https://xcglobe.com/flights#show-flight/2693783/
Po krogu okoli Kozjanskega v naših krogih ne kroži neka huda zagnanost za letet. Vreme teoretično je, praktično pa vsak dan neokusno pihne. Nimam abstinenčne krize, celim nogo in imam dovolj drugega dela. Celo tekel sem dvakrat. Se pa ta teden oglasi Miha, da le pogledam napoved. Hm, ponedeljek nek dežek, torek pa spet nazaj sonce na polno, pa manj vetra kot sicer. Potem se spet začne segrevat, pa pihat, pa oblačit. Torek torej. Sicer sem dogovorjen za oddajo starega pohištva iz PP75a, a to je itak načrtovano za pod večer. Wosa sicer nekaj bluzi o Vetrniku, a se potem pridruži nama z Miho, ki greva na Orešje.
Wosa hajkne, Miha naju zategne gor. Razmer so kar obetavne, rahel JZ, brez baz. Skrbi me le, ker ni ptičev, oz. se ti le vozijo po grebenu. Tudi prav. Vreče ni na drogu, mi je žal ker je zadnjičnisem odnesl s seboj na popravilo. No, Miha ima s seboj novo vrečo, pa to hitro uredimo. Tudi stara se najde, gre z menoj na servis.
Kolega, jasno, odletita pred menoj, a jima kmalu sledim. Lep start. Morda se moram malo bolj pognat dol.
Malo zacurim, malo me zaskrbi. Miha je že zelo nizek, Rok nekaj molze nad Silovcem, kjer se tudi sam poberem, a ne do kolega. Skočiva nad Stražo (nad gad), kjer se zvrtiva na 1,3k. Na startu smo si zadali nalogo - na Sromlje pa nazaj, tako da sva zdaj v položaju za napad. Rineva na jugozahod in se fotkava. Miha je medtem scurel. Še enkrat! mu kličem v mislih.
Roku se z Gobo precej udira, mene Scala še kar drži. Niham med varnim povratkom, Wosa to naredi, in preizkušanjem zraka nad kamnolomom. Tam sicer nekaj brbota vendar ne da dovolj za nadaljevanje. Potipam še malo naprej, nič in reševat se grem na Graščinski vrh (Bukovje). Tam se obdržim živ, kasneje se še poberem. Vidim Miha spet na startu - dobro, da bo rešil dan. Rok je medtem, najbrž prav tu, že lepo visoko navil in se spustil na ravnico, čez Sotlo. Zdi se mi, da cilja neko cerkvico na hrvaških kucljih. Ja, to bo to za danes - tipanje hrvaškega zagorja. Tu se ima zgodit kak lep trikotnik, kot jih s Strahe dela Veljo. Danes bi morda celo bil dan za kaj takega, a zemeljske omejitve terjajo, da je peskovnik in avto dosegljiv.
Rok je kuclje dosegel precej nizko, se obrnil proti Klanjcu, se nekje pobral in zdaj spet višino kuri za prodor na jug. Gre krepko dlje od cerkvice, preden se obrne nazaj na sever. Hm, ne vem, če si upam. Potem tam najdem neke balone, da se prišlepam nad 1,1k, ki jih porabim za podaljšanje poti proti jugovzhodu. Zdaj že razmišljam o trikotniku, Oudie mi pri tem nič ne pomaga, čeprav je ta funkcija vključena.
Nazaj na sever gre lažje, z vetrom v rit. Wosa je medtem obrnil Tuheljske toplice. Malo pred Klanjcem končno zadanem steber na 1,2k s katerega grem iskat tretjo obratno točko. Kak oudiev nasvet bi zadaj še kako prav prišel, a beštija je nema na to temo. Vizualno ocenim, kam na severovzhod naj raztegnem. Želim si povratka, pa se pod 1k obrnem še pred zadnjim kucljem in upam, da priklopim nazaj Japico. Še en steber mi omogoči še drug poskus raztegovanja, tokrat čez Tuhelske toplice, malenkost dlje kot prvič. Spet varni povratek, ko gre pod 0,9k, kjer opazim Miha, ki se je tudi odločil za izlet nad toplice. Skupaj zavrtiva nad britofom.
Kolega se odloči za povratek, sam pa še molzem, kar da. Z 1,2k grem v še en razteg, tokrat na vzhod. Osredotočen na zadano obratno točko in prepričan, da bom našel še kakšno dviganje na povratku tokrat obrnem najdlje na vsega malo čez 0,7k. Nazaj grede spustim šibko dviganje in čakam steber, saj sam glajd očitno ne bo zadostoval do ovinka. Stebra ni in obtičim nad nekim kuceljčkom, kjer mi za trenutek da upanje ena kanja, kateri se pridružim v vrtenju balončka,
Ptič je bolj spreten in preživi, jaz pa grem pristajat. Zadam si varen pristanek, a me spusti prav na neke žice, da komaj zvozim čez, trenutek zatem pa spet dvigne, da potem pristanem skoraj v edinem zaraščenem jarku, ki seka polja. Končno le lepo mehko pristanem na njivi še nizke koruze, Scala pa se le parkira na trsje poleg.
Umik v senco, pospravljat v družbi dveh firbčnih in zgovornih deklic (Katarina in Nikolina). Še preden končam, se že pripelje Miha. O, lepo je imet take letalne kolege! Na pivo greva v Klanjec, seveda v luknjo, ne v fin lokal. Tam izveva, da v petkih dopoldan pečejo sardelice. Dan več kot rešen.
Letenje več kot dobro, dan sem kar dobro prebral. Višine do 1,3k so odlične za igranje in širjenje peskovnika. Z malce več sproščenosti bi se na tak dan dalo lepo zakrožit po Zagorju, do Krapine in nazaj. Ostaja odprto, izzivov ne zmanjka.
Na koncu me je spet udaril pohlep. Spet ne pohlep po kilometrih, ampak po videt, če se da. Danes sem se dvakrat lepo zadržal, tretjič pa na glavo. Če bi zaključil trikotnik, bi bilo seveda tudi več kilometrov (okoli 25km FAI). Vsaj pristanek je bil čisto ok.
S predajo pohištva ni nič, saj prijavljeni ni dobil prevoza. Jutri zvečer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar