofom in tako se skupaj podamo pod Lisco, do Mastnaka.
Dogovor je, da gresta mladinca v svojem tempu, jaz pa ju bom že kje srečal, ulovil pa s hitrim spustom do avta.
Vseeno se na poti nekajkrat dobimo, gor pa sta le kakšnih 10 min pred menoj. Skupaj spijemo čaj, Krištof nekaj poje in gremo nazaj. Fanta peš, jaz po zraku.
Na startu malo vleče gor, a že po tradiciji crkne, ko želim potegnit v luft. V minimalni sapici se z zanohtanimi rokami le spravim v zrak.
Spet nekaj poskušam snemat z goprojem, a se škatlica vedno ugasne po nekaj sekundah. Bo treba naštudirat.
Hitro sem na tleh, kjer je prva naloga odtajat roke. Ko končno le pospravim, zagledam mlada prijatelja, ki korakata proti avtu. Ne bi se mogli bolj natančno dobit.
Lepo rešen dan (ter december) in to še s sinom!
petek, 27. december 2019
sobota, 23. november 2019
Orešje, 23.11.2019, V megli, Damjanu v slovo
Prvi http://xcglobe.com/flights#show-flight/2321142/
Drugi http://xcglobe.com/flights#show-flight/2321148/
Fotke https://photos.app.goo.gl/3fo5oczDe6mnohqh8
V petek Stane sporoči, da nas je za vedno zapustil Damjan Sonc. Vedel sem, da ima težave z zdravjem, a to me presenetilo in potrlo.
Dolgo abstinenco zaradi slabega vremena tu pa tam (klubsko) prekine le Drago s kakim skokcem z Lisce in Gabi s Švarča. Mitja se osedotoči na uporabne dni in to soboto prepozna kot letljivo.
Lenart pride domov v petek zvečer, v soboto dopoldan dela za faks, popoldan gre s Hanno pripravljat smučarski sejem. Lovro pride v soboto zvečer. Sobotno dopoldne pospravljam po bajti, da med sesanjem preslišim Mitjev klic. Z Dragotom prideta pome, pa skupaj na Orešje.
Tam pa megla. Oblačnost je do kakšnih 10-20m pod štartom. Na startu sicer lepo vleče gor, nižje pa praktično nič. Najmlajši še nekaj nastavlja novo vremensko postajo in komentira, da je postavljena tako, da se bo zagotovo kmalu kdo obesil nanjo. Malo počakamo, a Mitja ne zdrži dolgo in zajezdi kraljično. Drago mu kmalu sledi, na koncu pa se še jaz skobalim v zrak. Res za silo drži in malo podrgnemo med bregom in meglo. Danes imam gopro na čeladi in poskušam snemat, a mi nekako ne gre. Mitja prav lepo zapozira čisto blizu, a ne uspem zakurblat kamere. Trije na tako malem prostoru je bila zame prehuda gneča, pa sem skočil na vzhodni kucelj, ki ni nič zagrabil, tudi čisto na vzhodni strani ne. Na povratku je bilo jasno, da sem scurel, pa sem si izbral en varen travnik pod hribom, saj sem moral it na popravca, pa čeprav peš. Zložim ekspresno hitro in odšibam do prve obljudene zidanice, kjer se zahvalim za ponujen glaž in si raje izprosim prevoz nazaj na start.
Medtem sta kolega že pristala, saj da ne dela več. No, na startu je žakelj še vedno lepo stal in ni bilo druge, kot da se hitro spravim v zrak. Spet sem imel dela s kamerco, kar mi je vzelo nekoliko pozornosti, da sem moral podirat prvi start. Ni hudič, da se ni artik usedel prav na štango vremenske postaje. Tiste stopničke bo treba zavarovat...
Drugi štart mi lepo uspe in zdi se mi, da je gopro celo deloval. Po 10 sek snemanja se pa naj bi sam izključil. Ok. Malo podrgnem greben, in nad razgledno ploščadjo opazim ptiče, ki se pobirajo. Vključim kamero in veselo snemam, kako se družno pajsamo na vetru. Seveda je treba it malo do gradu in na povratku sem že nizek. Na startu vidim nekoga, mislim da Mitja, ki maha in me kliče. Pomaham nazaj in se skušam pobrat. Ne gre in odcurim do zidanice, kjer so me malo prej rešili. Vabilo na kozarček še ni poteklo. Med pospravljanjem gledam, kdo leti. Je en sam in to ni noben od mojih današnjih soletalcev. Bosta že. prišla, si mislim. Pa nista. Preverim pri Mitji in pove, da sta gor peljala župnika Janeza in spustila oba avta, ter da ga čakata. Janez ni in ni nehal. Menda je celo uro drgnil Orešje. Fajn.
Medtem z gostitelji (Iztok in njegova mama) srkamo rujno kapljico in klepetamo. Malo o vinogradih, malo o letenju. Do sosednje zidanice pride Toni, ki me zategne do pristanka, kjer potem Janezu proda reverzibilni sedež.
Kolega povabim domov na en drink, a Dragotu se mudi kropit Damjana, ki je v petek podlegel bolezni. Vseeno na terasi enega na hitro spijemo in se poslovimo.
Lepo rešen poznojesenski dan. Hvalu Mitji za pobudo in organizacijo. Dragotu je bil to krst Orešja.
ps1: Med vožnjo z Bizeljskega kolega mojo dvojno curažo komentirata tudi z milo pripombo, da bi bilo morda dobro zamenjat krilo. Po krajšem premisleku se moram strinjat s tem. Artik zaorožuje 7 let, kar je vsaj dvakrat več, kot bi bilo zdravo...
ps2: Kasneje doma pregledam, kaj sem ulovil s kamerco. Nekaj malega Dragotovega starta, prvi let nič (!?!), žal tudi Mitjevega poziranja ne. Drugi, ponesrečen start tudi ni zabeležen (uf, ni škode), posnet pa je drugi start. Ne vem, kaj se je zgodilo, a kamera se ni izklopila in je snemala neprekinjeno. Ko sem želel posneti ptiče, sem kamero ugasnil. A jebigasad. Škoda, to bi bili lepi posnetki. Vseeno sem lahko vsaj preizkusil, kako namestit kamero na čelado in ugotovil, da ni enostavno upravljat kamere na glavi in bo to treba še naštudirat .
Drugi http://xcglobe.com/flights#show-flight/2321148/
Fotke https://photos.app.goo.gl/3fo5oczDe6mnohqh8
V petek Stane sporoči, da nas je za vedno zapustil Damjan Sonc. Vedel sem, da ima težave z zdravjem, a to me presenetilo in potrlo.
Dolgo abstinenco zaradi slabega vremena tu pa tam (klubsko) prekine le Drago s kakim skokcem z Lisce in Gabi s Švarča. Mitja se osedotoči na uporabne dni in to soboto prepozna kot letljivo.
Lenart pride domov v petek zvečer, v soboto dopoldan dela za faks, popoldan gre s Hanno pripravljat smučarski sejem. Lovro pride v soboto zvečer. Sobotno dopoldne pospravljam po bajti, da med sesanjem preslišim Mitjev klic. Z Dragotom prideta pome, pa skupaj na Orešje.
Tam pa megla. Oblačnost je do kakšnih 10-20m pod štartom. Na startu sicer lepo vleče gor, nižje pa praktično nič. Najmlajši še nekaj nastavlja novo vremensko postajo in komentira, da je postavljena tako, da se bo zagotovo kmalu kdo obesil nanjo. Malo počakamo, a Mitja ne zdrži dolgo in zajezdi kraljično. Drago mu kmalu sledi, na koncu pa se še jaz skobalim v zrak. Res za silo drži in malo podrgnemo med bregom in meglo. Danes imam gopro na čeladi in poskušam snemat, a mi nekako ne gre. Mitja prav lepo zapozira čisto blizu, a ne uspem zakurblat kamere. Trije na tako malem prostoru je bila zame prehuda gneča, pa sem skočil na vzhodni kucelj, ki ni nič zagrabil, tudi čisto na vzhodni strani ne. Na povratku je bilo jasno, da sem scurel, pa sem si izbral en varen travnik pod hribom, saj sem moral it na popravca, pa čeprav peš. Zložim ekspresno hitro in odšibam do prve obljudene zidanice, kjer se zahvalim za ponujen glaž in si raje izprosim prevoz nazaj na start.Medtem sta kolega že pristala, saj da ne dela več. No, na startu je žakelj še vedno lepo stal in ni bilo druge, kot da se hitro spravim v zrak. Spet sem imel dela s kamerco, kar mi je vzelo nekoliko pozornosti, da sem moral podirat prvi start. Ni hudič, da se ni artik usedel prav na štango vremenske postaje. Tiste stopničke bo treba zavarovat...
Drugi štart mi lepo uspe in zdi se mi, da je gopro celo deloval. Po 10 sek snemanja se pa naj bi sam izključil. Ok. Malo podrgnem greben, in nad razgledno ploščadjo opazim ptiče, ki se pobirajo. Vključim kamero in veselo snemam, kako se družno pajsamo na vetru. Seveda je treba it malo do gradu in na povratku sem že nizek. Na startu vidim nekoga, mislim da Mitja, ki maha in me kliče. Pomaham nazaj in se skušam pobrat. Ne gre in odcurim do zidanice, kjer so me malo prej rešili. Vabilo na kozarček še ni poteklo. Med pospravljanjem gledam, kdo leti. Je en sam in to ni noben od mojih današnjih soletalcev. Bosta že. prišla, si mislim. Pa nista. Preverim pri Mitji in pove, da sta gor peljala župnika Janeza in spustila oba avta, ter da ga čakata. Janez ni in ni nehal. Menda je celo uro drgnil Orešje. Fajn.Medtem z gostitelji (Iztok in njegova mama) srkamo rujno kapljico in klepetamo. Malo o vinogradih, malo o letenju. Do sosednje zidanice pride Toni, ki me zategne do pristanka, kjer potem Janezu proda reverzibilni sedež.
Kolega povabim domov na en drink, a Dragotu se mudi kropit Damjana, ki je v petek podlegel bolezni. Vseeno na terasi enega na hitro spijemo in se poslovimo.
Lepo rešen poznojesenski dan. Hvalu Mitji za pobudo in organizacijo. Dragotu je bil to krst Orešja.
ps1: Med vožnjo z Bizeljskega kolega mojo dvojno curažo komentirata tudi z milo pripombo, da bi bilo morda dobro zamenjat krilo. Po krajšem premisleku se moram strinjat s tem. Artik zaorožuje 7 let, kar je vsaj dvakrat več, kot bi bilo zdravo...
ps2: Kasneje doma pregledam, kaj sem ulovil s kamerco. Nekaj malega Dragotovega starta, prvi let nič (!?!), žal tudi Mitjevega poziranja ne. Drugi, ponesrečen start tudi ni zabeležen (uf, ni škode), posnet pa je drugi start. Ne vem, kaj se je zgodilo, a kamera se ni izklopila in je snemala neprekinjeno. Ko sem želel posneti ptiče, sem kamero ugasnil. A jebigasad. Škoda, to bi bili lepi posnetki. Vseeno sem lahko vsaj preizkusil, kako namestit kamero na čelado in ugotovil, da ni enostavno upravljat kamere na glavi in bo to treba še naštudirat .sobota, 26. oktober 2019
Švarč, 26.10.2019, Slovo od podaljšanega poletja
Let:https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2318093/
Let s hojo:
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2318280/
Slike
https://photos.app.goo.gl/eBeP1t6iTjHjtCEk8
Treba je omenit, da so zadnji tedni še vedno poletni. Še sam lazim okoli v kratkih rokavih. Jutri, za Ljubljanski maraton, bo menda zadnji tak topel dan letos. Toplo je, ker ves čas vleče nekaj od zahoda,
Danes, na soboto, ko Robi praznuje rojstni dan, sva z Lenartom sama doma in malo zabušavava. Irena je v Cannes-u, na neki konferenci, kjer je predvčerajšnjim dobila nagrado za enega od svojih projektov, Lovro pa je v svoji Ljubljani - jutri sodi svoj tretji basket turnir. Včeraj sva nekaj načrtovala, pa je zamisli preveč za izpeljat. Najprej sem mislil odtečt 21ko, pa me je premamila misel na kakšen skok s Švarča. Vzhodnjaki se menijo za nek piknik na Donački, Mitja gre v hribe, Gabi je to s Švarčem opravil že dopoldan.
Doma je skupni jutranji skok na Šentvid odpadel, saj se je smučanje (prva tekma sezone) začelo še preden sva čisto končala z zajtrkom. Lenartu se nekako ne gre zraven, sploh ko izve, da babi in deda ni doma, ker sta v Prekmurju. Ok, grem pa sam eno na hitro, saj je je pri Švarču hoja že vkomponirana v aktivnost.Gor lepo, ne preveč, vleče z jugozahoda. Tu pa tam celo kak ptič pojadra, opazujem enega na zahodnem robu. Dobro, odletet se bo dalo. Lepo odštartam in grem poskusit na zahod, ki pa ne da in se odplazim nazaj. Južno pobočje me vzame gor, spraskam se na (kasneje spoznano) višino dneva, pa z vetrom na vzhodni konec grebena in počasi ter nizko nazaj. Sledi še tričetrt urce zezkanja na vetru tam okoli štarta. Spet se mi je na trenutke zdelo, da je veliko vetra, pa me je Gabi kasneje prepričeval, da ni bilo tako hudo. Sem res malo bolj zajčji zadnje čase.
Po urci se odpeljem ven, da komaj še priletim nazaj, čez žice na travnik za kapelico. No, krasno se je izteklo. Pospravim in peš do avta, kjer se slišim z Lenartom, ki se je pravkar odpravil kolesarit. Z lažjim srcem sprejmem Gabijevo vabilo na pir, ki ga dobim na njegovem vrtu, kjer štiha. S pirom poplahnem letalski čvek in odbrzim domov nahranit otroka :).
Polmaraton po okoliških vaseh odlaufam v nedeljo na dan LJM
petek, 11. oktober 2019
Lisca, 11.10.2019, (K)Orlovih 70 let ali Drago praznuje
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2314787/
V začetku meseca me Drago opozori, da ne naj ne pozabim na njegovo praznovanje v petek, 11.10. Seveda nisem pozabil. Vreme se sestavi. V četrtek še dežuje, za soboto je napovedan zahodnik, vmes pa nekaj jasnine in jugovzhodnika. V petek načrtujem prej zapustit službo, a se spet zakomplicira in odrinem šele ob pol enih, ko se ekipa že organizira za klubsko dirko. Pred Sevnico sprašujem, če še koga poberem, pa dobim nalogo pripeljat kruh. Ok, grem še v trgovino, pa tam najdem še nekaj malenkosti za 70 letnika. Se pa pot še zavleče.
Gor na hitro zadeve oddam, čestitam Dragotu, ki pripravlja piknik, pa v zrak.
Štart mi lepo uspe. Lepo kontrolirano dvigovanje krila s poravki. Zadovoljen. Sledi grebenarjenje, dvakrat na Rudenik in nazaj, na koncu pa sem želel preveč in scurel do Čučnika, namesto da bi pristal nazaj. Nič hudega.
Mitja, Gabi, Wosa pa Damjan (morda še kdo?) so dirkali po isti trasi, pa smo se nekajkrat križali. Enkrat vidim Damjana, kako se nizek vrže na Metni vrh in komaj priključi nazaj globoko pod Rudenik, kjer se skupaj pobirava. Komaj najdem (edini) lep steber, se vanj zavrti še Mitja in z nizkega vrha stebra še on skoči čez dolino, a se potem ne privleče več nazaj. Ko tako gledam te hitre mladeniče, me spreleti, da bi morda bilo res vredno poskusit malo hitreje letet, saj bi to kak dan lahko podaljšalo traso. Danes je dan primeren za trening. Tako začnem manj povrtavat in več gasirat. Hitro sem nazaj na Lisci, pa si privoščim še enkrat, tokrat hitreje na Rudenik (žal nekaj sto metrov premalo za moja merila), pa nazaj proti pikniku. Menda sem prvič dvakrat v enem letu podrgnil ta greben.
Na tleh odgovarjam na zgrešene klice in Mitja pove, da Marko prihaja ponj, ter da bosta pobrala še mene. Z Rokom L. se počasi pospraviva in čakava. Ko rešiteljev nenavadno dolgo ni, pokličem in Mitja pove, da so bili polni. Ok, z Rokom se odpraviva peš gor, ko Mitja spet pokliče, da prihaja Niko po naju. Tudi prav. Tako sva gor prišla neprešvicana.
Sledi fešta, za katero Erzo ugotovi, da je menda največje neformalno srečanje padalcev v slo ever. Drago je vesel kot strela, druženja, klepeta (MatjažŠ, NejcS, MihaK,...) , hrane, pijače in kar je še tega, je v izobilju.
Mene začne pobirat in se okoli desetih (pod ploho negodovanja in zbadanja) odpravim domov. Zelo izi rajding. Ob polnoči v postelji.
V začetku meseca me Drago opozori, da ne naj ne pozabim na njegovo praznovanje v petek, 11.10. Seveda nisem pozabil. Vreme se sestavi. V četrtek še dežuje, za soboto je napovedan zahodnik, vmes pa nekaj jasnine in jugovzhodnika. V petek načrtujem prej zapustit službo, a se spet zakomplicira in odrinem šele ob pol enih, ko se ekipa že organizira za klubsko dirko. Pred Sevnico sprašujem, če še koga poberem, pa dobim nalogo pripeljat kruh. Ok, grem še v trgovino, pa tam najdem še nekaj malenkosti za 70 letnika. Se pa pot še zavleče.
Gor na hitro zadeve oddam, čestitam Dragotu, ki pripravlja piknik, pa v zrak.
Štart mi lepo uspe. Lepo kontrolirano dvigovanje krila s poravki. Zadovoljen. Sledi grebenarjenje, dvakrat na Rudenik in nazaj, na koncu pa sem želel preveč in scurel do Čučnika, namesto da bi pristal nazaj. Nič hudega.
Mitja, Gabi, Wosa pa Damjan (morda še kdo?) so dirkali po isti trasi, pa smo se nekajkrat križali. Enkrat vidim Damjana, kako se nizek vrže na Metni vrh in komaj priključi nazaj globoko pod Rudenik, kjer se skupaj pobirava. Komaj najdem (edini) lep steber, se vanj zavrti še Mitja in z nizkega vrha stebra še on skoči čez dolino, a se potem ne privleče več nazaj. Ko tako gledam te hitre mladeniče, me spreleti, da bi morda bilo res vredno poskusit malo hitreje letet, saj bi to kak dan lahko podaljšalo traso. Danes je dan primeren za trening. Tako začnem manj povrtavat in več gasirat. Hitro sem nazaj na Lisci, pa si privoščim še enkrat, tokrat hitreje na Rudenik (žal nekaj sto metrov premalo za moja merila), pa nazaj proti pikniku. Menda sem prvič dvakrat v enem letu podrgnil ta greben.
Na tleh odgovarjam na zgrešene klice in Mitja pove, da Marko prihaja ponj, ter da bosta pobrala še mene. Z Rokom L. se počasi pospraviva in čakava. Ko rešiteljev nenavadno dolgo ni, pokličem in Mitja pove, da so bili polni. Ok, z Rokom se odpraviva peš gor, ko Mitja spet pokliče, da prihaja Niko po naju. Tudi prav. Tako sva gor prišla neprešvicana.
Sledi fešta, za katero Erzo ugotovi, da je menda največje neformalno srečanje padalcev v slo ever. Drago je vesel kot strela, druženja, klepeta (MatjažŠ, NejcS, MihaK,...) , hrane, pijače in kar je še tega, je v izobilju.
sobota, 21. september 2019
Lisca, 21.9.2019, skupinska posavska magistrala
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2308778/
https://photos.app.goo.gl/f3b4VMSPdJuAaSsHA
Prvo letenje po sranju na šihtu. Sklenem, da nam to ne bo zajebalo življenja, premalo ga ostaja.
En avto je v Ljubljani (Lovro vozi prijateljico iz Londona na Bled in v Bohinj), doma pa se ne moremo uskladit, da bi z drugim skupaj šli na izlet. Plan je bil, da greva z Ireno na Lisco, ampak enak načrt ima tudi Lenat z Hannah, vendar brez staršev. Ko po kupu pregovarjanj na koncu Irena noče nikamor, z Lenartom sama odbrziva po Hanno in proti Lisci.
Ko na poti kličem Markota, če je še koga za pobrat, pove, da gresta on in Drago z Gabijem in to je to. Zmenimo se, da bo krasno, če moja mladina spusti še Gabijev avto. Ker Hanno muči koleno, ju ne pustim v dolini pri Mastnaku, ampak višje, nekje pri Podgorici in ju napotim na Cirje, mimo Čučnika, po manj strmi poti do Jošta in tam naprej.
Na startu najdem Robertota, ki pravkar starta in podira. Kar popihava. Malo ga pofotkam in se med množico zmajarjev pripravim ter (začuda) lepo odletim. Vidim kolege, ki se že vračajo z Rudenika ali Bohorja, saj ne vem. Precej jugovzhodnika me lepo odnaša, a se brez težav odguncam do Rudenika, ki ne da nič in nazaj. Na Lisci se za nekaj časa parkiram na grebenu, saj ne znam nič zahakljat. V tistem na terasi opazim Lenarta in Hanno. Mahamo si in se pozdravljamo, Lenart slika. Lepo doživetje, takšno srečanje s sinom.
Moram se malo odtrgat od grebena, da zapnem steber do inverzije na 1,4k. Pičim proti Velikem Kozjem, a le tonem in malo pred hribom zgubim potrpljenje ter upanje, da bo ta hrib kaj dal, pa zavijem na Čelovnik. Tam se parkiram na grebenu in opazujem kolege, ki se pod menoj vračajo s Kuma. Hrib se me usmili in podari steber, da se odvrtim do inverzije. Dileme ni - na Kum! No, ko curim proti Križam, sem že na tem, da se obrnem in se še varno spravim do Radeč, a vseeno še malo vztrajam in mulda nad Jelovim le da nekaj, da se privlečem do Križ, kjer je odrešilni steber za naprej. Zaželim si in dobim še eno vrtenje. Tu sem doživel lepo srečanje z neko ptičurino (orel?), ki prileti mimo, ter se mi pridruži v stebru in se nekaj krogov zavrti z menoj. Čudovito!
Kum je v doletu. Tam se še spajsam nad anteno in opazim Gabija v muldi pod Nebeško goro. Spustim se do njega in skupaj zavrtiva. Gabi pravi, da bi šla pristat v Radeče, jaz pa bi raje poskusil nazaj proti Lisci. Kolega se nekam naravnost odpelje proti dolini in pri tem brez vrtenja vozi skozi očitne stebre. No, ja. Že ve.
Sam se trudim obdržat višino in res se mi posreči preskok nazaj na Čelovnik, kjer po kar nekaj tipanja le še najdem en stebrič za povratek na Lisco. A Radež ne da nič, prav tako ne Razbor in ni druge, kot da se spustim do Brega, kjer po treh urah in četrt lepo pristanem.
Še preden lahko kaj poslikam,se okoli vogala prikažeta Lenart in Hannah. :)). Sta me spremljala živem sledenju in me pričakala na pristanku, kamor sta prišla z obema avtoma. Krasno! Oglasi se tudi Gabi, ki je dejansko pristal v Radečah in je že na vlaku za Breg. Tudi prav. Ko pride, pove, da so mu na preskoku čez Radeče crknili instrumenti in je naprej letel le po občutku. Vsa čast! Mudi se mu naprej in odbrzi. Malo za tem pride mimo še Roberto, tokrat že na piciklu. Pove, da je podrgnil do Rudenika in nazaj do Radeč, ter presedlal na kolo, da bo še po tej plati kaj od dneva. Mi pa se tudi počasi spokamo in odpravimo proti domu, kjer nas Irena pričaka z okusnim kosilom.
Drago je odletel skoraj isto kot jaz, Marko pa nekaj zelo podobnega. Roberto in Matej, ki je tudi bil gor, pa letov ne objavljata.
Letenje je bilo precej dinamično, termika, ko si jo našel, je bila sunkovita, Artika je nekaj malega celo ušesalo. Zanimivo, aktivno letenje.
Kot kaže mi Lenart in Hannah prinašata solidno letenje - dvakrat skupaj, dvakrat čez tri ure. Najs.
V seeyoucloud:
Pestro v zraku, a ni moteče, saj tudi lepo drži. Vrhunci dneva: v preletu pozdrav s sinom na vrhu hriba, sukanje s prijateljem v izteku dneva, vrtenje z orlom, ki prileti in obrne moj steber. Lep dan.
https://photos.app.goo.gl/f3b4VMSPdJuAaSsHA
Prvo letenje po sranju na šihtu. Sklenem, da nam to ne bo zajebalo življenja, premalo ga ostaja.
En avto je v Ljubljani (Lovro vozi prijateljico iz Londona na Bled in v Bohinj), doma pa se ne moremo uskladit, da bi z drugim skupaj šli na izlet. Plan je bil, da greva z Ireno na Lisco, ampak enak načrt ima tudi Lenat z Hannah, vendar brez staršev. Ko po kupu pregovarjanj na koncu Irena noče nikamor, z Lenartom sama odbrziva po Hanno in proti Lisci.
Ko na poti kličem Markota, če je še koga za pobrat, pove, da gresta on in Drago z Gabijem in to je to. Zmenimo se, da bo krasno, če moja mladina spusti še Gabijev avto. Ker Hanno muči koleno, ju ne pustim v dolini pri Mastnaku, ampak višje, nekje pri Podgorici in ju napotim na Cirje, mimo Čučnika, po manj strmi poti do Jošta in tam naprej.
Na startu najdem Robertota, ki pravkar starta in podira. Kar popihava. Malo ga pofotkam in se med množico zmajarjev pripravim ter (začuda) lepo odletim. Vidim kolege, ki se že vračajo z Rudenika ali Bohorja, saj ne vem. Precej jugovzhodnika me lepo odnaša, a se brez težav odguncam do Rudenika, ki ne da nič in nazaj. Na Lisci se za nekaj časa parkiram na grebenu, saj ne znam nič zahakljat. V tistem na terasi opazim Lenarta in Hanno. Mahamo si in se pozdravljamo, Lenart slika. Lepo doživetje, takšno srečanje s sinom.Moram se malo odtrgat od grebena, da zapnem steber do inverzije na 1,4k. Pičim proti Velikem Kozjem, a le tonem in malo pred hribom zgubim potrpljenje ter upanje, da bo ta hrib kaj dal, pa zavijem na Čelovnik. Tam se parkiram na grebenu in opazujem kolege, ki se pod menoj vračajo s Kuma. Hrib se me usmili in podari steber, da se odvrtim do inverzije. Dileme ni - na Kum! No, ko curim proti Križam, sem že na tem, da se obrnem in se še varno spravim do Radeč, a vseeno še malo vztrajam in mulda nad Jelovim le da nekaj, da se privlečem do Križ, kjer je odrešilni steber za naprej. Zaželim si in dobim še eno vrtenje. Tu sem doživel lepo srečanje z neko ptičurino (orel?), ki prileti mimo, ter se mi pridruži v stebru in se nekaj krogov zavrti z menoj. Čudovito!
Kum je v doletu. Tam se še spajsam nad anteno in opazim Gabija v muldi pod Nebeško goro. Spustim se do njega in skupaj zavrtiva. Gabi pravi, da bi šla pristat v Radeče, jaz pa bi raje poskusil nazaj proti Lisci. Kolega se nekam naravnost odpelje proti dolini in pri tem brez vrtenja vozi skozi očitne stebre. No, ja. Že ve.
Sam se trudim obdržat višino in res se mi posreči preskok nazaj na Čelovnik, kjer po kar nekaj tipanja le še najdem en stebrič za povratek na Lisco. A Radež ne da nič, prav tako ne Razbor in ni druge, kot da se spustim do Brega, kjer po treh urah in četrt lepo pristanem.
Še preden lahko kaj poslikam,se okoli vogala prikažeta Lenart in Hannah. :)). Sta me spremljala živem sledenju in me pričakala na pristanku, kamor sta prišla z obema avtoma. Krasno! Oglasi se tudi Gabi, ki je dejansko pristal v Radečah in je že na vlaku za Breg. Tudi prav. Ko pride, pove, da so mu na preskoku čez Radeče crknili instrumenti in je naprej letel le po občutku. Vsa čast! Mudi se mu naprej in odbrzi. Malo za tem pride mimo še Roberto, tokrat že na piciklu. Pove, da je podrgnil do Rudenika in nazaj do Radeč, ter presedlal na kolo, da bo še po tej plati kaj od dneva. Mi pa se tudi počasi spokamo in odpravimo proti domu, kjer nas Irena pričaka z okusnim kosilom.
Drago je odletel skoraj isto kot jaz, Marko pa nekaj zelo podobnega. Roberto in Matej, ki je tudi bil gor, pa letov ne objavljata.
Letenje je bilo precej dinamično, termika, ko si jo našel, je bila sunkovita, Artika je nekaj malega celo ušesalo. Zanimivo, aktivno letenje.
Kot kaže mi Lenart in Hannah prinašata solidno letenje - dvakrat skupaj, dvakrat čez tri ure. Najs.
V seeyoucloud:
Pestro v zraku, a ni moteče, saj tudi lepo drži. Vrhunci dneva: v preletu pozdrav s sinom na vrhu hriba, sukanje s prijateljem v izteku dneva, vrtenje z orlom, ki prileti in obrne moj steber. Lep dan.
sobota, 24. avgust 2019
Kopitnik, 24.8.2019, Piknik Metuljčkov s HF
https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2297375/
Vreme kroji možnosti, zdravje načrte. Tamaladva sta v Ljubljani, Ireno pesti vnetje mehurja in ni za izlete.
Vreme kroji možnosti, zdravje načrte. Tamaladva sta v Ljubljani, Ireno pesti vnetje mehurja in ni za izlete.
V soboto Metuljčki organizirajo H'n'F veselico. Zmeniva se z Gabijem, ki ga poberem na Gnoju in sva na pristanku v Rimskih malo čez osmo. Med prvimi. Folk počasi nakaplja in nekaj čez deveto se zapodimo v hrib. Pot je jebeno strma naravnost gor, brez ovinkov. Nekaj časa še držim tempo z Gabijem, ki nas čaka, Nikom z opornico in Mamilekom, ki gor troga Kinga z xc zicem vred. Ko prilezem do kao cestice, si vzamem malo počitka, kameradi pa gredo naprej. Ko malo pridem k sebi, krenem za njimi in kot zadnji pritečem v cilj. Fora.
Seveda imam s seboj vse za preoblečt, saj sem vedel, da bo lilo z mene. V suhih cotah se pripravim in uspem odletet pred Nikotom, ki ostane zadnji gor.
Zgodaj je še in v zraku še ni nekega življenja. Med naslanjanjem na brežine počasi tonem. Precej nizko se vario le oglasi in trije nekaj povrtavamo, na kratko se nam pridruži še Niko. Splezam nazaj na višino starta, skočim na sosednji kucelj, ki je mrtev in potonem proti piki na pristanku. Nekaj ciljam, a pristanem na rit, bližje šanku kot piki.
Vročina pritiska, žeja še bolj, hladno pivo vabi. Še preden začnem pospravljat, mi Gabi da v roke že drugi hmeljni napitek. Tako se je letalni dan zame končal. Med posedanjem v senci mi Marko da še 50e za KondoRace ekipo, kolikor nam še pripada za to sezono. 15e po glavi za aktivne tri tekmovalce in ostanek za pijačo. Bo treba razdelit.
Ostali so šli še gor s kombijem, pa malo poletkat, sam pa sem se podružil okoli, nekaj pojedel in popil, ter Gabija še pravočasno dostavil v Brestanico, da je ujel naslednji piknik.
Irena je medtem šla v Zg, jaz pa sem se s Sel vrnil na Dovško voščit Ireni R.
Tako je to.
Zgodaj je še in v zraku še ni nekega življenja. Med naslanjanjem na brežine počasi tonem. Precej nizko se vario le oglasi in trije nekaj povrtavamo, na kratko se nam pridruži še Niko. Splezam nazaj na višino starta, skočim na sosednji kucelj, ki je mrtev in potonem proti piki na pristanku. Nekaj ciljam, a pristanem na rit, bližje šanku kot piki.
Vročina pritiska, žeja še bolj, hladno pivo vabi. Še preden začnem pospravljat, mi Gabi da v roke že drugi hmeljni napitek. Tako se je letalni dan zame končal. Med posedanjem v senci mi Marko da še 50e za KondoRace ekipo, kolikor nam še pripada za to sezono. 15e po glavi za aktivne tri tekmovalce in ostanek za pijačo. Bo treba razdelit.
Ostali so šli še gor s kombijem, pa malo poletkat, sam pa sem se podružil okoli, nekaj pojedel in popil, ter Gabija še pravočasno dostavil v Brestanico, da je ujel naslednji piknik.
Irena je medtem šla v Zg, jaz pa sem se s Sel vrnil na Dovško voščit Ireni R.
Tako je to.
nedelja, 4. avgust 2019
ParaLisca, 4.8.2019, Leti malo, hodi veliko
Letos sem ParaLisco postavil v družinski koledar in se nehal ukvarjat s tem. Prej potovanje na Portugalsko, potem malo šihta in na koncu še malo morja. V zadnjih operativnih pripravah za Portugalsko se zavem, da se prvi dan Paralisce zbudim še v Portu. Ok, opozorilo za drugič. Tekma odpade, morda ulovim malo letkanja v nedeljo.
Med sobotnim popotovanjem proti domu nimam veliko priložnosti spremljat, kaj se dogaja, a kaže, da tekma je, le H'n'F je prestavljen na nedeljo.
Nedelja. Malo dlje pospimo, potem še kaj postorimo, nato pa gresta fanta vejkat. Med nalaganjem opreme v avto me doleti še nujni skok v trgovino, po povratku pa še pričakovanje, da grem še na Žejno, a to se ni več izšlo.
Na zelo obljudeno Lisco pridem tik pred odprtjem startnega cilindra druge dirke Metuljmanije. Že prej se slišim z dedom, ki pove, da sta z babi že na Lisci. Se vidimo. Kot ponavadi srečam cel kup letalnih znancev in od enega do drugega se prebijam do Klemnovega štanta. Kar nekaj jih je v zraku, na tekmi, nekaj jih čaka, da se tekma odmakne od Lisce, nekateri, na primer Drago, pa so že pristali nazaj in se začeli posvečati zemeljskemu delu veselice.
Testivala ne gre spustit. Letos sem si zamislil preizkus sedeža Advance Lightness 3, ki sem ga gledal že pri Wosi. Kako je letet s sedežem brez sedalne deske? Beštija je res lahka, z rezervo vred je peresno lahka glede na moj fotelj.
Pogoji za letet so solidni, kljub občasnim pooblačitvam. Skrbno si nadanem zic, trikrat vse preverim, Klemen mi gleda pod prste. Vse je v redu. Odstrartam lepo, brez težav. Še poudarjeno se vržem z glavo naprej, da bi z nogami lažje zapel vrečo. A glej hudiča! Karkoli poskušam, noge ne gredo v vrečo in visim kot kak base jumper. Breg lepo drži in ne upam si spustit komand, sploh ne, ko nad vikendom zapeljem v steber. Ja, ni kaj. Viseč v gurtnah malo posučem steber, da pridem nad greben, nato se odpeljem ven iz dviganja, da si na varni višini v malce bolj mirnem zraku lahko z roko pomagam odpret vrečo, ter spravim tačko not in se končno zvalim v sedež. Ah, kakšno olajšanje!
Zdaj se letenje lahko začne. Ne mislim nekaj izumljat in se odpravim proti Rudeniku, da bi skočil še na Bohor, kjer so se včeraj nekateri pasli. Izpod relativno nizke baze pri Ješivcu se vržem na vzhod, a tam je vse v temi, občasno pa še začutim kapljice dežja, tako da se na pol poti raje obrnem in se ponižno privlečem nazaj na Lisco. Ta je osončena in mi da lep steber do mastne baze, od koder se zapodim na Kozje, ki me tudi vzame gor.Med vrtenjem opazujem okolico. Dolenjska je sicer kolikor toliko osončena, a imam neke predsodke se spuščat na jug. Za nazaj na Lisco ali pa celo na pristanek na Kompolje mi je škoda lepe višine, pa tudi letel bi še. Kum je v temi, a se vsake toliko osonči. Če bi naletel na en tak cikel, bi se ga udobno obrnilo z veliko možnosti za povratek. Razum je popustil in kmalu sem se znašel nad Križami. Tema. Morda pa nad Nebeško dela? Grem poskusit, a ni nič. Privlečem se nazaj na Križe in parkiram na grebenu, ki drži. Skoraj 20min se drajsam sem pa tja in čakam, da posije sonce. Ker ni nič, se spustim na Svinjsko. Tam klobasa veselo kaže gor, a zrak drži le v višini starta. Saj mu ni za zamerit, kajti krajina je še vedno v senci oblakov. Kmalu mi zmanjka potrpljenja in se vržem čez Savo v upanju, da se v veter nekako spajsam do vzhodnega brega in se na vetru poberem do Čelovnika. Ni šlo in pristanem nazaj čez reko.
Ok, nekaj pa je le bilo. Dobro za relativno pozen štart.
Računal sem, da ujamem kak vlak za Breg, tam pa kombi za na Lisco, ko ugotovim, da je vlak šele čez uro in pol. Torej...
Povratek.
(Iz Garmin Connect)
Paralisca 2019. Preizkus sedeža Advance Lightness 3. Malo letkanja med oblaki in soncem, tvegam skok proti Kumu v upanju, da naletim na sončni interval, a se ne izide in nazaj se privlečem le do malo naprej od Radeč.
Prevoza ni. Vlak čez uro in pol. Torej štopat proti Bregu. A ker sem tak kot sem in ker imam lahko opremo (težki sedež in vso nepotrebno embalažo sem itak pustil na Lisci), ne štopam na mestu, teveč hodim proti Bregu. Medtem se zjasni in zdi se, da je zrak oživel. Premami me misel, da bi lahko splezal na hrib in odletel nazaj proti Lisci.
Kot svinja v buče se zaženem v hrib - cilj je poseka na Čelovniku. Gre lepo, dokler obstaja kakšna pot (na ključnih delih jih najdem). V iskanju bližnjic nekajkrat zabluzim v pošten breg in kolnem samega sebe. Vmes me klicari Klemen, kdaj bom dostavil zic nazaj, ker odhaja. Na koncu se vdam v usodo in se oprimem ceste, kjer pa dejansko hitro napredujem. A vse skupaj ne pomaga nič, saj se pred zadnjim vzponom močno pooblači in na koncu začne še deževati.
Obupam nad projektom in celo pokličem kolege na pomoč, a ni nikogar, ki bi imel čas in voljo za take podvige. Rezervni načrt je, da grem po hribih do Lisce, a me Roberto nekako prepriča, da bi bila dolina morda boljša možnost. Ker sem že od jutra brez vode, me tudi že načenja žeja. Ko tako po dežju tapkam v dolino se pripelje avto, ki ga ponižno štopam in voznik ustavi. Zmenimo se za v dolino (se že vidim s kriglom vode v Trubarjevem hramu), med pogovorom ugotovimo da gredo proti Sevnici, pa me bodo zategnili do Brega, na koncu pa se možak odloči, da me bo mimogrede zategnil kar na Lisco.
Kakšna sreča, naletet na dobre ljudi! Ker jim je sine medtem zaspal, se zahvalijo za povabilo na pijačo in se obrnejo. Sam se preoblečem v suho majico, medtem o pa imam spodnji del moker, kot bi se kopal.
Na terasi najdem še nekaj druščine, a zanima me predvsem šank. Najprej dva krigla vode, potem pa počasi še zasluženo pivo (ali dva?), pa ričet.
Domov v suhih gatah. Uf, lepa tura.
No, Klemna najdem še na Lisci, ni nobene panike. Še mojo opremo so medtem spravili na suho, pod streho. Zic je dober za letete, odličen za nosit, a se težko spramim v žagkelj, predvsem pa je drag kot svinja. Ok, če so cene takšne (okoli 1,2k), pa lahko še kaj drugega pogledam.
Na poti domov se ustavim še na T2, kot smo se dogovorili na Lisci. Malo poročam o Portugalski, malo poklepetamo in ura je pozna, jutri pa šiht. Spat.
p.s. Začuda naslednji dan nisem občutil nedeljske hoje. Se pozna tisti Lightness...
No, Klemna najdem še na Lisci, ni nobene panike. Še mojo opremo so medtem spravili na suho, pod streho. Zic je dober za letete, odličen za nosit, a se težko spramim v žagkelj, predvsem pa je drag kot svinja. Ok, če so cene takšne (okoli 1,2k), pa lahko še kaj drugega pogledam.
Na poti domov se ustavim še na T2, kot smo se dogovorili na Lisci. Malo poročam o Portugalski, malo poklepetamo in ura je pozna, jutri pa šiht. Spat.
p.s. Začuda naslednji dan nisem občutil nedeljske hoje. Se pozna tisti Lightness...
sobota, 20. julij 2019
Švarč, 20.7.2019, Rinjenje v veter in bluzenje nazaj.
Leti in Hodi
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2280905/
Mitja je še ves naspidiran od sredinega letenja in hoče še. Vremenska napoved za vikend je bombastična, pa planirava sobotno Orešje. Napoved pravi, da bo nekaj vetra, morda malo bolj jugo zahodnih smeri in mu predlagam raje Švarč, a vztraja pri Orešju, ker da je boljše izhodišče za na Madžarsko. Ok, si mislim, poba je pošteno naštudiral vreme, medtem ko pa sam bolj na povprek pogledam napoved.
V petek zvečer gremo ven, na neko večerjo s Šagoti in Škrleci, zato ne spremljam dogajanja. Ko prideva domov, pogledam in vidim, da gre Mitja s hrvati na Bijelopolje, saj da bo tam šlo na 3jurje. Ja, tudi prav. Gabi ne gre nikamor.
V soboto greva z Ireno po nakupih, okoli enih pa se odpravim. Glede na napoved presenetljivo nič ne piha. Postaja na Švarču sicer pravi 4,5 -6,5m/s, a v Brežicah tega ni videt. Na startu pa je dejansko tako, a zgleda še obvladljivo.
Štart mi v drugo lepo uspe, a pošteno zagrabi šele nekje nad hišo. Ne vem zagotovo, kaj je termika in kaj veter, a trese pošteno. Držim se bolj zunaj, a med šraufanjem me nese nazaj. Se ne pritožujem, le da gre gor. Kaj zdaj? Pobral sem se, vleče zahodnik s malo juga. Idealno bi bilo z vetrom, a to je popolni zajeb z logistiko, saj moram biti prav čas doma. Sklenem, da grem na Bohor, pa na njem zahodno kolikor bo šlo v veter, nato pa se pustim odpihnit nazaj do bližine avta.
Na dobrih 1,3 ne najdem več stebra, pa pogasiram na Bohor. V tistem pa odleti desno vpetje gasa. Bemusunce! Obrnem v veter in se mučim z eno roko lovit coto, z drugo pa vpenjat gas. Ko mi to le uspe, sem že kar nizko nad Reštanjem. Upam na kak steber na grebenu Šedma in dobim ga šele na povratku s konca grebena. Tokrat mi gre na dobrega 1k, več pa ne znam izmolzt. Vržem se čez dolino na pobočje Bohorja, a gre le dol, naprej pa pod 20km/h. Malo preračunavam, za katerim grebenom pi lahko našel kak vzgornik, a ko se tako med guncanjem in propadanjem komaj prebijam naprej, sklenem, da mi tega ni treba počet. Šedem ni več dosegljiv, zato si izberem največji travnik pod seboj in v upanju, da se ne bo izza kakega vogala prikotalil kak hud rotor. Vse je bilo v redu in skoraj navpično sem mehko pristal sredi travnika, mimo katerega hodimo na Bohor.
Olajšanje in razmislek, kako nazaj...
(Pohodni del iz Garmin.connect)
Na Bohorju me je veter čisto ustavil, zato sem se odločil tam pristat, dokler to lahko še naredim v obvladljivih razmerah. Ob tej odločitvi sem si že ogledal cesto po pobočju Bohorja, po kateri bi se vrnil na Švarč.
Ko pospravim in se odpravim, pogledam na google maps, če tam predlaga kakšno pešpot in koliko časa naj bi mi vzelo. Gugl predlaga dve poti in nobena ni moja. Hoče dve uri hoje. Jebote! Malo se začenjam negodovati nad samim seboj, da nisem takoj poklical deda, pa bi bil zdaj že rešen.
Ker si ne zaupam povsem, namesto svoji izbrani, sledim guglovi krajši poti. Ta me vodi v dolino, pa nazaj na drug breg in tam okoli ene grape do Švarča. Ok, po neki poti je pač treba it.
Kmalu se pojavijo prve težave, ko poti ni ali pa jo enostavno zmanjka. Ko na dvorišču ene hiše iščem pot, dobim še pit in vodo za seboj. Možak mi pokaže pot, ki pa ponikne takoj, ko na prvem razcepu neprevidno zavijem. Tako se prebijam skozi džunglo še preden pridem do doline. Naprej stavim le na poti, a me že kmalu zavede, ko sledim asfaltu namesto zaprti gozdni stezi v Reštanj. Asfalt gre do hiše za vogalom, pešpot pa kmalu izgine in spet rinem po hosti, tokrat v breg. Naprej se držim ceste, po kateri pridem do osamele hiše, kjer poprosim za vodo, ki jo seveda dobim še z dvema špricerjema za povrh. Bližnjice do Švarča ni, pravita možaka, najbolje je po cesti na Ravni log in mimo Jošta dol na Švarč. Ok.
Problem je, ker se cesta krepko postavi pokonci., zato se ob prvem odcepu spravim na gozdno cesto, ki bi me morala pripeljat počez do Švarča.
Seveda tudi te zmanjka. Guglovo navigacijo sem že zdavnaj izklopil in se poskušam le še orientirat po zemljevidih, pa še to me ne gre najbolje od rok. V svoj zagovor naj povem, da ni enostavno na telefonu, ki je moker o švica, na katerega kaplja švic, medtem ko mu s prepotenimi rokami skušat dopovedat, kaj želiš. Očala so v žepu, saj bi jih pot takoj zalil. Ko gledam nazaj, glede na okoliščine nisem velikokrat zabluzil. Nekajkrat pa sem.
Tako se velik del po brezpotjih prebijem do ceste pod Joštom. Imam namen iti na Švarč s severne strani, a potem nimam več volje iskat prehodov, saj kakšne očitne poti gor ne opazim. Grem po cesti in po dobrih dveh urah in pol le prilezem do avta. Utrujen, a kar zadovoljen.
Seveda planem po vodi, shranjeni v avtu, a namesto osvežitve, dobim v plastnki huhano vodo. Potrebujem jo, zato izgine v grlu.
Počitek ni dolg, saj se že mudi domov, zakurblat žar za večeni obisk Škrlecev.
Noga s šivom (varno povita) je pot presenetljivo prenesla brez pripomb (je pa zato v ponedeljek spet zatečena...).
Mitja je dosegel svoje 3k, mi smo pa tudi odpiknikrali svoje na domači terasi.
Po takem dnevu je vedno bolj vabljiva misel na kakšno lažjo opremo. Težko je 25 kilskega prasca vlačit po grapah dol pa gor....
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2280905/
Mitja je še ves naspidiran od sredinega letenja in hoče še. Vremenska napoved za vikend je bombastična, pa planirava sobotno Orešje. Napoved pravi, da bo nekaj vetra, morda malo bolj jugo zahodnih smeri in mu predlagam raje Švarč, a vztraja pri Orešju, ker da je boljše izhodišče za na Madžarsko. Ok, si mislim, poba je pošteno naštudiral vreme, medtem ko pa sam bolj na povprek pogledam napoved.
V petek zvečer gremo ven, na neko večerjo s Šagoti in Škrleci, zato ne spremljam dogajanja. Ko prideva domov, pogledam in vidim, da gre Mitja s hrvati na Bijelopolje, saj da bo tam šlo na 3jurje. Ja, tudi prav. Gabi ne gre nikamor.
V soboto greva z Ireno po nakupih, okoli enih pa se odpravim. Glede na napoved presenetljivo nič ne piha. Postaja na Švarču sicer pravi 4,5 -6,5m/s, a v Brežicah tega ni videt. Na startu pa je dejansko tako, a zgleda še obvladljivo.
Štart mi v drugo lepo uspe, a pošteno zagrabi šele nekje nad hišo. Ne vem zagotovo, kaj je termika in kaj veter, a trese pošteno. Držim se bolj zunaj, a med šraufanjem me nese nazaj. Se ne pritožujem, le da gre gor. Kaj zdaj? Pobral sem se, vleče zahodnik s malo juga. Idealno bi bilo z vetrom, a to je popolni zajeb z logistiko, saj moram biti prav čas doma. Sklenem, da grem na Bohor, pa na njem zahodno kolikor bo šlo v veter, nato pa se pustim odpihnit nazaj do bližine avta.
Na dobrih 1,3 ne najdem več stebra, pa pogasiram na Bohor. V tistem pa odleti desno vpetje gasa. Bemusunce! Obrnem v veter in se mučim z eno roko lovit coto, z drugo pa vpenjat gas. Ko mi to le uspe, sem že kar nizko nad Reštanjem. Upam na kak steber na grebenu Šedma in dobim ga šele na povratku s konca grebena. Tokrat mi gre na dobrega 1k, več pa ne znam izmolzt. Vržem se čez dolino na pobočje Bohorja, a gre le dol, naprej pa pod 20km/h. Malo preračunavam, za katerim grebenom pi lahko našel kak vzgornik, a ko se tako med guncanjem in propadanjem komaj prebijam naprej, sklenem, da mi tega ni treba počet. Šedem ni več dosegljiv, zato si izberem največji travnik pod seboj in v upanju, da se ne bo izza kakega vogala prikotalil kak hud rotor. Vse je bilo v redu in skoraj navpično sem mehko pristal sredi travnika, mimo katerega hodimo na Bohor.Olajšanje in razmislek, kako nazaj...
(Pohodni del iz Garmin.connect)
Na Bohorju me je veter čisto ustavil, zato sem se odločil tam pristat, dokler to lahko še naredim v obvladljivih razmerah. Ob tej odločitvi sem si že ogledal cesto po pobočju Bohorja, po kateri bi se vrnil na Švarč.Ko pospravim in se odpravim, pogledam na google maps, če tam predlaga kakšno pešpot in koliko časa naj bi mi vzelo. Gugl predlaga dve poti in nobena ni moja. Hoče dve uri hoje. Jebote! Malo se začenjam negodovati nad samim seboj, da nisem takoj poklical deda, pa bi bil zdaj že rešen.
Ker si ne zaupam povsem, namesto svoji izbrani, sledim guglovi krajši poti. Ta me vodi v dolino, pa nazaj na drug breg in tam okoli ene grape do Švarča. Ok, po neki poti je pač treba it.
Kmalu se pojavijo prve težave, ko poti ni ali pa jo enostavno zmanjka. Ko na dvorišču ene hiše iščem pot, dobim še pit in vodo za seboj. Možak mi pokaže pot, ki pa ponikne takoj, ko na prvem razcepu neprevidno zavijem. Tako se prebijam skozi džunglo še preden pridem do doline. Naprej stavim le na poti, a me že kmalu zavede, ko sledim asfaltu namesto zaprti gozdni stezi v Reštanj. Asfalt gre do hiše za vogalom, pešpot pa kmalu izgine in spet rinem po hosti, tokrat v breg. Naprej se držim ceste, po kateri pridem do osamele hiše, kjer poprosim za vodo, ki jo seveda dobim še z dvema špricerjema za povrh. Bližnjice do Švarča ni, pravita možaka, najbolje je po cesti na Ravni log in mimo Jošta dol na Švarč. Ok.Problem je, ker se cesta krepko postavi pokonci., zato se ob prvem odcepu spravim na gozdno cesto, ki bi me morala pripeljat počez do Švarča.
Seveda tudi te zmanjka. Guglovo navigacijo sem že zdavnaj izklopil in se poskušam le še orientirat po zemljevidih, pa še to me ne gre najbolje od rok. V svoj zagovor naj povem, da ni enostavno na telefonu, ki je moker o švica, na katerega kaplja švic, medtem ko mu s prepotenimi rokami skušat dopovedat, kaj želiš. Očala so v žepu, saj bi jih pot takoj zalil. Ko gledam nazaj, glede na okoliščine nisem velikokrat zabluzil. Nekajkrat pa sem.Tako se velik del po brezpotjih prebijem do ceste pod Joštom. Imam namen iti na Švarč s severne strani, a potem nimam več volje iskat prehodov, saj kakšne očitne poti gor ne opazim. Grem po cesti in po dobrih dveh urah in pol le prilezem do avta. Utrujen, a kar zadovoljen.
Seveda planem po vodi, shranjeni v avtu, a namesto osvežitve, dobim v plastnki huhano vodo. Potrebujem jo, zato izgine v grlu.
Počitek ni dolg, saj se že mudi domov, zakurblat žar za večeni obisk Škrlecev.
Noga s šivom (varno povita) je pot presenetljivo prenesla brez pripomb (je pa zato v ponedeljek spet zatečena...).
Mitja je dosegel svoje 3k, mi smo pa tudi odpiknikrali svoje na domači terasi.
Po takem dnevu je vedno bolj vabljiva misel na kakšno lažjo opremo. Težko je 25 kilskega prasca vlačit po grapah dol pa gor....
sreda, 17. julij 2019
Orešje, 17,7.2019, Vzhodnoligaška veselica
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2279801/
https://photos.app.goo.gl/8ugH3sH8sbzFm4seA
Za torek je bil napovedan bombastičen dan in pravi zagnanci so ga čakali na Lisci (no, nekateri tudi na Ivki). Na Lisci so ga dočakali šele pozno popoldan za lepo kruzanje tam okoli. A Mitji ni bilo dovolj in že zvečer kliče z ugotovitvijo, da bo sreda prava za Orešje. Irena in Lenart naj bi šla na Brezje (=dobro letenje), sam pa lahko grem kakšno urco prej s šihta.
Mama in sin ne gresta na Brezje, a Mitja vseeno pride ob 16h pome v Sela. Beli pelje s pristanka gor, kjer je že Toni in Janez, ki je prisopihal peš od hiše na sedlu. Malo kasneje pride še Ivan, fant s hrvaške strani.
Prvi odleti Janez, potem Mitja, ki ga spet vetrovi nekaj dražijo, da večkrat ponovi vajo, tako kot jaz malo za njim. Medtem se spravi v zrak še Andrej, Toni pa gre malo kasneje, kot ponavadi.
V zraku milina, vožnja na veter. Mitja hitro pofočka zahodni del brega nad gradom in zašiba na hrvaško, jaz pa za njem. Poba je prehiter zame, tako da na koncu po olc opraviva (skoraj) isto, vendar je kolega precej hitrejši. Lepa vaja potrpežljivosti, pobiranja na vetru in nevidna interna tekma, kdo bo bolj raztegnil. Mlajši kolega si je upal dlje na hrvaško in upravičeno "zmagal" ter šel pristat.
Ko naklepljem svoji dve uri, se odpravim proti pristanku in vidim, da tam ni ne kolega, ne njegovega avta. Malo povprašam, pa nihšče ne ve kaj je z njim. Takoj po pristanku pa ga vidim, kako se pripelje nazaj in veselo razstavi mrzel sikspek. Se ga bil bolj vesel, kot roja komarjev, ki so strašili tam okoli.
S pivcem podraži še leteče prijatelje, ki se hitro odzovejo in v nekaj minutah so vsi pri pivu. Mitja jih odpelje gor po avte, potem pa se dobimo še na Bizeljskem, kjer Janez da za rundo, saj je po dvajsetih letih letenja le opravil še izpit.
Bizeljsko se je spet izkazalo.
https://photos.app.goo.gl/8ugH3sH8sbzFm4seA
Za torek je bil napovedan bombastičen dan in pravi zagnanci so ga čakali na Lisci (no, nekateri tudi na Ivki). Na Lisci so ga dočakali šele pozno popoldan za lepo kruzanje tam okoli. A Mitji ni bilo dovolj in že zvečer kliče z ugotovitvijo, da bo sreda prava za Orešje. Irena in Lenart naj bi šla na Brezje (=dobro letenje), sam pa lahko grem kakšno urco prej s šihta.
Mama in sin ne gresta na Brezje, a Mitja vseeno pride ob 16h pome v Sela. Beli pelje s pristanka gor, kjer je že Toni in Janez, ki je prisopihal peš od hiše na sedlu. Malo kasneje pride še Ivan, fant s hrvaške strani.
Prvi odleti Janez, potem Mitja, ki ga spet vetrovi nekaj dražijo, da večkrat ponovi vajo, tako kot jaz malo za njim. Medtem se spravi v zrak še Andrej, Toni pa gre malo kasneje, kot ponavadi.
V zraku milina, vožnja na veter. Mitja hitro pofočka zahodni del brega nad gradom in zašiba na hrvaško, jaz pa za njem. Poba je prehiter zame, tako da na koncu po olc opraviva (skoraj) isto, vendar je kolega precej hitrejši. Lepa vaja potrpežljivosti, pobiranja na vetru in nevidna interna tekma, kdo bo bolj raztegnil. Mlajši kolega si je upal dlje na hrvaško in upravičeno "zmagal" ter šel pristat.Ko naklepljem svoji dve uri, se odpravim proti pristanku in vidim, da tam ni ne kolega, ne njegovega avta. Malo povprašam, pa nihšče ne ve kaj je z njim. Takoj po pristanku pa ga vidim, kako se pripelje nazaj in veselo razstavi mrzel sikspek. Se ga bil bolj vesel, kot roja komarjev, ki so strašili tam okoli.
S pivcem podraži še leteče prijatelje, ki se hitro odzovejo in v nekaj minutah so vsi pri pivu. Mitja jih odpelje gor po avte, potem pa se dobimo še na Bizeljskem, kjer Janez da za rundo, saj je po dvajsetih letih letenja le opravil še izpit.
Bizeljsko se je spet izkazalo.
torek, 16. julij 2019
Veternik, 14.7.2019, rojstnodnevna zabava
Rojstni dan pade na nedeljo. Lovro je na Norveškem, Lena v Kranjski gori. Z Ireno namerava vikend preživet ali v Posočju z letenjem ali part pa na morju, če nd bo letljivo, rojstnodnevni piknik pa v ponedeljek. A dogodki in vreme so ubrali svojo pot.
Polomljeno kosilnico lahko popravim šele v soboto, ko se lotim še ograje okoli pečenjare, na pol postavljena kuhinja v PP75 pa mi vzame ponedeljek.
Vikend izlet se tako skrči na nedeljo, pa še ta je na majavih temeljih, saj vreme ne sodeluje, ker pa je ponedeljek zaseden, vseeno povabim sorodstvo za nedeljo popoldan. Irena naredi torto, plan pa je, da greva vmes na Veternik, kjer odletim v dolino, potem pa skupaj na kosilo, zvečer pa druženje na terasi.
Ko je treba it, Ireni ni. Po drugi strani pa se Gabi in Wosa prijavljata za en let s hojo nazaj. Ok, pa se tako pokombiniramo.
Irena ostane doma,sam grem po Gabija, Woso najdeva na startu.
V Brežicah in v Krškem kar lepo piha nek sever, oblačnost je še zmerna. Wosa pove, da gor na trenutke kar močno piha. Ta veter mi ni všeč. Vseeno se pripravimo, gledamo mastne baze nad nami in sklenemo, da navijemo do nje.
Polomljeno kosilnico lahko popravim šele v soboto, ko se lotim še ograje okoli pečenjare, na pol postavljena kuhinja v PP75 pa mi vzame ponedeljek.
Vikend izlet se tako skrči na nedeljo, pa še ta je na majavih temeljih, saj vreme ne sodeluje, ker pa je ponedeljek zaseden, vseeno povabim sorodstvo za nedeljo popoldan. Irena naredi torto, plan pa je, da greva vmes na Veternik, kjer odletim v dolino, potem pa skupaj na kosilo, zvečer pa druženje na terasi.
Ko je treba it, Ireni ni. Po drugi strani pa se Gabi in Wosa prijavljata za en let s hojo nazaj. Ok, pa se tako pokombiniramo.
Irena ostane doma,sam grem po Gabija, Woso najdeva na startu.
V Brežicah in v Krškem kar lepo piha nek sever, oblačnost je še zmerna. Wosa pove, da gor na trenutke kar močno piha. Ta veter mi ni všeč. Vseeno se pripravimo, gledamo mastne baze nad nami in sklenemo, da navijemo do nje.
Gabi v občutnem vetru spretno obvladuje krilo in odleti, vendar se odpelje naravnost ven. Tuliva za njim, da si je pozabil zapet en gas, sam pa jasneje pove, da je imel tudi zavozlano eno komando, zato se ni takoj naslonil na breg.Naslednji se pripravim jaz, a veter čisto spusti, da mi še cote ne razgrne. Ko se le skobalim v zrak, grem tudi naravnost ven, stran od brega. Samo tonem vse do brega nad mestom, ko začne dvigovat. V glavi sem imel le veter in obete neviht, ki so se mi prikazovale iz nakuhanih črnin vse naokoli. Umikal sem se nad dolino, a dviganje ni popuščalo. Čudno. V normalnih okoliščinah bi to bila sladica dneva, tokrat pa sem se počutil prav nelagodno. V glavi se mi je valjal članek iz zadnjega Ikarja, ki opisuje neprijetne situacije ko se kje v bližini ali v adljavi ulije. Gabi je bil že zdavnaj na tleh, Wosa pa se je sukal tam nekje okoli mene in tudi pobiral. Skupaj sva se premaknila stran od oblaka na vzhodno stran Kozjega in u izi odšpiralala do tal.
Ob pristanku sem se počutil olajšano, da me ni kam posesalo ali odpihnilo. Čeprav zdaj, na tleh, ni zgledalo več tako hudo.
Z Gabijem se dobimo v enem bifejčku, in zalijemo skokec. Po Gabijevo bi z Woso lahko navila in se z vetrom spustila proti Orešju. Hja, mogoče res, ampak v zraku sem imel čisto druge filme v glavi. Po pivu se je namesto nevihte naredil lep dan. Ajebigasad.
Prijetno druženje na terasi se zavleče pod noč.
nedelja, 30. junij 2019
Orešje, 30.6.2019, Večerna, na hitro
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2272994/
Vroča nedelja po dveh večerih na Brežice Moje Mesto in gostovanju Lovrovih kolegov. Popoldan z Lenartom delava na ograji pečenjare, ko se zatakne in je potreben premislek. Takrat enkrat Beli objavi alarm za večerno in me še pobeza. Ni kaj treba je it. 18:40 iz hiše, 19:00 na štartu, 19:10 start. Ok malo je bilo treba popravljat, tako da sem bil v zraku pet minut kasneje, a vseeno: pol ure od hiše do lufta. Res luksuz. V zraku le v majčki in spidu, nič hladno.
Beli in še nekdo (Toni?) s paramotorjem jadrata, ko se precej nerodno spravim v zrak. Greben drži, sledi malo drajsanja na vetru sem pa tja, po povratku s Hrvaške sem prenizek za pobrat, pa tudi sicer je dovolj.
Lep pristanek, zlaganje med komarji. Gor naju z Belim pelje nek mlad fant s hrvaške, pivu se odpovem in odšibam domov.
Kratko in sladko.
Lovro se je medtem vrnil s kopanja in že odšel v Lj.
Vroča nedelja po dveh večerih na Brežice Moje Mesto in gostovanju Lovrovih kolegov. Popoldan z Lenartom delava na ograji pečenjare, ko se zatakne in je potreben premislek. Takrat enkrat Beli objavi alarm za večerno in me še pobeza. Ni kaj treba je it. 18:40 iz hiše, 19:00 na štartu, 19:10 start. Ok malo je bilo treba popravljat, tako da sem bil v zraku pet minut kasneje, a vseeno: pol ure od hiše do lufta. Res luksuz. V zraku le v majčki in spidu, nič hladno.
Beli in še nekdo (Toni?) s paramotorjem jadrata, ko se precej nerodno spravim v zrak. Greben drži, sledi malo drajsanja na vetru sem pa tja, po povratku s Hrvaške sem prenizek za pobrat, pa tudi sicer je dovolj.
Lep pristanek, zlaganje med komarji. Gor naju z Belim pelje nek mlad fant s hrvaške, pivu se odpovem in odšibam domov.
Kratko in sladko.
Lovro se je medtem vrnil s kopanja in že odšel v Lj.
torek, 25. junij 2019
Vetrenik, 25.6.2019, Športni dan z Mitjem
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2270766/
Za praznik se obeta soliden letalni dan. Severovzhodnik kar ponuja Veternik. Kondorji (no, Marko in Drago) se odpravljajo na Lisco, a z Mitjem se odločiva za Veternik. Njemu je opcija tudi Ivanščica, a oceni, da razmere le niso tako obetavne, da bi se splačalo dan porabit za vožnjo v nepopisno gnečo na hribu, ki gosti HR državno prvenstvo. Lisca je tudi čisto legitimna tarča, a nič bolj kot Veternik, ki mi je (malo zanemarjen) bolj pri roki.
Dogovoriva se, da greva z enim avtom (pelje on), pa peš gor, če scuriva, da bo vsaj nekaj od dneva, če se pa odleti, pa bova že sproti reševala zadevo.
Na startu sva po načrtu že ob enih, kaže lepo, vleče gor, baze se kuhajo, tu pa tam tudi kak ptič posuče. Mitji se mudi, meni malo manj, a se kar hitro spraviva v zrak. Pobereva se malo, premalo za naprej in luštnega je kmalu konec. Kasneje ugotavljava, da bi res morda bilo bolje še malo počakat, saj se je dan še razvil, ptiči pa so tudi pojadrali.
Sledi sladica dneva - pohod nazaj na start. Gre kar lepo, le vode nama manjka. Kolega se nekaj pritožuje (a je hibovec, pa ni krize, le neudobno mu je) in na sredi si privoščiva dolg počitek (za ogled, kaj se je danes odletelo), potem pa nadaljujeva malo naokoli, da se izogneva najbolj strmega in osončenega dela, do avta. Vmes Mitja gobari (le na ogled), paseva se na gozdnih jagodah in kramljava. Ko greva mimo nekega čebelnjaka, se mi ena živalca zaplete v buf in me vseka v glavo - malo boli, a ni hudega. Na vrhu zadovoljna.
Flyme seveda spet ni zabeležil hoje (le zadnjo četrtino), a trek kasneje snamem z urce.
Vse je ok, le žejna sva kot sahara. Zdrživa do Podsrede, kjer zeksava liter in pol limonade preden si privoščiva zasluženo pivo. Zatem se dobiva še z Belim na Bizeljskem, kjer potrdimo dan, ki se izkaže, da ni bil ravno Big day. Marko in Drago sta nekaj, a ne veliko izmolzla iz Lisce, na Ivki pa tudi ni bilo nekih presežkov (z nekaj izjemami...).
Skratka - Veternik je bil kar dobra določitev.
Okoli 400 višincev (380 po xcglobe), pa uro dvajset grizenja kolen. Švic'n'roll.
Za praznik se obeta soliden letalni dan. Severovzhodnik kar ponuja Veternik. Kondorji (no, Marko in Drago) se odpravljajo na Lisco, a z Mitjem se odločiva za Veternik. Njemu je opcija tudi Ivanščica, a oceni, da razmere le niso tako obetavne, da bi se splačalo dan porabit za vožnjo v nepopisno gnečo na hribu, ki gosti HR državno prvenstvo. Lisca je tudi čisto legitimna tarča, a nič bolj kot Veternik, ki mi je (malo zanemarjen) bolj pri roki.
Dogovoriva se, da greva z enim avtom (pelje on), pa peš gor, če scuriva, da bo vsaj nekaj od dneva, če se pa odleti, pa bova že sproti reševala zadevo.
Na startu sva po načrtu že ob enih, kaže lepo, vleče gor, baze se kuhajo, tu pa tam tudi kak ptič posuče. Mitji se mudi, meni malo manj, a se kar hitro spraviva v zrak. Pobereva se malo, premalo za naprej in luštnega je kmalu konec. Kasneje ugotavljava, da bi res morda bilo bolje še malo počakat, saj se je dan še razvil, ptiči pa so tudi pojadrali.
Sledi sladica dneva - pohod nazaj na start. Gre kar lepo, le vode nama manjka. Kolega se nekaj pritožuje (a je hibovec, pa ni krize, le neudobno mu je) in na sredi si privoščiva dolg počitek (za ogled, kaj se je danes odletelo), potem pa nadaljujeva malo naokoli, da se izogneva najbolj strmega in osončenega dela, do avta. Vmes Mitja gobari (le na ogled), paseva se na gozdnih jagodah in kramljava. Ko greva mimo nekega čebelnjaka, se mi ena živalca zaplete v buf in me vseka v glavo - malo boli, a ni hudega. Na vrhu zadovoljna.
Flyme seveda spet ni zabeležil hoje (le zadnjo četrtino), a trek kasneje snamem z urce.
Vse je ok, le žejna sva kot sahara. Zdrživa do Podsrede, kjer zeksava liter in pol limonade preden si privoščiva zasluženo pivo. Zatem se dobiva še z Belim na Bizeljskem, kjer potrdimo dan, ki se izkaže, da ni bil ravno Big day. Marko in Drago sta nekaj, a ne veliko izmolzla iz Lisce, na Ivki pa tudi ni bilo nekih presežkov (z nekaj izjemami...).
Skratka - Veternik je bil kar dobra določitev.
Okoli 400 višincev (380 po xcglobe), pa uro dvajset grizenja kolen. Švic'n'roll.
četrtek, 20. junij 2019
Švarč, 20.6.2019, Naskok na rekord ni uspel, a nič žalosten
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2268516/
https://photos.app.goo.gl/npCFE9fmPg2LpHuq7
Četrtek je zadnji dan nenačrtovanega dopusta. Kaže delno obetavno (menda z zmernim JZ), a sredi tedna si ne obetam družbe in niti ne načrtujem kaj določenega, morda skok s Švarča popoldan, saj bi rad izkoristil še zadnji dan dopusta. Doma pospravljam za beljenjem, ko Gabi ob pol poldne prijavi Švarč. Čez eno uro. Hm? Ok. Lenart ima opravke v KK, pa se dogovoriva, da me zategne na Švarč in kasneje pride iskat. Vmes se prijavi še Wosa. Z (mojo dvajsetminuno) zamudo se dobimo pri kapelici in Lenart nas zategne gor, spodaj ostaneta še dva avta. Kolega sicer malo godrnjata in me zbadata, a ni hudega. Tako ali tako ne računam na drugega kot na eno ali dve curaži, kot ponavadi v takih pregretih razmerah. Gabi mi vrne, naj govorim zase, saj da gre on letet. Ok, da bi le bilo tako.
V tistem na livetrack-u vidimo, da sta Marko in Drago štartala na Lisci, ter da lepo navijata. Drago leti proti nam. Pogledamo gor in res ga vidimo, kako visooooko leti proti Veterniku. Gabi godrnja, da se je z obema sinoči pogovarjal, pa nihče ni omenil, da se gre danes na Lisco. No, mi smo se pa zmenili pred dobro uro in pol.
Mlajša dva se hitro pripravita, medtem ko pa sam še tuhtam, kaj sploh oblečt, saj je vroče za popizdit. Gabi oceni, da tudi zgoraj ne more biti pretirano mrzlo in gre le v majici in spidu. Sam si navlečem tri majice, pa spid za povrh, jakno pa pustim v zicu. Uporabim nove rokavice, ki sem jih kupil v Merkurju med nakupi za beljenje. Delovne, a za poletno letenje bodo boljše od debelih neoprenskih.
Prvi odleti Wosa in ponikne, Gabi gre pogumno za njim, a ga izgubim izpred oči. Potem pa... klasika. Crkne še tista zadnja sapica, ki bi pomagala vsaj padalo razgrnit. Pod oblaki vidim Dragota, ki se že vrača proti zahodu. Pod majicami vse teče z mene. Coto moram pomolzti in odnesti nazaj gor, ko le malo povleče, da jo lahko razgrnem in sapico takoj porabim za vzlet. Jebiga, vsaj v luft sem se spravil.
Nizko nad hosto mi le malo zagrabi, na vogalu celo malo gor vzame, obrnem in sem v dviganju. Uuu, nad greben gre! Prijatelja sta že oba spodaj pri avtu, meni pa še kar gre gor, direkt v bazo. Zberem vso voljo, da steber zapustim še preden ga zmanjka in predvsem preden poniknem v bazo. Nosi me proti zahodu in jasno, temu sledim.
Žal mi je za kolega, a verjamem, da bo po Švarčevsko šlo v drugo ali v tretje. Meni se zabliskajo poredne misli. Je danes dan za nov rekord Švarča? Nikoli ne bom izvedel, če ne poskusim. Zadnjič ga je Gabi naredil, ko je obrnil Lisco, pa potem še Koprivnico. Torej moram danes vsaj na Kozje, pa potem čim dlje nazaj, pa da vidimo...
Lepa dviganja, surfanje po robovih baz, razgledi na oblake pod seboj (nerealizirana že prej zamišljena slika ...). Gasiram in opazujem Dragota, ki se tokrat niiizko pajsa na nekem bregu pod Bohorjem. Upam, da se izvleče.
V dobre pol ure sem že pred Lisco, kjer takoj poberem še pred grebenom. Kozje je v dosegu, pogledujem proti Kumu. Ne, danes ne, oblaki buhtijo, lahko se pokrije, cilj pa je priti nazaj. Na poti na Kozje vidim Dragota, ki se je očitno hitro vrnil med žive, kako ga kar v ravnem letu nad Radežem lepo dviguje. Porinem nad Kozje in (kot vidim kasneje, prehitro) obrnem. Nad Radežem dva ptiča markirata dviganje, spustim se tja ter popravim višino, da je je dovolj za v veter do Lisce. Pol naloge je že opravljene, si mislim. Spet poiščem Dragota, ki leti proti Maliču. No, tudi to bi bila danes možnost, a bi zaradi zemeljskih zadev zapletlo logistiko. Drugič.
Lisco priklopim še z udobno višino in se zapeljem po grebenu poiskat steber. A ga ni. Ni in ni in ni.
Sledi skoraj polurna kalvarija drgnjenja grebena Lisce, potem se bolj iz obupa kot obeta vržem na Ješivec in na pol pomirjen, ker imam obljubljeno pobiranje rinem naprej proti Rudeniku, kjer si obetam tistih 1,6k za preskok na južno pobočje Bohorja. Obiram krošnje in se šlepam na ptiče, da se privlečem do Rudenika. Tam ni ne za scuret, ne za pobrat. Spet se pajsam s ptiči in po pol ure le splezam nad vrh, kaj več pa ne gre. Vmes se je nebo zabaslo in upanje na še kakšno vrtenje je splahnelo proti ničli. Vrnem se proti Lisci in upam, da se bom z vetrom privlekel do Radeč. Vmes me nizko preleti Herkules pa en Pilatus. Jebemtisunce! Četrtek popoldan je, ko se armejci igrajo!
Preko Ješivca se privlečem nazaj na Lisco, ki mi da "carskih" 1,2k. Gledam Radeče, ki so v temi. Slabo vidim, a ne izključujem, da je celo dež. Višina mi zadostuje, da se privlečem vsaj malo bližje rešitelju in vržem se čez Metni vrh. Na Podvrhu začuda še popravim za nekaj metrov in podaljšujem kolikor se le da.
Pristanem na enem kuclju, malo nerodno v izogibanju ograji, a v redu. Huh! Lepa avanturca je nastala iz tega skokca. Skoraj tri urce.
Telefoniade. Lenart je vse opravil in pelje Hanno nazaj v KK in ve kje sem, je spremljal na lajvtreku. Pošljem mu lokacijo, kjer ga mislim počakat in se pakiram, pa sta otroka tam, še preden sem končal.
Lenart nas odpelje, Hanno domov, naju pa tudi domov, v Sela.
Oba sva zadovoljna, saj je končno izpolnil obljubo iz časov, ko je delal vozniški izpit, da me pelje letet in me potem pobere. Upam, da še kdaj.
WU-sporočilo Gabiju:
Žal mi je, da vama danes ni uspelo. Ko sem ostal sam gor je čisto crknilo, da cote še razgrnit nisem mogel. Ko sem drugič popravljal, je le malo povleklo, pa sem se vrgel in je zagrabilo. Sreča neumnega kmeta....
Statistika dopusta, letalno:
6 vzletov, od tega 1 hf
4 različni štarti
115,2 km
6h55 v zraku
+ 2h surfanja na Savi.
+ eno kopanje na morju
https://photos.app.goo.gl/npCFE9fmPg2LpHuq7
Četrtek je zadnji dan nenačrtovanega dopusta. Kaže delno obetavno (menda z zmernim JZ), a sredi tedna si ne obetam družbe in niti ne načrtujem kaj določenega, morda skok s Švarča popoldan, saj bi rad izkoristil še zadnji dan dopusta. Doma pospravljam za beljenjem, ko Gabi ob pol poldne prijavi Švarč. Čez eno uro. Hm? Ok. Lenart ima opravke v KK, pa se dogovoriva, da me zategne na Švarč in kasneje pride iskat. Vmes se prijavi še Wosa. Z (mojo dvajsetminuno) zamudo se dobimo pri kapelici in Lenart nas zategne gor, spodaj ostaneta še dva avta. Kolega sicer malo godrnjata in me zbadata, a ni hudega. Tako ali tako ne računam na drugega kot na eno ali dve curaži, kot ponavadi v takih pregretih razmerah. Gabi mi vrne, naj govorim zase, saj da gre on letet. Ok, da bi le bilo tako.
V tistem na livetrack-u vidimo, da sta Marko in Drago štartala na Lisci, ter da lepo navijata. Drago leti proti nam. Pogledamo gor in res ga vidimo, kako visooooko leti proti Veterniku. Gabi godrnja, da se je z obema sinoči pogovarjal, pa nihče ni omenil, da se gre danes na Lisco. No, mi smo se pa zmenili pred dobro uro in pol.
Prvi odleti Wosa in ponikne, Gabi gre pogumno za njim, a ga izgubim izpred oči. Potem pa... klasika. Crkne še tista zadnja sapica, ki bi pomagala vsaj padalo razgrnit. Pod oblaki vidim Dragota, ki se že vrača proti zahodu. Pod majicami vse teče z mene. Coto moram pomolzti in odnesti nazaj gor, ko le malo povleče, da jo lahko razgrnem in sapico takoj porabim za vzlet. Jebiga, vsaj v luft sem se spravil.
Nizko nad hosto mi le malo zagrabi, na vogalu celo malo gor vzame, obrnem in sem v dviganju. Uuu, nad greben gre! Prijatelja sta že oba spodaj pri avtu, meni pa še kar gre gor, direkt v bazo. Zberem vso voljo, da steber zapustim še preden ga zmanjka in predvsem preden poniknem v bazo. Nosi me proti zahodu in jasno, temu sledim.
Žal mi je za kolega, a verjamem, da bo po Švarčevsko šlo v drugo ali v tretje. Meni se zabliskajo poredne misli. Je danes dan za nov rekord Švarča? Nikoli ne bom izvedel, če ne poskusim. Zadnjič ga je Gabi naredil, ko je obrnil Lisco, pa potem še Koprivnico. Torej moram danes vsaj na Kozje, pa potem čim dlje nazaj, pa da vidimo...Lepa dviganja, surfanje po robovih baz, razgledi na oblake pod seboj (nerealizirana že prej zamišljena slika ...). Gasiram in opazujem Dragota, ki se tokrat niiizko pajsa na nekem bregu pod Bohorjem. Upam, da se izvleče.
V dobre pol ure sem že pred Lisco, kjer takoj poberem še pred grebenom. Kozje je v dosegu, pogledujem proti Kumu. Ne, danes ne, oblaki buhtijo, lahko se pokrije, cilj pa je priti nazaj. Na poti na Kozje vidim Dragota, ki se je očitno hitro vrnil med žive, kako ga kar v ravnem letu nad Radežem lepo dviguje. Porinem nad Kozje in (kot vidim kasneje, prehitro) obrnem. Nad Radežem dva ptiča markirata dviganje, spustim se tja ter popravim višino, da je je dovolj za v veter do Lisce. Pol naloge je že opravljene, si mislim. Spet poiščem Dragota, ki leti proti Maliču. No, tudi to bi bila danes možnost, a bi zaradi zemeljskih zadev zapletlo logistiko. Drugič.
Lisco priklopim še z udobno višino in se zapeljem po grebenu poiskat steber. A ga ni. Ni in ni in ni.
Sledi skoraj polurna kalvarija drgnjenja grebena Lisce, potem se bolj iz obupa kot obeta vržem na Ješivec in na pol pomirjen, ker imam obljubljeno pobiranje rinem naprej proti Rudeniku, kjer si obetam tistih 1,6k za preskok na južno pobočje Bohorja. Obiram krošnje in se šlepam na ptiče, da se privlečem do Rudenika. Tam ni ne za scuret, ne za pobrat. Spet se pajsam s ptiči in po pol ure le splezam nad vrh, kaj več pa ne gre. Vmes se je nebo zabaslo in upanje na še kakšno vrtenje je splahnelo proti ničli. Vrnem se proti Lisci in upam, da se bom z vetrom privlekel do Radeč. Vmes me nizko preleti Herkules pa en Pilatus. Jebemtisunce! Četrtek popoldan je, ko se armejci igrajo!
Preko Ješivca se privlečem nazaj na Lisco, ki mi da "carskih" 1,2k. Gledam Radeče, ki so v temi. Slabo vidim, a ne izključujem, da je celo dež. Višina mi zadostuje, da se privlečem vsaj malo bližje rešitelju in vržem se čez Metni vrh. Na Podvrhu začuda še popravim za nekaj metrov in podaljšujem kolikor se le da.
Pristanem na enem kuclju, malo nerodno v izogibanju ograji, a v redu. Huh! Lepa avanturca je nastala iz tega skokca. Skoraj tri urce.
Telefoniade. Lenart je vse opravil in pelje Hanno nazaj v KK in ve kje sem, je spremljal na lajvtreku. Pošljem mu lokacijo, kjer ga mislim počakat in se pakiram, pa sta otroka tam, še preden sem končal.Lenart nas odpelje, Hanno domov, naju pa tudi domov, v Sela.
Oba sva zadovoljna, saj je končno izpolnil obljubo iz časov, ko je delal vozniški izpit, da me pelje letet in me potem pobere. Upam, da še kdaj.
WU-sporočilo Gabiju:
Žal mi je, da vama danes ni uspelo. Ko sem ostal sam gor je čisto crknilo, da cote še razgrnit nisem mogel. Ko sem drugič popravljal, je le malo povleklo, pa sem se vrgel in je zagrabilo. Sreča neumnega kmeta....
Statistika dopusta, letalno:
6 vzletov, od tega 1 hf
4 različni štarti
115,2 km
6h55 v zraku
+ 2h surfanja na Savi.
+ eno kopanje na morju
sreda, 12. junij 2019
Orešje, 12.6.2019, Hajk and half flajt
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2265989/
https://photos.app.goo.gl/MG9j8zLgXHezwz7z8
(spet nisem zapisal pravi čas, pa sem vmes pol pozabil...)
V glavnem se kuha, pa popoldanske nevihte. Beli že v torek vabi na Orešje, a nevihta naredi svoje. Naslednji dan Andrej spet sklicuje večerno, pa tudi napoved je obetajoč jug in ta me zmehča, da se popoldan odpravim na Bizeljsko. Na poti in spodaj je vse mrtvo, niti sledu od juga. Tako je tudi na startu, sporoča Beli. Zaradi organizacije prevozov se ustavim na pristanku, a se izkaže, da so vsi zaiteresirani že gor. Malo tuhtam in pade odločitev za pohod.
Tokrat nastavim FlyMe, ki ne kaže življenja, imam pa tudi urco.
Kasneje pride info, da gre še nekdo gor, ki me lahko pobere ali pa pelje vsaj nahrbtnik, a sem že v pohodnem razpoloženju in grem raje peš z opremo vred. Pot že poznam in kljub vročini ni tako hudo. Vmes se na nekem dvorišču napojim iz pipe. Selfiram na vsak km, saj ne verjamem tem trekom (a mi je tega treba?).
Skozi strmo hosto prilezem direktno na start, kjer je zbrana že pisana mednarodna druščina. Ob pijači. Mene čaka voda, ki jo zlijem v žejna usta.
Razmere so uborne. Piha nič. ali pa zelo malo v poljubni smeri. Nič od napovedi ne drži. Dobro, jaz sem svoje že opravil, le še odletim nazaj do avta. Samo da se malo ohladim, posušit se itak ne morem...
V brezveteju poskusim odštartat vzvratno, a se izkaže, da je premalo prostora in prepoložno za lovljenje mehke cote. Prekinem, cota pade na gradbišče pod startom in ponovim vajo. Tokrat start naprej. Spet je treba lovit mehko coto, zato se vržem pod breg, a krilo ne zagrabi, zato spodaj lepo podrajsam po tleh in že se vidom v grmovju, ko krilo le zagrabi in nizko preletim krošnje pod startom. Uf, na tesno je šlo. Kaj mi je tega treba? Nizko, a ne kritično se splazim čez vinograde, ter lepo pristanem pri avtu. Pokličem Belega, naj ne pusti nikogar v zrak, saj ni za odstartat.
Še preden pospravim, so že vsi z avti nazaj dol.
Ni kaj, tudi taki dnevi morajo bit. Vidim pa, da je Orešje prav primerno za en tak manjši rekreativni H&F. Še kdaj.
Vinšinska razlika po Garminu je 320m, po XCglobe pa 280m (?)
50 minut hoje.
https://photos.app.goo.gl/MG9j8zLgXHezwz7z8
(spet nisem zapisal pravi čas, pa sem vmes pol pozabil...)
V glavnem se kuha, pa popoldanske nevihte. Beli že v torek vabi na Orešje, a nevihta naredi svoje. Naslednji dan Andrej spet sklicuje večerno, pa tudi napoved je obetajoč jug in ta me zmehča, da se popoldan odpravim na Bizeljsko. Na poti in spodaj je vse mrtvo, niti sledu od juga. Tako je tudi na startu, sporoča Beli. Zaradi organizacije prevozov se ustavim na pristanku, a se izkaže, da so vsi zaiteresirani že gor. Malo tuhtam in pade odločitev za pohod.
Tokrat nastavim FlyMe, ki ne kaže življenja, imam pa tudi urco.
Kasneje pride info, da gre še nekdo gor, ki me lahko pobere ali pa pelje vsaj nahrbtnik, a sem že v pohodnem razpoloženju in grem raje peš z opremo vred. Pot že poznam in kljub vročini ni tako hudo. Vmes se na nekem dvorišču napojim iz pipe. Selfiram na vsak km, saj ne verjamem tem trekom (a mi je tega treba?).
Skozi strmo hosto prilezem direktno na start, kjer je zbrana že pisana mednarodna druščina. Ob pijači. Mene čaka voda, ki jo zlijem v žejna usta.
Razmere so uborne. Piha nič. ali pa zelo malo v poljubni smeri. Nič od napovedi ne drži. Dobro, jaz sem svoje že opravil, le še odletim nazaj do avta. Samo da se malo ohladim, posušit se itak ne morem...
V brezveteju poskusim odštartat vzvratno, a se izkaže, da je premalo prostora in prepoložno za lovljenje mehke cote. Prekinem, cota pade na gradbišče pod startom in ponovim vajo. Tokrat start naprej. Spet je treba lovit mehko coto, zato se vržem pod breg, a krilo ne zagrabi, zato spodaj lepo podrajsam po tleh in že se vidom v grmovju, ko krilo le zagrabi in nizko preletim krošnje pod startom. Uf, na tesno je šlo. Kaj mi je tega treba? Nizko, a ne kritično se splazim čez vinograde, ter lepo pristanem pri avtu. Pokličem Belega, naj ne pusti nikogar v zrak, saj ni za odstartat.
Še preden pospravim, so že vsi z avti nazaj dol.
Ni kaj, tudi taki dnevi morajo bit. Vidim pa, da je Orešje prav primerno za en tak manjši rekreativni H&F. Še kdaj.
Vinšinska razlika po Garminu je 320m, po XCglobe pa 280m (?)
50 minut hoje.
ponedeljek, 10. junij 2019
Lisca, 10.6.2019, ponedeljek za delovno akcijo
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2265322/
https://photos.app.goo.gl/69LsP9jrb69KKpVL9 (vse)
https://photos.app.goo.gl/Cks2ZcPQPhUpFSxX6 (javno)
Že včeraj smo se dogovorili za delovno akcijo danes. Drago s kosilnico, jaz z lakserco, Danilo pa grabi. Zjutraj pokliče še MItja, da se pridružuje akciji. Kondorji se dobimo na Bregu, orodja zbašemo v Dragotov avto in se z dvemi avti spravimo gor. Po poti mi Mitja razloži svojo avanturo na prvi dan tekme. Sreča, sreča, da se je dobro končalo. Bemti tekme, ki se morajo odviti, pa čeprav ni pogojev....
Gor se se hitro pripavimo in pomečemo v zrak. Mitja takoj, Drago mu sledi, jaz zadnji.
Mitja lepo navije in potegne proti Rudeniku, midva z Dragodotom pa se nekaj pajsava okoli male Lisce. Ne pa ne pobrat. Enkrat grem na Ješivec, pocurim in se privlečem nazaj, drugič navijem na carskih 1,2 in se spustim nad Podgorico, kjer Drago nekaj navija. Tja pridem globoko podnjim in pgloboko pod grebenom, a neletim na nek stebrič in se spajsam gor. Gledam Dragota, ki ga požira in se nizko pod malo Lisco plazi na južni breg. Ajaj. Vseeno me ne prepriča, da ne bi te carske višine porabil za obisk Rudenika. Saj bo vmes kaj dalo, če ne drugega pa ta steber. Nič ni dalo in tudi ko se privlečem nazaj do skale, kjer so mi prej ptiči pokazali steber, n i nič. Prakam in odcurim proti dolini. Nad neko cerkvico še dela neka nulca, ampak postajaja vedno bolj negativna, zato sledi spust v dolino.
Med matranjem vidim Mitja nad grebenom Lisce, pristaneva skoraj istočasno, on gor, jaz dol. Dragu ni uspel top landing in pride z Brega pome. Vmes nas niiiizko preleti ena nadova velika leteča mrcina.
Ko prideva gor, je Mitja že pokosil pol vzletišča. Po pivu se Mitja poslovi, mdva pa nadaljujeva delo. Medtem pride gor še Mirko in pograbi edine grablje, kasneje pa ga zamenja Leon. Delamo, dokler mi laserica ne zataji zaradi pregretja. Ko pride še Danilo, je delo v glavnem že končano. Ker je ponedeljek, je dom zaprt, zato ni nič z zaključnim pivom, ampak se lepo razidemo; eni v zrak, drugi v dolino pa domov.
Dan rešen.
https://photos.app.goo.gl/69LsP9jrb69KKpVL9 (vse)
https://photos.app.goo.gl/Cks2ZcPQPhUpFSxX6 (javno)
Že včeraj smo se dogovorili za delovno akcijo danes. Drago s kosilnico, jaz z lakserco, Danilo pa grabi. Zjutraj pokliče še MItja, da se pridružuje akciji. Kondorji se dobimo na Bregu, orodja zbašemo v Dragotov avto in se z dvemi avti spravimo gor. Po poti mi Mitja razloži svojo avanturo na prvi dan tekme. Sreča, sreča, da se je dobro končalo. Bemti tekme, ki se morajo odviti, pa čeprav ni pogojev....
Gor se se hitro pripavimo in pomečemo v zrak. Mitja takoj, Drago mu sledi, jaz zadnji.
Mitja lepo navije in potegne proti Rudeniku, midva z Dragodotom pa se nekaj pajsava okoli male Lisce. Ne pa ne pobrat. Enkrat grem na Ješivec, pocurim in se privlečem nazaj, drugič navijem na carskih 1,2 in se spustim nad Podgorico, kjer Drago nekaj navija. Tja pridem globoko podnjim in pgloboko pod grebenom, a neletim na nek stebrič in se spajsam gor. Gledam Dragota, ki ga požira in se nizko pod malo Lisco plazi na južni breg. Ajaj. Vseeno me ne prepriča, da ne bi te carske višine porabil za obisk Rudenika. Saj bo vmes kaj dalo, če ne drugega pa ta steber. Nič ni dalo in tudi ko se privlečem nazaj do skale, kjer so mi prej ptiči pokazali steber, n i nič. Prakam in odcurim proti dolini. Nad neko cerkvico še dela neka nulca, ampak postajaja vedno bolj negativna, zato sledi spust v dolino.
Med matranjem vidim Mitja nad grebenom Lisce, pristaneva skoraj istočasno, on gor, jaz dol. Dragu ni uspel top landing in pride z Brega pome. Vmes nas niiiizko preleti ena nadova velika leteča mrcina.
Ko prideva gor, je Mitja že pokosil pol vzletišča. Po pivu se Mitja poslovi, mdva pa nadaljujeva delo. Medtem pride gor še Mirko in pograbi edine grablje, kasneje pa ga zamenja Leon. Delamo, dokler mi laserica ne zataji zaradi pregretja. Ko pride še Danilo, je delo v glavnem že končano. Ker je ponedeljek, je dom zaprt, zato ni nič z zaključnim pivom, ampak se lepo razidemo; eni v zrak, drugi v dolino pa domov.
Dan rešen.
nedelja, 9. junij 2019
Lisca, 9.6.2019, nedelja za nedeljske pilote
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2264530/
Kondorjeva dirkalna ekipa je napaljena za vikend dirko na Štajerskem, na Konjiški gori. Po eni strani me vleče, po drugi pa ne. Irena si želi nekam na izlet, ko gre Lenart v soboto vejkat, Lovro ostaja v LJ. Dirka sicer je, a tudi ko si soproga premisli glede izleta, ne razmišljam več o tekmi. Seveda pa gledam vreme. Napoved je ok, le višje precej piha zahodnik. Sklepam, da to v nobenem primeru ne bi bilo zame. Kot se je izkazalo, tudi tekmovalcem ni bilo prebavljivo, saj jih kar nekaj niti odletelo ni, ostali pa so v veliki večini pocurili po južnih obronkih hriba. Mitja je šel v zrak in pristal na hribu. Trek izgleda ok, sam pa pove, da je fasal fontalc 10m nad tlemi in cepnil na njivo. Z njim je vse ok, ni pa veliko manjkalo, da ne bi bilo. Matej in Gabi gresta v dolino s kombijem.
Napoved za nedeljo je bila veterno precej bolj pohlevna, kar me zvabi na Lisco. Od Kondorjev gresta še Marko pa Drago, Niko pride kasneje. Danes jaz peljem gor.
Na startu je vse polno pilotov, pretežno iz hrvaške. Bolj mi pade v oči, da je trava do kolen. Malo se menimo, daj bi bilo za odletet. Gorenjska? Marko pravi, da danes bolj nese na Koroško. Na koncu se poenotimo, da nam povsem zadostuje malo pofurat domače hribčke med Bohorjem in Kumom. Sam imam željo vmes še skočit kam proti Celju. Zrak nas kmalu postavi na realna tla. Drago se na Rudeniku obrne, z Markotom tam nekaj pošraufava na "carskih" 1,4 od koder kolega napade Bohor, jaz pa malo nižje za njim, a kmalu stisneva rep med noge in se vrneva reševat se na dobri stari Rudenik. Markotu se vse čas udira, a se rešuje, sam grem bolj konzervativno in poskušam ostati nad grebenom. Nad Lovrencom imam še 1,2k, ko Marko curi pod Kozjekom in se rešuje na Čelovnik, kamor grem tudi sam. No, od tam naprej le še toneva in pristaneva v Radečah, jaz po kratki vmesni postaji na Svinjski. Vmes opazujem Dragota, ki se je na Svinjski dejansko pobral. Evo, pa bo vsaj en prišel na Kum, si mislim. Izkaže se, da se mu je udrlo na Križah in je pristal v dolini. Ok, dan je rešen, čeprav se vsi čudimo, kako ni veliko delalo tako kot ponavadi. Štafetno smo se podali po avte in vsi trije pristali na Lisci, kjer je bilo še vedno živo. Prisedemo k Metuljem, Lojz da za rundo. Vmes prisopiha gor še Niko. Danilo se ponudi, da naslednji dan pride pomagat kosit, Marko pa mu spusti avto, da lahko odleti. Doma zamudim Lenarta, ki se je že vrnil v LJ.
Kilavo letenje, a dobra družba.
Vzporednice.
Naša trojica drugi task odstarta, a ga v dirkalni vnemi vsak zase predčasno zaključijo. Vseeno Mitja in Matej vsak v svoji kategoriji (padala) osvojita podium z lepima pokaloma.
Zvečer me vrže trek Zagrebčana, ki je najprej v nedogled cincal na startu (no, nekaj tega upravičeno), nato pa eno uro drgnil greben Lisce in se, ko je navil na 1,4k nad startom (ko sva z Markotom rinila na Bohor), odpeljal z vetrom proti Rimskim in po treh urah pristal za Dravogradom, v Avstriji. Pa le ni bil tako kilav dan.
Kondorjeva dirkalna ekipa je napaljena za vikend dirko na Štajerskem, na Konjiški gori. Po eni strani me vleče, po drugi pa ne. Irena si želi nekam na izlet, ko gre Lenart v soboto vejkat, Lovro ostaja v LJ. Dirka sicer je, a tudi ko si soproga premisli glede izleta, ne razmišljam več o tekmi. Seveda pa gledam vreme. Napoved je ok, le višje precej piha zahodnik. Sklepam, da to v nobenem primeru ne bi bilo zame. Kot se je izkazalo, tudi tekmovalcem ni bilo prebavljivo, saj jih kar nekaj niti odletelo ni, ostali pa so v veliki večini pocurili po južnih obronkih hriba. Mitja je šel v zrak in pristal na hribu. Trek izgleda ok, sam pa pove, da je fasal fontalc 10m nad tlemi in cepnil na njivo. Z njim je vse ok, ni pa veliko manjkalo, da ne bi bilo. Matej in Gabi gresta v dolino s kombijem.
Napoved za nedeljo je bila veterno precej bolj pohlevna, kar me zvabi na Lisco. Od Kondorjev gresta še Marko pa Drago, Niko pride kasneje. Danes jaz peljem gor.
Na startu je vse polno pilotov, pretežno iz hrvaške. Bolj mi pade v oči, da je trava do kolen. Malo se menimo, daj bi bilo za odletet. Gorenjska? Marko pravi, da danes bolj nese na Koroško. Na koncu se poenotimo, da nam povsem zadostuje malo pofurat domače hribčke med Bohorjem in Kumom. Sam imam željo vmes še skočit kam proti Celju. Zrak nas kmalu postavi na realna tla. Drago se na Rudeniku obrne, z Markotom tam nekaj pošraufava na "carskih" 1,4 od koder kolega napade Bohor, jaz pa malo nižje za njim, a kmalu stisneva rep med noge in se vrneva reševat se na dobri stari Rudenik. Markotu se vse čas udira, a se rešuje, sam grem bolj konzervativno in poskušam ostati nad grebenom. Nad Lovrencom imam še 1,2k, ko Marko curi pod Kozjekom in se rešuje na Čelovnik, kamor grem tudi sam. No, od tam naprej le še toneva in pristaneva v Radečah, jaz po kratki vmesni postaji na Svinjski. Vmes opazujem Dragota, ki se je na Svinjski dejansko pobral. Evo, pa bo vsaj en prišel na Kum, si mislim. Izkaže se, da se mu je udrlo na Križah in je pristal v dolini. Ok, dan je rešen, čeprav se vsi čudimo, kako ni veliko delalo tako kot ponavadi. Štafetno smo se podali po avte in vsi trije pristali na Lisci, kjer je bilo še vedno živo. Prisedemo k Metuljem, Lojz da za rundo. Vmes prisopiha gor še Niko. Danilo se ponudi, da naslednji dan pride pomagat kosit, Marko pa mu spusti avto, da lahko odleti. Doma zamudim Lenarta, ki se je že vrnil v LJ.
Kilavo letenje, a dobra družba.
Vzporednice.
Naša trojica drugi task odstarta, a ga v dirkalni vnemi vsak zase predčasno zaključijo. Vseeno Mitja in Matej vsak v svoji kategoriji (padala) osvojita podium z lepima pokaloma.
Zvečer me vrže trek Zagrebčana, ki je najprej v nedogled cincal na startu (no, nekaj tega upravičeno), nato pa eno uro drgnil greben Lisce in se, ko je navil na 1,4k nad startom (ko sva z Markotom rinila na Bohor), odpeljal z vetrom proti Rimskim in po treh urah pristal za Dravogradom, v Avstriji. Pa le ni bil tako kilav dan.
ponedeljek, 3. junij 2019
Ivanščica, 3.6.2019, pod vodenkami
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2262506/
https://photos.app.goo.gl/Cf9N1uUHjWJgxPgj6
Vse se, kot vedno, začne na šihtu. Rutinska prošnja za prestavitev neizkoriščenega lanskega dopusta na pozneje je letos zavrnjena, zato oddam zahtevek za dopust in ga čez nekaj minut dobim odobrenega. Doslej pa se je tako mudilo s projektom?! Tako malo zmeden nad novonastalim stanjem dobim v nedeljo zvečer Markov klic, če kaj bolj natančno poznam omejitve zračnega prostora zaradi natovskih igric ta teden, saj bi z Dragom v ponedeljek šla malo na Malič. Pa bi šel še jaz. Kasneje pokliče Drago, naj hitro povem, če grem na Ivanščico. ?!? Ok, grem. Gledam vreme, pa je kar razpihano, ampak če znalci tako pravijo....
Zjutraj se ob 7:45 v Dobovi vkrcam na vlak za Dunaj. Komaj ga ujamem. Potem čakam pol ure in sedem policajskih pregledov, da se sploh premaknemo, da mi kondukterka potem pove, da ta vlak sploh ne stoji v Zidanem mostu, kjer sem dogovorjen z Dragotom. Dogovoriva se za karto iz KK do Laškega, pa sem približno na istem. V Laškem me po eni hitri kavi pobereta Franček in Drago in na zbirnem mestu smo minuto pred Erzotovim kombijem kjer so že Turčin, Planinšek, Zagorc, Gaborovič, Erzo pa Zdene Šmauc kot šofer.
Plani so na krilih zadnje Ivke strašni, stiska zaradi natovskih zapor pa tudi. Pot na jug, z vetrom proti Karlovcu nikomur, razen meni, ne diši. Vmes poberemo še Mihina.
Gor lepo vleče sever, baze se kuhajo, mi pa se kar hitro pripravimo. Na koncu se Erzo kot vodja poti odloči, da se gre proti Celju. Bočno na veter nekam proti stotici, ki mora pasti. Melanholično se prepustim odločitvi, ampak nekje v sebi vem, da če se pustim odpihnit na jug, lahko odpovem pobiranje in odštopam do doma.
Pomečemo se v zrak. Jaz zadnji, ko je gor že druga runda - menda lokalci.
Kljub lepim bazam se le nekaj pajsamo okoli starta, ne vidim nikogar, da bi ga res vzelo gor. Ko le zapnem nek steber, na koncu malo trd bežim izpod baze. Sicer vidim, da se jih je nekaj vrglo proti jugu, a sam se držim dogovora in po grebenu rinem proti zahodu. Curim, za menoj gre še nekdo s pikom, a se gre reševat ven, na sever in se nekaj pobira, sam pa dobim le nek polovičen steber, da se bolj iz nuje, kot namerno spustim z vetrom proti jugu. Nizko nad podnom ne dobim ničesar več in gladko scurim.
Ah...
https://photos.app.goo.gl/Cf9N1uUHjWJgxPgj6
Vse se, kot vedno, začne na šihtu. Rutinska prošnja za prestavitev neizkoriščenega lanskega dopusta na pozneje je letos zavrnjena, zato oddam zahtevek za dopust in ga čez nekaj minut dobim odobrenega. Doslej pa se je tako mudilo s projektom?! Tako malo zmeden nad novonastalim stanjem dobim v nedeljo zvečer Markov klic, če kaj bolj natančno poznam omejitve zračnega prostora zaradi natovskih igric ta teden, saj bi z Dragom v ponedeljek šla malo na Malič. Pa bi šel še jaz. Kasneje pokliče Drago, naj hitro povem, če grem na Ivanščico. ?!? Ok, grem. Gledam vreme, pa je kar razpihano, ampak če znalci tako pravijo....
Zjutraj se ob 7:45 v Dobovi vkrcam na vlak za Dunaj. Komaj ga ujamem. Potem čakam pol ure in sedem policajskih pregledov, da se sploh premaknemo, da mi kondukterka potem pove, da ta vlak sploh ne stoji v Zidanem mostu, kjer sem dogovorjen z Dragotom. Dogovoriva se za karto iz KK do Laškega, pa sem približno na istem. V Laškem me po eni hitri kavi pobereta Franček in Drago in na zbirnem mestu smo minuto pred Erzotovim kombijem kjer so že Turčin, Planinšek, Zagorc, Gaborovič, Erzo pa Zdene Šmauc kot šofer.
Plani so na krilih zadnje Ivke strašni, stiska zaradi natovskih zapor pa tudi. Pot na jug, z vetrom proti Karlovcu nikomur, razen meni, ne diši. Vmes poberemo še Mihina.
Gor lepo vleče sever, baze se kuhajo, mi pa se kar hitro pripravimo. Na koncu se Erzo kot vodja poti odloči, da se gre proti Celju. Bočno na veter nekam proti stotici, ki mora pasti. Melanholično se prepustim odločitvi, ampak nekje v sebi vem, da če se pustim odpihnit na jug, lahko odpovem pobiranje in odštopam do doma.
Pomečemo se v zrak. Jaz zadnji, ko je gor že druga runda - menda lokalci.
Kljub lepim bazam se le nekaj pajsamo okoli starta, ne vidim nikogar, da bi ga res vzelo gor. Ko le zapnem nek steber, na koncu malo trd bežim izpod baze. Sicer vidim, da se jih je nekaj vrglo proti jugu, a sam se držim dogovora in po grebenu rinem proti zahodu. Curim, za menoj gre še nekdo s pikom, a se gre reševat ven, na sever in se nekaj pobira, sam pa dobim le nek polovičen steber, da se bolj iz nuje, kot namerno spustim z vetrom proti jugu. Nizko nad podnom ne dobim ničesar več in gladko scurim.
Ah...
Ko se javim Zdenetu, izvem da nisem edini na tleh. Kmalu se razve, da nas je večina pocurila z Erzom na čelu.
Sledi logistika. Sam štopam proti Krapini, saj nameravam domov, a ko dobim štop, se oglasi Erzo, da se gre še enkrat. Izstopim in počakam na kombi, ki pobira scurjene. Drago, Zoran in Boštjan so še živi. Sledi reli na start in v trenutku, ko parkiramo, padejo prve kaplje dežja. Kmalu se ulije. Po dežju Erzo ihtavo pograbi rukzak in v tistem trenutku še zagrmi. Nahrbtnik odleti po tleh.
Po nekaj cincanja in zijanja v zavese dežja okoli se le odločimo, da se nas nekaj pomeče dol.
S Frančekom pristaneva v Lepoglavi na fuzbal placu in kmalu naju poberejo. Dolgo iščemo Erza, ki ga najdemo na nekem dvorišču s špricerjem v roki. Prijazni gospodar nas povabi na gemišt, kar ne smemo zavrnit. Zahvalimo se in gremo še po ostale. Ponovimo nekaj zdaj že znanih poti in nekaj novih. Drago je v bifeju, Zoran na pokopališču in Boštjan tudi v gostilnici v Imenem, kjer se razidemo. Poslovim se od kameradov in 20€ za potovanje.
Štopam in kličem Robeka, ki ne more, ampak vseeno malo polepetava, Beli pa je potem pripravljen priti pome. Pride, preden dobim kak drug štop. S težkim srcem pokličem Ireno, če lahko pride naproti, saj ne bi rad Belega preveč šetal. Najprej ni za, a ko sva že mimo Bizeljskega, se spet oglasi, da prihaja pome. Presedem v Župelevcu, zahvalim se Andreju in odpeljeva se direktno Budičem na ribe, kamor prispeva okoli 21h. Sva lepo pogoščena. Kot vedno.
Letenje ni bilo bogvekaj, celodnevni izlet pa še kar...
Sledi logistika. Sam štopam proti Krapini, saj nameravam domov, a ko dobim štop, se oglasi Erzo, da se gre še enkrat. Izstopim in počakam na kombi, ki pobira scurjene. Drago, Zoran in Boštjan so še živi. Sledi reli na start in v trenutku, ko parkiramo, padejo prve kaplje dežja. Kmalu se ulije. Po dežju Erzo ihtavo pograbi rukzak in v tistem trenutku še zagrmi. Nahrbtnik odleti po tleh.
Po nekaj cincanja in zijanja v zavese dežja okoli se le odločimo, da se nas nekaj pomeče dol.
S Frančekom pristaneva v Lepoglavi na fuzbal placu in kmalu naju poberejo. Dolgo iščemo Erza, ki ga najdemo na nekem dvorišču s špricerjem v roki. Prijazni gospodar nas povabi na gemišt, kar ne smemo zavrnit. Zahvalimo se in gremo še po ostale. Ponovimo nekaj zdaj že znanih poti in nekaj novih. Drago je v bifeju, Zoran na pokopališču in Boštjan tudi v gostilnici v Imenem, kjer se razidemo. Poslovim se od kameradov in 20€ za potovanje.
Štopam in kličem Robeka, ki ne more, ampak vseeno malo polepetava, Beli pa je potem pripravljen priti pome. Pride, preden dobim kak drug štop. S težkim srcem pokličem Ireno, če lahko pride naproti, saj ne bi rad Belega preveč šetal. Najprej ni za, a ko sva že mimo Bizeljskega, se spet oglasi, da prihaja pome. Presedem v Župelevcu, zahvalim se Andreju in odpeljeva se direktno Budičem na ribe, kamor prispeva okoli 21h. Sva lepo pogoščena. Kot vedno.
Letenje ni bilo bogvekaj, celodnevni izlet pa še kar...
Še zgodba, ki jo o tem dnevu pove Zoran Gaborovič:
sobota, 25. maj 2019
Orešje, 25.5.2019, flaj-and-hajk na Dan mladosti
http://xcglobe.com/flights#show-flight/2242004/
https://photos.app.goo.gl/V1BXvjFMfG9ExEwE8
Treba je zapisat za zgodovino: to je menda najbolj deževen, najhladnejši in sploh vremensko obupen maj, kar jih živi ljudje pomnijo (28.5.2019 je na Kredarici dosežen snežni rekord te zime: 3m snega!).
V tej žalosti za nekaj ur posije sonce, a žal je to v petek, zato se ne morem pridružit Gabiju in Dragotu, ki sta z Lisce napadla Gorenjsko, kar se sicer ni izšlo, a sta odletela vsak svoj trikotnik; Drago zdaj že standardnega, Gabi pa norega (malo po načrtu z 21.4.). Mojca si za rojstni dan podari obisk Orešja, pa ogled Kozjanskega... Skratka, za znoret.
Za soboto še kar dobro kaže, odločim se za Orešje, vsaj poskusit. Ostali scincajo (ok, ne morejo). Zjutraj špancir po nakupih in na Šentvid, potem pa na Bizeljsko. Mudi se mi, saj se naj bi popoldan navlekla ali skuhala oblačnost, pa bi rad polovil kar je še jasnine.
Gor pa mrč. Navlekle so se neke koprene, a pod njimi so se še vedno kuhali kumuluski. Pa lepo je vleklo gor, a samo veter, termike ni čutiti. Ko vidim ptiča povrtevat zahodno, kakšnih 200m nad startom, se upanje prižge.
Odletim lepo, breg drži, a kaj več od tega pa tudi ne. Drgnem breg in čakam da se kaj sproži, a prej scurim. Ajebigasad. Nimam si kaj očitat, poskusil sem.
Scenarij je bil pričakovan, zato pristanem blizu brega, da ne bo daleč za nazaj (sicer se Beli ponudi za prevoz). Sledi ene tričetrturno grizenje kolen z dvajsetkilcem na grbi (zgodba o treku je na garmin.connect).
Dan je rešen, doma sem nepričakovano hitro, kljub ovinkasti poti domov, saj grem čez Pišečke hribe v Dečno selo po jagode.
Hec je bil, da se je popoldan spucala koprena, nič pa se ni nakuhalo. Tudi naslednji dan, nedelja, ni bil oblačen po napovedi, temveč v bujnih kumulusih, ki so Gabija zvabili dvakrat scuret s Švarča, ki ga je v soboto lepo ponucal vikendaš z gorenjske.
Končno prva prava curaža po renesansi. Kar pogrešam take dni, ko greš na pasmater, pa scuriš, pa gre pol dneva, pa hodiš in švicač, pa je fajn.
https://photos.app.goo.gl/V1BXvjFMfG9ExEwE8
Treba je zapisat za zgodovino: to je menda najbolj deževen, najhladnejši in sploh vremensko obupen maj, kar jih živi ljudje pomnijo (28.5.2019 je na Kredarici dosežen snežni rekord te zime: 3m snega!).
V tej žalosti za nekaj ur posije sonce, a žal je to v petek, zato se ne morem pridružit Gabiju in Dragotu, ki sta z Lisce napadla Gorenjsko, kar se sicer ni izšlo, a sta odletela vsak svoj trikotnik; Drago zdaj že standardnega, Gabi pa norega (malo po načrtu z 21.4.). Mojca si za rojstni dan podari obisk Orešja, pa ogled Kozjanskega... Skratka, za znoret.
Za soboto še kar dobro kaže, odločim se za Orešje, vsaj poskusit. Ostali scincajo (ok, ne morejo). Zjutraj špancir po nakupih in na Šentvid, potem pa na Bizeljsko. Mudi se mi, saj se naj bi popoldan navlekla ali skuhala oblačnost, pa bi rad polovil kar je še jasnine.
Gor pa mrč. Navlekle so se neke koprene, a pod njimi so se še vedno kuhali kumuluski. Pa lepo je vleklo gor, a samo veter, termike ni čutiti. Ko vidim ptiča povrtevat zahodno, kakšnih 200m nad startom, se upanje prižge.
Odletim lepo, breg drži, a kaj več od tega pa tudi ne. Drgnem breg in čakam da se kaj sproži, a prej scurim. Ajebigasad. Nimam si kaj očitat, poskusil sem.
Scenarij je bil pričakovan, zato pristanem blizu brega, da ne bo daleč za nazaj (sicer se Beli ponudi za prevoz). Sledi ene tričetrturno grizenje kolen z dvajsetkilcem na grbi (zgodba o treku je na garmin.connect).
Dan je rešen, doma sem nepričakovano hitro, kljub ovinkasti poti domov, saj grem čez Pišečke hribe v Dečno selo po jagode.
Hec je bil, da se je popoldan spucala koprena, nič pa se ni nakuhalo. Tudi naslednji dan, nedelja, ni bil oblačen po napovedi, temveč v bujnih kumulusih, ki so Gabija zvabili dvakrat scuret s Švarča, ki ga je v soboto lepo ponucal vikendaš z gorenjske.
Končno prva prava curaža po renesansi. Kar pogrešam take dni, ko greš na pasmater, pa scuriš, pa gre pol dneva, pa hodiš in švicač, pa je fajn.
nedelja, 21. april 2019
Lisca, 21.4.2019, Po 100 v Avstrijo na Volšperk / Wolfsberg!
http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2237383/
Lisca - Koroška, 21.6.2019
Lisca - Koroška, 21.6.2019 (vse)
Predzgodba
Noro pomladansko vreme. V torek gre cela eskadrilja z Lisce na Gorenjsko, spremljam Dragota. Gabi uresniči svoje načrte in z debelo stotico v žepu pristane na Bledu. Klubski rekord Lisce in zagotovljen letošnji nadaljši klubski let z Lisce. Ostali tudi letijo. V sredo gredo leteči nad Dolenjsko, a Dragotu in Markotu se udre, Frančeka spremljam vse do Dolenskih toplic. V petek ogromna jata leti z Ivanščice, v njej je tudi Mitja, ki uresniči svoje sanje ter si k prsim privije svojo prvo stotico in to z njemu tako ljube Ivke. Žal s prekrškom na samem koncu.
Sobota pade na 20.4. ko se z aktivnostjo spomnimo Joca. Letos smo spet namesto pohoda sodelovali pri sajenju dreves. Ker se to pokriva z verskim praznikom, moram predčasno odit (da me ne udari božja roka), gresta pa tudi Mitja in Drago, ki še lepo odletita z Lisce.
V nedeljo je kosilo na T2, a se z utemeljitvijo opravičim, družina pa je še na odločanju, kako in kaj. Mama razume. Praznični ponedeljek pa je itak rezerviran za Metino pedesetko.
Nedelja
Marko se z Dragotom dogovori za nedeljsko Lisco, midva z Gabijem pa tudi. Kasneje se nama na Bregu nama pridruži še Wosa, ki naju zategne gor. Mitja ima pokurjen bonus (nič čudnega) in ostaja doma. Beli se odpravlja na Orešje. Za načrte ostalih ne vem,Že na Gnoju je kar nekaj premišljevanja - Švarč, Orešje ali Lisca. Ko pade odločitev za Lisco so spet v igri različne opcije, moja je FAI 100 (ki ga Gabi že sestavi, jaz pa prepišem v oudija), a se na koncu kolegi, ki jih neizmerno vleče na ponovitev Gabijevega podviga, bolj nagnejo k odprti opciji, da gremo na Malič, potem pa da vidimo, kakšne so razmere. Če ne bo bombastično, gremo lahko pacat kak trikotnik, sicer pa na Gorenjsko. Ma ja, tudi prav, medlo pristanem in zbrišem task iz instrumenta. Preverimo radie - vse deluje, gremo! Gabi odleti prvi.
Na startu dobro vleče jug in me spet malo plete, a ni hudega, trpi le estetika. Hitro nas vzame gor, a ne gre pretirano visoko, Lisco zapustimo z 1,7 - 1,8k, jaz seveda najnižji in zadnji. Gledam predhodnike, kako tonejo, pa zavijem malce levo, da če že ne bo šlo, scurim v dolino. Prej pa poskusim še na anteni, kjer naj bi steber. Glede na prijatelje pridem tja kar visoko, pa še nekaj malega je za zvrtet. Šmihel nad Laškim mi ne da nič, a ga vsaj udobno preskočim in nizko dosežem breg Maliča. Ostali štirje ostanejo za tem Šmihelom (oziroma Strmico, kot ji pravijo). V prepričanju, da sem ven iz tahudega, se zapičim v nek greben pod startom, saj tam mora delat. Pa ni. Neki baloni me mečejo gor pa dol in v tem lepo tonem. Kmalu obupam, saj nimam volje nekaj metrov nad drevesi v razrukanem ozračju lovit zmuzljive balončke. Odpeljem se ven ter nabašem še na en balon, ki pa ga na varni razdalji od brega upam na ostro zavrtet in vario dela cel krog. Rešen. Med vrtenjem vidim dva zelena Artika, ki sta medtem vstala kot feniksa izza Strmice ter se priklopila na "moj" steber. Za njima pride tja še Wosa, a se obrne, tako kot jaz malo prej, vendar žal nima moje sreče. Tudi Marko je ostal za Strmico.
Preostali trije drgnemo greben Maliča. Sam pri sebi bemtim čez hude ambicije kolegov. Lepo bi šli na Bohor, vmes bi se naredil dan in odleteli bi kak lep trikotnik s pirom na Lisci za likof. Tako pa... V takem še nazaj na Lisco ne znam. Po postaji kličem Gabija, kaj zdaj, a ni nobenega odgovora. Kolega gresta po svoje. Tu naj povem, da sem do zaključnega pira imel zamenjanega Dragota in Gabija, a povedal bom tako kot je bilo, ne kot sem si mislil. Torej, Drago gre na Celjsko kočo (a, po tisti strani misli priskakljat nazaj!), Gabi pa naravnost na Celje. Kot vedno se mi zdi, da nimam dovolj višine, potem pa se spomnim Lenartovih besed, ne se šparat, pojdi na polno! Pri tem mi gre skozi misli še Dragotova zgodba, kako je šel pobirat nad neko tovarno, saj tam vedno deluje. Ok, pa grem za Gabijem, ki malo naprej, nad mestom, začne hudo pobirat. Tudi sam se na robu mesta zaletim v steber, a ga ne porabim tako dobro kot kolega, ki je že zelo visoko. V drugem stebru se le skobalim na 1,8k. Gabi je še še vedno višje in rine nekam proti Boču. A je že zavohal kak jugozahodnik in cilja na Madžarsko? Tam ga izgubim. Drago medtem (z moje perspektive) nizko porine čez Celje proti Vojniku. Tudi sam se odpravim v tisto smer, ciljam na Konjiško goro. Ko dosežem gričke pred Konjiško, nisem prepričan, da jo bom priklopil dovolj visoko. Spomin na Malič je še zelo živ. Grebenček gričevja se mi zdi prav primeren, da bi znal sprožit kak stebriček in potipam. Najdem pesjana in ga posukam v upanju, da bo dovolj za priklop hriba. Pod ritjo poka kot noro. Vmes ves čas opazujem Dragota, za katerega se mi zdi, da od Celja naprej pristaja. Nad Vojnikom pobere. Drugi njegov feniks danes. Tam izgubim še njega. 
Splezam krepko čez Konjiško, pri tem opazujem enega, ki navija ene dva hriba zahodneje, zato jo preskočim in se parkiram na Kislici, izrazit ostro grebenast punkl zahodno od Konjiške. Zdelo se mi je, da bi se tam moralo kaj sprožit. Pa se ni. Je pa držalo, da sem lahko čakal v višini vrha in tudi dočakal termalca. Pri tem opazujem tri primerke, ki gredo južno od mene od Konjiške proti zahodu. Tudi nekaj povrtavajo. En se mi je zdel Venus SC (vega), en pa morda Artik 5. Gabi? Drago? Ali tisti, ki sem ga videl startat na Konjiški? Po treku sodeč je bil Drago. Radio je čisto tiho. Grem naprej na hrib nad Vitanjami, ki se jih spoznal po okroglem Ksevtu. Tam, kjer sem dva brega nazaj opazoval dvigane neznanega kolega res rukne gor, da je veselje. Prvič danes čez 2k in Oudie mi pokvari veselje z glasnim alarmom, ko se začnem približevat 2,1k. To sranje sem potem še velikokrat slišal, čeprav ni bilo nobene prave potrebe, saj sem bil v prostoru brez teh omejitev. Že od Celja gledam edine baze daleč naokoli, ki so krasile Pohorje. Tako zdaj ni bilo dileme pri odločitvi za skok na pohorsko stran doline. Gledam Roglo in grem počasi proti Kopam.
Nič ne dirkam, pobiram vsak prdec in lepo držim višino. Spodaj pa vedno bolj poka. Pri Kopah noro zauga, tako da ni težko ostajt visoko. Z malo sreče bo danes šlo do tako željene Avstrije, pomislim. Udobno mimo Slovenj gradca, pred Dravogradom pa že gledam kumulustrado nad avstrijskimi hribi, prav v moji smeri. Ok, si mislim, čez Dravo se naslonim na vzhodno pobočje brega, vzhodnik bo porinil gor in ni hudič, da ne zahakljam kakega stebrička, pa do baze. In točno tako se je zgodilo.Vse se mi reži, saj se na 2k kot gospod vozim po robovih baz in lepo napredujem brez vrtenja. Oudie še vedno tuli, ko le malo pogledam čez 2k. Pa kaj sem to nastavil? V tistem vidim enega indijanca s curetom viiisoko nad menoj, ko tik pod bazo vleče ušesa. Seveda, tukaj ni Lisca, ampak hribi čez 2k in temu primerne višine (in omejitve) za letet. Dišalo je po stotici in se nisem se zaganjal za novim kolegom pod baze nad zasnežen vrh ampak sem vlekel naprej proti že nekajkrat "s prstom po zemljevidu" nagledanem Volčjem bregu. Ko dosežem Wolfsberg, se na zaslonu zabliska stotica. Ouuujeee!!! Zadovoljen z izplenom razmišljam, kaj zdaj. Ena od zamišljenih for je bila pristat na dvorišču BGD, a je izgledalo kar triki, ozka dolina, industrijska cona, ne hvala. Kaj pa, če grem naprej? Vedel sem, da je v moji smeri nek CTR, nisem pa vedel, kje točno. Pristat v mestu? Kje pa je kakšna postaja? Vidim le opustela nakupovalna središča. Jasno, nedelja pozno popoldan je. Tu pa tam vidim visoko nad menoj, pa nisem bil v podnu, še nekaj padal in si zamislim pač porinit nazaj, proti vetru, da pridem morda vsaj na južni del mesta.
Ampak glej. Pod seboj vidim nekoga, ki je pravkar startal in opazim start nekje v svoji višini malo nazaj proti smučišču. Porinem tja in dobim dviganje. Hej, saj še dela! Vrtim in in plezam. Beštija od Oudia spet tuli tam okoli 2k. Ja nič, tukaj več kot očitno višina ni problem ne glede omejitve, niti ne za pobrat, zato vrtim ob Oudijevem alarmiranju vse dokler ne prebijem 2,3k, potem pa se spet oglasi vario. Pri 2,6k imam že malo dovolj vsega, malce pa me zaskrbi tudi potniško letalp, ki sem ga pred pol ure videl dokaj nizko nad tem grebenom in neham vztrajat v stebru. Končno si vzamem čas, da izklopim nadležna in zdaj nepotrebna opozorila o višini. Opazim, da se veter obrača bolj v vzhodnik, ki me odnaša od grebena. Nič hudega, ampak dejansko potem nič več ne zagrabi in scurim v dolino, kjer si izberem velik travnik in tam v veter skoraj navpično dol lepo pristanem.Vse se mi reži, a usta so kar zlepljena od žeje.
Kmalu pokliče deda Rudi. Kako je zadel pravi čas? Pove da, sta z Lenartom v živo spremljala trek in preverja, če je vse ok s pristankom. Heh, seveda je. Ponudi se, da pride pome, a si vzamem čas, da se poskusim kako sam organizirat. V tistem pokliče Marko, da se ni treba nič hvalit po whatsupu, kje da sem, saj so me tudi klubski kolegi spremljali po lajvtreku in točno vedo, kje sem in da z Gabijem prihajata pome. ?!? Hej, to a so kolegi!Med vsemi temi telefoniadami in pakiranjem opažam, da je mimoidoča podeželska cesta kar obljudena, vendar popolnoma zamre, ko se spakiran spravim štopat. Po nekaj minutah imam vsega dovolj in se peš odpravim proti domu. Vmes seveda štopam (in kmalu spoznam vse tri, ki se zdaj vozijo tej cesti ;)). Po slabih treh km hoje me le vzame nek fant ter zategne do Labota na bencisko v smeri Slo. Črpalka je zaprta, meni pa se že kisa od žeje, saj sem še tisti deci vode, ki je preživel letenje med pakiranjem uspel polit po sedežu. Grem dalje, zdaj ob glavni cesti in ko zagledam slo tablico na avtu v moji smeri, zelo milo poprosim in gospa le ustavi. Gre s šihta v Celovcu domov v Slovenj gradec. Zadetek! Poskušam priklicat Markota, a se ne javi. Gospa pove, da je tu slab signal in da je treba pošakt do nekega semaforja v Dravogradu, potem pa bo šlo. Ok. Tam le pokličem, tokrat raje Gabija, ki se takoj oglasi. Sta že mimo Slovenj gradca, pa se uskladimo, da me prevzameta na poti, kjer se dobimo čez nekaj minut. Gospe se zahvalimo, mi a v objem in stisk rok, pa na pivo v prvi bife na poti. Kolega sta me razveselila še s pico, ki je hitro poniknila v lačnem žrelu.
Med pogovorom se razkrije, da sva se z Gabijem pri Kopah zgrešila za nekaj sto metrov, a se nisva prepoznala, postaje pa so tudi ostale tiho. On se je podal pod vabljivo kumulostrado čez Pohorje in pristal v Hočah pri nekem znancu. Krasnih dobrih 90km, a s pristankom nekaj metrov v bedastem MB CTR. Kmalu je dobil vlak in na poti že usklajeval moje reševanje. Za Markota je bila (spet) usodna Strmica. Po pristanku pa se je odpravil domov na zaslužen počitek po nočni in takrat ga dobi Gabi z infom, da se pelje na Breg po moj avto, s katerim gre pome na Koroško. Marko je to ocenil kot prezamudno, sedel v svoj avto, v Laškem snel Gabija z vlaka in tako smo ob 20:00 trije v kondorjevih jaknah trkali s pivom v bifeju Yagababa v Šentjanžu pri Dravogradu. Ja, že drugič v enem tednu je popravljen klubski rekord z Lisce, ki ga je pred tem s stotico dosegel Marko v letu 2015, zdaj pa zadnji trije rekorderji tukaj zalivamo trenutnega.Namesto na zaključni pir v Radečah gremo k Fogiju na vikend nad Vrhovim, kjer še eno rečemo ob tolkovcu, potem pa naju Marko odloži pri avtih na Bregu. Krog je sklenjen. Izredni kolegi. Doma ob polnoči.
Drago je odlično odletel, tudi do Kop, a se je potem obrnil in odrinil nazaj v veter in prišel do Vojnika, ki ga je danes šele v drugo uspel prizemljit. A lepih 80km in pet ur lufranja je vrhunsko užit dan. Beli se je le odlepil od hriba in naredil osebni rekord z Orešja, menda pa je na Svinjski letel tudi Roberto.
Vrhunski dan za zaključek letošnjega aprilskega darila narave.
Pod črto: Druščina je zakrivila, da sem se sploh spravil na tako odpravo, samemu mi najbrž ne bi padlo na pamet. V odločujočih trenutkih na poti sta me naprej potegnila kolega, in šele ko je bil (miselni) led prebit, sem sem se sproščeno prepustil možnostim. Letel sem zelo zadržano in se v širokem loku izogibal kakršnimkoli varnostno negotovim situacijam, pa je kar lepo šlo. Dejansko me je dan presenetil, da sem se znašel na točki, ko bi še šlo, a sem dosegel misleno mejo in ostal brez zamisli, kako dalje. Po drugi strani mi je neobremenjen pristop sploh omogočil, da sem se znašel na meji, kajti brez osredotočenja na samo letenje bi me hitro odneslo do logistično boljše, a letalno okrnjene variante.
Ostajajo pa posledice - meja možnega in pričakovanja so se dvignila in hočem še!
kamerad na Koralpah
WhatsUp Kondor
--------------
...
20. 4. 19 22:05 - Marko Lukic: Ja nč js pa Drago jutr grema. Tku je tu. 20. 4. 19 22:07 - Marko Lukic: Aja pa fajn smo tule dons pr Radejih nardil. Po mojem so vesel ku radijo. 20. 4. 19 22:12 - Stane Smerc: IMG-20190420-WA0005.jpg (priložena datoteka) Tkule je zgljdal na konc šihta 😃 okol 800 mnde... 20. 4. 19 22:20 - Niko Zorec: 😁 20. 4. 19 22:21 - Gasper Ferme: Kam greta? 20. 4. 19 22:21 - Gasper Ferme: Jst Rado in Wosa smo tud za akcijo 😁 20. 4. 19 22:21 - Gasper Ferme: Pridni ste bli pjebi,pohvale 20. 4. 19 22:23 - Niko Zorec: Jst sm jutr familijarno. Spet bom zamudu dober dan. Pa saj še bodo. 20. 4. 19 22:24 - Rado Voglar: IMG-20190420-WA0006.jpg (priložena datoteka) Tako pa je bilo delovno na začetku 20. 4. 19 22:24 - Rado Voglar: IMG-20190420-WA0007.jpg (priložena datoteka) 20. 4. 19 22:33 - Gasper Ferme: VID-20190420-WA0008.mp4 (priložena datoteka) 21. 4. 19 01:59 - Marko Lukic: Midva grema ob 1130 21. 4. 19 08:01 - Gasper Ferme: Jst bom okol 10.30-11 na lisci. Greta prej? 21. 4. 19 08:02 - Marko Lukic: Ne 1130 iz radeč, pa spat grem 21. 4. 19 10:45 - Rado Voglar: Z Gabijem greva z Brega. Še kdo? 21. 4. 19 12:43 - Marko Škruba: IMG-20190421-WA0008.jpg (priložena datoteka) Pa pejmo 21. 4. 19 12:43 - Marko Škruba: IMG-20190421-WA0012.jpg (priložena datoteka) ... 21. 4. 19 12:43 - Marko Škruba: IMG-20190421-WA0001.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 12:59 - Niko Zorec: Marko, goljufaš. Tale ropota. 21. 4. 19 12:59 - Marko Škruba: Po ravnici ne grje drgač😂 21. 4. 19 13:00 - Marko Škruba: Naš fajn letijo live trek 21. 4. 19 13:00 - Niko Zorec: Kje to vklopiš? 21. 4. 19 13:04 - Marko Škruba: Desno zgoraj je 21. 4. 19 13:04 - Marko Škruba: Bog vetra.more 21. 4. 19 13:04 - Marko Škruba: http://xcglobe.com/livetrack 21. 4. 19 13:07 - Niko Zorec: Hvala. Drago je še gor. Marko je pristal v Laškem. Kaj pa ti? Bolj malo te je u lufti. 21. 4. 19 13:08 - Marko Škruba: Grem se,putaplat😁😁 21. 4. 19 13:10 - Niko Zorec: A pejt u rt. 21. 4. 19 13:12 - Marko Škruba: Sm letu zadnč na lisc pa mi ni blu fajn kr premal letim.letim pa premal kr sem doma iz ravnice😁😁 21. 4. 19 13:26 - Niko Zorec: Več iz ravnice v hribe in na hribe. Zdej je pa že ornk živo v luftu. 21. 4. 19 16:49 - Gasper Ferme: IMG-20190422-WA0003.jpg (priložena datoteka) Lep dan je bil 😁 21. 4. 19 17:03 - Gasper Ferme: IMG-20190422-WA0004.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 17:03 - Gasper Ferme: Cin pjebi in cestitke za letenje...lepo smo ga glajzal 21. 4. 19 17:11 - Stane Smerc: Rado pa še kr nad Wolfsbergom 21. 4. 19 17:12 - Stane Smerc: Zdej gre nazaj na Koralpe 21. 4. 19 17:18 - Niko Zorec: Pa kje to vi spremljate? 21. 4. 19 17:19 - Marko Škruba: Ne vem,zakaj je drago ubrnu 21. 4. 19 17:19 - Stane Smerc: Livetrack 24, pa 3D na guglearth 21. 4. 19 17:20 - Stane Smerc: Drago je pa na olc.jevem livetreku in bo pristou zdele nek pr Vojniki 21. 4. 19 17:23 - Marko Škruba: Rado gre nazaj✌😁😁 21. 4. 19 17:24 - Marko Škruba: Prot domu 21. 4. 19 17:24 - Gasper Ferme: Mas link? 21. 4. 19 17:25 - Marko Škruba: https://livetrack24.com/tracks/country/si 21. 4. 19 17:25 - Marko Škruba: Kje sti ljetu 21. 4. 19 17:25 - Stane Smerc: Je mnde vidu, da po tisti dolin ni glajzu... 😂 21. 4. 19 17:26 - Gasper Ferme: Ja faaaak. Srecala sva se nad slovenjgradcom,sam nisem bil zihr ce je to on....noroooo 21. 4. 19 17:26 - Marko Škruba: Domov bo luštn 21. 4. 19 17:26 - Gasper Ferme: Jst sem obrnu SG in sel v hoce 21. 4. 19 17:26 - Marko Škruba: Blavo💪 21. 4. 19 17:28 - Marko Škruba: Ga suka na 2k 21. 4. 19 17:28 - Stane Smerc: Drago pristau u Vojniki pr britofi al pa pr petroli 21. 4. 19 17:29 - Marko Škruba: Na dirki v italiji pa naš čist razturajo 21. 4. 19 17:29 - Stane Smerc: Jp, lepu je Rado spet pobrau 21. 4. 19 17:30 - Niko Zorec: Zdej pa imam. Hvala. Boljš, da ne gledam, kaj zamujam. 😅 21. 4. 19 17:34 - Gasper Ferme: Wauuu,noro dobr mu gre. Mene je tud gor vlekl,pa se mi ni lustal sam letet 21. 4. 19 17:44 - Marko Škruba: Tulk gre gor da je zmrznal vse 21. 4. 19 17:44 - Marko Škruba: 2.500 21. 4. 19 17:49 - Stane Smerc: Je res neki zamrznal 21. 4. 19 17:58 - Stane Smerc: Spet dela, za5 km ga msnka treka. Višina pa 1200, teška bo za nazaj do SLO 21. 4. 19 18:00 - Marko Škruba: Ajde za pir .pravm bo😂 21. 4. 19 18:02 - Stane Smerc: Ok, mu prvošm, pir mam pa tut rad 😋 21. 4. 19 18:02 - Marko Škruba: ✌👌🍺🍺 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: IMG-20190422-WA0000.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: IMG-20190422-WA0001.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: IMG-20190422-WA0002.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: Kdo gre na pir? 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: 19.00 sem v ZD 😁 21. 4. 19 18:03 - Marko Škruba: Ne zdele je napet😂 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: Hehe 21. 4. 19 18:03 - Marko Lukic: Kuga se štrajtata, sej bo Rado dau za pir 21. 4. 19 18:03 - Gasper Ferme: Našest 😁 21. 4. 19 18:03 - Marko Škruba: 😂 21. 4. 19 18:04 - Gasper Ferme: Ga gremo kr z.njegovim avtom iskat 😁 21. 4. 19 18:04 - Gasper Ferme: Ga ma na bregi 21. 4. 19 18:04 - Marko Škruba: Drgač jutr pride 21. 4. 19 18:04 - Gasper Ferme: Ce ma kir cajt,naj ga vzame,pa se mene pobere usput. Sem na cugu 21. 4. 19 18:05 - Marko Škruba: Žal.... 21. 4. 19 18:08 - Stane Smerc: Pristau u Unterholz-u 21. 4. 19 18:08 - Marko Škruba: Zmagu 21. 4. 19 18:08 - Stane Smerc: Js 👍 21. 4. 19 18:08 - Marko Škruba: Taku 21. 4. 19 18:09 - Marko Škruba: Prit na pir 21. 4. 19 18:09 - Stane Smerc: U mursko? 21. 4. 19 18:09 - Marko Škruba: Ja 21. 4. 19 18:09 - Stane Smerc: Qrc te gljda 21. 4. 19 18:10 - Marko Škruba: 😂😂 21. 4. 19 18:13 - Gasper Ferme: Duber 21. 4. 19 18:21 - Rado Voglar: IMG-20190421-WA0015.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 18:21 - Rado Voglar: Gruss aus osterrajh! 21. 4. 19 18:24 - Marko Lukic: Zej si se pa razjezu, ker sm ti reku da si pusy če greš fai. Zej pa pridem pu tebe. Gabi čez 3min grem. 21. 4. 19 19:01 - Niko Zorec: Bravo. Lep overall. 21. 4. 19 20:08 - Gasper Ferme: IMG-20190421-WA0016.jpg (priložena datoteka) Cestitke novemu rekordasu Lisce/Kondor 21. 4. 19 20:17 - Mitja Kuzman: Cestitke 21. 4. 19 20:17 - Niko Zorec: Kje matepa šoferja, če ga vsi pijete? 21. 4. 19 20:18 - Niko Zorec: Čestitke Rado. 21. 4. 19 20:48 - Stane Smerc: Bravooo!!! 21. 4. 19 21:10 - Drago Potočnik Karl: Bravo se prdružujem čestitkam.Super!!! 21. 4. 19 21:48 - Rado Voglar: 😁 21. 4. 19 22:55 - Marko Lukic: Niko, sm tapruga in edinga, pa še vzoren voznik sem biu 21. 4. 19 22:56 - Gasper Ferme: IMG-20190421-WA0017.jpg (priložena datoteka) 21. 4. 19 23:05 - Stane Smerc: Maš pa fajn faracajg 😜
...
Naročite se na:
Objave (Atom)