Lijak, 27.1.2026 (tor), Električni bugi...

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2735533/comments/

Električni bugi, ali kaj ti je starec (da pristajaš v blato)?

Vreme je ubogo, dež na dež, sicer pa sama oblačnost. Še psa ne sprehajam po takem. V tem se v ponedeljek Kondorji začnejo menit za torkovo letenje na Primorskem ali Buzetu. Napoved je kilava ampak letljiva. Ni napovedanega nekega vetra, švohen in nizek gradient pa delno oblačno za razliko od preostanka slo, kjer je čista oblačnost. Ne gre se mi vozit 400km za malo lokalnega drajsanja. Po drugi strani pa -  kdaj če ne zdaj? Doma imam še prototipni model termo manšete in vso gradivo za izdelavo operativnega prototipa, ki ga pa je treba preizkusit v zraku. Torej? Prijavim se na odpravo, v službi prijavim dopust.

Doma je treba še postorit to in ono, z Lenartom, ki se je danes na kratko vrnil domov, greva še po štacunah, on po material za torto, jaz zraven, da grem tankat. Kot da odlašam z začetkom izdelave... Pod večer se le spravim h krojenju in šivanju. Počasen, poln idej za bližnjice, ki se izkažejo za slepe ulice in z dvema levima rokama blodim za šivalnim strojem vse do pol dveh zjutraj, ko le pričaram dve manšeti, približno taki, kot sem si ju zamislil. V enem od premorov sem uspel še pripravit opremo, tako, da sem pripravljen in ob dveh nekako utonem v spanec.

Zjutraj hitim, da sem pripravljen do osmih, ko me pobere Miha. Pride z novim električnim ID4, za katerega trdi, da lahko prebavi 5 padalcev. Hja, tiho upam, da Aleš pride s svojim hiluxom, če električar ne sprejme vseh pet. V Krškem pobereva Woso, v Trebnjem pa še Aleša in Dragota. Izkaže se, da je bil Miha zelo optimističen glede prostora, a se nekako stlačimo not z opremo vred. Jedva. Avto je sicer udoben in sploh fajn, a ga je treba za vsak slučaj že v Ljubljani tankat. Vmes se zmenimo, da gremo na Lijak, čeprav gre Damjan na Kovk. Uredim prevoz in ob pol dvanajstih smo na pristanku. Samo Božič poleg nas v kombi zbaše še eno ekipo, Meri pa še enega kar v prtljažnik med rukzake. Čez zimo vozi tudi na Lijak, sicer bolj na Kovk.

Gor je že nekaj ljudi, srečamo Tonija in Matejo s kužatom. Gremo za Dragotom na gornji start in skeptično zremo v oblačno nebo in mokro dolino. Piha nič, le tu in tam dahne gor. Ja, nimamo kaj, nazaj na šiht danes ne grem. Malce smo poparjeni, ker je oblačnost začela prekrivati lepo dopoldansko sonce. 

Nekdo starta in ne scuri, ampak se matra pod startom. Sledi mu še Pavel, ki se odpelje nekam na vzhod. Prvi se prestavi na Daniela in preživi. Gremo probat! Pripravim se, z manšetami vred. Na Kovku Damjan in Tibor scurita. Dobro, da smo na Lijaku. 

Drago gre prvi s svojo novo Sigmo DLS in zacuri. Wosi pred menoj se nič ne mudi in si vzame čas. Res pa je, da ni nobene prave sape. Ko le gre, mu kmalu sledim. Ostali še malo počakajo. Tudi Meri.

Lep start v šibki sapi, zrak zagrabi, no, ne zacurim. Grem na vzhod, vmes nataknem eno manšeto in se začnem borit za višino. Porinem okoli vogala proti nizki oblačnosti, curim, se vrnem, se spajsam nazaj nad greben in poskusim ponovno na vzhod. Spet nič, le tonem. Nazaj grede opazim enega cureta, ki pobira malo zunaj in se mu pridružim. Pobereva, a le do višine grebena. Ne grem še tretjič na vzhod, pobiram nad startom, kjer nekaj dela. V desno roko me že pošteno zebe, pa si nataknem še drugo manšeto, pri tem pa izgubim dviganje. Spet vzhod ali na Daniela, kjer se jih nekaj pase? Daniel. Tam nekaj praskam, da se na koncu le poberem v bazo na ubogih 750m. Iz baze bežim proti Škabrielu, a tam gre le dol, pa se poberem nazaj. A tudi Daniel je zdaj mrtev in pobegnem pod Lijak. A tudi ta hudič ne da nič! Plazim se nad drevesi in čakam odrešilno sapo. Nič, treba se je obrnit proti pristanku. Ampak ta je daleč za mojo višino. Ne pridem do tja, sestopim ene dve njivi prej.

Ma v redu, nekaj pa je le bilo. Roki sta topli, preizkus manšet se je obnesel. 

Toda, kje pa sem? Sem sredi blatnega polja, čez katerega tečejo potočki vode. Naberem coto v gobo in jo skušam držat čim višje ter se v mukah prebijam proti uradnem pristanku, ki je prav tako moker, ampak vsaj preraščen s travo. Skalica je blatna do amena, jaz pa še bolj. Za začetek si grem v bližnjo lužo za silo oprat čevlje, potem pa pospravit opremo. 

Zgleda, da je čisto spustilo, saj v zraku ni več nikogar - le ena dva še visita pod oblaki nekje pri vojašnici. Naša ekipa je že vsa spakirana, sem zadnji (zaradi čiščenja tahujše svinjarije). Zbašemo se v Mihov električni avto in hop v Plac, kjer srečamo kolege z Lijaka in z Kovka. Le Damjana ni.

Malica in domov. Zvečer me vrže na rit, ko vidim olc. Damjan, Tibor in Jurij s Kovka obrnejo lijak in nazaj na Nanos, Damjan na koncu potegne do Postojne in zakoliči stotico. WTF?! Ok, si mislim, znalci so to ščarali. Nato vidim še trek z Lijaka. Meri je potegnila do Nanosa in nazaj do Anje. Ni mi jasno kako. Po mojem drugem reševanju s poskusa na vzhod je Meri startala in pod menoj mirno porinila na vzhod in preživela do zmajarske, okoli Čavna, mimo Modrasovca, skoraj scurela v Lokavec a se pobrala s podna ter mimo Kovka šla na Nanos in nazaj do Anje. Dalo se je, le želeti moraš.

Pogumni imajo srečo in spretni možnost srečo izkoristit.

Pa, dobro je - vem za naslednjič. 

Manšete so se toplotno obnesle, vzniknilo pa je nekaj zamisli za izboljšave. Delamo naprej.

Vetrnik, 18.1.2026 (ned), Ledena otvoritev leta

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2734360/

No, ta zima je pa taprava. Privoščim si dopust, za božič nas je zasul sneg, novo leto mrzlo, da me po dveh dneh službe nahod položi v bolniško, takrat pa nas doleti druga pošiljka snega, hvaležen Romanu, da mi je očistil dvorišče. Na pol pridem k sebi, da se nekako prebijam skozi šiht, da ni Ize, ne bi pomolil nosu iz bajte, tako pa me vsak dan zvleče na kratek špancir. Do vikenda sem že kar v redu, a ne toliko, da bi ga zabil v Ljubljani. Vikend na izi, brez planov po katerih me sprašuje Lenart. Sobota branje, tržnica trgovine, in končno tekec in to po pogojnem dnevu - pokrov nizke oblačnosti je ponujal zimski mrak - a noč le ni bila. Tudi tek sem si zastavil lahkotno, saj vem kako to gre po okrevanju. Z Izo nisva v najboljših odnosih, potem ko jo po nakupih najdem smrčat v našem fotelju - beštija pasja! - zato je v glavnem lepo na špagi, le na poljih jo spustim, da mi na koncu tam zbezlja in me nedolžno dohiti šele tik pred hišo. Za nedeljo Mitko nekaj namiguje na motorno letenje v Žadovinku in malo razmišljam v tej smeri. Morda greva s psom pogledat, le še malo počistim hišo. Medtem se naredi lep dan. Pogledam napoved in postaje in vse kaže na Vetrnik. Zmerna burjica in kar nekaj gradienta. Morda bo celo za pojadrat, sicer pa običajni skok s sprehodom nazaj in dan bo rešen. Res sem že potreben letenja.

Čiščenje se mi zavleče, a računam, da bom ob dveh že na odletu, prej pa itak nima smisla. Na Vzhodni ligi se itak nihče ne odzove, tako da me nihče ne bo nestrpno čakal. Ne vem, kakšen mraz bo danes, pravkar se zaključuje obdobje močne odjuge, pa vzamem veliko toplih oblačil, jebiga, bolje da mi je vroče. Res sem gor pred drugo, pri Tonatu zastava plapola s severom, fajn, pod hišo najdem parkiranih nekaj hrvaških avtov. Jasno, nisem edini, ki gleda napoved (in ima voljo). En mi odleti pred nosom, drug se še pripravlja in tudi kmalu potegne, a se mi zdi, da jih mora bit  več. Žalosten ugotovim, da ni vreče. Čudno, da mi je Tona ni poudil, saj jo navadno odpihne do njegove hiše. A tokrat jo najdem zataknjeno v grmovje, odpihnjeno z jugozahodnikom. S pomočjo droga jo uspem zbezat dol in ostanke privezat nazaj na vrh štange. Pokaže kar mora - lep sever.

Pred nekaj firbci se pripravim. Čeprav nimam upanja na jadranje, vseeno nase navlečem vse, kar imam s seboj in tega ni malo. Nataknem volnene rokavice z nadrokavico, da sem spreten kot vesoljc v skafandru. Seveda danes ne bo nič s slikanjem. S skalico se poigrava, še se razumeva, lepo gre gor, zataknjeno uho ji mirno spumpam, potem pa se še sam spravim v zrak. 

Kolega pred menoj se je le odpeljal ven, sam poskusim na vzhod, a kljub lepi sapi na startu se tja vrnem nižji. Pri tabli nekaj brbota, vendar ne znam pobrat. Višino porabim za skok na zahodni greben, kjer pa so znaki življenja in mic po mic se splazim nad Bredič (692), pa čez grapo in nazaj. Kar nekaj drži, a po grebenu iščem stebre ter enega res najdem, da se zvrtim čez 0,85k. Nepričakovano in prijetno presenečenje! 

Godrnjam sam nad seboj, saj mi piha pod čelado, kajti podkapa ni dovolj, baf pa bogvezakjaj ostaja v prtljažniku, tako da me ledeni mraz grize po glavi. Tudi termo manšete, ki jih "delam" bi bile lahko danes preizkušene, tako pa so le v načrtovanju (z že pripravljenim materialom!!!). Skratka zebe v glavo in v noge, prstov na rokah pa itak ne čutim več. Pa vendar, ko se začnejo delat bazice in gre (skoraj) do njih, ne morem drugače kot da si rečem - če zaradi tega zbolim, sem pripravljen še enkrat zboleti!

Izpod baze potegnem še eno dolinico dlje na zahod in se privlečem nazaj do Bedriča, kjer se zdaj paseta še dva, medtem ko se je tretji že prej vozil po sredi doline in šel pristat. Lepo drži, a vseeno mi je mraza počasi dovolj. Višino porabim, da pogasiram nazaj do table, kjer se malenkost poberem, pa pod start preverit, če zdaj kaj bolj dela, saj bi rad šel pogledat še na vzhodni konec. Ne dela nič, me pa prešine nagajiva misel, da danes ne bi hodil in grem pristat k Rajglu, torej k hiši pod startom. Lepo mehko sestopim na breg prekrit s pomrznjenim snegom, kjer se smučajo in sankajo domača deca in ata. Muska na glas in živ žav, štimung kot v Šladmigu.

Boleče odtajanje prstov, pospravljanje, oblačnost se gosti, otroci odidejo na toplo in nastane spokoj. Lepo je.

Kratek sprehod na start, kjer vreča še vedno kaže taprav veter, oblačnost pa zapira nebo. Spet eno lepo darilo Vetrnika.

Doma, ko to pišem, že nekaj kiham. Upam, da se bom zvlekel s čaji, toplimi štunfi in debelimi puloverji. Vsekakor pa je bilo poživljajoče in dobro sedlo na včerajšnji tekec. Pa še brca v rit, da naredim te manšete.

p.s. 

- Kasneje na XCG vidim, da je bil Veternik zelo obljuden - skupaj 19 prijavljenih startov, vendar v veliki večini že takrat, ko sem bil sam še doma. Menda je bila krapinska šola. Imam občutek, da je začelo delat ene pol ure po mojem startu.

- Mitja naslednji dan sporoči, da so v Žadovinku veselo in obilno motorirali, on pa je preizkusil nov komplet (motor in krilo). Hm, enkrat bo treba preizkusit tudi to.