http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2280905/
Mitja je še ves naspidiran od sredinega letenja in hoče še. Vremenska napoved za vikend je bombastična, pa planirava sobotno Orešje. Napoved pravi, da bo nekaj vetra, morda malo bolj jugo zahodnih smeri in mu predlagam raje Švarč, a vztraja pri Orešju, ker da je boljše izhodišče za na Madžarsko. Ok, si mislim, poba je pošteno naštudiral vreme, medtem ko pa sam bolj na povprek pogledam napoved.
V petek zvečer gremo ven, na neko večerjo s Šagoti in Škrleci, zato ne spremljam dogajanja. Ko prideva domov, pogledam in vidim, da gre Mitja s hrvati na Bijelopolje, saj da bo tam šlo na 3jurje. Ja, tudi prav. Gabi ne gre nikamor.
V soboto greva z Ireno po nakupih, okoli enih pa se odpravim. Glede na napoved presenetljivo nič ne piha. Postaja na Švarču sicer pravi 4,5 -6,5m/s, a v Brežicah tega ni videt. Na startu pa je dejansko tako, a zgleda še obvladljivo.
Štart mi v drugo lepo uspe, a pošteno zagrabi šele nekje nad hišo. Ne vem zagotovo, kaj je termika in kaj veter, a trese pošteno. Držim se bolj zunaj, a med šraufanjem me nese nazaj. Se ne pritožujem, le da gre gor. Kaj zdaj? Pobral sem se, vleče zahodnik s malo juga. Idealno bi bilo z vetrom, a to je popolni zajeb z logistiko, saj moram biti prav čas doma. Sklenem, da grem na Bohor, pa na njem zahodno kolikor bo šlo v veter, nato pa se pustim odpihnit nazaj do bližine avta.
Na dobrih 1,3 ne najdem več stebra, pa pogasiram na Bohor. V tistem pa odleti desno vpetje gasa. Bemusunce! Obrnem v veter in se mučim z eno roko lovit coto, z drugo pa vpenjat gas. Ko mi to le uspe, sem že kar nizko nad Reštanjem. Upam na kak steber na grebenu Šedma in dobim ga šele na povratku s konca grebena. Tokrat mi gre na dobrega 1k, več pa ne znam izmolzt. Vržem se čez dolino na pobočje Bohorja, a gre le dol, naprej pa pod 20km/h. Malo preračunavam, za katerim grebenom pi lahko našel kak vzgornik, a ko se tako med guncanjem in propadanjem komaj prebijam naprej, sklenem, da mi tega ni treba počet. Šedem ni več dosegljiv, zato si izberem največji travnik pod seboj in v upanju, da se ne bo izza kakega vogala prikotalil kak hud rotor. Vse je bilo v redu in skoraj navpično sem mehko pristal sredi travnika, mimo katerega hodimo na Bohor.Olajšanje in razmislek, kako nazaj...
(Pohodni del iz Garmin.connect)
Na Bohorju me je veter čisto ustavil, zato sem se odločil tam pristat, dokler to lahko še naredim v obvladljivih razmerah. Ob tej odločitvi sem si že ogledal cesto po pobočju Bohorja, po kateri bi se vrnil na Švarč.Ko pospravim in se odpravim, pogledam na google maps, če tam predlaga kakšno pešpot in koliko časa naj bi mi vzelo. Gugl predlaga dve poti in nobena ni moja. Hoče dve uri hoje. Jebote! Malo se začenjam negodovati nad samim seboj, da nisem takoj poklical deda, pa bi bil zdaj že rešen.
Ker si ne zaupam povsem, namesto svoji izbrani, sledim guglovi krajši poti. Ta me vodi v dolino, pa nazaj na drug breg in tam okoli ene grape do Švarča. Ok, po neki poti je pač treba it.
Kmalu se pojavijo prve težave, ko poti ni ali pa jo enostavno zmanjka. Ko na dvorišču ene hiše iščem pot, dobim še pit in vodo za seboj. Možak mi pokaže pot, ki pa ponikne takoj, ko na prvem razcepu neprevidno zavijem. Tako se prebijam skozi džunglo še preden pridem do doline. Naprej stavim le na poti, a me že kmalu zavede, ko sledim asfaltu namesto zaprti gozdni stezi v Reštanj. Asfalt gre do hiše za vogalom, pešpot pa kmalu izgine in spet rinem po hosti, tokrat v breg. Naprej se držim ceste, po kateri pridem do osamele hiše, kjer poprosim za vodo, ki jo seveda dobim še z dvema špricerjema za povrh. Bližnjice do Švarča ni, pravita možaka, najbolje je po cesti na Ravni log in mimo Jošta dol na Švarč. Ok.Problem je, ker se cesta krepko postavi pokonci., zato se ob prvem odcepu spravim na gozdno cesto, ki bi me morala pripeljat počez do Švarča.
Seveda tudi te zmanjka. Guglovo navigacijo sem že zdavnaj izklopil in se poskušam le še orientirat po zemljevidih, pa še to me ne gre najbolje od rok. V svoj zagovor naj povem, da ni enostavno na telefonu, ki je moker o švica, na katerega kaplja švic, medtem ko mu s prepotenimi rokami skušat dopovedat, kaj želiš. Očala so v žepu, saj bi jih pot takoj zalil. Ko gledam nazaj, glede na okoliščine nisem velikokrat zabluzil. Nekajkrat pa sem.Tako se velik del po brezpotjih prebijem do ceste pod Joštom. Imam namen iti na Švarč s severne strani, a potem nimam več volje iskat prehodov, saj kakšne očitne poti gor ne opazim. Grem po cesti in po dobrih dveh urah in pol le prilezem do avta. Utrujen, a kar zadovoljen.
Seveda planem po vodi, shranjeni v avtu, a namesto osvežitve, dobim v plastnki huhano vodo. Potrebujem jo, zato izgine v grlu.
Počitek ni dolg, saj se že mudi domov, zakurblat žar za večeni obisk Škrlecev.
Noga s šivom (varno povita) je pot presenetljivo prenesla brez pripomb (je pa zato v ponedeljek spet zatečena...).
Mitja je dosegel svoje 3k, mi smo pa tudi odpiknikrali svoje na domači terasi.
Po takem dnevu je vedno bolj vabljiva misel na kakšno lažjo opremo. Težko je 25 kilskega prasca vlačit po grapah dol pa gor....
Ni komentarjev:
Objavite komentar