https://photos.app.goo.gl/Cf9N1uUHjWJgxPgj6
Vse se, kot vedno, začne na šihtu. Rutinska prošnja za prestavitev neizkoriščenega lanskega dopusta na pozneje je letos zavrnjena, zato oddam zahtevek za dopust in ga čez nekaj minut dobim odobrenega. Doslej pa se je tako mudilo s projektom?! Tako malo zmeden nad novonastalim stanjem dobim v nedeljo zvečer Markov klic, če kaj bolj natančno poznam omejitve zračnega prostora zaradi natovskih igric ta teden, saj bi z Dragom v ponedeljek šla malo na Malič. Pa bi šel še jaz. Kasneje pokliče Drago, naj hitro povem, če grem na Ivanščico. ?!? Ok, grem. Gledam vreme, pa je kar razpihano, ampak če znalci tako pravijo....
Zjutraj se ob 7:45 v Dobovi vkrcam na vlak za Dunaj. Komaj ga ujamem. Potem čakam pol ure in sedem policajskih pregledov, da se sploh premaknemo, da mi kondukterka potem pove, da ta vlak sploh ne stoji v Zidanem mostu, kjer sem dogovorjen z Dragotom. Dogovoriva se za karto iz KK do Laškega, pa sem približno na istem. V Laškem me po eni hitri kavi pobereta Franček in Drago in na zbirnem mestu smo minuto pred Erzotovim kombijem kjer so že Turčin, Planinšek, Zagorc, Gaborovič, Erzo pa Zdene Šmauc kot šofer.
Plani so na krilih zadnje Ivke strašni, stiska zaradi natovskih zapor pa tudi. Pot na jug, z vetrom proti Karlovcu nikomur, razen meni, ne diši. Vmes poberemo še Mihina.
Gor lepo vleče sever, baze se kuhajo, mi pa se kar hitro pripravimo. Na koncu se Erzo kot vodja poti odloči, da se gre proti Celju. Bočno na veter nekam proti stotici, ki mora pasti. Melanholično se prepustim odločitvi, ampak nekje v sebi vem, da če se pustim odpihnit na jug, lahko odpovem pobiranje in odštopam do doma.
Pomečemo se v zrak. Jaz zadnji, ko je gor že druga runda - menda lokalci.
Kljub lepim bazam se le nekaj pajsamo okoli starta, ne vidim nikogar, da bi ga res vzelo gor. Ko le zapnem nek steber, na koncu malo trd bežim izpod baze. Sicer vidim, da se jih je nekaj vrglo proti jugu, a sam se držim dogovora in po grebenu rinem proti zahodu. Curim, za menoj gre še nekdo s pikom, a se gre reševat ven, na sever in se nekaj pobira, sam pa dobim le nek polovičen steber, da se bolj iz nuje, kot namerno spustim z vetrom proti jugu. Nizko nad podnom ne dobim ničesar več in gladko scurim.
Ah...
Ko se javim Zdenetu, izvem da nisem edini na tleh. Kmalu se razve, da nas je večina pocurila z Erzom na čelu.
Sledi logistika. Sam štopam proti Krapini, saj nameravam domov, a ko dobim štop, se oglasi Erzo, da se gre še enkrat. Izstopim in počakam na kombi, ki pobira scurjene. Drago, Zoran in Boštjan so še živi. Sledi reli na start in v trenutku, ko parkiramo, padejo prve kaplje dežja. Kmalu se ulije. Po dežju Erzo ihtavo pograbi rukzak in v tistem trenutku še zagrmi. Nahrbtnik odleti po tleh.
Po nekaj cincanja in zijanja v zavese dežja okoli se le odločimo, da se nas nekaj pomeče dol.
S Frančekom pristaneva v Lepoglavi na fuzbal placu in kmalu naju poberejo. Dolgo iščemo Erza, ki ga najdemo na nekem dvorišču s špricerjem v roki. Prijazni gospodar nas povabi na gemišt, kar ne smemo zavrnit. Zahvalimo se in gremo še po ostale. Ponovimo nekaj zdaj že znanih poti in nekaj novih. Drago je v bifeju, Zoran na pokopališču in Boštjan tudi v gostilnici v Imenem, kjer se razidemo. Poslovim se od kameradov in 20€ za potovanje.
Štopam in kličem Robeka, ki ne more, ampak vseeno malo polepetava, Beli pa je potem pripravljen priti pome. Pride, preden dobim kak drug štop. S težkim srcem pokličem Ireno, če lahko pride naproti, saj ne bi rad Belega preveč šetal. Najprej ni za, a ko sva že mimo Bizeljskega, se spet oglasi, da prihaja pome. Presedem v Župelevcu, zahvalim se Andreju in odpeljeva se direktno Budičem na ribe, kamor prispeva okoli 21h. Sva lepo pogoščena. Kot vedno.
Letenje ni bilo bogvekaj, celodnevni izlet pa še kar...
Sledi logistika. Sam štopam proti Krapini, saj nameravam domov, a ko dobim štop, se oglasi Erzo, da se gre še enkrat. Izstopim in počakam na kombi, ki pobira scurjene. Drago, Zoran in Boštjan so še živi. Sledi reli na start in v trenutku, ko parkiramo, padejo prve kaplje dežja. Kmalu se ulije. Po dežju Erzo ihtavo pograbi rukzak in v tistem trenutku še zagrmi. Nahrbtnik odleti po tleh.
Po nekaj cincanja in zijanja v zavese dežja okoli se le odločimo, da se nas nekaj pomeče dol.
S Frančekom pristaneva v Lepoglavi na fuzbal placu in kmalu naju poberejo. Dolgo iščemo Erza, ki ga najdemo na nekem dvorišču s špricerjem v roki. Prijazni gospodar nas povabi na gemišt, kar ne smemo zavrnit. Zahvalimo se in gremo še po ostale. Ponovimo nekaj zdaj že znanih poti in nekaj novih. Drago je v bifeju, Zoran na pokopališču in Boštjan tudi v gostilnici v Imenem, kjer se razidemo. Poslovim se od kameradov in 20€ za potovanje.
Štopam in kličem Robeka, ki ne more, ampak vseeno malo polepetava, Beli pa je potem pripravljen priti pome. Pride, preden dobim kak drug štop. S težkim srcem pokličem Ireno, če lahko pride naproti, saj ne bi rad Belega preveč šetal. Najprej ni za, a ko sva že mimo Bizeljskega, se spet oglasi, da prihaja pome. Presedem v Župelevcu, zahvalim se Andreju in odpeljeva se direktno Budičem na ribe, kamor prispeva okoli 21h. Sva lepo pogoščena. Kot vedno.
Letenje ni bilo bogvekaj, celodnevni izlet pa še kar...
Še zgodba, ki jo o tem dnevu pove Zoran Gaborovič:
Ni komentarjev:
Objavite komentar