https://ogoy.app/player?scene=ZowTPy488uoyH01c&preset=eA9HyufjhF
Takoj pogledat na zahodni greben, ki ne rukne. Južno pobočje tudi ne, drži pa. Ok, grem poskusit proti Rudeniku. Pred Ješivcem nekaj brbota, lovim balončke, malo premetava, a gre gor. Višje ko sem, bolj leti. Tam proti 1,5k že štirica. V glavi vem in Oudie kaže, da sem v coni do 1,8k, a namesto, da bi užil dviganje in razglede, me preganja jebodrom čistunov in odvijem iz stebra. Še kakšnih 50 metrov gre gor, ko zapustim dviganje. Ma, ok, do Rudenika bo, tam pa moram itak nabrat za naprej. V stebru se je namreč sestavil načrt, da se na očitnem zahodniku nizko preko Bohorja in okoli CTR spravim čim bližje domu. Če kljub oblačnosti tako dela, bi kombinacija termike in (jugo)zahodnika omogočila zanimivo potovanje.
Proti Rudeniku gre kot aleluja, da pa nič. Poskusim s priklopom na bohorsko Skalico, a sem prenizek, dolina ne pomaga in na sredi obrnem nazaj v veter. Gre počasi, gas je trd, dviganja so le občasni rukerji, ki me bolj horizontalno prestavijo kot dvignejo. Nekako v tem duhu se privlečem nazaj do Ješivca, kjer upam na prejšnji steber, ki ga pa ni več, ali pa sem prenizek, ali ne znam, ali vse skupaj. Cilj je, da se okoli Male Lisce privlečem do doleta do Brega, kar mi s stinjenimi zobmi uspe. Južno pobočje drži, da se priguncam pod štart, tam pa še malo gor, na dobrega jurčka. No, dobro, dan je rešen, Breg je v doletu, lahko poskusim še obrnit Radež. 
Na pol poti med Razborjem in Radežem, ko že intenzivno ocenjujem, kdaj bo treba obrnit proti Bregu, nekaj zatrese in Oudie se oglasi. Pa poskusimo! Krepko me odnaša, ampak gre počasi gor in znova se znajdem na 1,2k. To bo pa treba pogledat Čelovnik, si mislim in pohodim gas. Ne vem čisto, kaj tam pričakovat ob zahodniku, pa previdno čakam in dočakam, da se oudie spet oglasi. Držim se dviganja, ki me odnaša proti Kozičju. Hja, če pridem čez, bi pa šlo v Rimske, morda celo do Laškega! Itak sem danes na vlaku. Prej, še na tleh, se zavestno odpovem gledanju voznih redov, ker me to potem ovira, tako kot kak zračni prostor, samo z vlakom mi tega ni treba. Vlaki vozijo, enega bom že dočakal.
Sledi dolg, miren glajd proti Laškem. Držim se linije, da mi je dolina Savinje vedno v doletu, jebiga, sicer bi bilo vredno poskusit malo bolj vzhodno. Zamislim si kucelj nad laškim pristankom, ki bi moral nekaj dati vsaj na dinamiki. Dejansko ga dosežem še z nekaj deset metri zaloge in celo nekaj daje, ampak švoh. Tipam tam po grebenu, pa nič, a tudi zacurim ne. Spajsam se nad naslednji kucelj in že pogledujem proti bregu nad celjsko kočo. Vseeno se odločim za polovično varianto, skok na greben brega z zanesljivim doletom do pristanka, počasi imam že dovolj. Tam ni nič, oz. najbrž prehitro obrnem in na pristanek. Čelni veter me ne zbija, ampak drži na višini, da pridem kar visok nad pristanek. Evo, zdaj pa to.
Treba bo priti dol. Zberem korajžo (ajme, sem pogumen) in poskusim z ušesi. Potegnem zunanje B linije, kot je v navodilih. Skala se vznemi, zvija, ampak vuhov pa ne zloži. Še enkrat, tokrat bolj odločen poteg, a ušesa se ne naredijo, le cota še bolj opleta. Ajaj. Raje se grem malo milih spiralc in nekaj medlih wingoverjev, ki me približajo podnu, da grem lahko v miren pristanek, kjer še ciljam namišljeno piko (in jo zgrešim za manj kot dva metra). Lepo je bilo! Prav neverjetno, kaj se je izcimilo iz prevetrenega, zelo oblačnega dne. 
V miru zložim in se odpravim proti štacjonu. Ne gledam voznega reda vlakov, ker nima smisla, dokler nisem tam. Ob 17.00 sem na postaji, pogledam vozni red, v app, saj se iz stenskega ne znajdem, in ugotovim, da mi je vlak odpeljal pred 15 minutami (kako ga nisem opazil?), naslednji pa gre šele skoraj čez dve uri. Hm, morda pa bi moral prej pogledat spored? Ja, ni kaj. V bližnji trgovini si nabavim dve pijači, malt za sproti in pivce za na vlak, ko bo, ter za cesto, štopat. Kar lep čas ponujam možnost, da si kdo naredi dan in zapelje obtičanega letalca, preden mi ustavi voznik kombija. S kolegom sta se že peljala mimo in se potem vrnila pome, saj je sovoznik tudi začel z letenjem, pa je hotel pomagat kolegu. Malo čvekamo, a le do Rimskih, kjer me oddata pri odcepu za železniško, da je pri roki, če ne bo sreče s štopom. Presenetljivo hitro me pobere naslednji voznik, planinc očitno, pa spet le do Radeč. Je pa tudi ajznponar in hitro najde rešitev zame, ko mu povem o mojem popotovanju domov. Greva kar v Zidani most, kamor čez 15min pride vlak iz Ljubljane. Ta vlak res dočakam in za 4,5€ me odpelje do Dobove, kamor me prijazno pride pobrat soproga, tako da si prihranim podplate novih hokic. Doma ob 20:45. Dan rešen.
Lenart pride v petek ponoči domov. V soboto gre na neko fešto. Na Lisci. Gor se gre peš. Pa ne bi bil gor do jutra, saj v nedeljo zjutraj leti na Norveško. Bi ga peljal do Brega, odpeljal avto na Lisco in se vrnil domov z vlakom, do železniške postaje pa po zraku, da se lahko on še ob normalnem času vrne domov še malo naspat? Hm, zakaj pa ne? Letalni dan je bil sicer včeraj, ne vem točno zakaj ne tudi sobota. Pogledam napoved, odličen gradient, veter se obrne od SV v JZ, bo pa malo bolj pihalo, kar se čuti že v Selah. Pa kaj, rezervna varianta je tudi, da se peš spustim do Brega, če ne bo za letet.
Seveda Lenart ne bi bil on, če ne bi šel zjutraj še laufat, mene pa tudi ni težko prepričat, da se mu pridružim, saj moram itak še oddelat nekaj km, da maj zaključim nad 150km. Med ohlajevanjem naju obiššče še moj bratec, malo poklepetamo, jaz še rešujem šiht, pa se nama že mudi proti Lisci. Na poti še en šiht, pa že kdaj konec s tem?! Ob Savi proti Sevnici zastave na mlajih kažejo kar nekaj zahodnika. Hm. Malenkost zamudiva, ampak zamuja tudi večina ostalih pohodnikov, tako da ni panike. Sina oddam v dolini, sam se odpeljem gor, pa da vidimo, kaj bo. 
Na terasi žakelj kaže lep jug, nobene krize. Na startu lepo vleče gor, občasno tudi ne, zastava na vrhu prtežno miruje. Pa - za odstartat bo, mogoče celo za podrgnit greben, vetra še zdaleč ni toliko, kot je kazalo v dolini. Se pa je že krepko pooblačilo. Če sem spodaj še razmišljal o kosilu na terasi, zdaj ne in se mi mudi v zrak, dokler so še take razmere. Prvi start se mi vseeno ponesreči, ne vem, skalica se obrne in sesede. Zastava na vrhu zaplapola z jugozahodnikom. V drugo grem bolj vzhodno, da zajamem več zahodne sape in gre lepo v zrak, ki zagrabi.
Takoj pogledat na zahodni greben, ki ne rukne. Južno pobočje tudi ne, drži pa. Ok, grem poskusit proti Rudeniku. Pred Ješivcem nekaj brbota, lovim balončke, malo premetava, a gre gor. Višje ko sem, bolj leti. Tam proti 1,5k že štirica. V glavi vem in Oudie kaže, da sem v coni do 1,8k, a namesto, da bi užil dviganje in razglede, me preganja jebodrom čistunov in odvijem iz stebra. Še kakšnih 50 metrov gre gor, ko zapustim dviganje. Ma, ok, do Rudenika bo, tam pa moram itak nabrat za naprej. V stebru se je namreč sestavil načrt, da se na očitnem zahodniku nizko preko Bohorja in okoli CTR spravim čim bližje domu. Če kljub oblačnosti tako dela, bi kombinacija termike in (jugo)zahodnika omogočila zanimivo potovanje.
Proti Rudeniku gre kot aleluja, da pa nič. Poskusim s priklopom na bohorsko Skalico, a sem prenizek, dolina ne pomaga in na sredi obrnem nazaj v veter. Gre počasi, gas je trd, dviganja so le občasni rukerji, ki me bolj horizontalno prestavijo kot dvignejo. Nekako v tem duhu se privlečem nazaj do Ješivca, kjer upam na prejšnji steber, ki ga pa ni več, ali pa sem prenizek, ali ne znam, ali vse skupaj. Cilj je, da se okoli Male Lisce privlečem do doleta do Brega, kar mi s stinjenimi zobmi uspe. Južno pobočje drži, da se priguncam pod štart, tam pa še malo gor, na dobrega jurčka. No, dobro, dan je rešen, Breg je v doletu, lahko poskusim še obrnit Radež. 
Na pol poti med Razborjem in Radežem, ko že intenzivno ocenjujem, kdaj bo treba obrnit proti Bregu, nekaj zatrese in Oudie se oglasi. Pa poskusimo! Krepko me odnaša, ampak gre počasi gor in znova se znajdem na 1,2k. To bo pa treba pogledat Čelovnik, si mislim in pohodim gas. Ne vem čisto, kaj tam pričakovat ob zahodniku, pa previdno čakam in dočakam, da se oudie spet oglasi. Držim se dviganja, ki me odnaša proti Kozičju. Hja, če pridem čez, bi pa šlo v Rimske, morda celo do Laškega! Itak sem danes na vlaku. Prej, še na tleh, se zavestno odpovem gledanju voznih redov, ker me to potem ovira, tako kot kak zračni prostor, samo z vlakom mi tega ni treba. Vlaki vozijo, enega bom že dočakal.Medtem priplezam na dobrih 1,3k že nad Velikim Kozjem. Ok, nadaljna smer je jasna - proti Laškem, če bo pa kriza, pa v Rimske!
Sledi dolg, miren glajd proti Laškem. Držim se linije, da mi je dolina Savinje vedno v doletu, jebiga, sicer bi bilo vredno poskusit malo bolj vzhodno. Zamislim si kucelj nad laškim pristankom, ki bi moral nekaj dati vsaj na dinamiki. Dejansko ga dosežem še z nekaj deset metri zaloge in celo nekaj daje, ampak švoh. Tipam tam po grebenu, pa nič, a tudi zacurim ne. Spajsam se nad naslednji kucelj in že pogledujem proti bregu nad celjsko kočo. Vseeno se odločim za polovično varianto, skok na greben brega z zanesljivim doletom do pristanka, počasi imam že dovolj. Tam ni nič, oz. najbrž prehitro obrnem in na pristanek. Čelni veter me ne zbija, ampak drži na višini, da pridem kar visok nad pristanek. Evo, zdaj pa to.
Treba bo priti dol. Zberem korajžo (ajme, sem pogumen) in poskusim z ušesi. Potegnem zunanje B linije, kot je v navodilih. Skala se vznemi, zvija, ampak vuhov pa ne zloži. Še enkrat, tokrat bolj odločen poteg, a ušesa se ne naredijo, le cota še bolj opleta. Ajaj. Raje se grem malo milih spiralc in nekaj medlih wingoverjev, ki me približajo podnu, da grem lahko v miren pristanek, kjer še ciljam namišljeno piko (in jo zgrešim za manj kot dva metra). Lepo je bilo! Prav neverjetno, kaj se je izcimilo iz prevetrenega, zelo oblačnega dne. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar