Orešje, 22.6.2025 (ned), Skupinsko na pivo v Olimje

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2697321/

Za nedeljo sem kupil vse za duo piknik, a se soproga odloči za kosilo na Žejnem. Zunaj so prime-time razmere, zato se opravičim in se raje odzovem pozivu za na Orešje. Miha naju zategne gor, kjer najdeva pisano množico hrvaških kolegov, pa še dve dami in nekaj otrok poleg. Fino, več nas je, bolje je. Malo za nama pride z motorejm gor še Matic. Kaže dobro, Krešo sprašuje, kje je Haler, en drug, kje je Vetrnik in tako. Domači trije se zmenimo, da bi poskusili skupinsko na Donačko, če se bomo le dovolj pobrali. Vsi za. 

Spet odletim zadnji, saj sem nekako najpočasnejši pri pripravah. No, mečkanje se mi obnese, saj se po odletu zaletim naravnost v steber in po nekaj minutah sem že najvišji v peskovniku. Grem na hrvaško, kjer breg ne zagrabi takoj, steber najdem šele pri povratku na zahodni greben. Pridružita se mi še Miha in Matic. S slednjim splezava na 1,4k in malo čakava Miha, ki se ne uspe pobrat do naju. Malo zacuriva, potem pa se s preostankom višine vrževa nazaj. Prepričan sem, da bo na tak dan kmalu zagrabilo, pa ni. Zdi se mi, da sem že nevarno nizko, Matic pa za menoj še nižji. Si kar mislim, kako me preklinja. 

Pa se le pojavi švohno dviganje, ki se ga oklenem, nižje pa Matic isto. Mic po mic plezam v lenobnem vrtenju, za Matica se mi pa zdi, da je v pristajanju, a se mandeljc le oddtrga od tal in se pobere do moje višine. Čakat ga ne morem, pa porinem naprej proti dvorcu Veliki tabor in tam spet malinim. Oprezam za Matcem, a ga ne najdem več. Ne zdi se mi več smiselno, da s prigaranim jurčkom rinemo naprej proti Donački. Razmišljam v smeri povratka, a za to bo treba bolj pobrat. Začnem se pomikat bolj proti Podčetrtku. Malo pred mestom res naletim na steber in med vrtenjem opazim Matica nad dvorcem Veliki Tabor. Bolje mu gre kot meni. Upam, da je opazil spremembo plana in porinem proti zahodu. 

 A je pobrat nad Podčetrtkom in skok na prednji greben, pa po kucljih zahodno od ceste proti Kozjem, plan B je pa še malo večji ovinek. Dejansko se nad Podčetrtko spet lepo poberem na dnevno višino 1,3k, ziheraške meje se stopijo in nastopi plan B. Kaj ko bi se splazila po Olimjskih gričih naprej, pa čez Kozjansko do Rudenika? Toda Olimjska gora je mrtva. V neki muldi je držala negativna nula, ostalo pa vse dol. Matic se enko trudil malo bolj nazaj. Bil sem v precepu. Ali s preostankom višine presočit dolino na Virštanjsko stran in poskusit na tistem grebenčku (enkrat mi je presentljivo dal) ali pa skenirat ta višji  hrib? Odločim se za slednje, a razen transporta do bližine mesta ni bilo haska. Na koncu mi zmanjka še višine za varen dolet do Halerja (vsaj tako se mi je takrat zdelo, saj sem zadnje čase zelo previden s pristajanjem - svoje džokerje sem v glavnem že pokuril, si mislim), pa si izberem velik pokošen travnik za Jumbo pristanek.

Opazujem Matica, ki ima še dovolj višine za do Halerja, a  pristane pri meni. Medtem Miha že sprašuje ali naju poberen na pristanku ali pri Halerju. Počasi se spokava in v trenutku, ko prideva do ceste se pripelje Miha. Kar nerodno mi je, kako zanesljivo in redno me ta dec rešuje. Pivo pri Halerju, kot je bil en od načrtov in tam analiza dogajanja. Mihi se na hrvaškem ni uspelo pobrat nad jurja in je obupal, se vrnil nad štart in pristal pri avtu. Drugič bo bolje. Matic me je po skorajšni curaži po odletu s Cesargrada res že klel, a mu je potem šlo odlično. Žal sem naju zapeljal v slepo ulico. Res bi morala iznad Podčetrtka poskusit na prednji greben. Drugič. Miha nas dostavi nazaj do pristanka, kjer Matic počaka na Katjo, da gresta peš gor po motor, ostala dva pa lepo domov.

Pa, ni švoh za dan potem. Še bo treba vadit skupinsko letenje.