Orešje, 25.2.2026 (sre), Na pol uspešen obisk Špička

Ena - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739423/

Dva - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739391/

Z vmesnim hajkom - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739389/

Po pretežno tmurnih februarskih dnevih se za naše konce od srede naprej obetajo jasnejši časi. Ker že malo tišči, razmišljam, da bi spet vzel dopust, a se v službi nabere nekaj zadev za zaključit, pa se odločim za poskrajšanošithno  možnost. Napoved poleg sonca obeta kar nizko inverzijo, tako da bo tudi Orešje dobro. Objavim, odzove se Miha. Šiht me okupira, samo še papežev klic čakam, da bo mera polna. Treba je domov po manšete, ki sem jih pozabil na piciklu, kjer dobro služijo pri jutranjem mrazu. Kolega naju zategne gor, kjer klobasa veselo plapola. Koliko, ne vemo, saj je anemometer na postaji crknil. Ok, ko smo enkrat gor, klobasa zadostuje.

Miha si daje opravka z novo opremo, a kakorkoli hitim, je pripravljen pred menoj in lepo odleti. Meni veter malo premetava skalico po tleh, a ko se odločim potegnit, sodeluje in lepo odletiva. Manšete so v stranskih žepih zica, da preizkusim še to možnost, če bo šlo.

Vidim, da je kolega vzelo gor nad gradom in ker na pečini ni nič, grem za njim. Straža me res dvigne čez 0,8k, od koder se je treba vreči čez sedlo na Rožce (619), ki me pa spravijo čez 1k, kjer zrak postane bolj svež in čist. Použijem trenutke. 

Jasno, smer Špiček. Ker je do tja nekaj glajda, ta čas izkoristim za natikanje manšet, ter nato še za slikanje, za kar je bilo treba pogruntat nov prijem bremz z eno roko (dvignjene manšete). Med temi kolobocijami malo vijugam in se približujem vrhu z zelo malo rezerve. Ne vem kaj piha, saj mi Oudie kaže sever, kar pa na trenutni višini ni prav verjetno. Želel sem nad grebenom proti jugu, pa vmes nekaj zapet, zdaj pa grem tja s fineso za (možen) pristanek na vrhu. Naj se naslonim na severno, vzhodno ali okoli na zahodno pobočje? Ne želim si preizkušat robnih pogojev, pa obrnem še pred vrhom in se usmerim proti Bukovju. Verjamem, da bodo ti dobro osončeni gozdni kuclji dali kaj od sebe. 

Žal nisem deležen nobenih vzgonskih sap, morda me tu pa tam kak balonček za hip privzdvigne, sicer pa le tonem. Malce neprijetno je tako nizko kruzat nad hosto brez pristankov, med oddaljeno dolino posejano z vinogradi, do koder bi bilo treba porinit v veter ter vinograsto krajino za hosto. Poskušam izmolsti vsak meter višine in pustim, da me veter odnaša proti gradu, kjer običajno nekaj dela. A tja pridem (uf!) že v višini grajske kleti in zmanjka maneverskega prostora. Odrešilnega stebra ni in začnem izbirat pristanke, ter kmalu mehko sestopim na sredi trikotne travnate zaplate med trsjem. Zadovoljen z izvedbo pristanka, seveda pa ne z dejstvom, da sem na tleh.

Ura je 14:28. Zadam si, da bom ob 15:00 nazaj na startu. Pospravljanje do oprtanja rukzaka vzame 10 min, ostalo za marš nazaj na start. Za minuto zamudim za zastavljenim ciljem. Dobro. Še vedno lepo vleče, hitro se pripravim in v zrak. A ta ne sodeluje več. Ne morem se pobrat ne na Pečini, ne na Silovcu, seveda tudi ne na nizko priklopljeni Japici in po nekaj minutah lepo pristanem pri Mihi, ki je pravkar pospravil. 

Sam pospravim le Scalo, ostalo gre v rinfuzi v prtljažnik. Odpeljem naju mimo gradu do začetka brega, do vrha pa nadaljujeva peš, greva pogledat, kaj je s postajo. Ta ne kaže, da bi bilo karkoli fizično narobe, vetrnica se vrti, a ne oddaja signala. Ja, nič, štango nazaj pokonci in postajo pustimo tako invalidno dokler si nečesa ne spomnimo.

Pinela zaprta, zaključno pivo v Župelevcu. Miha se z darilno vrečko Ireni zahvali za prevod računa za avto.

Vesel, da sem se končno odlepil od peskovnika in poskusil obrnit Špiček. Prav to so razmere (1k višine), za take poskuse. Žal se tokrat nisem uspel privlečt nazaj, a ni hudega, curaža je v paketu.

Planina, 22.2.2026 (ned), Prva klasika po celcu

 

Dobro, ni nek športni dosežek, je pa krst mojih prvih tekaških smuči, kupljenih letos med ponovoletnem sneženjem, ki ga je odnesla odjuga še preden sem se dobro zvlekel iz bolniške postelje. Tokrat je botra zima še enkrat udarila z repom in krajino pobelila vse do nižin. Upal sem, da ga s petka na soboto zapade dovolj za sobotni tek jutranji po nasipu, še preden peljem Lenarta v Zagreb. A na sobotno jutro je snega okoli hiše le za okras, morda 5cm. Ko se vračava iz ZG, je nasip že čisto kopen. No, pa nič, se sprijaznim.

Za nedeljo ni nekih planov, razen kosila, a se le nekako zmeniva, da greva na Bohor, saj je zunaj prijetno sonce - po napovedi le dopoldan. Izlet se izjalovi, ne gre. Dežuren sem, pa me doleti še služba.

Pravilno ocenim, da poseg ne bo vzel veliko časa, dan je še mlad. Pomislim, da je višje dovolj snega za tacanje, pa vzamem v petek namazane smuči s seboj. Popedenam zadevo na šihtu in se odpeljem na Planino, kjer je še zima, čeprav kaže plus pet. Hočem na parkirišče na vrhu žičnice, a gozdni del ceste ni prevozen s celoletnimi gumami, pa parkiram pri mejnem prehodu.

Peš do prvega travnika in na smuči. Dober občutek. Cel sneg, cca 25-30cm, Kar gre. Blodim okoli, se pri tem učim korakov, preizkušam kako gre kaj, uživam v prelepih razgledih pod oblačnim nebom in v zimski tišini, ki jo le tu pa tam prekinjajo ptiči in pa skupinica sprehajalcev, kateri se izogibam, kot se le da. 

S snegom zalita Planina nudi kar nekaj prostranstva za tek na smučeh. Seveda ne smeš biti občutljiv glede urejenosti prog, saj teh ni. Sam to doživljam kot prvobitno turno smučanje, kot popotovanje skozi zasneženo pokrajino. Med sledmi v snegu najdem turnosmučarske, tekaške in široke tekaške oz. pohodne, ki so zdaj menda kar popularne, kot pravi Boris B.

Pod breg sem prijetno neroden, a na srečo po tem težkem snegu ne gre hitro, v breg gre kot s turnimi, po ravnem poskusim s tekom in gre, le drsi nič po celem snegu. Veselim se kot mali otrok ter vpijam trenutke.

Po dveh urah blodenja nisem prehodil veliko, zabavno pa je bilo. Nazaj grede se spravim kar skozi gozd, zdaj že znam. Že blizu avta se je treba spustit nazaj do ceste, pa smuči nepričakovano zdrsnejo (ha, saj so smuči!), ker pa ne želim zapeljat na razvoženo cesto, se zaviram z opiranjem na palice, pri tem se pa ena zvije. Ajaj. Za silo jo poravnam na mestu, natančno jo bom skušal poravnat doma. Malo škode za veliko zadovoljstvo.

Odslej bom drugače gledal na sneg.

Lanski poskusi turne smuke so me navdušili, a se nekako nisem mogel spravit v nakup opreme. Malo zaradi čevljev, ki so me otiščali, malo zaradi redkih priložnosti za smuko, oz. oddaljenosti primernih terenov. Še največja motivacija mi je, da bi šla kdaj na turo skupaj z Lenartom. Zato bom tudi nabavil turne smuči.

Po drugi strani pa so te tekaške sulice lahke, lahko se z njimi taca po celcu po travnikih tu okoli, na nogah pa lahki in udobni čevlji. Skratka, vse je lažje in bolj mehko, tako kot se to prilega starcem.

Lisca, 18.2.2026 (sre) in prolog 17.2.(tor), februarska pomlad

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2737839/

Torek, 17.2.2026, Neuspešen poskus letenja. 

Orešje, 13.2.2026 (pet), Zvončki so zunaj

 Prvi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2737416/

Zares: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2737316/

HFH: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2737383/

Ja, tako je to, ta zima ni za nikamor, lahko tarnamo, če čmo. Res je, da je snega zmanjkalo v trenutku, ko sem kupil tekaške smuči in se skobacal iz bolniške postelje in se je otoplilo, ko sem končno izdelal termo manšete za letenje. Res pa je tudi, da kdor hoče, gre lahko letet na primorsko, kjer je vsaj tu in tam malo sonca. Za petek so se lokalni mojstri začeli ogrevat že pred dnevi, ko si sam še s piciklom nisem upal na šiht, da ne bi prispel tja ali domov moker. Ampak včeraj zvečer so še na tv omenili možnost sonca in znatne otoplitve, ki sicer ne gre skupaj z gradientom, a je tokrat arso napovedal prav to - nekaj sonca in uporaben gradient, pa še južne sape v naših koncih. Zanimivo. Vseeno sem na šiht odpicikliral, saj sem predvčerajšnjim prišel nazaj na okus, potem ko sem imel menda več kot enomesečno abstinenco. Najprej zaradi bolezni, potem pa zaradi vsakodnevne napovedi dežja. Kolo me je izdalo in med nčakanjem v Čatežkih je prednje kolo spustilo dušo, ki se je ni dalo več napumpat in je bilo treba domov po feltni. Naslednji dan je Prah to poservisiral, zato grem danes, zanesljivo po suhem sprobat novo gumo. Seveda sem si prej zvečer ogledal napoved, ki je obetala še letenje, a nekako nisem verjel, dokler izza pisalne mize nisem na meni vidnem koščku neba uzrl modrino med oblaki. Alarm, treba bo it! Na Vzhodni ligi se le Miha opraviči za odsotnost, pa grem sam. 

Doma zbrano hitim s pakiranjem tatežke opreme, da sem nekaj čez poldrugo že na startu. Vreča še plapola in kaže lep zdrav jug. Kar smeji se mi, ptice pa krakajo in se vozijo sem pa tja. Čeprav imam s seboj novo vrečo, se ne ubadam z njo, saj stara še dobro deluje.

Pripravim se z manšetami vred. Med vpenjanjem na koncu vidim, da mi je levi gas (spet) potegnilo v zic in ga moram speljat ven, da ga lahko vpnem. Veter malo piha, malo ne, tako da me malce heca, a se potem le zelo nizko nad cesto in grmovjem spodaj odpeljem ven, kjer zrak zagrabi. Med pregledom stanja vidim, da je na gurtni levi gas nekoliko zategnjen, na nogi je trd. wtf?! Ajaj, špaga gasa gre preko prsne vezi. Kako mi je to uspelo?! S takim ni za letet. 

Ok, breg  drži, skalica je še normalno vodljiva tudi s cca 5cm gasom na eni strani, bom poskusil toplendat. Rahlo se pajsam nad pečino, da pridem malo nad start. Ni višine za klasičen pristanek na vzletišče, pa od zahoda kar povprek zavijem nad drevesa pri klopci, da potem zvozim med drevesi in štango za vrečo, spumpam krilo in bočno na veter mehko pristanem na mesto odleta. Oj, še znam.

Popravim vpetje gasa (trikrat preverim) in ponovno na odlet. Zdaj me malo bolj heca, pa ko imam krilo nad seboj, ga ne morem pogledat, ker mi čelada zakriva pogled, da vidim le ušesa. Prvič kaj takega. V tem lovljenju odplešem preveč proti štangi, je treba prekini, nazaj gor in ponovit. Potem gre, ampak spet zelo nizko nad grmovjem, predno zunaj zagrabi. Tokrat je v se ok, gremo!

Dan obeta dober gradient, med oblaki se vsake toliko pokaže sonce, ptiči letijo, pričakujem, ajd, vsaj kakega jurčka višine, potem pa da vidimo, kaj se bo dalo danes naredit. Ampak - drži, rukne pa nič. Grem nad grad, kjer je isto, prav tako na Silovcu. Nataknem manšete, da preizkušam, kako to gre. Skočim na hrvaško, kjer se nad hribom pasejo jate vran. Ha, tu pa bo! Res povozim nekaj balončkov, a sem na koncu kar zadovoljen z 0,6k, da grem potipat še proti ovinku. Gledam ptičurine, ki vrtijo tam nekje, grem pod njih, vendar brez haska. Treba je hitro nazaj, saj sem že nizek. En balonček vmes me dostavi nazaj na hrib, nad katerim se ptiči še vedno zabavajo. Gledam jih nad razvalinami gradu, pa se ne upam porinit tja, saj jedva spraskam nad greben.

Sledi še ena runda - nazaj na Silovec, pa do gradu, nizko, nizko nazaj, reševanje in spet na Cesargrad, kjer je nekaj deset metrov nad anteno današnji plafon. Še drugič na ovinek v upanju na kak strebriček od Klanjca, a tega ni ne na poti tja ne nazaj. Zdaj se zanašam le še na dobre glajd Skalice, da me dostavi na južno stran hriba. Pridem tja, a zelo nizek. Ptiči zgoraj so v drugem svetu, meni preostaja le še upanje na mali čudež za pobiranje in pa skrb, da se še privlečem do pristanka, kamor odvijem res pozno. Spet brez rezerve stavim na krilo, ki me dostavi na sam rob travnika nad bregom, da lahko potem še z dvignjenim krilom pririnem do vetrne vreče.

No, ja, dobro je bilo. Zgodovina pravi, da smo take februarske dneve že pošteno leteli (tudi lani), a tokrat še ni tako. Vseeno se prileže ko sam satan. Prvič in prvi letos z Orešja.

Med pospravljanjem pokliče Lenart, klepet dokler se on ne odpravi tečt (Brdo). Hojo gor si popestrim z iskanjem vina pri Balonu, a ga ni doma, vendar se ne obremenjujem, saj imam Zagmajstra pod startom. Tam imajo vina, a je drago. Vseeno ga vzamem, saj ima zgodbo, če bo jutri slučajno koga zanimalo. 

Manšeta se je obnesla, ampak pred naslednjim poskusom je res treba podaljšat notranjo vrvico.

Lijak, 2.2.2026 (pon), kratek izlet v Italijo

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2736244/

Na sobotnem klubskem občnem zboru se Gabiju porodi zamisel za ponedeljkovo Primorsko. Napoved je res v redu, smo na vezi, v nedeljo dorečemo. V nedeljo me kliče, ko z Izo tečeva, ko kličem nazaj, ga ne dobim. Na waKondor pobudo prevzame Aleš, da se sploh okvirno zmenimo, ko v pon. zjutraj, ko sem že na odhodu, Drago sporoči, da Gabi ne gre, namesto njega Uroš. Dobimo se v Trebnjem, kamor po čakanju pripeljem Mitja. Še vedno ne vemo kam. Kovk je bolj privlačen, a še pod močno burjo. Na koncu se odločimo za ziher Lijak, kamor gre tudi velika večina nam znanih letečih, medtem ko ne vemo za nikogar za na Kovk.

Prevoza ni, gremo kar z alešovim avtom, o rešitvi bomo že potem.

Na polnem startu že lepo vleče gor, drugače kot pred enim tednom. Ja, nič, pripravit se in v zrak! Izboljšane manšete opremim z grelci, sam se zelo toplo oblečem, startam za našimi, malo pred Alešom. Zrak dela, a se potrudim takoj nataknit manšete. Natikanje gre, a ne tako enostavno, kot doma. Ok, naj se igre začnejo! Kar hitro se priključim na enega od stebrov vzhodno od starta, lepo dela, na trenutke vidim, da Oudie kaže +5ms. Obeta se res lep dan. Ustavi se mi nekaj čez 1,2k, mojstri vrtijo še višje. 

Ok, kaj zdaj? Vabi Sabotin, kjer vidim nekaj njih vrtet in porodi se plan - Sabotin ali Sveta gora, čim dlje, potem pa nazaj, če bodo te višine, če bo šlo pa višje pa morda še dlje proti zahodu ali pa proti morju, na Kras. V prvem primeru potem do Čavna / Modrasovca, pogledat če je burja padla pa v tem primeru naprej, sicer pa potipat ravnico s pristankom v doletu.

Preskočim Daniela in na Škabrielu iščem steber. Nič, jebeno nič. V iskanju blodim tam okoli in počasi, a zanesljivo curim. Pod višino grebena me že resno zaskrbi. Vsi okoli mene so višje in veselo vrtijo, meni se udira. Ajoj! Nekako se splazim na južno stran kuclja in se oprimem vsakega prdca, saj je vrag odnesel šalo. Dan se izkaže in le uspem najti stebriček, ki me po koščkih spravi nazaj nad Škabriel. Uf, na tesno je šlo. Z 1,2k gledam proti Sveti gori in proti Sabotinu, ki se mi je zdel boljša izbira, saj tam vidim nekaj letečih cvetk. Vmes še enkrat popravim in se spustim proti prvi bazici, ki nekako ne sodeluje, pa podaljšam proti drugi malo naprej po grebenu. Višine je še dovolj, a ker tudi pod drugim oblakom nič ne zagrabi se na 1k obrnem. Nazaj gre počasneje in preostanek višine se hitro topi, malo me zaskrbi. Nekje pri spomeniku le rukne proti prvi prej ciljani bazi. Steber je močno zanesen, na vrhu sem že na pol poti do Svetih gor. Prej sem opazil nekoga, ki ga je tam splahnilo, pa se raje usmerim naravnost na Škabriel. Za Scalo je dovolj višine, se mi zdi, tudi ko se rine v veter. Vseeno curim, spustim neke balone zahodno od vrha, hočem na ziher južno stran. Tam pa nič. Ok, grem kar direkt na Daniela, nad katerim se pase cela jata, tam zagotovo dela. Pa ne dela. Obračam piske, a gre le dol. Jasno je, da je game over. Ajme, res sem bumbar.

Še zadnji jolly vložim v skale pod startom toda zaman, ni rešitve. Tokrat ne izzivam in preostale metre višine porabim za varen dolet na pristanek. Še sam ne vem, zakaj zbijam višino, da na koncu pristanem na sredi travnika in še to s šusom, da moram krepko zavirat. Ko stopim na tla, pa namesto dveh korakov izteka doživim presenečenje z drsalnico, saj mi na mokri travi spodrsne in nerodno padem na rit v razmočen travnik. Seveda sem ves blaten. Nič kaj vesel.

Odčmokam do parkirišča in tam začnem pospravljat, ko pristane Uroš. Pohecam se, da je luzer, ker ni uspel prvi scurit, pa pove, da ni scurel, saj je že toplendal, ker je hotel spustit avto. Hmmm. Pa se je oglasil Mitko, da se že pelje gor, potem se le le še spustil na pristanek. Ga je v zraku preveč zeblo. Predstavim mu moje še ogrevane manšete in so mu kar zanimive, si bo omislil nekaj takega. Kmalu se vrne tudi Mitja, Drago pa se še nekaj časa vozi po grebenu, preden ga dočakamo na pristanku. Aleš je vmes pristal pri Anji, kjer ga poberemo in zavijemo v Plac na okrepčilo pred odhodom proti domu.

V čakanju na Dragota Mitja opazi Damjana s Scalo (kakšen vid ima to!), ki prileti nekje od zahoda in napove, da bo Čreto toplendal, kar po petih minutah lizanja skal v mrču res naredi. Vsa čast Mitji, kaj vse opazi in Čretotu, kaj izvede. Scala je odličen stroj, le uporabit ga je treba znat.

Kaj reči o dnevu? Nedvomno sem pričakoval več od vremena in predvsem od sebe. Nobena curaža ne dene dobro, še najmanj pa taka, ko sedeš med prvimi in še to se zvrneš v blaten travnik. Po drugi strani pa je vseeno bilo skoraj kot uro in pol lepega letenja. Izognil sem se gneči in lepo potegnil na Sabotin in se konec koncev uspel privleči nazaj do pristanka. Lepi stebri, krasni razgledi in eno uspešno nizko reševanje. Preizkus manšet se je dobro obnesel, delajo kot je zamišljeno, le navadit se jih je treba. No, prostor za napredek še vedno ostaja.

Opažam, da postajam zaletav in se morda preveč zanašam na skalico, saj bo šlo. Očitam si predvsem spuščeno dviganje pri Šabrielu, češ saj bo za vogalom bolje. Vse, kar sem dobrega odletel, je bilo na osnovi vztrajanja in pobiranja praktično vsega, zdaj pa eksperimentiram z dirkaško logiko hitrega letenja in iskanja samo res dobrih dviganj. Ne gre mi to.

Doma sledi ponovno čiščenje zica in tokrat še rukzaka, skalica pa še blatna čaka...

Hotel sem letet kot Damjan, ali vsaj kot Pirš. Da vemo kako se lotit naslednjič. Ne le roke, tudi glavo je treba imet poštimano.