Orešje, 21.6.2025 (sob), FAI krog po sosedovem peskovniku

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2696887/

V petek kondorji naredijo desant s svinjske na Radeče, splavarjenje, potem pa še krepko zabluzijo. Sem zmahan od tedna in vročine in se ne udeležim veselice. Miha pred tem objavi rezultate solo delovne akcije friziranja Orešja - vse urejeno. V soboto sva z Izo spet sama. V Lj se mi ne gre, doma je dovolj tega za postorit. Po tržnici le pogledam napoved, ki je kar ok, morda malo triki za Orešje, a naj bi prevladoval JV-V,  kar bi ob solidnem gradientu lahko delovalo. Razmere so po moje bolj za hribe, a je vredno poskusit tudi na naši krtini. Na vabilo se nihče ne odzove. Izo pustim kar zunaj, po tej vročini že ne bo počela neumnosti, si mislim in dokaj pozno grem.

Pričakovanj ni velikih, saj ko arso napove celo slo oranžno, to navadno velja za hribe, pri nas pa se kopamo v vroči župi.

(bolje se leti, manj se piše - in obratno, 29.6.-1.7.2025)

Gor najdem vrečo, ki kaže gor.  Dobro. Včasih pokaže tudi vse druge smeri sape, a vsake toliko tudi lepo gor. Ok, uporabno. V miru se pripravim in čakam na tisti trenutek "gor". Namesto tega me doleti trenutek "dol", ki skalico po dolgem zvije kot palačinko. Bemtim sebi v brk. Sicer sem oblečen poletno, le majica pod jakno, a vseeno je pasje vroče in v tej opravi ni prijetno spet razpletat cote.  Vse lije z mene, špegle moram pospravit v slinček. V drugo le dočakam sapico gor, da lahko potegnem in se nizko čez spodnje grmovje le skobalim v zrak.

Prej sem nad Pečino videl jato vran, ki se je preselila nad Silovec. Pri Pečini ni nič prijelo in sem odvil naravnost na Silovec, kjer tudi ni odrešitve. Vseeno me ne spusti in po nekaj praskanja se le spravim nad anteno, tam pa - bingo! Steber lepo dela in iz vsakim obratom se popravljajo plani. Čeprav sem brez logistike, sklenem, da če gre čez 1,3k, se vržem nazaj. V tistem vidim nekoga (kasneje se izkaže, da je Pirš), ki visoko od vzhoda leti proti meni. Hitro se dvigam in dobiva se v stebru, malo zavrtiva skupaj, nato on, še vedno par deset metrov višji, nadaljuje proti Špičku. Ugotavljam, da nekaj ni kot običajno, pa pogruntam, da sem še brez špeglov :), ki jih nato privlečem iz slinčka.

Tako se znajdem na dobrih 1,8k, zanesen nazaj in ni več nobenega dvoma, kaj mi je storiti. V glavi se že nekaj časa pripravljam raziskat hrvaško zagorje. Misli na logistiko nekam izpuhtijo, zanima me le še, kje so najboljše možnosti za naslednje dviganje. Bazice so, a nič stalnega. Zanašam se na to, da vseeno kažejo, kje se kaj dviga in da tam obstaja možnost ujeti naslednji cikel.

Nikamor ne norim, vrtim vse kar gre gor, cilj mi je ostat v zraku. Tako se počasi priguncam do Pregrade, na 1,8k. Vesel. Gledam Orešje zadaj, se mi zdi preblizu. Dan dela, pa dajmo še mi naredit plan za take dni. En trikotnik po ravnici. Vsaj ploski, a fai je tisto pravo. Točk nimam, orientiram se po predstavi, ki jo imam v spominu. Najprej Krapina, potem pa bom videl, kako naprej.  Grički spodaj delajo in lepo napajajo bazice, ena me na hitro vzame do sebe na 2k, da je treba ucvret ven. Zdaj me svinjsko zebe, ves se tresem, prsti na rokah mi drvenijo. Sunce žarko, pred uro sem se topil v vročini, zdaj pa zmrzujem.

Krapino mulim na 1,7k in se odločam, če bi skočil še na Straho, a le podaljšam na vzhod, kjer upam še na kak steber nad prednjim griči. Ni nič. Prebudi se logistični črv ter na 1,5k odvijem na jug in držim prometnico v doletu. Po dolgem gladu, ko sprejemam tudi možnost pristanka, nad malo bolj razgibano krajino le nekaj popiska. Obrnem in skačem po balončkih, da gre v povprečju švoh gor. Tu dela vzhodnik, kar je dobro, saj me odnaša proti Orešju. Zdaj z vsakim metrom lažje diham za povratek.  Na vrhu, na 1,4k se spet prebudi tisti "kaj pa če?". Grem naprej na jug, ciljam na naselje, ki da nazaj 1,4k. Zdaj sem v precepu, ali še eno naselje na jug, kjer bi bil tretji vogal trikotnika ali relativno ziher povratek vsaj v bližino Orešja. Zavzdihnem in podaljšam na jug. Za obratno si izberem en star industrijski dimnik v Zaboku, a z varovalko, da na 1,2k obrnem proti domu. In tako je. Še pred dimnikom potegnem desne B gurtne in v širokem loku zavijem proti zahodu. Drsim v tišini in z mirom v srcu gledam krajino in iščem morebitne prožilce ali pristanke.

  

 Iz osredotočenosti na pokrajino pred seboj me prebudi Oudie, ki se sramežjivo oglasi sredi ničesar. Seveda zavrtim in nekako ostajam v dviganju. Oho, malo manj hoje bo, si mislim, ko lenobno povrtavam to 0,5-1 dviganje. Na jugu opazuje jadrilice, ki tudi še kar vrtijo. Mene prav tako še vedno počasi, a vztrajno dviguje in nosi proti Klanjcu. Ovinek v dosegu, pa Cesargrajski hrib v dosegu, pa jadrilica pride, zdi se mi nizko pod menoj in začne vrtet, pa čez čas obupa, jaz pa se še kar zibljem stran od zemlje vse do 1,4k in to že pri Tuheljskih toplicah. Idealno. Sploh mi ni treba na Cesargrad, čez sotelsko ravnico se spustim na Bukovje, prepričan da mi bo pri anteni še kaj dalo. Ni bilo nič, pa zadovoljen z dnevom odvijem proti gradu, da se pred pristankom zapeljem še mimo starta za zaključek kroga.

Tam okoli starta, pri pečini, še nekaj drži, pa se potrudim na sapicah požagat, da se spravim toliko gor, da se lahko zapeljem nad štart in tam mehko sestopim. To pa je res idealen zaključek potepa! Vse se mi reži.

Užijem spokoj kraja in časa. S temi trenutki se nagradim za res lepo doživetje in samorešitev s pristankom na izhodišču. Iza me pričaka doma, potrpežljivo počaka, da se okrepčam, pokosim travo, potem pa greva na nočni sprehod. Lepo zaokroženo.