https://photos.app.goo.gl/npCFE9fmPg2LpHuq7
Četrtek je zadnji dan nenačrtovanega dopusta. Kaže delno obetavno (menda z zmernim JZ), a sredi tedna si ne obetam družbe in niti ne načrtujem kaj določenega, morda skok s Švarča popoldan, saj bi rad izkoristil še zadnji dan dopusta. Doma pospravljam za beljenjem, ko Gabi ob pol poldne prijavi Švarč. Čez eno uro. Hm? Ok. Lenart ima opravke v KK, pa se dogovoriva, da me zategne na Švarč in kasneje pride iskat. Vmes se prijavi še Wosa. Z (mojo dvajsetminuno) zamudo se dobimo pri kapelici in Lenart nas zategne gor, spodaj ostaneta še dva avta. Kolega sicer malo godrnjata in me zbadata, a ni hudega. Tako ali tako ne računam na drugega kot na eno ali dve curaži, kot ponavadi v takih pregretih razmerah. Gabi mi vrne, naj govorim zase, saj da gre on letet. Ok, da bi le bilo tako.
V tistem na livetrack-u vidimo, da sta Marko in Drago štartala na Lisci, ter da lepo navijata. Drago leti proti nam. Pogledamo gor in res ga vidimo, kako visooooko leti proti Veterniku. Gabi godrnja, da se je z obema sinoči pogovarjal, pa nihče ni omenil, da se gre danes na Lisco. No, mi smo se pa zmenili pred dobro uro in pol.
Prvi odleti Wosa in ponikne, Gabi gre pogumno za njim, a ga izgubim izpred oči. Potem pa... klasika. Crkne še tista zadnja sapica, ki bi pomagala vsaj padalo razgrnit. Pod oblaki vidim Dragota, ki se že vrača proti zahodu. Pod majicami vse teče z mene. Coto moram pomolzti in odnesti nazaj gor, ko le malo povleče, da jo lahko razgrnem in sapico takoj porabim za vzlet. Jebiga, vsaj v luft sem se spravil.
Nizko nad hosto mi le malo zagrabi, na vogalu celo malo gor vzame, obrnem in sem v dviganju. Uuu, nad greben gre! Prijatelja sta že oba spodaj pri avtu, meni pa še kar gre gor, direkt v bazo. Zberem vso voljo, da steber zapustim še preden ga zmanjka in predvsem preden poniknem v bazo. Nosi me proti zahodu in jasno, temu sledim.
Žal mi je za kolega, a verjamem, da bo po Švarčevsko šlo v drugo ali v tretje. Meni se zabliskajo poredne misli. Je danes dan za nov rekord Švarča? Nikoli ne bom izvedel, če ne poskusim. Zadnjič ga je Gabi naredil, ko je obrnil Lisco, pa potem še Koprivnico. Torej moram danes vsaj na Kozje, pa potem čim dlje nazaj, pa da vidimo...Lepa dviganja, surfanje po robovih baz, razgledi na oblake pod seboj (nerealizirana že prej zamišljena slika ...). Gasiram in opazujem Dragota, ki se tokrat niiizko pajsa na nekem bregu pod Bohorjem. Upam, da se izvleče.
V dobre pol ure sem že pred Lisco, kjer takoj poberem še pred grebenom. Kozje je v dosegu, pogledujem proti Kumu. Ne, danes ne, oblaki buhtijo, lahko se pokrije, cilj pa je priti nazaj. Na poti na Kozje vidim Dragota, ki se je očitno hitro vrnil med žive, kako ga kar v ravnem letu nad Radežem lepo dviguje. Porinem nad Kozje in (kot vidim kasneje, prehitro) obrnem. Nad Radežem dva ptiča markirata dviganje, spustim se tja ter popravim višino, da je je dovolj za v veter do Lisce. Pol naloge je že opravljene, si mislim. Spet poiščem Dragota, ki leti proti Maliču. No, tudi to bi bila danes možnost, a bi zaradi zemeljskih zadev zapletlo logistiko. Drugič.
Lisco priklopim še z udobno višino in se zapeljem po grebenu poiskat steber. A ga ni. Ni in ni in ni.
Sledi skoraj polurna kalvarija drgnjenja grebena Lisce, potem se bolj iz obupa kot obeta vržem na Ješivec in na pol pomirjen, ker imam obljubljeno pobiranje rinem naprej proti Rudeniku, kjer si obetam tistih 1,6k za preskok na južno pobočje Bohorja. Obiram krošnje in se šlepam na ptiče, da se privlečem do Rudenika. Tam ni ne za scuret, ne za pobrat. Spet se pajsam s ptiči in po pol ure le splezam nad vrh, kaj več pa ne gre. Vmes se je nebo zabaslo in upanje na še kakšno vrtenje je splahnelo proti ničli. Vrnem se proti Lisci in upam, da se bom z vetrom privlekel do Radeč. Vmes me nizko preleti Herkules pa en Pilatus. Jebemtisunce! Četrtek popoldan je, ko se armejci igrajo!
Preko Ješivca se privlečem nazaj na Lisco, ki mi da "carskih" 1,2k. Gledam Radeče, ki so v temi. Slabo vidim, a ne izključujem, da je celo dež. Višina mi zadostuje, da se privlečem vsaj malo bližje rešitelju in vržem se čez Metni vrh. Na Podvrhu začuda še popravim za nekaj metrov in podaljšujem kolikor se le da.
Pristanem na enem kuclju, malo nerodno v izogibanju ograji, a v redu. Huh! Lepa avanturca je nastala iz tega skokca. Skoraj tri urce.
Telefoniade. Lenart je vse opravil in pelje Hanno nazaj v KK in ve kje sem, je spremljal na lajvtreku. Pošljem mu lokacijo, kjer ga mislim počakat in se pakiram, pa sta otroka tam, še preden sem končal.Lenart nas odpelje, Hanno domov, naju pa tudi domov, v Sela.
Oba sva zadovoljna, saj je končno izpolnil obljubo iz časov, ko je delal vozniški izpit, da me pelje letet in me potem pobere. Upam, da še kdaj.
WU-sporočilo Gabiju:
Žal mi je, da vama danes ni uspelo. Ko sem ostal sam gor je čisto crknilo, da cote še razgrnit nisem mogel. Ko sem drugič popravljal, je le malo povleklo, pa sem se vrgel in je zagrabilo. Sreča neumnega kmeta....
Statistika dopusta, letalno:
6 vzletov, od tega 1 hf
4 različni štarti
115,2 km
6h55 v zraku
+ 2h surfanja na Savi.
+ eno kopanje na morju
Ni komentarjev:
Objavite komentar