petek, 13. marec 2026

Orešje, 13.3.2026 (pet), Lokalno pretiravanje in hiter pristanek, zadnjič Arrow

Hajk: https://flysafe.pro/hikeandfly/view/9dmgKaNCtoDp7uH (zasebni)

Včeraj dež, napoved slaba, a se kar zjasni, zgleda uporabno, postaja Orešje pravi jug, vetra itak ne kaže. Neke volje ni, na duši mi leži bohorska "kršitev" in vsa drama okoli teh jajc. Klinc gleda, grem probat. Nikogar ne obveščam, saj je odločitev pozna, pa še danes mi paše it sam, saj grem na na hajk, da preizkusim nove pohodne palice s temuja. Parkiram na sedlu, kjer nekaj popihava in da upanje, da bo malo drgnjenja grebena. Gor grem po južni strani, ki se je res izkazala za prijaznejšo možnost. Nekdo jadra, Skywak - aha, hrvaški mladinci, ki zdaj redno tu mešajo zrak. Lepo. Opazujem ga (Marko M), kako želi pristat na startu, a je ene dvakrat previsok in gre čez. Drugi (Vito V) že pospravlja, je uspel pristat gor. Vesel pove, da se je pred pristankom uspel pobrat s podna in si tako prislužil toplanding po dveh urah letkanja. Najs!
Na hitro se pripravim, saj že zamujam za ob treh načrtovan start.  Lepo se skobalim v zrak in kar takoj porinem proti gradu in čez do ceste, čeprav me kar malo stiska ko se nizek vlečem nazaj. Malo pred in krepko pod startom zapnem nekaj in zavrtim. Še leteči kolega se mi pridruži in skupaj greva na skoraj 0,9k. Opla, lepo za to pozno uro. Potegnejo me bazice nad dolino, seveda jih prenizek dosežem in odvijem na hrvaško. 
Tam se spajsam  nad anteno in ocenim, da bo pri ovinku še kaj dalo. Rinem tja, pa nič. Rečem si, da na 500 obračam, a se ne poslušam in rinem do ovinka, saj bo, upam. Pa ni nič. Nazaj grede le tonem in (spet) stiskam zobe, če bo šlo čez hiše in (spet) se komaj privlečem do travnika pod uradnim pristankom, kjer je zdaj kolega. Zaribal sem se enako kot nedavno, ko smo tam skupaj pristali z Miho in Woso. Nekaj me heca ta ovinek zadnje čase.
Pospravim in lepo peš gor. S palicami gre dejansko lažje! Leta ne objavim, morda kasneje. Se ne skrivam, saj sem imel vklopljeno sledenje, ampak ne, objavil ne bom. Vrag si ga vedi, kdo se bo spet v kaj vtikal, morda ilegalen prehod meje? Po drugi strani pa tudi godi, da nisi na lestvici. Letel pa vseeno si.

Doma se med pripravo hrane ukvarjam še z možnim kupcem za Arrow-a, ki ga bo zamenjal, saj nisem srečen z njim. No, tudi nesrečen ne, a sedež mi ne sede. Tu je tu, hremo naprej!
Poslikam in pofilmam ga ter to pošljem na daljno Poljsko. Medtem se obrok malo poleže in lahko peljem psa na špancir. ajd, pa greva laufat, ker je že petek - in si privoščiva.

Zvečer gledam, kdo vse je bil na Orešju (in je objavil) in vidim, da sta (spet) Neven in Ante G lepo potegnila čez Zagorje do Pregrade. Neuničljiv je na Neven, poba kar gre. I tata bi to radio, sine (da nima vedno kakih zemeljskih zadev za ritjo)!


p.s. Izkaže se, da je bilo to zadnje letenje z Arrow-om, v ponedeljek je že plačan in oddan na pošto za Poljsko.

petek, 6. marec 2026

Orešje, 6.3.2026 (pet), Potičkanje okoli peskovnika

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2742643/


(zapis (nadaljujem) 15.3.2026 zvečer, ko sem že marsikatero okoliščino pozabil, sestavljam drobce iz telefona, wa in slik, sam let sem si zapomnil, trek ga hitro (pod)oživi).

Noro letalni marčevski dnevi kar trajajo. Po službeno zjebanem četrtku (glej 5.3.2026) me v petek muči. Zjutraj zajebem dan in grem z avtom (in opremo) na šiht. (20.3.2026) Dan se razvija, šiht popedenam, treba je it. Miha trzne, a ne more tako zgodaj, pravi, da pride kasneje.

Gor kaže v redu, hip, hop, hitro v zrak, saj sem že kar pozen, ura je dve. Za ogrevanje na Stražo, pa pipnit svetogorsko cesto in nazaj na Silovec, ki po nekaj praskanja le da svojih 0,75k. To se mi zdi že dovolj za povohat baze nad ravnino, a je kmalu treba odvit in se naslonit na Japico, ki že zunaj nekaj da. Dan zgleda v redu in se ne želim šlepat na hrib, pa grem spet poskusit malo ven, kjer dobim steber od Klanjca, ki je močno zanesen proti vzhodu, da je z 0,9k treba še malo potipat proti Tuheljskim toplicam, kjer ne zacurim, a se tudi poberem ne, zato ziheraško obrnem. Grem potipat kuclje proti jugu in vsake toliko povozim in povrtim kak balon. Že se mi prikazuje en tak luštkan trikotniček. Igra "da vidimo do kod gre" me potegne in rinem proti jugu. Včeraj je Wosa zelo raztegnil to traso, pa še privlekel  se je nazaj do pristanka. Ni hudič, da... Dobro mi gre, z vsakim balonom zlezem malo višje in se naslajam nad razgledi. Tu še nisem bil. 

Z dobrih 1,1k grem v glajd proti drugi obratni (neke zgradbe, kot farma), ampak se na 0,85k obrnem še preden jo dosežem. Najprej zdravje, potem pa kultura = najprej ne scuret, potem pa šele rezultat. Proti lastnim načelom se vrnem na točko zadnjega pobiranja, da vsaj nekaj natankam za povratek. Ni nekaj, le malo brbota, zato hitro naprej, dokler je še višine kej! In res, malo naprej nekaj zagrabi, zapičim se v to in odsukam gor. Tokrat me odnaša na zahod, proti slovenski strani Sotle. Najprej se veselim podaljška proti pristanku, pa potem razgledov na Zagreb, pa na brežiško morje, pa še kar gre gor. Ustavi se na dobrih 1,5k. Uau za danes! Kašno izhodišče za naprej! 

Gledam Orlico na dlani, a vem, da ne smem previsok tja in naivno obrnem še malo proti jugu, da raztegnem drug vogal trikotnika (kasneje se izkaže da je to bilo brez veze) in potem v neki točki le odvijem proti Špičku, ki me tako draži. Od vrha stebra pa do Špička tudi trzne ne nič. Še nad 0,8k obrnem, preden dosežem greben Špička in se usmerim proti gradu, da zaključim trikotnik. Tretje ziheraštvo danes. 

Zrak ostaja miren, tudi pruh ne da nič. Fak. Zadnjič sem vztrajal in gladko scurel pod gradom, zato zdaj zadnji trenutek odvijem proti anteni na Bukovju, ki jo dosežem pod vrhom. Oklenem se edinega prdca, ki ga zadanem. Guncanje in povrtavanje me ohrani v zraku, da se počasi spajsam nad anteno. Juhej, rešen! Stebriček se je nekako ustalil in vrtim ga dokler gre, nosi me itak proti gradu. Med vrtenjem vidim dva na startu, Mihovo padalo prepoznam, drugega, rdečega pa ne. Tako se spet znajdem na krasnih 0,85k, kar je veliko preveč, da bi se le zapeljal nad štart. Grem prej še pogledat ta kucelj nad Sveto goro. Ta nič ne da, pa nič ne de, dovolj lepega je bilo danes. 

Pod startom še drži, spajsam se nad Pečino, zavijem dokaj visoko za start, se spumpam dol in mehko sestopim na mesto odleta pred dobrima dvema urama. Zelo dobro rešen dan!

Miha je še v zraku in me sprašuje, če imam cifro od Silvota, ki ima avto gor. Cifro najdem in zmeniva se, da mu spustim avto. Zaslišim šumenje in šele takrat opazim Miha, ki je tudi pristal gor. Ko izve, da je z avtom urejeno, gre naprej v zrak, sam pa spustim avto.

Dol Silvo pove, da je odletel z dolgo posojenim zicom, ki pa nosilnih karabinov ni imel pravilno vpetih in je po startu obvisel na trebuhu, ter seveda takoj odvil na pristanek. Itak je ime s seboj še paramotor, pa je kar tam startal za en petkov krog. Motoriranje mu je dobro šlo. Z Miho tokrat izjemoma nisva našla časa za pivo, bomo drugič nadoknadili.



četrtek, 5. marec 2026

Sela, 5.3.2026 (čet), Kdor ne leti, naj vsaj laufa.

 




Bolano dobri letalni dnevi se kar nadaljujejo. Za danes so napovedane bolj vzhodne sape, hrvati govorijo celo o severu, čeprav mi ni jasno od kje. Z Miho že včeraj zakoličiva dan, kasneje se pridružita še Drago in Wosa. Sam imam še nekaj za poštimat na šihtu, potem pa v zrak!

Ampak. Nisem polno upošteval dejstva, kje si služim kruh. In termina. Četrtek je dan, ko vojska leta popoldan (najbrž tudi zato Drago prihaja na rob CTR) v TČ pa dan obiska direktorja. To pomeni, da je treba dajati vtis strašne aktivnosti in angažiranosti, kar pa se je v mojem primeru stisnilo v reševanje večletne nekativnosti in večmesečne zamude pri nekih (ne mojih) operativnih zadev. Da skrajšam, ni se mi izteklo it letet, moral sem priznat poraz in poklicat Miha, ki je že pobral Dragota in ju peljal na Orešje, kjer so se dobili z Woso. Hrvati so ob (po njihovem) napovedanem severu odšli na Sljeme.

Medtem, ko sem v pisani čakal, da nekdo nekaj pripravi in potem nekdo tretji pod mojim očesom nekaj naredi, da potem jaz to zaključim, je Drago scurel (da ga usmerim na pravo pot za popravni), je Miha lepo pojadral in je Wosa naredil lep fai trikotnik z glavo stranico na hrvaški starni Sotle proti jugu. Točno to, kar sva že prej načrtovala. Ajme, ajme!

V službi nisem dočakal Godoja, nekaj smo spacali za vtis in to je bilo to. Skratka za celofan vržen dan proč. Doma sem brezvoljen, a Iza je nahajpana in teži kot nora. Treba je it. Nabolje kar laufat, vragsigavedi kaj bo jutri. Ajde pa greva en krog, tako, na izi. Bil je še dan, pa sva raztegovala - do žice, pa skozi Loče do Mihajlovca, pa da bo malo drugače čez njive do kolesarske steze, pa da ne bova pusija še do Mosteca in tam po takratki domov. Je kar šlo, na prazen trebuh se da. Pomirjen. Vsaj glede teka.

sreda, 4. marec 2026

Orešje, 4.3.2026 (sre), Poskusil sem pa le...

 Moja beda: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2742110/ 

Spet ne spremljam vremena in tako v torek sredi dneva na svojem vidnem delu neba opazim modrino, jasnino. Pokukam na Sledenje v živo in na rit me vrže, kake špure vlečejo naši mladi hrvaški kolegi z Orešja. Neven (torek, 3.3.2026) zaključi šele v Čakovcu, ostali okoli Krapine. Ajme! Mi pa po šihtih! Naslednji dan se obeta podobno vreme, dober gradient, pa celo malo bolj zahodni jugozahodnik. Mitji napovem, da bo za 100, odzove se le Miha.

Zvečer je Oder revolucionarne poezije, vsi smo bralci, ko pa pridem domov, pokliče Mitja, brat, in sporoči veselo vest, da sta Manca in Titej rodila malo Ronjo! Tri mesece prezgodaj, seveda carski rez, a tako je moralo biti, da bo najbolje za dete! Neverjetno, da znamo Voglarji naredit punco! Vesel ko strela.

V sredo z opremo na šiht, ko kmalu pokliče Ščuka, da bi on tudi, da prihaja. Ok. Z Miho se oba zamudiva nekaj minut, a mu ni težko počakat, saj so na pristanku že hrvaški mladinci, ista ekipa kot včeraj, le Krešo manjka. Vseh šest se nas stlači v turan, ki ga Miha neusmiljeno žene vse do veselo plapujoče klobase na štartu. Smo kar zgodnji, ura še ena ni, a se kar pripravimo. Piha z vseh koncev in na vse načine. 
Sem kar kmalu pripet in postavljen spredaj ter izkoristim prvo približno gor dihajočo sapo in se kar v redu spravim v zrak. Zgleda, da rabim publiko, da se ne premetavam sem pa tja. Ostali kmalu sledijo, le Ščuka se malo dlje spopada z vetrovi presenečanja, a je kmalu z nami.
Veliko nas je in lažje je zadet steber (čeprav me je bilo čisto na začetku malo strah curaže). Vztrajam v balonih nad Silovcem in razvijejo se v lep steber.  Hm, morda pa le..? Miha vrti malo pod menoj, Peter se mi pridruži a se zatakneva nekje na 1,1k. Malce severno, nekje za Kumrovcem so lepe mastne baze, ki vabijo. Nic cincat, en mora it prvi, si mislim in potegnem na sever, kamor bi mi naj po Oudieu pomagal še veter. Nekako se mi je zdelo, da bosta šla z menoj vsaj še Ščuka in Miha, a ko preverim, sem sam. Baza se izkaže za bolj oddaljeno, ko se mi je zdelo, vendar je prijela. Sicer švohno, gor pa je le šlo, žal ne do meglic. Med vrtenjem opazujem kolega, ki še kar visijo nad hribom. Peter kasneje pove, da je že krenil za menoj, ampak se je hitro vrnil na hrib, ko je videl, da gre dol.
Pod oblakom nikakor nisem znal najti nekega formiranega dviganja, višino pa sem porabil za skok naprej. Trno sem verjel, da bom prej ali slej povozil steber, ki se spodobi za sončni marec. Naletim še na eno švohoto, ki pa me ne dostavi niti do Kunagore in se grem reševat na nižji vzhodni kucelj, od katerega bi se MORALO nekaj odtrgat. Oblaki zarivajo sonce. Nič od nič. Jasno postane, da je game-over. Malce negotov se zapeljem čez hiše in še z udobno višino dosežem velik travnik pri nakupovalnem središču in fuzbal placu, kamor mehko sestopim.

V prvem valu še razmišljam, da bi šel na Kunagoro, a se umirim. Pokličem Iveka in ga povabim na pivo, da naštudiramo reševanje. Res je kmalu pri meni, greva v mesto na pivo. Erzo živčen preverja, kaj je zdaj to, spremlja Nevena. Vidim, da je Miha že pristal na pristanku, ni šel nikamor, ostali so so odleteli proti Krapini, Nevidni najbrž z njimi. Kliče Marko, da je scurel pred Krapinskimi toplicami, naj Miha vzame njegov avto, za reševanje njega in mene. Vito malo kasneje sede v Krapini, le Neven še rine naprej, prsekoči Straho in je nizek na severni strani. Ok, to je to. Miha res pride kmalu in Ivek naju pred Plodinami počasti še z enim pivom, potem greva reševat Markota, ki ga pobereva že blizu Tuheljskih toplic. Pokaže slike Nevena in Ščuke, letita skupaj. Na pristanku lepo vleče jug in prepričava ga, da gre še enkrat poskusit, jaz pa mu spustim avto, a na startu vleče dol in fant si premisli ter se odpelje dol, midva pa tudi -  v Pinelo. Tam vidim, da se je  Neven še lepo pobral in veselo nadaljuje mimo Ivanjca proti Varaždinu. Ubemtisuncežarko! Zvečer vidim, da je prilezel do Varaždina. Neven, sreda, 4.3.2026. Povežem Ščuko, ki naj bi tudi pristal tam nekje in Nevena, po katerega prihaja punca. Ko se Nevidni le javi, pove, da je v Koprivnici, 90km zračne linije od Orešja. Ajmeajme!

Nekaj čez 22h prihaja v Harmico, ga grem pobrat. Doma kot munjen iščem denarnico, a je ne najdem. Zmanjka časa, pa grem brez. Poberem današnjega zmagovalca Orešja in ga dostavim do avta na pristanku. Pove, da je na začetku že krenil za menoj in se hitro premislil. Nato so nekaj vrteli nad Japico, pa tudi ni šlo višje, nato pa je Neven porinil proti Krapini in se nekako pretolkli do tja, Marko je prej sedel, Vito pa tam, preostala dva pa šez straho, kjer ju je Bednja pojedla, a je Neven našel nek kucelj, s katerega se je res nizek odbil na višino dneva, ščuka pa z njim. Skupaj sta nadaljevala do Varaždina, kjer je Nevenu zmanjkalo (ko sva takrat govorila, je zvenel res zamorjen), Peter pa se obdržal on kumustrada ga je držala gor vse do Koprivnice, lovil ga je dež, ki je sedlega kolega zadaj že pošprical, nega pa tudi kmalu po pristanku. Naslednji dan Mitji pišem, da sem imel prav, da bo dan za 100 z Orešja.
Ščuka: 

Nazaj grede gruntam glede denarnice. V Pineli sem še plačal, torej... Ko grem tam mimo presenečen ugotovim, da je notri še živo. Ustavim in pregledam parkirišče - nič, pa grem še not vprašat, za vsak slučaj. Takoj, ko stopim skozi vrata mi kerlnerca smeje pomoli moj tošl. Ob enajstih zvečer. Že pošteno nadelani šank druščini, ki je bila tam že ko sva z Miho zaključevala dan , dam za rundo, še sam zvrnem špricer in se vesel ter olajšan odpeljem domov. Ok, a kot je Minatti rekel - bolečina nedoživetega. Ma, ja vsaj logistične zaplete sem si prihranil.
Tudi sicer nisem imel v planu neke enosmerne špure, ciljal sem bolj na Pregrado in nazaj. 
V upanju na večje višine sem si nataknil manšete, ki pa mi niso veliko koristile, saj je šlo od natikanja v povprečju le še dol.
  
ps. druščina gre tudi v četrtek v zrak, tokrat s Sljemena in mulc tudi tokrat potegne čez 50.

ponedeljek, 2. marec 2026

Orešje, 27.2.2026 (pet), Toplo, kratko, a sladko

 https://xcglobe.com/flights#show-flight/2740526/

Petek kaže na še en dan ko so na letalski napovedi narisani kar visoki rumeno oranžni stolpci, čeprav se modra črta zalomi že nekaj nad 500m. Klinc, za probat je! Na objavo se odzove, seveda, Miha, pa Wosa spremeni Lisco v Orešje. Šiht popedenam, še dežuram ne in odpicikliram, da bi bil ob dogovorjenih enih na pristanku. Doma je garaža odprta, golfa ni, fičo sameva. Aha, soproga je prišla na okus in vzela golfa za v Ljubljano, si mislim. Vseeno me prešine, da bi vzel Lenartov avto, a potem le sedem v fiča. Na pristanku najdem Wosatov in Mihov srednji avto, človeka pa nobenega. Sta že gor, izvem. Ok, pešadija je privlačna, še sam si bom privoščil standardni košček. Na sedlu dohitim Woso, skupaj jo potem peš mahneva proti vrhu.

Potem pa telefon. Irena. Kje je avto?! V njem ima vse za pouk v Lj, hitro pripelji, čez 10 min odhod v Lj! Kako?! V tistem nam prikoraka nasproti Andreja s psom. A, zato je Miha peš! Že skombiniram, kako bo Andreja odpeljala torbo..., ko drugič Irena, nujno, povem rešitev, prepozno, adijo! Wosa mirno sklene, da bo vse v redu, stvari se zgodijo, pa se vedno nekako izteče. Pa ja, res je. Posloviva se z Andrejo in počasi odkorakava do gor, kjer je Miha že na vzletu.

Lepo, obvladano in previdno odleti, uspem ga posnet. Tudi z Rokom se lepo pripraviva. Včasih malo bolj potegne in en tak sunek kolegu razmeče artika, da se mora potrudit s krotenjem. Sam po bogatih izkušnjah z zapleti in razmetavanji cote ob vetru tokrat uberem drug pristop. Vem, da je skalica lepo zložena in da špage niso zapletene, zato cotico pustim kar v gobici, raztegnem le štrike, sprostim vozle, se prepričam, da so A gurtne res spredaj in se tako vpnem. Vpet potem brez težav z vetrom raztegnem krilo in ga lepo obvladano dvignem, mirno popravim in se spustim v zrak. Če mi ne bi spet čelada zlezla na oči, bi bilo idealno. Zdaj sem bil pozoren na dogajanje in sem zaznal, da čelado naprej potisne zadnji del sedeža, ko pogledam gor za zadnjo kontrolo pred odletom.

Miha je prej pokazal, da drži na gradom, pa grem pogledat tja. Kmalu se mi pridružita kolega, tako da sem malo napet, ker se trije motovilimo na kupu. Nič hudega ni bilo, le bolj sproščeno se počutim sam, zato še malo ostanem, ko onadva že odletita nazaj na Silovec. Zdaj grem lahko pogledat, kaj so ptiči prej vrteli neposredno nad gradom. Ni nekega stebra, a se prepustim vrtenju nežnega balončka, ki ga najdem. Pridem komaj čez greben, ampak danes je to kar v redu. Kolega sta že skočila na hrvaško stran, sam se pa zataknem na Silovcu, kjer komaj do vrha, pa čez. Miho je že pobralo, z Woso pa se zvrtiva nad anteno, od koder jo potegnem do ovinka v pričakovanju dviganja od Klanjca. Ampak dviganj ni, razen posameznih balončkov tu pa tam. Zaskrbi me, kako nazaj. Sledi nizko plazenje nad drevesi z oprezanjem za zaplatami trave med hišami, vinogradi in žicami. Pobiranje je že odpisano, gre za preživetje do varnega pristanka. Sam ne vem, kako se mi uspe prešvercat do zahodnega grebena, kjer so v doletu travniki ob Sotli. Skalica me potem v veter vseeno dostavi do travnika, kjer že zlagata kolega. Hecno, kako smo vsi pristali na istem mestu (no, Wosa, bi lahko šel na uradni pristanek poleg, pa je raje zavil do Miha).

Natalija vabi na pivo, a Roku se mudi, pa gremo na zaključit na teraso Kristalne palače. Spet rešen dan.

ps. Soproga preživi in spelje pouk tudi brez v avtu pozabljenega materiala.