Veternik, 14.7.2019, rojstnodnevna zabava

7http://xcglobe.com/flights#show-flight/2278773/

Rojstni dan pade na nedeljo. Lovro je na Norveškem, Lena v Kranjski gori. Z Ireno namerava vikend preživet ali v Posočju z letenjem ali part pa na morju, če nd bo letljivo, rojstnodnevni piknik pa v ponedeljek. A dogodki in vreme so ubrali svojo pot.
Polomljeno kosilnico lahko popravim šele v soboto, ko se lotim še ograje okoli pečenjare, na pol postavljena kuhinja v PP75 pa mi vzame ponedeljek.
Vikend izlet se tako skrči na nedeljo, pa še ta je na majavih temeljih, saj vreme ne sodeluje, ker pa je ponedeljek zaseden, vseeno povabim sorodstvo za nedeljo popoldan. Irena naredi torto, plan pa je, da greva vmes na Veternik, kjer odletim v dolino, potem pa skupaj  na kosilo, zvečer pa druženje na terasi.
Ko je treba it, Ireni ni. Po drugi strani pa se Gabi in Wosa prijavljata za en let s hojo nazaj. Ok, pa se tako pokombiniramo.
Irena ostane doma,sam grem po Gabija, Woso najdeva na startu.
V Brežicah in v Krškem kar lepo piha nek sever, oblačnost je še zmerna. Wosa pove, da gor na trenutke kar močno piha. Ta veter mi ni všeč. Vseeno se pripravimo, gledamo mastne baze nad nami in sklenemo, da navijemo do nje. 

Gabi v občutnem vetru spretno obvladuje krilo in odleti, vendar se odpelje naravnost ven. Tuliva za njim, da si je pozabil zapet en gas, sam pa jasneje pove, da je imel tudi zavozlano eno komando, zato se ni takoj naslonil na breg.
Naslednji se pripravim jaz, a veter čisto spusti, da mi še cote ne razgrne. Ko se le skobalim v zrak, grem tudi naravnost ven, stran od brega. Samo tonem vse do brega nad mestom, ko začne dvigovat. V glavi sem imel le veter in obete neviht, ki so se mi prikazovale iz nakuhanih črnin vse naokoli. Umikal sem se nad dolino, a dviganje ni popuščalo. Čudno. V normalnih okoliščinah bi to bila sladica dneva, tokrat pa sem se počutil prav nelagodno. V glavi se mi je valjal članek iz zadnjega Ikarja, ki opisuje neprijetne situacije ko se kje v bližini ali v adljavi ulije. Gabi je bil že zdavnaj na tleh, Wosa pa se je sukal tam nekje okoli mene in tudi pobiral. Skupaj sva se premaknila stran od oblaka na vzhodno stran Kozjega in u izi odšpiralala do tal.
Ob pristanku sem se počutil olajšano, da me ni kam posesalo ali odpihnilo. Čeprav zdaj, na tleh, ni zgledalo več tako hudo.

Pospravimo (ha, wosa ima težave s svojo novo sigmico, saj (še) nima izipak vreče (kondoma) in mu frišna cota beži na vse konce).

Z Gabijem se dobimo v enem bifejčku, in zalijemo skokec. Po Gabijevo bi z Woso lahko navila in se z vetrom spustila proti Orešju. Hja, mogoče res, ampak v zraku sem imel čisto druge filme v glavi. Po pivu  se je namesto nevihte naredil lep dan. Ajebigasad.

Zagrizemo v breg in po dobri uri smo gor. Spucani teleščki. Wosa pokaže zame novo pot, da ni treba grist v najhujši breg pod startom. Gabi se vrne z Woso,jaz grem lahko direktno v  Brežice, kjer pri Vimpolšku še prevzamem narezek za zvečer, pa domov. Imava še dobro uro in pol časa, da nekaj pojeva, sam skočim pod tuš. Tako naspidiran skačem po galeriji, pa me le zmotijo odprta vrata na podstrešje in jih zaprem, pri tem pa se slika, pritrjena na  stropna vrata, odloči zapustit svoje mesto. Pristane na moji desni nogi, ki je lepo prešpikana s steklom. Irena se je razburjala nad mojo nerodnostjo vse dokler ji nisem omenil urgence in je prisla pogledat situacijo. Samo steklo in moja noga v mlaki krvi. Ok, zadevo sem si splahnil in povil pa hop na urgenco, kjer sem bil zelo na hitro pošit in odpuščen. Kosilo je propadlo, časa je ostalo le še za kebab za domov. Tam pojem prvo hrano danes, ko pridejo prvi obiskovalci. 

Prijetno druženje na terasi se zavleče pod noč.